Jedro

Podana je znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, samovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Ugotovljene okoliščine, da je tožnik že vse od leta 2011, ko je iz Turčije preko Grčije vstopil v Italijo brez kakršnegakoli osebnega dokumenta in tam v februarju 2011 prvič zaprosil za mednarodno zaščito, zadnjič pa v letu 2014 oziroma 2013, poleg tega pa je po lastni izpovedbi na glavni obravnavi dne 29. 12. 2015 tudi približno pet do šestkrat zaprosil za mednarodno zaščito še v Švici in enkrat v Avstriji. Izkazujejo tožnikovo begosumnost in so odločilne tudi za odreditev izbrane strožje oblike pridržanja tožnika na Center za tujce ter za oceno sorazmernosti oziroma potrebnosti in nujnosti odreditve izrečenega ukrepa. Obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega, še posebej ob dejstvu, da je bila sprva njegova ciljna država Italija in nato Švica ter da bi s tem tožnik tudi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo tožnika tisti državi članici EU, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Izrečeni ukrep je potreben in nujen, ker drugače ne bo mogoče izvršiti predaje tožnika v tako imenovanem „dublinskem postopku“ odgovorni državi članici EU za obravnavanje njegove prošnje.

Okoliščina, da prosilec za mednarodno zaščito ne poseduje nobenega identifikacijskega osebnega dokumenta, ne zadostuje za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011 in nadaljnji) v povezavi s 3. alinejo 2. odstavka 59. člena ZMZ tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za 3 mesece, in sicer od 15. 12. 2015 od 11.00 ure do 15. 3. 2016 do 11.00 ure, z možnostjo podaljšanja še za en mesec.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 20. 11. 2015 (pravilno: 15. 12. 2015) vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS), pri sebi pa ni imel nobenih osebnih dokumentov, s katerimi bi skladno z določili Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2) lahko izkazal svojo istovetnost. Glede na to, da pri sebi ni imel nobenega osebnega dokumenta za izkazovanje istovetnosti, je po oceni tožene stranke izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika, ki ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Dvom v njegovo istovetnost pa se ji dodatno poraja tudi zato, ker je tej zvezi navedel dve različni razlagi, in sicer je v policijskem postopku navedel, da je dokument izgubil leta 2011 v Turčiji, medtem ko je pri sprejemu prošnje navedel, da je njegov potni list iz Turčije s seboj odnesla mati nazaj v Irak, kjer ga je kasneje nekam založila. Dodatno je še navedel, da bo mamo prosil, naj mu vse osebne dokumente, ki naj bi jih tožnik imel v Iraku, to je potni list, vozniško dovoljenje in osebno izkaznico, pošlje v Azilni dom. Ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča RS v izpostavljenih sodbah št. I Up 636/2011, I Up 654/2011, I Up 658/2011, I Up 405/2013, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati z ustreznim dokumentom, tožena stranka meni, da so v konkretnem primeru podani tako zadostni razlogi za izrek omejitve gibanja tožniku na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, kakor tudi za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, saj bo le s takšno omejitvijo mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju RS, dokler se ne odloči o njegovi prošnji, saj je v tem primeru izrečeni ukrep tudi najbolj ustrezen, glede na določila 2. odstavka 51. člena ZMZ, po katerem se gibanje lahko omeji na območje Azilnega doma oziroma njegove izpostave (1. alineja) ali na za to namenjen objekt Azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva (2. alineja). Tožena stranka je najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma sploh primeren, ob upoštevanju, da naloge varovanja opravljata v Azilnem domu le en varnostnik in en receptor. Slednji je ves čas prisoten samo v recepciji Azilnega doma, medtem ko varnostnik opravlja naloge po Zakonu o zasebnem varovanju (ZZV, Uradni list RS, št. 17/2011) na celotnem območju Azilnega doma v velikosti 5.472 metrov s štirimi nastanitvenimi objekti, kuhinjo in upravno stavbo. Čeprav je to območje sicer obdano z varovalno ograjo, vendar varnostnik, glede na vrsto oziroma obseg svojih pooblastil varnostnika iz 51. člena ZZV, zaradi izvrševanja izpodbijanega ukrepa, niti ne more zadržati prosilca, ki bi se odločil, da ne bo spoštoval izrečenega pridržanja na območju Azilnega doma, saj ga lahko zapusti celo preko glavnega vhoda. Zato se je pri svoji odločitvi, da uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, tožena stranka oprla tudi na stališča sodne prakse v izpostavljenih sodbah Upravnega sodišča št. I U 1624/2014 in I U 1623/2014 ter Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 346/2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območju Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Pri svoji odločitvi pa se je oprla tudi na ugotovitve, da je tožnik pred prihodom v RS več let bival v Italiji ter petkrat neuspešno poskušal ilegalno priti v Švico in ker ob prihodu v RS ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, ampak si je naprej ogledal nočno življenje v ljubljanskih lokalih. Slednje po oceni tožene stranke nakazuje, da mu ni bilo najpomembneje, da bi si čim hitreje uredil legalni status za bivanje na ozemlju RS. Na podlagi navedenega tožena stranka tudi sklepa, da bi se tožnik v primeru omejitve gibanja na Azilni dom ponovno odločil za nespoštovanje veljavnih pravil pravne ureditve ter bi Azilni dom zapustil in lahko odšel v kakšno drugo državo, s tem pa onemogočil dokončanje postopka. Kot pomembno dejstvo je tožena stranka pri tem štela, da je bila tožnikova ciljna država Italija ali Švica, kar nakazuje, da bi tožnik lahko v primeru omejitve na Azilni dom ponovno poskušal oditi v Švico k svoji sestri in tako onemogočil končanje postopka v RS.

