Jedro

Obveznost, ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke je po svoji naravi denarna obveznost OZ, vendar sta kot način izpolnitve dela te denarne obveznosti pogodbeni stranki dogovorili kompenzacijo z nepremičninami. Ker tožena stranka izpolnitve (ob zapadlosti terjatve) ni opravila na način, kot je bilo dogovorjeno, je denarni tožbeni zahtevek (utemeljen in) pravilen.

Izrek

Revizija zoper odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.467,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2007, se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 89989/2009 z dne 3. 7. 2009 razveljavilo tudi v prvi in tretji točki izreka (I. točka izreka odločbe); toženi stranki pa naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati 1.467,06 EUR, 54.622,65 EUR, 273.113,22 EUR in 79.658,02 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (II. točka izreka odločbe). Tožbeni zahtevek za plačilo 625,94 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (III. točka izreka odločbe). Pri tem je toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 10.387,20 EUR (IV. točka izreka odločbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo (še) tožbeni zahtevek za plačilo 79.658,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v IV. točki izreka pa tako, da je toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 7.265,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe); v ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka (II. točka izreka odločbe). Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (III. točka izreka odločbe).

3. Tožena stranka vlaga revizijo, s katero izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo 329.202,93 EUR. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek (kot neutemeljen) zavrne še za znesek 329.202,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter (posledično) spremeni sodbo tudi v stroškovnem delu. Podrejeno predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno (relevantno) dejansko stanje.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na treh gradbiščih (objektih): A., B. ter C., pri čemer je predmet (dovoljene) revizijske presoje le odločanje o zahtevkih, ki se nanašajo na objekt C. Glede del na tem objektu sta pravdni stranki 7. 2. 2007 sklenili Pogodbo št. ... (v nadaljevanju Pogodbo), katere predmet je bila izvedba strojnih instalacij na objektu (1. člen Pogodbe). Plačilo del po pogodbi je bilo deloma dogovorjeno v denarju (virmansko plačilo 80 %), deloma (20 %) pa v obliki kompenzacij z nepremičninami (7. člen Pogodbe), pri čemer je bilo dogovorjeno, da bo končna vrednost del ugotovljena v končni situaciji (4. člen Pogodbe). Iz pogodbenih določil izhaja, da se bo nesporni del mesečne situacije izplačal v višini 95 % potrjene vrednosti, medtem ko bo preostalih 5 % plačanih v roku 65 dni po končnem prevzemu del in predložitvi garancij - skladno s 15. členom iste Pogodbe oziroma najpozneje v roku 5 dni po prejemu plačila s strani investitorja (7. člen Pogodbe). Kot jamstvo za odpravo napak v garancijski dobi se je izvajalec [tožeča stranka] zavezal naročniku [toženi stranki] izročiti bančno garancijo brez ugovora / na prvi poziv, ki se bo glasila na 5 % končne vrednosti del, pri čemer naročnik do izdaje garancije izvajalcu zadržuje 5 % vrednosti sredstev (15. člen Pogodbe). 27. člen Pogodbe še določa, da bodo posledice morebitnega spora z investitorjem ali z ostalimi izvajalci, glede del, ki so predmet pogodbe, neposredno vplivale tudi na pravice izvajalca [tožeče stranke].

6. Vrednost vseh izvedenih del na objektu je bila ugotovljena na podlagi zapisnika o končnem prevzemu del z dne 23. 10. 2008, ki sta ga podpisali obe pravdni stranki, ter znaša 1,137.971,73 EUR (znesek brez DDV) oziroma 1,365.566,09 EUR (znesek z DDV). V zapisniku je bilo zapisano tudi, da se zadržana sredstva [katerih višina je med strankama nesporna in znaša 54.622,65 EUR] sprostijo po predaji kontra bančne garancije s strani D. d. d. Glede dovoljenosti revizije (I. točka izreka).

7. V gospodarskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 200.000,00 EUR (490. člen ZPP). V (revizijsko izpodbijanem) delu, v katerem je s sodbo sodišča druge stopnje toženi stranki naloženo tudi plačilo 1.467,06 EUR, revizija ni dovoljena. Zahtevek ima namreč drugo podlago, saj se nanaša na opravljena dela na objektu „B.“ (račun št. 07-00073/IF), medtem ko se [preostala dva revizijsko sporna] zahtevka za plačilo 54.622,65 EUR in 273.113,22 EUR nanašata na Pogodbo glede del na objektu C. (prvi odstavek 41. člena ZPP).

Presoja utemeljenosti revizije (II. točka izreka).

