Jedro

V sodnem sporu za ugotovitev obstoja delovnega razmerja delodajalec v pobot tožbenemu zahtevku za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja ne more uveljavljati plačila za delo po pogodbah civilnega prava.

V primeru ugotovitve obstoja delovnega razmerja je delavec upravičen do plačila za opravljeno delo (in do drugih prejemkov, ki izhajajo iz delovnega razmerja). Plačila na podlagi pogodb civilnega prava se zato poračunajo s pripadajočo plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja. To pomeni, da zneski, plačani po pogodbah civilnega prava, v tem postopku ne predstavljajo posebne terjatve, ki bi jo imela tožena stranka do tožnika. Tudi ti zneski so bili namreč plačani za opravljeno delo. Te zneske lahko tožena stranka v tem postopku uveljavlja le v okviru ugovora izpolnitve.

Tožnik zaradi dela po pogodbah civilnega prava ne sme biti prikrajšan pri plačilu za delo, vendar mu tudi več pravic, kot bi jih imel, če bi bil že od začetka v delovnem razmerju, ni mogoče priznati (tretji odstavek 16. člena ZJU).

V primeru, če je po medsebojnem poračunu prejemkov, ki izvirajo iz pogodb civilnega prava, s prejemki, do katerih bi bil javni uslužbenec upravičen na podlagi delovnega razmerja, iz naslova plačila po pogodbah civilnega prava prejel več, kot če bi bil ves čas v delovnem razmerju, se o morebitnem vračilu teh razlik odloča glede na splošna pravila civilnega prava.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni v I. točki izreka tako, da se glasi: „I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se v tem delu v celoti glasi: „IV.

Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v višini 6.602,90 EUR, v roku osmih dni.