3. Tožena stranka na podlagi pridobljenih podatkov iz Centralne baze prstnih odtisov EURODAC ugotavlja, da so bili tožnikovi prstni odtisi v to bazo že večkrat posredovani s strani Italije, Švice in tudi Avstrije, kjer je tožnik 8. 6. 2015 prav tako zaprosil za mednarodno zaščito. Zato je po njeni presoji tožniku izrečeni ukrep nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja RS ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je reševanje njegove prošnje odgovorna Švica, Italija ali Avstrija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi, skladno z določili 1. odstavka 59. člena ZMZ, po katerem lahko pristojni organ prosilca nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ do predaje pristojni državi članici EU, če so podane okoliščine iz 1., 2., 3., 4. in 5. alineje 2. odstavka 59. člena ZMZ. Ker so bili prstni odtisi tožnika v bazo EURODAC že posredovani s strani Italije, Švice in Avstrije, kjer je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito in ker iz dokumentacije te upravne zadeve še ni mogoče ugotoviti, ali je za obravnavanje njegove prošnje odgovorna RS, kjer se tožnik sedaj nahaja, ali pa je to Švica, Italija ali Avstrija, kjer je tožnik že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito pred vstopom v RS, se je tožena stranka pri odločitvi, da tožniku omeji gibanje zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/27/25/ES, oprla na 3. alinejo 2. odstavka 59. člena ZMZ, ker je ocenila, da je ukrep omejitve gibanja tožniku iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja RS ter da bo, v kolikor se ugotovi, da je reševanje njegove prošnje odgovorna Švica, Italija ali Avstrija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi.

4. Tožena stranka še pojasnjuje, da je pri odločitvi o izrečenem strožjem ukrepu pridržanja na Center za tujce upoštevala tudi določila Direktive 2013/33/EU (v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), ki med drugim določa pogoje za pridržanje. V nadaljevanju obrazložitve povzema določila 10. člena citirane Recepcijske direktive, za katero ugotavlja, da je v tožnikovem primeru v celoti spoštovana pri njegovi namestitvi v Center za tujce. Dalje navaja, da je pri odločitvi upoštevala tudi poročila Varuha človekovih pravic iz preteklih let, iz katerih izhaja, da so razmere v Centru za tujce za bivanje ustrezne. V nadaljevanju povzema določila Pravilnika o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju RS (Uradni list RS, št. 11/2015, v nadaljevanju Pravilnik), ki med drugim določa pravice in dolžnosti tam nastanjenih oseb. Nadalje ugotavlja, da je tožniku v Centru za tujce omogočen dostop do računalnika oziroma svetovnega spleta ter da ima dostop do svojih oblačil, na voljo pa so mu tudi oblačila, ki mu jih zagotovi Center za tujce; poleg tega ima neomejen dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice ter dostop do gibanja na svežem zraku, omogočeni pa so mu tudi obiski uradnih oseb, pravnih zastopnikov in osebnih obiskov. Dodaja še, da bo tožena stranka naknadno preverjala, ali bo tožnik vse te pravice v času bivanja v Centru za tujce tudi dejansko koristil. 5. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu ter uvodoma navedeni sklep tožene stranke izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