8. Zaradi vsebine obravnavane revizije mora revizijsko sodišče poudariti, da je revizija izredno pravno sredstvo proti sodbi sodišča druge stopnje in da ima v primerjavi s pritožbo, kot rednim pravnim sredstvom proti sodbi sodišča prve stopnje, med drugim omejene razloge izpodbijanja. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo namreč ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar so stranke in revizijsko sodišče vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so prestala pritožbeni preizkus. Izpodbijanje ali dopolnjevanje dejanskega stanja ni dovoljeno niti v preobleki procesnih kršitev, ki to niso.

a) Presoja revizijskih očitkov, ki se nanašajo na utemeljenost zahtevka za izplačilo 5 % zadržanih sredstev

9. V zvezi z zahtevkom za izplačilo 5 % zadržanih sredstev v vrednosti 54.622,65 EUR revidentka neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tekom postopka tožeči stranki ni oporekala te terjatve; je pa ugovarjala, da terjatev še ni zapadla v plačilo, saj sama zadržanih sredstev še ni izterjala od naročnika, zaradi česar naj bi imela na podlagi določb Pogodbe pravico, da sredstva še vedno zadržuje.

10. Materialnopravno podlago za odločanje o tem delu zahtevka predstavljata določbi 7. in 15. člena Pogodbe, kjer je dogovorjeno, da je tožena stranka svojo obveznost iz naslova zadržanih sredstev dolžna poravnati v roku 65 dni po končnem prevzemu del in predložitvi garancije. Takšno razlago Pogodbe nenazadnje potrjuje tudi vsebina zapisnika o končnem obračunu del z dne 23. 10. 2008, v katerem je zapisano, da se zadržana sredstva sprostijo ob predložitvi bančne garancije izvajalca. Tožeča stranka je bančno garancijo izročila toženi stranki 13. 2. 2009. Ker je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost po Pogodbi, je njena terjatev tega dne zapadla v plačilo; zato ji od 14. 2. 2009 pripada tudi pravica do zakonskih zamudnih obresti. Revizijska naziranja, da tožena stranka zadržanih sredstev še ni prejela od naročnika [E. d. d.], zaradi česar njena terjatev še ni zapadla v plačilo, se izkažejo za zmotna, saj takšno stališče tožene stranke nasprotuje tako ugotovljenemu dejanskemu stanju kot tudi razlagi in pomenu določb Pogodbe. Pogodbeno določilo je jasno. Sredstva zapadejo v plačilo „v roku 65 dni po končnem prevzemu del in predložitvi garancij, oziroma najpozneje 5 dni po prejemu plačila s strani investitorja“. Takšna razlaga Pogodbe izhaja tudi iz določbe 15. člena Pogodbe, kjer je dogovorjeno, da se sredstva v višini 5 % vrednosti izvršenih del zadržijo do izdaje kontra bančne garancije izvajalca, ki je mišljena kot jamstvo za odpravo napak v garancijski dobi (in se glasi na vrednost 5 % končne vrednosti izvedenih del). Da je sklepanje sodišč nižjih stopenj pravilno in skladno z voljo pogodbenih strank, pa je mogoče utemeljiti tudi s tem, da trenutek zapadlosti oziroma sprostitve zadržanih sredstev (dodatno in konkretno) izhaja tudi iz zapisnika o končnem obračunu del (z dne 23. 10. 2008).

11. Ugovor tožene stranke, da spor med E. d. d. in toženo stranko pomeni (še) dodatno oviro za izplačilo zadržanih sredstev, nima podlage v vsebini pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, zlasti pa ne v ugotovljenem dejanskem stanju. Tožena stranka ugovor uveljavlja na podlagi 27. člena Pogodbe, vendar revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da je določilo 27. člena Pogodbe jasno in ne omogoča ponujene razlage. Iz njega jasno in nedvoumno izhaja, da bi na plačilno zavezo tožene stranke lahko vplival le morebitni spor med toženo stranko in njenim naročnikom v zvezi z delom tožeče stranke. Vsebine dogovora med pravdnima strankama ni mogoče razumeti v smislu prenosa vseh rizikov (ne)plačila s strani investitorja tudi na podizvajalce, kar bi bilo mogoče tolmačiti le, če bi podizvajalci izrecno privolili v takšen prenos rizika

oziroma če bi se nedvoumno dogovorili za skupni prevzem rizika

v razmerju do investitorja. Takšne privolitve tožeče stranke v skupen rizik pa dokazni postopek ni pokazal, niti ni toženi stranki uspelo dokazati, da se spor med njo in V. d. d. nanaša na izvedena dela tožeče stranke; zato dejstvo, da tožena stranka (še) ni dobila poplačila od E. d. d., ne more vplivati na utemeljenost terjatve tožeče stranke.