Pobotni ugovor tožene stranke v zvezi z njeno terjatvijo v višini 6.602,90 EUR se zavrne.“ V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožnika pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 335,99 EUR v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 31. 8. 2012 do 12. 9. 2018 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto redaktor VII/2 z mesečno osnovno plačo v višini 29. plačnega razreda, višji zahtevek (plačo v višini 39. plačnega razreda) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 8. 2017 prenehalo nezakonito in da mu je prenehalo z dnem 12. 9. 2018 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja za čas od 1. 9. 2017 do 12. 9. 2018 ter mu za ta čas obračunati bruto nadomestila plače ter po odvodu davkov in prispevkov plačati neto nadomestila plač za 29. plačni razred, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek (plačo za 39. plačni razred) pa je zavrnilo (III. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika v višini 6.602,90 EUR in da ne obstoji terjatev tožene stranke v isti višini. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati denarno povračilo v višini 6.602,90 EUR ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek. Višji tožbeni zahtevek za denarno povračilo v višini 3.171,00 EUR s pp je zavrnilo (IV. točka izreka). S sklepom je postopek ustavilo v delu tožbenega zahtevka za plačilo plače (39. plačni razred) za čas od 31. 8. 2012 do 31. 8. 2018 in za plačilo regresa v višini 254,34 EUR, 783,66 EUR, 789,15 EUR, 790,93 EUR, 790,93 EUR in 804,96 EUR, vse s pp (I. točka izreka sklepa), poleg tega pa je toženi stranki naložilo, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 950,23 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o stroških sta se pritožili obe stranki. Sodišče druge stopnje je njuni pritožbi zavrnilo, potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu s sklepom VIII DoR 155/2019 z dne 25. 7. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj: ‒ ali in kako je plačilo za delo po pogodbah civilnega prava dopustno in v sodnem postopku mogoče pobotati s terjatvami delavca iz faktičnega delovnega razmerja; ‒ ali je oseba, ki je prejemala plačilo za delo na podlagi pogodb civilnega prava, za katerega je bilo kasneje odločeno, da gre za delovno razmerje, upravičena zadržati znesek, ki presega neto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja, kot jih prejemajo drugi delavci.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da sta sodišči napačno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo bruto plače, plačati davke in prispevke, mu izplačati neto plačo ter denarno nadomestilo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1). Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožena stranka tožniku v obdobju od avgusta 2012 do avgusta 2017 na podlagi pogodb civilnega prava izplačala več, kot znaša njegova plača za 29. plačni razred. Tožnik je na podlagi plačila po pogodbah civilnega prava v tem obdobju prejel 198.505,76 EUR na svoj račun, nato pa si je kot s. p. oziroma samozaposlena oseba obračunaval in plačal davke in prispevke. V tem obdobju je plača za 29. plačni razred znašala 80.100,64 EUR bruto oziroma 46.798,80 EUR neto (upoštevajoč prispevke v višini 22,10 % bruto plače in akontacijo dohodnine 25 % od bruto zneska plače, zmanjšanega za prispevke). Kar je tožnik v tem obdobju prejel več, kot je znašala njegova neto plača, predstavlja neupravičeno obogatitev, zato je to razliko dolžan vrniti toženi stranki. Ta presežek je tožena stranka uveljavljala v pobot vsem denarnim terjatvam tožnika, tudi zahtevku za plačilo nadomestila za čas od 1. 9. 2017 do 12. 9. 2018 in zahtevku za plačilo denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1 v višini 6.602,90 EUR. Sodišče pa pobota ni izvedlo, temveč je odločilo, da terjatev tožene stranke sploh ne obstoji, čeprav je tožnik na svoj račun prejel kar 151.706,96 EUR več kot znaša njegova neto plača. Za ta znesek je neupravičeno obogaten. Na to dejstvo ne vpliva tožnikova odločitev, da je umaknil del tožbenega zahtevka za obračun ter izplačilo plače za obdobje od avgusta 2012 do avgusta 2017. Znesek, za katerega je bil tožnik obogaten, bi moralo sodišče pobotati z vsemi tožnikovimi denarnimi terjatvami, nato pa njegov zahtevek zavrniti. Oseba, ki je v delovnem razmerju (in ne v razmerju na podlagi pogodb civilnega prava), je upravičena do enakega položaja kot ostali delavci, torej tudi do enakega plačila za delo. Zato je tožnik dolžan vrniti vse, kar presega njegovo neto plačo za 29. plačni razred. Način vračila je lahko tudi pobot. Če je v postopku odločeno, da je delavec v delovnem razmerju, je dolžan delodajalec na podlagi prisilnih predpisov vzpostaviti stanje, kot da je bilo sklenjeno delovno razmerje - prijaviti delavca v zavarovanja, mu obračunati in odvesti davke in prispevke in sicer ne glede na to, da je bil delavec v tem obdobju zavarovan kot s. p. ali samozaposlena oseba in si je sam plačeval davke in prispevke. V času ugotovljenega delovnega razmerja delavec ni več upravičen do plačila po pogodbah civilnega prava, temveč le do plačila plače. V nasprotnem primeru bi dobil dvojno plačilo za eno samo delo. Ker je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja, bo dobil tožnik povrnjene zneske prispevkov, ki jih je plačal kot s. p. ali samozaposlena oseba, davki pa se upoštevajo v okvirju povprečenja (120. člen ZDoh-2) in obnov postopkov odmere dohodnine. Zato je tožnik upravičen obdržati le neto plačilo, enako kot ostali delavci. S tem, ko je bilo odločeno, da je v delovnem razmerju, se na podlagi drugega odstavka 83. člena ZMEPIZ-1 za nazaj vzpostavi lastnost tožnika kot zavarovanca iz delovnega razmerja. To pomeni, da mora tožena stranka kot delodajalec predložiti REK obrazce (davčne obračune) za nazaj in za nazaj tudi plačati davke in prispevke od bruto plače (22,10 % in 16,10 %). Delavec, ki je prispevke in davke plačal kot s. p. ali kot samozaposleni, pa je upravičen terjati vračilo teh zneskov. Plačilo, ki ga je tožnik prejel po pogodbah civilnega prava, je bruto plačilo za delo (od tega plačila je moral sam plačati obvezne dajatve), če pa bi bil v tem času v delovnem razmerju, bi prejel le neto plačo, davke in prispevke pa bi tožena stranka nakazala zavodom. Tožena stranka je v pobot uveljavljala vsaj del terjatve, ki jo ima do tožnika v višini zneska nad tožnikovo neto plačo in drugimi neto prejemki. Sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo pravno naravo razmerja (iz civilnopravnega v delovnopravno), zato je bil tožnik za zneske nad neto plačili iz delovnega razmerja neupravičeno obogaten. Stališče sodišča prve stopnje, da pravna podlaga za plačilo računov ni odpadla s tem, ko razmerje ni več civilnopravno, temveč delovnopravno, je nedorečeno, stališče sodišča druge stopnje, da prejetega ni mogoče uveljavljati v pobot nadomestilu plače od 1. 9. 2017 do 12. 9. 2018, pa nima materialnopravne podlage. Podlaga za uveljavljanje pobotnega ugovora je v 190. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.; OZ). Tožena stranka se v reviziji sklicuje tudi na zadevi VIII Ips 212/2016 in VIII Ips 283/2015. Obstoj delovnega razmerja vedno pomeni, da ni civilnopravnega razmerja. Plačilo računov na podlagi pogodb civilnega prava ni predstavljalo plačila plače. Tudi kavza udeležencev tega pravnega razmerja ni bila, da se to plačilo šteje za plačo. To dejstvo potrjuje tudi ravnanje tožnika (sam je plačeval davke in prispevke, sam je izstavljal račune toženi stranki). Tožena stranka je račune plačevala v prepričanju, da gre za civilnopravno razmerje. V nadaljevanju se sklicuje tudi na zadevo VIII Ips 203/2016, ki se nanaša na vračanje preveč prejetega v zvezi z obogatitvenim zahtevkom. Pobotni ugovor tožene stranke bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, pri čemer ne drži, da je tožena stranka ta pobotni ugovor podala le zoper tožnikovo terjatev glede regresa za letni dopust (kar ugotavlja sodišče druge stopnje). Poudarja, da v tem primeru ne gre za vprašanje preveč izplačanih plač po 3. a členu ZSPJS in vračilo teh izplačanih plač, zaradi česar ni mogoče uporabiti sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 256/2016. Priglaša revizijske stroške.

5. Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem predlaga vrhovnemu sodišču, da revizijo zavrne. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko v obdobju od 31. 8. 2012 do 31. 8. 2017 sklenjenih več pogodb civilnega prava (štiri pogodbe o poslovnem sodelovanju, pet pogodb o novinarskem delu, eno podjemno pogodbo in tri pogodbe o sodelovanju), na podlagi katerih je opravljal delo pri toženi stranki.

9. Sodišči druge in prve stopnje sta presodili, da so bili v razmerju med tožnikom in toženo stranko, ki je temeljilo na teh pogodbah civilnega prava, podani vsi elementi delovnega razmerja. Zato sta ugotovili, da je bil na podlagi 18. člena ZDR-1 v povezavi z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1 tožnik v obdobju sklenjenih pogodb civilnega prava v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, za polni delovni čas, za delovno mesto redaktor VII/2 z mesečno osnovno plačo za 29. plačni razred.

10. Sodišči prve stopnje je nadalje ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki z dnem 31. 8. 2017 in trajanje tega delovnega razmerja do 12. 9. 2018 (datum odločitve sodišča prve stopnje). S tem dnem je pogodbo o zaposlitvi na tožnikov predlog sodno razvezalo in mu prisodilo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v protivrednosti petih plač, kar je znašalo 6.602,90 EUR. Ker je tožnik del tožbe, ki se je nanašal na reintegracijo1, na plačo do 31. 8. 2017 (torej do dneva, ko se je iztekla zadnja pogodba civilnega prava) in na regres za letni dopust (za obdobje trajanja pogodb civilnega prava) umaknil2, je sodišče ugotovilo le obstoj delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki od 31. 8. 2012 do 12. 9. 2018 (za obdobje sklenjenih pogodb civilnega prava in za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva sodne razveze) z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, za polni delovni čas za delovno mesto redaktor VII/2 z mesečno osnovno plačo v višini 29. plačnega razreda.

11. Zaradi umika dela tožbe z zahtevkom za plačilo plače za obdobje trajanja pogodb civilnega prava (za 39. plačni razred) in za plačilo regresa za to obdobje, je sodišče prve stopnje v tem delu ustavilo postopek. Toženi stranki je naložilo, da tožnika prijavi v obvezna zavarovanja le za obdobje od 1. 9. 2017 do 12. 9. 2018 (torej le za obdobje od poteka zadnje pogodbe civilnega prava do dneva sodne razveze, ne pa tudi za obdobje trajanja pogodb civilnega prava), mu za to obdobje obračuna bruto nadomestilo plače ter mu po odvodu davkov in prispevkov plača neto nadomestilo plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

glede prvega dopuščenega vprašanja (ali in kako je plačilo za delo po pogodbah civilnega prava dopustno in v sodnem postopku mogoče pobotati s terjatvami delavca iz faktičnega delovnega razmerja)

12. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je odpadla podlaga za odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke3, ki se je nanašal izključno na vtoževani regres tožnika za letni dopust (in ne na zahtevek za plačo), saj je tožnik tožbo z zahtevkom, ki se je nanašal na regres za letni dopust, med postopkom umaknil. Glede na kasnejšo modifikacijo tožbenega zahtevka4 (tožnik je namesto reintegracije zahteval sodno razvezo in denarno povračilo) je pobotni ugovor tožene stranke, ki ga je „zgolj iz previdnosti“ v nadaljevanju uveljavljala v pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 20185 (torej po prvem naroku za glavno obravnavo in po spremembi tožbe, v kateri je tožnik namesto reintegracije uveljavljal sodno razvezo in denarno povračilo po 118. členu ZDR-1), presojalo le napram terjatvi tožnika iz naslova vtoževanega denarnega povračila. Presodilo je, da terjatev tožene stranke, ki jo je ugovarjala v pobot, ne obstoji, z obrazložitvijo, da je ta znesek predstavljal plačilo tožene stranke tožniku za delo, ki ga je opravil na podlagi pogodb civilnega prava, ker zgolj z ugotovitvijo obstoja delovnega razmerja pravna podlaga za izplačilo na podlagi pogodb civilnega prava ni odpadla, prav tako pa ni bila ugotovljena ničnost teh pogodb. Obrazložilo je še, da lahko delodajalec delavcu izplača več, kot je dogovorjeno, v takem primeru pa preveč izplačanega ne more zahtevati nazaj.

13. Tudi sodišče druge stopnje je v zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke, ki so se nanašale na odločitev sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru, presodilo, da je bilo odločanje o pobotnem ugovoru tožene stranke v zvezi s tožnikovo terjatvijo iz naslova regresa za letni dopust, brezpredmetno6 in da se je pobotni ugovor iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 5. 4. 2018 nanašal le na tožnikovo terjatev iz naslova denarnega povračila. Zato je zaključilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni ugotovilo, koliko znaša skupni znesek nadomestila plač in ker ni odločilo o pobotnem ugovoru v zvezi z opisno prisojenim nadomestilom plače za obdobje od 1. 9. 2017. Te pritožbene trditve tožene stranke je sodišče druge stopnje sicer opredelilo tudi kot nedopustno pritožbeno novoto.

14. Ker revizija v zvezi s presojo sodišča, zoper katero tožnikovo terjatev je tožena stranka vložila pobotni ugovor, ni bila dopuščena7, je treba izhajati iz tega, da se je pobotni ugovor tožene stranke, ki ga je podala pred prvim narokom za glavno obravnavo, nanašal na tožnikovo terjatev iz naslova regresa za letni dopust, njen drugi pobotni ugovor, ki ga je podala po delnem umiku in delni spremembi tožbe tožnika, pa na njegovo terjatev iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 15. OZ v 311. členu določa, da lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Terjatev je pravica upnika, da od dolžnika lahko zahteva izpolnitev obveznosti.

16. Pogoji za pobot terjatev so izpolnjeni8, če sta terjatvi, ki sta predmet pobota, vzajemni, istovrstni, dospeli in iztožljivi9 (po uveljavljeni sodni praksi morata biti tudi likvidni). Terjatev, ki je uveljavljena v pobot, mora obstajati v času, ko sodišče odloča o pobotnem ugovoru. V takšnem primeru sodišče ugotovi obstoj terjatve iz tožbe, obstoj terjatve iz pobotnega ugovora in nato izvede pobotanje teh terjatev (vendar največ do višine terjatve iz tožbe, zoper katero je vložen pobotni ugovor). Kolikor sodišče ugotovi, da tožbena terjatev ni utemeljena, o obstoju terjatve, ki je ugovarjana v pobot, sploh ne odloča (niti v izreku, niti v obrazložitvi). Če pa ugotovi, da je terjatev iz tožbe utemeljena, ni pa utemeljena pobotna terjatev, v izreku ugotovi obstoj prve in neobstoj druge terjatve ter toženi stranki naloži izpolnitev obveznosti.

