Jedro

V konkretnem primeru ne gre zgolj za omejitev gibanja, ker tožnik ni imel nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo identiteto, pač pa tudi na podlagi ocene njegove begosumnosti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, kar ni sporno, da je tožnik že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito in sicer večkrat v Italiji, večkrat v Švici in enkrat Avstriji, ni pa počakal na zaključek postopka v zvezi njegovo prošnjo.

Veljavna pravna ureditev na področju izvrševanja postopkov glede obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito v povezavi z Uredbo Dublin III, na katero se je tudi oprla tožena stranka pri svoji odločitvi, dopušča tudi izrekanja ukrepov, ki pomenijo tudi odvzem prostosti prosilca. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi Uredbe Dublin III, je tudi pridržanje, ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz določb Uredbe Dublin III kot tudi Recepcijske direktive.

Pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III se kot navedeno izvaja na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III, ne pa na podlagi ZMZ. Določbe ZMZ so v tovrstni zadevi uporabljive kot izvedbene določbe ukrepa pridržanja, torej predvsem v povezavi z vodenjem postopka, izdajo ustreznih aktov in postopkov sodnega varstva (51. v povezavi z 59. členom ZMZ).

Ugotovljena dejstva ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost tožnikovega pobega (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z (n) točko 2. člena in 28. členom Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopkih pristojnih držav do sedaj ni sodeloval in je države zapustil pred koncem postopkov, zato je dejansko stanje zadeve, ki utemeljuje begosumnost prosilca, mogoče ugotoviti na podlagi že izvedenih dokazov in skladno z dokazno oceno, ki jo je opravilo tudi sodišče prve stopnje glede relevantnih dejstev.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo I U 1847/2015-16 z dne 29. 12. 2015 (I. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep I U 1847/2015-16 z dne 29. 12. 2015 (II. točka izreka sodbe in sklepa) se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo njegovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-514/2015/4 (1313-20) z dne 17. 12. 2015, s katerim je bilo odločeno, da se tožniku, ki trdi, da je A. A., rojen ... v kraju B., državljan Iraka, omeji gibanje na prostore Centra za tujce, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 15. 12. 2015 od 11.00 ure do 15. 3. 2016 do 11.00 ure (I. točka izreka) in zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in se ga izpusti iz Centra za tujce v Postojni (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče pritrdilo ugotovitvam tožene stranke, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, samovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Strinjalo se je tudi z razlogi tožene stranke, zakaj je odrejen ukrep pridržanja v Centru za tujce in ne drug milejši ukrep. Ni pa pritrdilo stališčem tožene stranke, da že okoliščina, da tožnik ne poseduje nobenega identifikacijskega osebnega dokumenta, zadostuje za izrek ukrep začasne omejitve gibanja. Vendar v obravnavanem primeru odločitev ne temelji zgolj na tem, da tožnik nima osebnega dokumenta, ampak tudi na oceni njegove begosumnosti, glede na to, da iz podatkov baze EURODAC izhaja, da je že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, Švici in Avstriji, kjer ni počakal na zaključek postopka. Noben indic pa ne kaže na to, da bi vse navedene države, v katerih je že zaprosil za mednarodno zaščito, zavrnile njegov ponovni sprejem. Zahtevi za izdajo začasne odredbe pa ni ugodilo, saj je le posplošeno navajal okoliščine, ki naj bi kazale na težko popravljivo škodo (navajal je, da se počuti tesnobno in da to pušča posledice na njegovem psihičnem zdravju), kar pa ni dovolj določno oziroma težko popravljiva škoda ni dovolj izkazana.

