Jedro

Dejstvo, da tožnik ni imel formalnega pogoja za zasedbo delovnega mesta, tj. univerzitetne izobrazbe novinarske smeri, ne vpliva na ugotovitev, da so med pravdnima strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja.

V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZSPJS se lahko javnega uslužbenca ob zaposlitvi uvrsti v plačni razred, ki je za največ pet plačnih razredov višji od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, vendar ne v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem, če obstajajo za to utemeljeni razlogi. Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo stališče, da uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu, temveč je odvisna od odločitve sveta javnega zavoda.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 31. 8. 2012 do 12. 9. 2018 z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas, s polnim delovnim časom na delovnem mestu redaktor VII/2 z mesečno osnovno plačo v višini 29. plačnega razreda, višji tožbeni zahtevek (plača v višini 39. plačnega razreda) pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe); da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 8. 2017 in je prenehalo s 12. 9. 2018 (II. točka izreka sodbe); da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 1. 9. 2017 do 12. 9. 2018 prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja in mu obračunati bruto nadomestila plača ter po odvodu davkov in prispevkov plačati neto nadomestila plač za 29. plačni razred, z zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek (izplačilo plače za 39. plačni razred) pa je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Ugotovilo je obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v višini 6.602,90 EUR in neobstoj terjatve tožene stranke do tožnika v višini 6.602,90 EUR ter toženi stranki naložilo, da je dolžna obračunati denarno povračilo v višini 6.602,90 EUR, po odvodu davkov in prispevkov pa izplačati neto znesek, višji zahtevek za denarno povračilo (za plačilo zneska 3.171,00 EUR s pp), pa je zavrnilo. S sklepom je ustavilo postopek v delu tožbenega zahtevka za izplačilo plače (39. plačni razred) za čas od 31. 8. 2012 do 31. 8. 2018 in za plačilo zneskov regresa, razvidnih iz I. točke izreka sklepa, ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 950,23 EUR, z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sklepa).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka sklepa) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je za opravljeno delo prejemal plačilo v višini 39. plačnega razreda, od prejetega bruto zneska, ki je v povprečju znašal od 1.900,00 do 2.000,00 EUR, pa je plačeval dajatve. Izplačevanje navedenih zneskov je mogoče šteti za soglasje tožene stranke k uvrstitvi tožnika v višji (39.) plačni razred. Zato je napačna odločitev sodišča o uvrstitvi tožnika v 29. plačni razred, zavrnitvi zahtevka za plačilo nadomestil plače v obdobju od 1. 9. 2017 do 12. 9. 2018 za 39. plačni razred ter za plačilo denarnega povračila v znesku 3.171,00 EUR. Meni, da bi moralo sodišče priznati tožniku tudi stroške, ki so nastali zaradi posveta s stranko in seznanitve z zadevo, ter stroške pripravljalne vloge z dne 9. 5. 2018. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je odločitev sodišča o tem, da je tožnik opravljal delo redaktorja VII/2 v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, saj so tožnik in priče izpovedali o raznolikosti dela. Tožnik ni navedel, da bi opravljal naloge na navedenem delovnem mestu. Po mnenju tožene stranke je za tožnika edino primerno delovno mesto organizator izvedbe V, kar ustreza vsebini tožnikovega dela in njegovi izobrazbi. Vseh nalog redaktorja tožnik ni opravljal niti nima zanj ustrezne izobrazbe. Nerazumljiva in v nasprotju z delnim umikom tožbe za izplačilo plače in regresa za letni dopust je ugotovitev sodišča, da je bil tožnik v času od 31. 8. 2012 do 12. 9. 2018 v delovnem razmerju z vsemi pravicami iz tega razmerja. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem glavne obravnave, tj. z 12. 9. 2019, in ne že pred navedenim datumom. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi zato, ker sodišče ni navedlo ustreznih razlogov glede odmere denarnega povračila. Sodišče je tudi neupravičeno zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, ki je tožniku plačala bistveno več, kot če bi bil v delovnem razmerju. Tožnik je neupravičeno obogaten, zato je sodišče zmotno presodilo, da podlaga za plačilo računov po civilnih pogodbah ni odpadla. Ker je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja, bi moral tožnik vrniti prejete zneske, ki presegajo neto zneske plač in jih je tožena stranka plačala v dobri veri. Sodišče bi moralo pobotni ugovor upoštevati tudi glede obveznosti plačila nadomestila plače za čas od prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze in ugotoviti, koliko znaša nadomestilo za čas od prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze, ter nato odločiti o pobotu. Ker tega ni storilo, je kršilo določbe pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne stroške, ki se nanašajo na denarni del zahtevka.