17. Tožena stranka je v pobot tožnikovi terjatvi iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 kot svojo terjatev uveljavljala zneske razlike med plačo, do katere bi bil tožnik upravičen glede na plačni razred njegovega delovnega mesta, če bi imel s toženo stranko v času trajanja pogodb civilnega prava sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in zneski, ki jih je v času trajanja pogodb civilnega prava prejel od tožene stranke. Po razlogovanju tožene stranke so z odločitvijo sodišča, da je v tem času med tožnikom in toženo stranko obstajalo delovno razmerje, prenehale obstajati pogodbe civilnega prava, na podlagi katerih je tožnik od tožene stranke v obdobju od 31. 8. 2012 do 31. 8. 2017 prejel plačilo za delo, ki ga je kot s. p. oziroma samozaposlena oseba opravil za toženo stranko.

18. Pogodbe civilnega prava, ki so predstavljale pravno podlago za zneske, ki jih je tožena stranka izplačala tožniku za obdobje od 31. 8. 2012 do 31. 8. 2017, je nadomestila druga pravna podlaga, to je pogodba o zaposlitvi, in sicer na podlagi zakonske domneve, ki jo določata 18. člen ZDR-1 v zvezi z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1. V takem primeru je delavec upravičen do plačila za opravljeno delo (in do drugih prejemkov, ki izhajajo iz delovnega razmerja). Plačilo na podlagi pogodb civilnega prava se zato poračuna s pripadajočo plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja10. To pomeni, da zneski, plačani po pogodbah civilnega prava, v tem postopku ne predstavljajo posebne terjatve, ki bi jo imela tožena stranka do tožnika. Tudi ti zneski so bili namreč tožniku plačani za opravljeno delo. Te zneske lahko tožena stranka v tem postopku uveljavlja le v okviru ugovora izpolnitve, in sicer da tožbeni zahtevek iz naslova pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja do višine že plačanih zneskov po pogodbah civilnega prava ni utemeljen.

19. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje se glasi, da v sodnem sporu za ugotovitev obstoja delovnega razmerja delodajalec v pobot tožbenemu zahtevku za izplačilo prejemkov iz delovnega razmerja ne more uveljavljati plačila za delo po pogodbah civilnega prava.

20. Če sodišče v postopku ugotovi, da terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, ni nastala, potem tak pobotni ugovor zavrne in ne ugotavlja, da takšna terjatev ne obstoji11. Ugotovitev v izreku sodbe, da terjatev, ki je bila uveljavljena v pobot, ne obstoji, ima za posledico pravnomočnost takšne ugotovitve (tretji odstavek 319. člena ZPP) z vsemi posledicami, ki jih institut pravnomočnosti prinaša. Ker je sodišče prve stopnje kljub temu, da terjatev tožene stranke, ki jo je uveljavljala v pobot, sploh ni nastala, v izreku ugotovilo neobstoj te terjatve, je vrhovno sodišče reviziji tožene stranke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo.

glede drugega dopuščenega vprašanja (ali je oseba, ki je prejemala plačilo za delo na podlagi pogodb civilnega prava, za katerega je bilo kasneje odločeno, da gre za delovno razmerje, upravičena zadržati znesek, ki presega neto plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja, kot jih prejemajo drugi delavci)

