Jedro

Datum sestave končnega obračuna nima nobenega učinka na zapadlost terjatev, ki so v končnem obračunu ugotovljene. Sodna praksa dogovoru „bom plačal, ko bom dobil plačano“, tudi če bi bil zapisan v pogodbi, ne nudi pravnega varstva. Izvajalec se lahko razbremeni odgovornosti tako, da dokaže, da je do kršitve (zamude) prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja.

Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, pridobi izvajalec pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.

Tistemu, ki uveljavlja pravico do pogodbene kazni, ni treba zatrjevati (in dokazovati) dejstev v zvezi z odgovornostjo izvajalca za vzrok kršitve, za katero je dogovorjena pogodbena kazen, saj se ta, enako kot pri splošni poslovni odškodninski odgovornosti, domneva.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 79.658,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2007 do plačila, zavrne; v IV. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 7.265,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. V ostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu izpodbijane II. točke izreka (glede glavnice 329.202,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.467,06 EUR od 30.4.2007, od zneska 54.622,65 EUR od 14.2.2009, in od zneska 273.113,22 EUR od 5.11.2007, vse do plačila) potrdi.

3. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati naslednje zneske: - 467,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2007 do plačila; - 54.622,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2009 do plačila; - 273.113,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.12.2008 do plačila; - 79.658,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.2007 do plačila (II. izreka).

Tožbeni zahtevek za plačilo 625,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo obresti od posameznih zneskov za posamično določena obdobja je zavrnilo (III. točka izreka).

Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 10.387,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Pravdni stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo 1.467,06 EUR po fakturi št. 07-00073/IF se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na izčrpne in prepričljive razloge izpodbijane sodbe (točka C obrazložitve), ki jim ni kaj dodati. Pritožba le ponavlja ugovore, da tožeča stranka računa ni izstavila „v skladu s popisi“, ki so enako nejasni in nepreizkusljivi, kot so bili v postopku na prvi stopnji. Ni bilo mogoče ugotoviti, na katere popise se sklicuje tožena stranka in zakaj bi bil račun, izdan „v skladu s popisi“ za natanko 20% nižji. Tožena stranka je bila dolžna svoje ugovore zoper zahtevek, ki temelji na verodostojni listini (računu), konkretizirati in argumentirati tako, da bi bilo jasno razvidno, zakaj zahteva 20 % znižanje (in ne npr. 50%) računa.

6. Pretežni del tožbenega zahtevka in sodbenega izreka se nanaša na plačilo del, ki jih je tožeča stranka opravila na podlagi pogodbe o izvedbi strojnih instalacij za objekt S., ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 7. 2. 2007 (B 36, v nadaljevanju: Pogodba). Okoliščina, da sta pravdni stranki sestavili končni obračun, ki ima v skladu z ustaljeno sodno prakso pravno naravo izvensodne poravnave v smislu 1050. člena OZ, ne pomeni, da tožeča stranka zahtevka ne bi smela opreti na prej izdane začasne situacije. S končnim obračunom se zajamejo vsa dela, izvedena po pogodbi; poleg tistih, za katera so bile že izdane začasne situacije, tudi še vsa nepredvidena in poznejša (dodatna) dela (118. člen PGU). Že izdane situacije so torej vključene v končni obračun, so njegov sestavni del. Pritožba ne pojasni, v čem vidi neskladje med končnim obračunom in prej izdanimi začasnimi situacijami. Če ima v mislih zapadlost terjatve, pa datum sestave končnega obračuna nima nobenega učinka na zapadlost terjatev, ki so v končnem obračunu ugotovljene. Le-te zapadejo v času in na način, ki je dogovorjen v Pogodbi.

7. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek v delu, ki se nanaša na 5% zadržanih sredstev tako, da je priznalo znesek tudi po situaciji, ki ni bila vtoževana. Tožeča stranka je iz tega naslova zahtevala 54.622,64 EUR spp, sodišče pa ji je toliko tudi prisodilo. Sicer pa pritožba sama navaja, da sta bili pravdni stranki soglasni glede višine neplačane terjatve iz naslova 5% zadržanih sredstev (54.622,64 EUR), kar pomeni, da to dejstvo med strankama sploh ni bilo sporno. Nesporna dejstva pa se ne dokazujejo (214. člen ZPP), zato je nerelevantno, na katere začasne situacije se nanaša vtoževani znesek iz tega naslova.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila tožena stranka na podlagi 7. člena Pogodbe dolžna plačati tožeči stranki znesek 5 % zadržanih sredstev v roku 65 dni po končnem prevzemu del in predložitvi garancij, in da na nastanek in zapadlost te terjatve ne vpliva okoliščina, da tožena stranka ni prejela plačila od svojega naročnika (V.). Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se določilo 27. člena Pogodbe lahko razume le tako, da bi na plačilno zavezo tožene stranke vplival le spor med toženo stranko in njenim naročnikom v zvezi z delom tožeče stranke (če torej naročnik toženi stranki del ne bi plačal zaradi napak ali delne neizpolnitve tožeče stranke). Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da uveljavljena sodna praksa dogovoru „bom plačal, ko bom dobil plačano“, tudi če bi bil zapisan v pogodbi, ne nudi pravnega varstva. Celo izrecno pogodbeno določilo, da bo izvajalec podizvajalcu plačal dolgovani znesek po tem, ko bo prejel plačilo od svojega naročnika, se razume zgolj v smislu določitve zapadlosti terjatve. Z njim se določa rok plačila, ki je vezan na izpolnitev odložnega pogoja. Vendar pa neizpolnitev tako določenega pogoja „neplačilo naročnika oziroma investitorja“ ne more pomeniti, da naročnik svojega dela obveznosti sploh ni dolžan izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, pridobi izvajalec pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, III Ips 80/2007). Navedeno pomeni, da tožena stranka rizika neplačila iz svojega pogodbenega razmerja z V. ni mogla prenesti na tožečo stranko, razen, če bi se s podizvajalcem nedvoumno in izrecno dogovorila za skupni prevzem rizika. Takšnega določila pa pogodba med pravdnima strankama ne vsebuje.

9. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov zoper pravilnost odločitve prvostopnega sodišča, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku v višini 273.113,22 EUR, ki se nanaša na plačilo 20 % vrednosti del, glede katerega je bilo med pravdnima strankama v 7. členu Pogodbe dogovorjeno plačilo z nepremičninami. Sodišče je pri uporabi materialnega prava avtonomno in ni vezano na pravna naziranja pravdnih strank, zato je nepomembno, da se tožeča stranka ni sklicevala na pravno podlago 117. člena OZ, na katero se je oprlo prvostopno sodišče. Zadostuje, da je navajala dejstva, ki so sodišču omogočili njeno uporabo. Pritožbenemu ugovoru, da tožeča stranka glede na pogodbena določila ne more zahtevati plačila v višini 20 % vrednosti pogodbenih del v denarju, bi bilo mogoče pritrditi le v primeru, če bi tožena stranka v tem postopku tožeči stranki ponudila nepremičnine, s katerimi bi izpolnila svojo pogodbeno obveznost tako, kot se glasi. Obveznost tožene stranke namreč ni prenehala zaradi tega, ker je tožeča stranka v preteklosti odklonila izpolnitev s ponujenimi nepremičninami, pač pa je ostala neizpolnjena še naprej. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sklepalo, da tožena stranka svoje obveznosti ne more izpolniti na način, kot je bil s pogodbo dogovorjen, zato ima tožbeni denarni zahtevek v višini 20 % vrednosti pogodbenih del pravno naravo odškodnine zaradi neizpolnitve tožene stranke.

10. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki napada zaključke prvostopnega sodišča o neutemeljenosti pobotnega ugovora, s katerim je tožena stranka uveljavljala v pobot pogodbeno kazen v višini 79.658,02 EUR. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem vprašanjem napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme med pravdni stranki, v posledici pa je ugotovilo napačno dejansko stanje in zato tudi napačno uporabilo materialno pravo. Tisti, ki uveljavlja pogodbeno kazen (tožena stranka), mora skladno s 247. čl. in 251. čl. OZ navesti in dokazati dejstva o obstoju dogovora strank o pogodbeni kazni, o obstoju kršitve, za katero je bila dogovorjena (v obravnavanem primeru: za primer zamude) in o pravočasnem pridržanju pravice do uveljavljanja pogodbene kazni. Po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu v celoti zadostila. Niti ni bilo sporno, da sta se pravdni stranki v pogodbi dogovorili za pogodbeno kazen za primer zamude niti da je tožeča stranka dela končala 262 dni po izteku pogodbenega roka. Tožeča stranka je sicer ugovarjala pravočasnosti uveljavljanja pravice do pogodbene kazni, vendar je tožena stranka tudi slednje dokazala. V skladu s 55. točko Posebnih gradbenih uzanc (PGU), za uporabo katerih sta se stranki v 28. čl. Pogodbe izrecno dogovorili, se uveljavitev pravice do pogodbene kazni lahko zahteva najpozneje do končnega obračuna. Iz zapisnika o končnem obračunu del (A 8) pa je razvidno, da je tožena stranka pogodbeno kazen uveljavljala.