3. Tožnik je vložil pritožbo zoper navedeno sodbo in sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da ju razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V zvezi z bistvenimi kršitvami določb postopka ugovarja, da se sodišče prve stopnje do obsežno pojasnjenih argumentov, zakaj je v konkretnem primeru poseženo v tožnikovo pravico do osebne svobode, ni opredelilo, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, obrazložena sodna odločba pa je bistveni del poštenega sodnega postopka. Prav tako se ni opredelilo do navedb, da Direktiva 2013/33/EU še ni bila implementirana v nacionalni pravni red, torej horizontalno ni neposredno uporabna in zoper tožnika neposredno ne učinkuje, zato pogoji za pridržanje, kot so predpisani v 10. členu te direktive v tožnikovem primeru niso relevantni. Uveljavlja tudi kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj je sodišče kot nepotrebna zavrnilo njegova dokazna predloga za zaslišanje vodje Centra za tujce ter ogled Centra za tujce. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava ugovarja uporabi določbe 1. alineje prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) ter poudarja, da se je vedno predstavljal z istimi podatki, kar je razvidno tudi iz baze EURODAC, in na podlagi te določbe ni mogoče poseči v njegovo svobodo gibanja zgolj zato, ker je treba ugotoviti njegovo istovetnost. Izpodbija dokazno oceno, da je pri njem podan pogoj begosumnosti, saj se je po vstopu v Republiko Slovenijo sam javil na policijski postaji in zaprosil za azil. Sodišče je spregledalo tudi dejstvo, da je Italijo zapustil, ker mu tam, ko je čakal na odločitev, niso zagotovili nobenih pravic, ki bi jih moral imeti. Poleg tega v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti, centri so polni, ne izpolnjujejo niti svojih obveznosti v zvezi z dostopom do zdravstvene oskrbe itd. Ne strinja pa se tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ustrezno obrazložila uporabo strožjega ukrepa omejitve gibanja, saj je to argumentirala zgolj s sklicevanjem na statistiko o številu pobegov, ne pa na konkretne in individualne okoliščine, ki zadevajo samega tožnika. Dolžna bi bila upoštevati tudi načelo sorazmernosti in izbrati milejši ukrep. V zvezi z zavrnitvijo zahteve za izdajo začasne odredbe pa poudarja, da se zaradi izvajanja ukrepa počuti depresivno, tesnobno in anksiozno, zaradi česar na njegovem psihičnem zdravju nastaja nepopravljiva škoda. To zadostuje za izdajo začasne odredbe, kar izhaja tudi iz sodne prakse.

4. Tožnik je z vlogo z dne 18. 1. 2016 pritožbo še dopolnil. V dopolnitvi pritožbe opozarja na odstop izpodbijane sodbe od odločitev, ki jih je sodišče prve stopnje sprejelo v primerljivih zadevah (v zvezi z uporabo 51. člena ZMZ). V konkretnem primeru iz obrazložitve tožene stranke ni mogoče razbrati, kateri izmed ustavno dopustnih ciljev se zasleduje z izrečenim ukrepom. Samo dvom v tožnikovo identiteto, tudi če obstoji, sam po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa omejitve gibanja. Tožena stranka pa tudi ni navedla, katere aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem njegove identitete potekajo oziroma se bodo izvedle.

5. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. Kot podlago za svojo odločitev za omejitev gibanja je navedla ugotavljanje istovetnosti in namen predaje prosilca drugi državi članici, v kateri je pred vstopom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito. Ukrep je bil torej izrečen na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ ter na podlagi prvega odstavka 59. člena ZMZ v zvezi z 28. členom Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Uredba Dublin III).

8. V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ je prosilcu mogoče začasno omejiti gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Omejitev gibanja lahko traja do prenehanja razlogov, vendar največ tri mesece, če razlogi za omejitev gibanja po tem času še obstajajo, pa se omejitev lahko podaljša še za en mesec (četrti odstavek 51. člena ZMZ). Prvi odstavek 59. člena ZMZ pa določa, da če pristojni organ na podlagi meril, določenih v Uredbi 2003/343/ES (Dublinska uredba), ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU ali pristopnica k Uredbi 2003/343/ES, prošnjo po izvedbi postopka, določenega v Uredbi 2003/343/ES, s sklepom zavrže in v njem določi, katera država članica EU ali pristopnica k Uredbi 2003/343/ES je odgovorna za vsebinsko obravnavo prošnje (Uredba 2003/343/ES je bila prenovljena z zgoraj citirano Uredbo Dublin III). Pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, četrtim in petim odstavkom 51. člena ZMZ (ki se nanaša na omejitev gibanja), z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES (3. alineja drugega odstavka 59. člena ZMZ).

9. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pritrdilo stališču tožene stranke, da že sama po sebi okoliščina, da prosilec za mednarodno zaščito ne poseduje nobenega identifikacijskega dokumenta, zadostuje za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, na kar opozarja tožeča stranka v pritožbi in še vedno ugovarja temu stališču tožene stranke. Zato so ti pritožbeni ugovori neutemeljeni.