21. Delavcu, ki je sklenil pogodbo civilnega prava, so bili za opravljeno delo izplačani zneski, dogovorjeni v tej pogodbi. Če sodišče na podlagi 18. člena ZDR-1 v zvezi s 13. členom ZDR-1 za nazaj ugotovi obstoj delovnega razmerja (torej tudi za obdobje, ko je bila sklenjena pogodba civilnega prava), odloči tudi o pravicah, ki iz delovnega razmerja izhajajo. Plačilo po pogodbi civilnega prava se ne spremeni v plačo, saj v primeru ugotovljenega obstoja delovnega razmerja in pravic, ki iz tega razmerja izhajajo, ne gre za konverzijo pogodbe civilnega prava v pogodbo o zaposlitvi v smislu 89. člena OZ. Plačo in druge pravice iz delovnega razmerja je treba določiti na novo v višini, ki delavcu v delovnem razmerju pripada. V primeru javnih uslužbencev (kar je bil tudi tožnik) so plača in drugi prejemki določeni z zakonom in kolektivno pogodbo. Tako določeni prejemki predstavljajo minimum pravic, ki mora biti delavcu zagotovljen, obenem pa tudi maksimum (glede na tretji odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZJU), saj javnemu uslužbencu ni mogoče priznati več pravic, kot je določeno z zakonom ali kolektivno pogodbo, če bi se s tem obremenila javna sredstva12. 22. Glede na to tožnik zaradi dela po pogodbah civilnega prava ne sme biti prikrajšan pri plačilu za delo, vendar pa mu tudi več pravic, kot bi jih imel, če bi bil že od začetka v delovnem razmerju, ni mogoče priznati. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja nima za posledico avtomatične transformacije plačil po pogodbah civilnega prava v prejemke iz delovnega razmerja (če bi bil v pogodbi civilnega prava dogovorjen nižji znesek od prejemkov, do katerih bi bil tožnik upravičen v primeru, če bi bil že od začetka v delovnem razmerju, bi bil prikrajšan; če pa bi bili ti zneski višji, pa bi bilo to v nasprotju s prepovedjo iz tretjega odstavka 16. člena ZJU), temveč se izplačani in pripadajoči zneski medsebojno poračunajo, že izvršena plačila po pogodbah civilnega prava pa se štejejo za (delno) izpolnitev13. 23. Obstoj delovnega razmerja za obdobje, ko so bile sklenjene pogodbe civilnega prava, se ugotavlja za nazaj. V primeru, če je po medsebojnem poračunu prejemkov, ki izvirajo iz pogodb civilnega prava, s prejemki, do katerih bi bil delavec oziroma javni uslužbenec upravičen na podlagi delovnega razmerja, iz naslova plačila po pogodbah civilnega prava prejel več, kot če bi bil ves čas v delovnem razmerju, se o morebitnem vračilu teh razlik odloča glede na splošna pravila civilnega prava. To je tudi odgovor na drugo dopuščeno vprašanje.

24. Ker je bila revizija tožene stranka v zvezi z odločitvijo sodišč, da njena terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot, ne obstoji, utemeljena, ji je v tem delu vrhovno sodišče ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenilo, tako da je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo (prvi odstavek 380 čl. ZPP). V preostalem delu pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da je revizija tožene stranke neutemeljena, zato jo je zavrnilo (378. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka uspela z revizijo le v sorazmerno majhnem delu in zaradi tega niso nastali posebni stroški, mora tožniku povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Ti stroški glede na Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj., OT) in vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znašajo 335,99 EUR (450 točk za odgovor na revizijo, 2% materialnih stroškov in 22% DDV).

26. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v izreku sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 20. 3. 2018 umaknil zahtevek za reintegracijo in predlagal sodno razvezo z dnem odločitve sodišča prve stopnje ter prisojo denarnega povračila v znesku 9.773,90 EUR (protivrednost petih bruto mesečnih plač za 39. plačni razred). 2 Tožnik je na naroku dne 12. 9. 2018 in v pripravljalni vlogi, ki jo je na tem naroku vložil v spis, umaknil del zahtevka, ki se je nanašal na plačo do 31. 8. 2017 in na regres za letni dopust. 3 Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2018 v pobot tožnikovi terjatvi iz naslova regresa za letni dopust uveljavljala znesek bruto preplačil (38.304,84 EUR oziroma 47.143,51 EUR), ki jih je tožnik prejel na podlagi pogodb civilnega prava. 4 Ta modifikacija dejansko predstavlja spremembo tožbe po 184. členu ZPP. 5 V pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2018 je tožena stranka „iz previdnosti“ ponovno ugovarjala v pobot v pobot znesek 76.770,75 EUR, ki ga je po njenem zatrjevanju v času trajanja pogodb civilnega prava plačala tožniku preveč glede na njegovo neto plačo. 6 Zaradi umika dela tožbe za obračun in plačilo regresa o pobotnem ugovoru tožene stranke, ki ga je uveljavljala v zvezi s tem regresom, sploh ni bilo treba odločati. 7 Tudi vprašanja, ki jih je tožena stranka navedla v predlogu za dopustitev revizije, niso bila oblikovana s ciljem preizkusa pravilnosti sodne presoje o tem, zoper katero terjatev tožnika je tožena stranka vložila pobotni ugovor. 8 Pobotni ugovor je obrambno sredstvo tožene stranke, katerega cilj je zavrnitev tožbenega zahtevka. 9 311. člen in naslednji OZ. 10 Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 20/2019 z dne 3. 12. 2019. 11 V takšnem primeru tudi izrek sodbe ni tročlenski. 12 Tako sklep VS RS VIII Ips 89/2019 z dne 19. 10. 2021. 13 Primerjaj s sklepom VS RS Ips 89/2019 z dne 19. 10. 2021.