4. Obe stranki v odgovoru na pritožbo predlagata zavrnitev pritožb. Tožnik uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa o stroških v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bili v času od 31. 8. 2012 do 31. 3. 2017 v razmerju med tožnikom in toženo stranko podani elementi delovnega razmerja za nedoločen čas za polni delovni čas, in sicer za delo redaktorja VII/2. Glede na to, da je tožnik zatrjeval in dokazoval, da je opravljal dela in naloge, ki sodijo v delokrog delovnega mesta redaktor VII/2, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da nihče ni navajal navedenega delovnega mesta. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče pravilno ugotovilo, da navedeno delovno mesto najbolj ustreza delu, ki ga je tožnik opravljal v spornem obdobju, saj je zbiral in obdeloval materiale za grafična ozadja, režiral enostavne projekte, kreiral ideje, opravljal napotitev snemalnih ekip na teren, skrbel za potek snemanj v studiu, za goste, maske, poleg tega pa opravljal tudi naloge arhivarja. Dejstvo, da tožnik ni imel formalnega pogoja za zasedbo delovnega mesta, tj. univerzitetne izobrazbe novinarske smeri, ne vpliva na ugotovitev, da so med pravdnima strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017 (in številnih drugih odločbah) že zavzelo stališče, da ni možno šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki nasprotujejo takšni presoji, so neutemeljene. Enako velja za navedbo, da so priče potrdile, da je tožnik opravljal dela in naloge, ki po vsebini ustrezajo delovnemu mestu organizator izvedbe V, saj to iz njihovih izpovedi ne izhaja.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče ne bi smelo odločiti o tem, da je bil tožnik v delovnem razmerju z vsemi pravicami iz tega razmerja, ker je tožnik umaknil del tožbe za izplačilo plače in regresa za letni dopust. Ker sodna praksa dopušča opisne izreke sodb delovnih sodišč, takšna odločitev ni nerazumljiva. Pri tem sodišče ni odločilo o utemeljenosti zahtevka za izplačilo plače in regresa za letni dopust po vsebini oziroma se tožnik tem zahtevkom ni odpovedal, temveč je postopek v tem obsegu ustavilo iz procesnih razlogov.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče ni navedlo razlogov glede datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Pojasnilo je, da je upoštevalo tožnikov predlog in pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas razvezalo z datumom zaključka glavne obravnave, tj. s 12. 9. 2018, pri čemer tožena stranka ni dokazala okoliščin, ki upravičujejo sodno razvezo pred navedenim datumom. Izpodbijana sodba ima torej o tem ustrezne razloge in jo je mogoče preizkusiti. Zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev ni podana niti v delu odločitve o odmeri denarnega povračila. Sodišče je namreč v 22. točki obrazložitve navedlo odločilna dejstva oziroma kriterije, ki jih je upoštevalo pri odmeri denarnega povračila, in jih ustrezno ovrednotilo. S temi razlogi sodišča pritožbeno sodišče v celoti soglaša, zato so drugačne pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene.

10. Tožena stranka je s pripravljalno vlogo dne 18. 1. 2018 ugovarjala pobotanje svoje terjatve izključno s tožnikovo terjatvijo iz naslova regresa za letni dopust, ki jo je tožnik kasneje umaknil. Kot pravilno ugotavlja sodišče, je z delnim umikom tožbe postalo brezpredmetno odločanje o pobotnem ugovoru glede regresa. V vlogi z dne 5. 4. 2018 je tožena stranka iz previdnosti ponovno ugovarjala v pobot znesek 76.770,75 EUR. V nasprotju z vsebino pobotnega ugovora tožene stranke, podanega v postopku na prvi stopnji, so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pobotni ugovor upoštevati tudi glede obveznosti plačila nadomestila za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze, in da je podana kršitev določb postopka, ker sodišče ni ugotovilo, koliko znaša skupni znesek nadomestila plač, in nato odločilo o pobotanju terjatev, kar pa je tudi nedopustna pritožbena novota. Pri prisojenih bruto nadomestilih plač za čas od 1. 9. 2017 do 12. 9. 2018, ko tožnik ni prejel nobenega plačila od tožene stranke, gre za reparacijo oziroma odpravo posledic nezakonitega ravnanja tožene stranke (prim. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 171/2018 z dne 6. 2. 2019), zato o dobrovernosti delodajalca ni mogoče govoriti.

11. Na podlagi Aneksa št. 2 h kolektivni pogodbi tožene stranke (Ur. l. RS, št. 108/08) je delovno mesto redaktor VII/2 uvrščeno v 29. izhodiščni plačni razred. V skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 108/09 in nasl. - ZSPJS) se lahko javnega uslužbenca ob zaposlitvi uvrsti v plačni razred, ki je za največ pet plačnih razredov višji od plačnega razreda delovnega mesta oziroma naziva, vendar ne v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem, če obstajajo za to utemeljeni razlogi. Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah (primerjaj npr. sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 328/2012 z dne 21. 6. 2012 ter sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 358/2015 z dne 22. 10. 2015) zavzelo stališče, da uvrstitev javnega uslužbenca v višji plačni razred po drugem odstavku 19. člena ZSPJS ni pravica iz delovnega razmerja, ki bi javnemu uslužbencu pripadala po zakonu, temveč je odvisna od odločitve sveta javnega zavoda A.. Takšne odločitve organ tožene stranke ni sprejel, zato tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je upravičen do plače 39. plačnega razreda.

12. Neutemeljena je tudi pritožba tožnika glede odločitve o stroških postopka. Storitve posveta s stranko lahko odvetnik zaračuna, če storitve iz te tarifne št. (39 OT) niso zajete v drugih tarifnih številkah in bi tako šlo za samostojno storitev. Posvet s stranko, ki ga odvetnik opravi pred vložitvijo tožbe, ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen obračunati 100 točk po 1. alineji 1. točke tar. št. 39 OT, ker ne gre za samostojno storitev, saj je storitev posveta zajeta v drugih tar. št. oziroma procesnih dejanjih, ki jih je pooblaščenec opravil za stranko. Strošek pripravljalne vloge z dne 9. 5. 2018 za ta spor ni bil potreben, zato ga sodišče ni naložilo v plačilo toženi stranki.

13. Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi strank zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Sam krije tudi stroške odgovora na pritožbo, ker ta vloga ni pripomogla k rešitvi tega spora (155. člen ZPP).