6. V tožbi se sklicuje na izpostavljene odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Guzzardi proti Italiji in Amuur proti Franciji ter Ustavnega sodišča RS v zadevah št. Up 286/01 z dne 9. 10. 2001 in Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 ter meni, da gre tudi v konkretnem primeru njegove nastanitve v Centru za tujce za poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, ne pa za omejitev gibanja, češ da je v tem primeru izpodbijani ukrep po svoji vsebini in načinu izvrševanja enak ukrepu pripora oziroma kazenski sankciji zapora.

7. Tožnik navaja, da je v manjši sobi nastanjen za prebivanje skupaj s še petimi osebami, ki niso prosilci za mednarodno zaščito. Vstop v sobo oziroma oddelek je mogoč le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat, ob spremstvu tam prisotnih policistov, tako da se čuti prostorsko zelo omejen, saj se lahko giblje zgolj v oddelku, v katerem je nastanjen in je poleg tega nadzorovan z video kamerami. Prebivanje v navedenem centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora tožnik držati, na dan pa ima dovoljeni le 2 uri rekreacije na prostem, ki poteka ob stalnem nadzoru policistov, prosti izhod pa ni dovoljen. Navaja še, da mu v času bivanja ni dovoljeno nositi svojih oblačil in obutve, temveč le trenerko in natikače, ki jih prejme v navedenem centru. Če želi, lahko zaprosi za brivski pribor, vendar ga mora takoj po uporabi vrniti. Tudi obiske lahko sprejema le po urniku v posebej za to namenjeni sobi z nadzornimi kamerami. Obiski so časovno omejeni na 30 minut, ki jim vsakokrat sledi preverjanje policistov, ali je od obiskov morda kaj prejel. 8. Tožnik v tožbi izrecno poudarja, češ da nima dostopa do svetovnega spleta. Kot neresnične označuje navedbe tožene stranke, da mu je ta dostop omogočen, kakor tudi njene navedbe, da ima dostop do svojih oblačil. Kar zadeva dostop do javne telefonske govorilnice tožnik navaja, da je njegova možnost telefoniranja omejena, češ da lahko telefonski klic traja le 5 minut. 9. Iz navedenega po stališču tožnika izhaja, da ne gre zgolj za omejitev gibanja, pač pa mu je bila odvzeta osebna svoboda. Zato tudi meni, da je v konkretnem primeru potrebno presojati zakonitost tožniku izrečenega ukrepa po standardih, izhajajočih iz 19. člena Ustave in 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ob sklicevanju na stališča pravne doktrine, izražena v citiranih delih: Kavčič, Grad: Ustavna ureditev Republike Slovenije (2008), str. 77; Šturm (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije, (2002) str. 198 – 199, ter Šinkovec: Pravice in svoboščine (1997), str. Gomien: Kratek vodič po EKČP (2009), str. 34, Dijk: Theory and Practice of the European Convention on Human Rights (2006), str. 461. Tožnik še navaja, da je enako odločilo tudi Vrhovno sodišče v zadevah št. I Up 323/2014 in I Up 39/2015. Na podlagi analiziranja določil 13., 14., 15., 19. in 20. člena v zvezi z 2. členom Ustave ter 5. člena EKČP v zvezi z 8. členom Ustave tožnik meni, da veljavni ZMZ v konkretnem primeru dovoljuje le omejitev gibanja, ne pa odvzem osebne svobode, za kar naj bi šlo v konkretnem primeru. Zato meni, da za izrečeni ukrep ni zakonskih pogojev. Pri tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v izpostavljeni sodbi št. I Up 39/2015, češ da le-to zadostuje za odpravo izpodbijanega sklepa, saj naj ne bi bili podani niti zakonski pogoji za izrek ukrepa o omejitvi gibanja tožniku niti zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Za tožnika je napačno stališče tožene stranke, da že samo dejstvo, da tožnik ni predložil svojega osebnega dokumenta zadostuje za sklep, da je podan dvom o njegovi istovetnosti in s tem za izrečeni ukrep omejitve gibanja. Toženi stranki očita, češ da se naj v zvezi z ugotovitvijo, da je podal dva različna razloga, zakaj potuje brez osebnih dokumentov, ne bi izrecno opredelila do njegove razlage, da temu ni tako. Tožnik zanika, da bi na policiji navedel, da je dokumente izgubil v Turčiji leta 2011, niti ne zna pojasniti, zakaj to izhaja iz policijske depeše, ki mu niti ni bila prebrana, niti ni s svojim podpisom potrdil resničnosti vsebine v njej vsebovane tožnikove izjave. Tudi če se vzame za resnična v depeši vsebovana dejstva, pa naj zgolj na podlagi tega še ne bi bilo mogoče sklepati, da je podan dvom v tožnikovo verodostojnost. Še zlasti, ker naj bi iz baze EURODAC izhajalo, da se je tožnik vedno predstavljal z istimi osebnimi podatki, kar naj bi kazalo, da tožnik svoje identitete ne prikriva in za to tudi naj ne bi imel nobenega razloga. Kot pavšalno označuje dokazno oceno tožene stranke o tem, da je podan dvom glede tožnikove identitete, češ da ne temelji na presoji vseh okoliščin konkretnega primera. Toženi stranki še očita, češ da v tem delu izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Tožnik meni, da je sporni ukrep mogoče uporabiti le, če je potreben (nujen) v zvezi z ugotavljanjem tožnikove istovetnosti, češ da dvom v njegovo identiteto, tudi če obstoji, sam po sebi ne zadostuje za odreditev navedenega ukrepa in četudi je bilo tožniku gibanje omejeno tudi na podlagi 59. člena ZMZ na podlagi ugotovitve, da so bili njegovi prstni odtisi že posredovani v bazo EURODAC s strani Italije, Švice in Avstrije, vendar smejo po stališču tožnika države članice prosilca zadržati, kot izhaja iz 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) samo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil. Vendar pa iz okoliščin konkretnega primera, ki so navedene v izpodbijanem sklepu, naj ne bilo razvidno, da je bila podana znatna nevarnost za tožnikovo begosumnost. Zgolj hipotetična možnost, da lahko tožnik kadarkoli zapusti Azilni dom in Slovenijo pa naj za izrek spornega ukrepa ne bi mogla zadostovati. Tožnik sicer pritrjuje ugotovitvi, da je večkrat hotel oditi iz Italije v Švico, kar je tudi sam izpovedal, to pa zato, ker naj v Italiji njegove prošnje ne bi nikoli obravnavali, za bivanje pa so bile katastrofalne razmere, češ da naj bi v Italiji prišlo do kolapsa azilnega sistema. To naj bi izhajalo iz poročil in člankov, ki jih v nadaljevanju tožbe našteva skupaj z navedbo spletnih naslovov, kjer so dosegljivi, izpostavlja pa tudi odločitev ESČP v zadevi Tarakhel proti Švici. Tudi samo dejstvo, da ni takoj prvega dne, ko je prišel v Slovenijo, zaprosil za mednarodno zaščito, naj bi po mnenju tožnika ne kazalo na to, da nima namena ostati v RS. Zato naj pri tožniku begosumnost sploh ne bi mogla biti podana.