10. Vendar pa je sodišče ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre zgolj za omejitev gibanja, ker tožnik ni imel nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi izkazal svojo identiteto, pač pa tudi na podlagi ocene njegove begosumnosti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, kar ni sporno, da je tožnik že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito in sicer večkrat v Italiji, večkrat v Švici in enkrat Avstriji, ni pa počakal na zaključek postopka v zvezi njegovo prošnjo. Dejstvo, da je v navedenih državah zaprosil za mednarodno zaščito izhaja tudi iz podatkov v bazi EURODAC. In ker ni indicev, da katera od držav, v katerih je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito, ne bi sprejela njegove prošnje v obravnavo, se je tožena stranka pravilno sklicevala tudi na Uredbo Dublin III, ki pa v 28. členu (pridržanje za namen predaje) določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

11. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, da se sodišče oziroma tožena stranka nista opredelila do ukrepa oziroma pogojev izvrševanja ukrepa v Centru za tujce, ki ga je izrekla tožena stranka z izpodbijanim sklepom.

12. Sodišče prve stopnje je na obravnavi tožnika zaslišalo tudi o pogojih, v katerih biva v Centru za tujce ter o razmerah, ki so tam. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik na glavni obravnavi v zvezi s pogoji bivanja med drugim na izrecno vprašanje glede gibanja na prostem, če je kdaj zaprosil za podaljšanje časa, povedal da pri tem ni težav in da bi lahko zaprosili tudi za podaljšanje, vendar tega niso storili, ker so se prej utrudili. Glede dostopa do interneta je odgovoril, da osebno nima te potrebe, je pa slišal, da naj bi bil dostop le na YouTube, zato te možnosti ni koristil. Glede prostorov in videonadzora je pojasnil, da je ta v dnevni sobi, v spalnici pa ne. V zvezi z dostopom do telefona in komuniciranjem s svojo pooblaščenko pa je pojasnil, da lahko pokliče, če kaj potrebuje, drugače pa se ona oglasi pri njem.

13. Glede pogojev omejitve gibanja oziroma pogojev izvrševanja ukrepa je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že ustaljeno stališče, da se ukrepa omejitve gibanja in odvzema osebne svobode razlikujeta.(1) Po tej presoji je od specifičnih okoliščin konkretnega primera (npr. vrsta, trajanje, učinki in način izvrševanja ukrepa) odvisno, ali gre po vsebini za odvzem prostosti ali omejitev svobode gibanja, pri čemer je razlika lahko zgolj v intenzivnosti odrejenega ukrepa in ne nujno v njegovi vsebini. Vendar pa veljavna pravna ureditev na področju izvrševanja postopkov glede obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito v povezavi z Uredbo Dublin III, na katero se je tudi oprla tožena stranka pri svoji odločitvi, dopušča tudi izrekanje ukrepov, ki pomenijo tudi odvzem prostosti prosilca.

14. V skladu z Uredbo Dublin III je Republika Slovenija tako kot druge države članice dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Ta predpis daje neposredno pravno podlago organom držav članic, torej tako toženi stranki kot tudi sodišču v postopku upravnega spora, da sprejmejo oziroma nadzirajo vse ukrepe, ki so predvideni z Uredbo Dublin III, ne da bi bila za to potrebna nadaljnja ureditev teh obveznosti v državni zakonodaji, razen če to izrecno določi sama Uredba Dublin III.

15. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi Uredbe Dublin III, je tudi pridržanje (28. člen, v angleškem besedilu detention, v nemškem Haft, francoskem placement en rétention), ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz določb Uredbe Dublin III kot tudi Recepcijske direktive(2). Namen Uredbe Dublin III je sicer preprečiti splošno odvzemanje prostosti osebam, ki se znajdejo v postopku po Uredbi Dublin III, saj zgolj dejstvo, da tak postopek poteka, ni razlog za pridržanje (1. odstavek 28. člena), vendar pa je pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji. Pogoje za izrek tega ukrepa določa Uredba Dublin III v 2. odstavku člena 28 in sicer: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.“ Ob tem pojem „nevarnost pobega“ definira (n) točka 2. člena, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.“

16. Glede na navedeno je tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje(3) in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva). Ta direktiva v navedenih določbah ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov, 10. člen Recepcijske direktive).