12. Neutemeljeni sta tudi uveljavljani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pod krinko uveljavljanja procesnih kršitev v glavnem merita na nestrinjanje z dokazno oceno ter pravnimi naziranji sodišč druge in prve stopnje. Izpodbijana sodba je jasna, vsebuje vse odločilne razloge za končno odločitev, zaradi česar je mogoč njen preizkus. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje napak, ki bi bile posledica tehničnega prenosa podatkov iz listin in zapisnikov v sodbo sodišča, kar je (sicer) bistvo kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

b) Presoja revizijskih očitkov, ki se nanašajo na izplačilo 20 % vrednosti izvedenih del

13. Pravdni stranki sta se na podlagi 7. člena Pogodbe dogovorili, da se bo vrednost izvedenih del tožeče stranke deloma (v obsegu 20 %) kompenzirala z nepremičninami. Tožeča stranka je (v tem obsegu) s tožbo zahtevala plačilo denarnega zneska, saj je zatrjevala, da ji tožena stranka ni zagotovila primernih nepremičnin. Zahtevku je bilo pravnomočno ugodeno, revizija pa izpodbijani sodbi v tem delu očita napačno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vendar pa pri tem pod krinko procesnih (deloma pa tudi materialnih) kršitev skuša zlasti izpodbiti ugotovitev, da so bile ponujene nepremičnine obremenjene ali pa je bila na njih vpisana lastninska pravica v korist tretjih oseb [tudi V. d. d.].

14. Revizijski očitek, da se sodišče do navedb, da so bile ponujene nepremičnine, ki so bile bremen proste, ni opredelilo, je neutemeljen. Iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče druge stopnje opravilo pritožbeni preizkus (tudi) v tej smeri ter ocenilo, da je ugotovitev, da tožena stranka izpolnitve ne more izpolniti, kot je bilo dogovorjeno, pravilna.

15. S sklenitvijo Pogodbe je med strankama nastalo poslovno obligacijsko razmerje, s tem pa tudi pravica pogodbene stranke zahtevati od druge pogodbene stranke, da opravi izpolnitveno ravnanje, ki se ga je zavezala opraviti. Tožeča stranka je dela po Pogodbi opravila, pri čemer je bila vrednost del med strankama ugotovljena s končnim obračunom. Obveznost, ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke, je po svoji naravi denarna obveznost (371. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ)(1), vendar sta pogodbeni stranki kot način izpolnitve dela te denarne obveznosti dogovorili kompenzacijo z nepremičninami. Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev utemeljili na določbi tretjega odstavka 117. člena OZ, tako da sta terjatvi tožeče stranke pripisali naravo odškodninske terjatve. Revizijska graja materialnopravne podlage izpodbijane sodbe je sicer na mestu, pa vendar revidentki ne zagotavlja uspeha v revizijskem postopku. Ne drži namreč stališče revidentke, da bi tožeča stranka morala zahtevek oblikovati kot zahtevo za izročitev nepremičnin, saj je obveznost tožene stranke, ki izvira iz Pogodbe, v osnovi določena in opredeljena kot denarna obveznost. Ker se je na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč izkazalo, da tožena stranka izpolnitve (ob zapadlosti terjatve) ni opravila na način, kot je bilo dogovorjeno, saj je tožeči stranki (v kompenzacijo) ponujala le obremenjene nepremičnine ter nepremičnine, ki niso bile v njeni lasti, je denarni tožbeni zahtevek (utemeljen in) pravilen. Tožeča stranka je izpolnitev nepremičnin, ki so ji bile ponujene s strani tožene stranke, utemeljeno odklonila, saj niso ustrezale običajnemu pravnemu stanju stvari.(2) Le tako se je namreč lahko izognila tveganju, povezanemu s pravnimi napakami, ki so jo nepremičnine, ki so ji bile ponujene, imele. Zato ima od trenutka zapadlosti denarne terjatve dalje pravico zahtevati izpolnitev v denarju, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Glede teka zamudnih obresti.

16. Sodišče druge stopnje je s popravnim sklepom I Cpg 703/2012 z dne 5. 11. 2013 (po vložitvi revizije) odpravilo očitno pisno napako glede teka zamudnih obresti od zneska 273.113,22 EUR, tako da zamudne obresti glede na popravek tečejo od 29. 12. 2008 dalje [kot v sodbi sodišča prve stopnje]. Vendar pa revizija izpodbijani sodbi očita tudi prekoračitev tožbenega zahtevka (drugi odstavek 370. člena ZPP), ki naj bi bila v obrestnem delu storjena že pred sodiščem prve stopnje, medtem ko je sodišče druge stopnje ni saniralo. Revidentka v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zgoraj opisane pomanjkljivosti postopka ni očitala, zato te kršitve ne more prvič uveljavljati v revizijskem postopku.(3) Sodišče druge stopnje namreč na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka (III. točka izreka).

17. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP in v povezavi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Denarna obveznost je obveznost, katere predmet je plačilo določene denarne vsote, izražene v denarnih enotah.

Op. št. (2): Običajno pravno stanje stvari je, da stvar, ki je predmet pogodbe, ni predmet (objekt) drugih pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje lastninske pravice na stvari; zato se drugačno pravno stanje stvari od običajnega, lahko le dogovori (potrebno je soglasje pridobitelja).

Op. št. (3): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepu II Ips 34/2010 z dne 7. 4. 2011.