10. Glede na določila ZMZ, iz katerih izhaja, da tožena stranka lahko prosilcu za azil omeji gibanje, če je to potrebno, po mnenju tožnika to pomeni, da je toženi stranki dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, kakor tudi, da v primeru, če se odloči za izrek omejitve gibanje, mora tožena stranka svojo odločitev obrazložiti glede na namen zakonodajalca, za katerega ji je bilo to pooblastilo dano, ob upoštevanju 15. člena Ustave oziroma ustavnega načela sorazmernosti. Ker naj slednje v konkretnem primeru ne bi bilo izkazano, tožnik očita, da je izpodbijani sklep nezakonit in protiustaven, češ da je iz izpodbijanega sklepa niso razvidne okoliščine, da obstaja nevarnost, da bo tožnik zapustil RS in ilegalno prehajal meje.

11. Nadalje kot nesorazmeren in nepotreben označuje tudi ukrep omejitve gibanja tožniku na prostore Centra, češ da četudi bi bila podana nevarnost, da bo tožnik zapustil Azilni dom, naj to še ne bi avtomatično pomenilo omejitve gibanja na prostore Centra, saj naj bi takšen ukrep predstavljal poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave, zaradi česar je potrebno oceniti, ali je isti cilj mogoče doseči z milejšim ukrepom, kar pa naj iz obrazložitve ne bi bilo mogoče razbrati.