17. Sodišče prve stopnje in tožena stranka sta se sklicevala tudi na Recepcijsko direktivo, ki sicer še ni implementirana v nacionalni pravni red, na kar opozarja tožnik v pritožbi, bi pa že morala biti, kot je poudarilo tudi sodišče prve stopnje ter pojasnilo podlago za sklicevanje nanjo, torej so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da se do tega ni opredelilo in s tem kršilo pravila postopka. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 39/2015 in v njej zavzeto stališče glede sklicevanja na to direktivo, saj je bila navedena sodba izdana pred potekom roka za implementacijo. V 31. členu navedene direktive je namreč določen rok za uskladitev predpisov 20. julij 2015, ki pa je že potekel. 18. Pri tem pa Vrhovno sodišče tudi poudarja, da se pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III kot navedeno izvaja na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III, ne pa na podlagi ZMZ(4). Določbe ZMZ so v tovrstni zadevi uporabljive kot izvedbene določbe ukrepa pridržanja, torej predvsem v povezavi z vodenjem postopka, izdajo ustreznih aktov in postopkov sodnega varstva (51. v povezavi z 59. členom ZMZ). Uredba Dublin III pa ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja, ki nima take narave), zato se glede teh ukrepov uporablja ZMZ skladno z Recepcijsko direktivo.

19. Pri uporabi pooblastila za pridržanje iz 28. člena Uredbe Dublin III je pomembno upoštevati, da je skladno z (n) točko 2. člena te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker Uredba Dublin III ne predpisuje, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ), je v prosti presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, seveda na način in po vsebini, ki omogoča njegovo ustrezno uporabo v okviru 28. člena Uredbe Dublin III(5). Pojma „nevarnost pobega“ in kriterijev za njegovo presojo zakonodajalec sicer ni uredil v ZMZ, vendar pa je prav ta opredelitev vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravnopravno sorodnega področja. Ker je Vrhovno sodišče dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm (effet utile) je zato presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej Uredbi Dublin III. Pri tem pa Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da za uporabo 28. člena v povezavi z (n) točko 2. člena Uredbe Dublin III kot objektivni kriteriji za presojo okoliščine nevarnosti pobega določene osebe ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Glede na posebne okoliščine postopkov za mednarodno zaščito je tako mogoče ugotoviti, da najmanj tretja, četrta in peta alineja(6) prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III(7).

20. Vrhovno sodišče zato še dodaja, da je tožena stranka tudi po vsebini ukrepa, kot je bil izrečen v primeru izpodbijanega sklepa, zanj imela pravno podlago v 28. členu Uredbe Dublin III, tudi če po vsebini pomeni pridržanje kot odvzem prostosti. Pri tem ni bistveno, ali se je na to podlago izrecno sklicevala tožena stranka pri izdaji svojega sklepa, saj je le-ta zakonit tudi tedaj, če se je tožena stranka v izpodbijanem aktu sklicevala na napačni materialnopravni predpis, vendar pa je izpodbijani akt skladen s predpisom, ki je pravilna pravna podlaga za ukrepanje v tem primeru. Napačno poimenovanje samega ukrepa kot „omejitev gibanja“ in ne „pridržanje“ ne vpliva na vsebinsko presojo navedenega ukrepa. Navedeni način presoje je Vrhovnemu sodišču omogočen na podlagi pooblastila za pritožbeno presojo (74. člen ZMZ).

21. Na podlagi predloženih dejstev in dokazov je med strankama nesporno, da je bil tožniku izrečeni ukrep pridržanja v Centru za tujce, ki je bil sicer poimenovan kot omejitev gibanja, strožji od možnih ukrepov in tudi po navedbah tožene stranke namenjen doseganju cilja omejevanja možnosti, da bi tožnik pobegnil. Tudi glede na določene med strankama nesporne značilnosti izvrševanja navedenega ukrepa (npr. omejitev izhoda tožniku, neodvisno od njegove volje, iz določenega prostora, posebna ureditev dnevnih aktivnosti, itd.), je mogoče ugotoviti, da gre za ukrep pridržanja, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Ker pa je po 28. členu Uredbe Dublin III, kot že navedeno, pridržanje dopustno, je v obravnavanem primeru bistveno, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izrek navedenega ukrepa.