11. Tistemu, ki uveljavlja pravico do pogodbene kazni, pa ni treba zatrjevati (in dokazovati) dejstev v zvezi z odgovornostjo izvajalca za vzrok kršitve, za katero je dogovorjena pogodbena kazen, saj se ta, enako kot pri splošni poslovni odškodninski odgovornosti, domneva. Zmotno je bilo zato stališče prvostopnega sodišča, da bi morala tožena stranka dokazati tudi, da je zamuda nastala zaradi ravnanja tožeče stranke. Ravno obratno, izvajalec se lahko razbremeni odgovornosti tako, da dokaže, da je do kršitve (zamude) prišlo iz vzroka, za katerega ne odgovarja (250. člen OZ). V obravnavanem primeru je bilo torej na tožeči stranki trditveno in dokazno breme, da zamuda ni nastala zaradi njenih ravnanj in da zanjo ni odgovorna. Pritožbeno sodišče poudarja, da je trditveno in dokazno breme izvajalca, ki se hoče razbremeniti odgovornosti za zamudo, izjemno težko. Nanj se mora pripraviti že ob sklenitvi dogovora o pogodbeni kazni, saj je smisel instituta pogodbene kazni ravno v olajšanju dejanskega in pravnega položaja upravičenca do pogodbene kazni. Če je pogodbena kazen dogovorjena za zamudo, mora izvajalec sproti dokumentirati vsako dejstvo, ki je vplivalo na njegov pogodbeno odmerjen čas izvedbe del. Še zlasti v kompleksnejših gradbenih zadevah, ko delo izvaja hkrati ali zaporedoma več različnih izvajalcev, ki so drug od drugega odvisni, morajo biti vsi podatki, potrebni za ugotavljanje prispevka posameznega izvajalca k zamudi, registrirani in dokumentirani že med gradnjo in se naknadno teh podatkov ne da več rekonstruirati, tudi s pomočjo izvedenca ne. Tudi izvedenec namreč potrebuje te podatke za odgovor na vprašanje, kdo je zamujal in zakaj.

12. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka v tej smeri podala povsem pavšalne in nekonkretizirane navedbe, ki jih v dokaznem postopku ni mogoče preizkusiti. Iz dejstev, ki jih je navedla, tudi, če bi jih dokazala, ni mogoče z gotovostjo (ali vsaj z veliko verjetnostjo) zaključiti, da se niti del prekoračenega časa izvedbe del na objektu v trajanju 35 dni, ne nanaša nanjo. Ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila tožeča stranka „ujeta“ v zamudo celotnega gradbišča, kvečjemu napotuje na visoko verjetnost nasprotnega; da je bila med izvajalci, ki so k zamudi celotnega gradbišča prispevali, najmanj enakovredno udeležena, saj ni podatkov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je kdo drug zamujal bistveno več. Zaključek prvostopnega sodišča, da je bilo celotno gradbišče v zamudi že preden je tožeča stranka prišla na gradbišče, pa ni prepričljiv. Ni jasno, na katera dejstva oz. dokaze ga je sodišče prve stopnje oprlo. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka s podpisom Pogodbe potrdila, da je seznanjena z dinamiko napredovanja del na objektu in da je z dnem sklenitve pogodbe uvedena v delo in da so pisno dogovorjeni odmiki od spremembe v dinamiki za pogodbeni stranki obvezni. Tudi iz gradbenega dnevnika, ki je vložen v spis, izhaja, da so se dela na strojnih instalacijah (na prezračevanju) na objektu začela dne 8. 1. 2007, t.j. še pred podpisom pogodbe med pravdnima strankama. Ker tožeča stranka ni podala konkretiziranih in dokumentiranih trditev o ovirah in zastojih med izvajanjem del, zaradi katerih je bila onemogočena dela izvesti v pogodbeno predvidenem roku, je bilo treba njene ugovore zoper plačilo pogodbene kazni zavrniti kot nesklepčne.

13. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na v ugovoru uveljavljano pogodbeno kazen v višini 79.658,02 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrnilo. V posledici je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških tako, da je upoštevalo, da je tožeča stranka zmagala v višini 80 % in je zaradi tega upravičena do povrnitve 80 % svojih pravdnih stroškov, ki jih je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje v višini 10.387,20 EUR (80 % = 8.309,76 EUR). Od tega zneska je bilo treba odšteti 20 % pravdnih stroškov tožene stranke, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v višini nagrade za postopek po tarifni številki 3100 v višini 2.263,30 EUR, nagrade za narok po tarifni številki 3102 v višini 2.089,20 EUR, pri čemer se nagrada za ugovor zoper izdani sklep o izvršbi všteva v nagrado za postopek, ki je zato sodišče ni priznalo. Skupaj (z 20 % DDV) znašajo priznani pravdni stroški tožene stranke 5.222,76 EUR (20 % = 1.044,55 EUR). Višina stroškov, do katerih je tožeča stranka upravičena glede na svoj uspeh v pravdi v postopku na prvi stopnji, je tako 7.265,21 EUR. Zaradi 20 % uspeha s pritožbo bi bila tožena stranka upravičena tudi do 20 % pritožbenih stroškov. Ker pa bi obenem morala povrniti tožeči stranki 80 % stroškov odgovora na pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).