12. Hkrati s tožbo tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do pravnomočne odločitve zadržalo izvršitev izpodbijanega sklepa in tožnika izpustilo iz Centra za tujce v Postojni. Tožnik navaja, da naj bi že v tožbi izkazal, zakaj naj v njegovem primeru ne bi bili podani pogoji za odvzem prostosti. Po drugi strani pa naj bi izvrševanje izrečenega ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, češ da se v Centru za tujce tožnik počuti izredno tesnobno in psihično nestabilno ter depresivno, kar naj bi pustilo resne posledice na njegovem zdravju, poleg tega pa mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti.

13. Sodišču tožnik v tožbenem zahtevku, kot je bil dopolnjen na glavni obravnavi dne 29. 12. 2015, predlaga, da naj izpodbijani sklep odpravi in da naj izvrševanje izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tem sklepu, toženi stranki pa naj naloži, da je tožnika dolžna nemudoma izpustiti iz prostorov Centra za tujce v Postojni, oziroma podrejeno, da naj ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa v obdobju od 15. 12. 2015 dalje kršena pravica do osebne svobode ter da naj toženi stranki prepove nadaljnje izvrševanje izpodbijanega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

14. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise in v danem roku vložila tudi odgovor na tožbo (s prilogami), v katerem odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, nasprotuje pa tudi izdaji predlagane začasne odredbe.

K točki 1:

15. Tožba ni utemeljena.

16. Sodišče je v obravnavanem primeru odločilo po dne 29. 12. 2015 opravljeni ustni javni glavni obravnavi, na kateri je v skladu z določilom 5. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 2. odstavkom 58. člena ZUS-1 v dokaznem postopku ustno zaslišalo tožnika in vpogledalo listine upravnega spisa ter odgovor na tožbo s prilogami. Ni pa sodišče ugodilo dokaznemu predlogu tožnika za zaslišanje predlagane priče mag. Jožeta Konca, vodje Centra za tujce v Postojni, ki naj bi izpovedal glede okoliščin tamkajšnjega izvajanja ukrepa omejitve gibanja, niti ni ugodilo dokaznemu predlogu za ogled prostorov navedenega centra, ker je ob dejstvu, da je bil ustno zaslišan sam tožnik osebno, oba navedena dokazna predloga ocenilo kot nepotrebna, tudi ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka.

17. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, ki je z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom izrekla tožniku sporni ukrep omejitve gibanja na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena in 3. alineje 2. odstavka 59. člena ZMZ. Po ustnem zaslišanju tožnika, preučitvi podatkov v listinah predloženega upravnega spisa in odgovora na tožbo s prilogami ter izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke v konkretnem primeru pravilna in zakonita.

18. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan v Centru za tujce, samovoljno zapustil Republiko Slovenijo. To nevarnost tudi po presoji sodišča izkazujejo okoliščine, ki jih je ugotovila že tožena stranka ter navedla v obrazložitvi izpodbijanega sklepa skupaj s svojimi preudarki in razlogi, s katerimi se sodišče, ki jih je preizkusilo z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi dne 29. 12. 2015, strinja in jih zato skladno s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v svoji obrazložitvi ne navaja ponovno.

19. Tudi razlogi, zakaj je tožena stranka v konkretnem primeru glede na ugotovljene individualne okoliščine tožnikovega primera odredila ukrep pridržanja v Centru za tujce, ne pa katerega izmed milejših ukrepov, izhajajo iz njene obrazložitve, v kateri so konkretno navedene tudi ugotovljene okoliščine, ki med strankama niti niso sporne (da je tožnik že vse od leta 2011, ko je iz Turčije preko Grčije vstopil v Italijo brez kakršnegakoli osebnega dokumenta in tam v februarju 2011 prvič zaprosil za mednarodno zaščito, zadnjič pa v letu 2014 oziroma 2013, poleg tega pa je po lastni izpovedbi na glavni obravnavi dne 29. 12. 2015 tudi približno pet do šestkrat zaprosil za mednarodno zaščito še v Švici in enkrat v Avstriji, dne 8. 6. 2015, vendar tam ni počakal do odločitve o njegovi prošnji) tudi po mnenju sodišča izkazujejo tožnikovo begosumnost in so odločilne tudi za odreditev izbrane strožje oblike pridržanja tožnika na Center za tujce ter za oceno sorazmernosti oziroma potrebnosti in nujnosti odreditve izrečenega ukrepa, saj je zadostno obrazložen tako obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, to je eni izmed navedenih treh držav članic EU (Italija, Švica, Avstrija), v katerih je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito še preden je v RS vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kakor tudi presoja sorazmernosti odrejenega ukrepa, v primerjavi z milejšim ukrepom pridržanja na prostore Azilnega doma, ki ga je v izpodbijanem sklepu v zadostni meri utemeljila tožena stranka. Isti razlogi pa po presoji sodišča veljajo in prevladajo tudi v razmerju do (še milejšega) ukrepa pridržanja na območje Azilnega doma.