22. Podlaga za izrek ukrepa pridržanja v obravnavani zadevi je torej 28. člen Uredbe Dublin III, za katerega pa je treba, kot je bilo zgoraj že navedeno, ugotoviti, da obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Ta presoja nevarnosti pobega mora biti opravljena v vsakem posameznem primeru in to na podlagi zakonsko določenih objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je ta presoja mogoča (točka (n) 2. člena Uredbe Dublin III). Za presojo tega vprašanja pa se uporabljajo ustrezne določbe 68. člena ZTuj-2. 23. Pritožbeni ugovori v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izrek ukrepa pridržanja, niso utemeljeni. V obravnavani zadevi je na podlagi podatkov v spisih mogoče pritrditi ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z navedenim vprašanjem, ki potrjuje znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka po Uredbi Dublin III.

24. Po presoji Vrhovnega sodišča sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje dovolj natančno obrazložila okoliščine, ki so vodile k izbiri Centra za tujce, in ki dovolj prepričljivo kažejo na tožnikovo begosumnost, zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da uporaba tega ukrepa ni obrazložena. Poleg tega, da je tožnik na nezakonit način prehajal meje med državami (brez osebnih dokumentov), so po mnenju Vrhovnega sodišča posebej relevantne še okoliščine, da je v kar treh državah (večkrat) zaprosil za mednarodno zaščito in ni počakal na odločitev o svoji prošnji, ampak je države zapustil. Ta dejstva namreč kažejo na veliko verjetnost, da tožnik tudi sedaj ne bo počakal na končanje postopka in predajo pristojni državi članici. S tega vidika so tožnikove navedbe, da bo sedaj pa počakal na zaključek postopka, neprepričljive. In zato je po presoji Vrhovnega sodišča pritožba neutemeljena tudi v delu, kjer izpodbija oceno tožnikove begosumnosti. Z izbiro Centra za tujce, kjer sicer velja strožji režim, je mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo predan pristojni državi, torej bo omogočeno končanje postopka, kar je skladno s cilji Uredbe Dublin III.

25. Tako ugotovljena dejstva ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost tožnikovega pobega (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z (n) točko 2. člena in 28. členom Uredbe Dublin III), saj je izkazano, da v postopkih pristojnih držav do sedaj ni sodeloval in je države zapustil pred koncem postopkov, zato je dejansko stanje zadeve, ki utemeljuje begosumnost prosilca, mogoče ugotoviti na podlagi že izvedenih dokazov in skladno z dokazno oceno, ki jo je opravilo tudi sodišče prve stopnje glede relevantnih dejstev. Dejstev, ki iz navedenih določb predpisov ne izhajajo, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati. Enako pa tudi dokazov, ki z ugotavljanjem teh dejstev niso povezani, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti in se do njih tudi ni bilo dolžno opredeliti, zato so tožnikove navedbe v zvezi s tem neutemeljene (npr. predlagani dokazi v zvezi s stanjem v Centru za tujce: zaslišanje vodje Centra za tujce in ogled prostorov tega centra). Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do izvedbe dokazov.

26. Z vidika izrečenega ukrepa pridržanja je sicer pomembno, kakšne so konkretne okoliščine izvajanja navedenega ukrepa in skladnosti ravnanja organov Republike Slovenije z zahtevami Recepcijske direktive in drugih predpisov, vendar pa to ni predmet tega upravnega spora. Ker o tem vprašanju Vrhovno sodišče torej ne more odločiti v tem upravnem sporu, so tožnikove navedbe in navedbe tožene stranke glede dejanskih okoliščin izvajanja navedenega ukrepa pridržanja za predmetno odločitev neupoštevne in se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

27. Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, da ni bilo spoštovano načelo sorazmernosti. Načelo sorazmernosti je namreč vsebovano tudi v 28. členu Uredbe Dublin III, vendar pa sta po mnenju Vrhovnega sodišča navedeno oceno glede na dejanske okoliščine primera pravilno opravila tožena stranka in sodišče prve stopnje s tem, ko sta ocenila, da z milejšim ukrepom (npr. z izvrševanjem ukrepa v azilnem domu) cilj Uredbe Dublin III - ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo - ne bo dosežen in da je zato treba izreči ukrep pridržanja, ki se izvrši v Centru za tujce. Razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zato tudi pritožbeni očitek glede pomanjkljivosti obrazložitve v zvezi s tem ni utemeljen.

28. V zvezi z ugovori glede razmer v Italiji, ki glede na odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu za obravnavano zadevo niti niso relevantni, saj tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni odločila, v katero državo bo tožnik predan, pa Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da seveda ima skupni azilni sistem pri delovanju v določenih državah članic lahko težave in pomanjkljivosti. V posameznih državah lahko obstaja resna nevarnost, da bo prosilec za azil v primeru predaje obravnavan na nečloveški in ponižujoč način, zato je domneva, da bo prosilec v vsaki državi članici obravnavan v skladu s pravicami iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), Ženevske konvencije in EKČP, izpodbojna. Zaradi pomena, ki ga ima skupni evropski azilni sistem, predaje prosilca odgovorni državi članici ne prepreči že najmanjša kršitev Direktiv, le če obstaja resna nevarnost, da v posamezni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka (v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil), predaja v takšno državo ni v skladu z določbami Uredbe. In dejstvo, da tožnik ni zadovoljen z razmerami v Italiji, na odločitev ne more vplivati. Uredba, ki določa merila za določitev odgovorne države članice, namreč ne dopušča prosilcu izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo (za preprečitev ali vsaj zmanjšanje pojava tako imenovanega forum shopinga - izbire države oziroma odločujočega organa).

29. Na koncu Vrhovno sodišče še dodaja, da se določbe predpisov Evropske unije ob upoštevanju 3.a člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ne presojajo z vidika njihove skladnosti z Ustavo. Za presojo, ali so določbe Uredbe Dublin III ali Recepcijske direktive skladne s primarnim pravom Evropske unije, kamor sodi tudi Listina, je pristojno Sodišče Evropske unije, pri njihovem izvrševanju pa je na Listino vezano tudi Vrhovno sodišče (1. odstavek 51. člena Listine). Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da ni razlogov za dvom v to, da so navedene določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive, ki so upoštevne v obravnavani zadevi, skladne z Listino ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji (53. člen Listine).

30. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 s sodbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

31. Pritožba zoper sklep ni dovoljena.

32. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa in tožnika izpustilo iz Centra za tujce.

33. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno. V obravnavani zadevi pa je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s tem je ta postala pravnomočna, torej je v upravnem sporu pravnomočno odločeno, zato tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep.

34. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sklep kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 352. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1. (1) Tako sklep I Up 323/2014 z dne 29. 10. 2014. O tem tudi Ustavno sodišče npr. v odločbi Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. (2) Enako uporabo pojma pridržanja vsebuje tudi Recepcijska direktiva v 8. členu in naslednjih, naravo tega ukrepa kot odvzema prostosti pa potrjujejo tudi uvodne določbe te direktive (npr. 17. točka in druge).

(3) Pri tem je treba poudariti, da „pogoji za pridržanje“ (v angleškem besedilu: conditions of detention) v smislu Recepcijske direktive ne urejajo pogojev za izrek ukrepa pridržanja, ki jih določa sama Uredba Dublin III (to potrjuje tudi f točka 3. odstavka 8. člena Recepcijske direktive), temveč urejajo značilnosti izvajanja ukrepa pridržanja (10. člen Recepcijske direktive).

(4) Uredba Dublin III je pričela veljati po uveljavitvi ZMZ in njegovih sprememb. ZMZ se v 59. členu sklicuje na Uredbo 2003/343/ES, ki je z uveljavitvijo Uredbe prenehala veljati, posebne določbe o pridržanju pa ni vsebovala.

(5) Tudi v Zvezni republiki Nemčiji se tako navedeni kriteriji glede „nevarnosti pobega“ iz točke (n) 2. člena Uredbe ne urejajo v Zakonu o azilu (Asylgesetz), temveč v Zakonu o prebivanju tujcev (Aufenthaltsgesetz). Tako J. Rosenstein: Die Neuregelung der Ueberstellungshaft in Dublin III-Verfahren, ZAR 2015, 303. (6) Ob tem pa je treba po vsebini šteti, da je razlog za pridržanje navajanje lažnih podatkov in nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred vsemi organi članic EU (tudi npr. zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je začel sam prosilec), in ne le pred organi Republike Slovenije.

(7) Podobna stališča je sprejela tudi sodna praksa v Zvezni republiki Nemčiji, tako npr. BHG v svojih odločitvah V ZB 31/14 z dne 26. 6. 2014 in V ZB 124/4 z dne 22. 10. 2014.