20. Pri tem ni nepomembno, da je tožena stranka, kot izrecno navaja v izpodbijanem sklepu, kar poudarja v odgovoru na tožbo in čemur tožnik na glavno obravnavi dne 29. 12. 2015 ni nasprotoval, pri svoji odločitvi v celoti zadostila tudi zahtevam po določilih Recepcijske direktive, to je Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), saj je rok za njeno implementacijo v nacionalni pravni red že potekel upoštevaje določilo člena 31 (1. odstavek) dne 20. julija 2015. Celo kadar direktiva ni implementirana, ker še ni potekel rok, morajo države članice spoštovati njene cilje, kot med drugim izhaja iz odločitve SEU v zadevi C-129/96. Tožena stranka je navedeno Recepcijsko direktivo upoštevala pri ugotavljanju pogojev za pridržanje (10. člen Recepcijske direktive) oziroma pri ugotavljanju obstoja pravic, ki morajo biti prosilcem za mednarodno zaščito ob izvajanju tega ukrepa zagotovljene (4. in 5. odstavek na str. 4 sklepa tožene stranke). V obravnavanem primeru so tudi po oceni sodišča ti pogoji zadostno izpolnjeni, tudi najbolj najbolj kritičen pogoj, ki se nanaša na dostop do površin na prostem, saj je po mnenju sodišča možnost gibanja na prostem v trajanju 2 uri dnevno zadovoljiva, ob dejstvu, da je tožnik na izrecno vprašanje na glavni obravnavi dne 29. 12. 2015, če je kdaj zaprosil za podaljšanje tega časa odgovoril, da pri tem ni težav in da bi lahko zaprosili tudi za podaljšanje tega časa, vendar tega niso storili, ker so se prej utrudili, medtem ko je na posebno vprašanje, ali ima dostop do interneta odgovoril, da osebno ni imel te potrebe, ker je slišal, da naj bi bil dostop mogoč le do „You tube“, zato ni koristil te možnosti. Na nadaljnje vprašanje, ali so prostori, v katerih je tožnik nastanjen, pod video nadzorom, pa je odgovoril, da v dnevni sobi so, v spalnici pa ne, in na nadaljnje vprašanje, ali ima dostop do telefona ter ali lahko komunicira s svojo pooblaščenko, pa je odgovoril, da jo lahko pokliče po telefonu, če kaj potrebuje, drugače pa se ona oglasi pri tožniku.

21. Četudi se določila 59. člena ZMZ sicer sklicujejo na postopek po prej veljavni Uredbi 343/2003/ES (Uredba Dublin II), pa v konkretnem primeru med strankama ni sporno, da se v tem primeru pridržanje izvaja kot omejitev gibanja skladno z 2. odstavkom 59. člena ZMZ v zvezi s 1. odstavkom 51. člena ZMZ v povezavi z 2. in 3. odstavkom 28. člena sedaj veljavne Uredbe Dublin III. Tako iz citiranega določila 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Iz 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III med drugim tudi izhaja, da tožena stranka v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku, kar nenazadnje opredeljuje posledično tudi obseg sodne kontrole sodišča v upravnem sporu, kakor je opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1. Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka v konkretnem primeru ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja tožniku na obeh navedenih dveh pravnih podlagah, in sicer na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena in 3. alineje 2. odstavka 59. člena ZMZ. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru, glede na dejanske okoliščine, ki so bile individualno ugotovljene in med strankama, kot rečeno, niti niso sporne.

22. Sodišče v pretežnem delu sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja razlogov za omejitev gibanja in glede tega v skladu s pooblastilom zakonodajalca iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno navedla že tožena stranka, skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa, ampak se sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče je v konkretnem primeru namreč na podlagi podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, ob ugotovitvi, da je tožnik državne meje prehajal na nedovoljen način in da je že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, Švici in enkrat v Avstriji (dne 8. 6. 2015), ki je prav tako kot RS država članica EU, vendar tam ni počakal na odločitev pristojnega organa, pač pa je zapustil Avstrijo, presodilo, da je tožena stranka glede na navedeno pravilno sklepala, da v tožnikovem primeru obstaja znatna nevarnost tožnikovega pobega, še posebej ob dejstvu, da je bila sprva njegova ciljna država Italija in nato Švica (kjer živita tudi tožnikov brat in sestra) ter da bi s tem tožnik tudi onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo tožnika tisti državi članici EU, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje, tožena stranka pa je tudi upoštevala načelo sorazmernosti s tem, ko se je odločila za strožjo omejitev gibanja oziroma pridržanje na Center za tujce, ker je presodila, da je izrečeni ukrep potreben in nujen, ker drugače ne bo mogoče izvršiti predaje tožnika v tako imenovanem „dublinskem postopku“ odgovorni državi članici EU za obravnavanje njegove prošnje.

23. Sodišče se sicer ne strinja s stališčem tožene stranke, da že sama po sebi okoliščina, da prosilec za mednarodno zaščito ne poseduje nobenega identifikacijskega osebnega dokumenta, zadostuje za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja na podlagi 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Enako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 274/2014, v kateri je pod točko 14 obrazložitve posebej izpostavljeno stališče, da za osebo, za katero se ne ve, kdo pravzaprav je, ali pa je podan sum, da zavaja in zlorablja postopek, še zlasti pa, če sta podana oba navedena pogoja, načeloma že iz narave teh dejstev in iz izrecne določenosti teh dejstev, kot podlage za izrek navedenega ukrepa, izhaja splošni preventivni tega ukrepa, to je, da se preprečijo morebitna vnaprej nedoločljiva ravnanja in neželene posledice, ki niso v javnem interesu. Takšen namen ukrepa začasne omejitve gibanja pa ZMZ tudi zasleduje. Vendar v konkretnem primeru ne gre zgolj za to, saj ocena tožnikove begosumnosti namreč ne temelji zgolj na tem, da tožnik nima osebnega dokumenta za izkazovanje identitete osebe skladno z določili ZTuj-2, ampak gre, poleg te okoliščine in v povezavi z njo, dodatno še za nekatere druge okoliščine, kot je na primer ta, da je pred tem že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, Švici ter enkrat tudi v Avstriji, kjer pa ni počakal na zaključek postopka v zvezi z njegovo prošnjo tako, da bi bilo o njegovi prošnji vsebinsko odločeno. Razen tega je v konkretnem primeru tožnik sicer imel potni list, ki ga je nato leta 2011 v Turčiji izročil mami, da ga odnese s seboj nazaj domov.

24. Sodišče pa tudi meni, da ni utemeljenega razloga, zakaj tožnik ni počakal, da bi bile rešene njegove prošnje za mednarodno zaščito v Italiji iz leta 2014 ali 2013 ter v Avstriji iz leta 2015, saj zgolj dolgotrajnost upravnih postopkov v Italiji, kar je navedel tožnik, ko je bil na glavni obravnavi dne 29. 12. 2015 ustno zaslišan, sama po sebi ne predstavlja utemeljenega razloga, kakor tudi ne posplošena navedba o domnevnem kolapsu azilnega sistema v Italiji. Navedba, da je tožnik, ko je v Avstriji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, po tem v Avstriji ostal samo še 4 ure in ni počakal na odločitev o tej prošnji zato, ker je s strani švicarske policije imel dokument, s katerim naj bi se zglasil na italijansko policijo, zaradi česar je zapustil Avstrijo že zgolj 4 ure po tem, ko je tam že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ter se odpravil v Italijo, po presoji sodišča ni utemeljen razlog za zapustitev Avstrije še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Sama po sebi namreč zgolj okoliščina, da je tožnik imel „s strani švicarske policije izdan dokument, s katerim naj bi se zglasil na italijansko policijo“ prepričljivo ne pojasnjuje, zakaj v Avstriji tožnik ni počakal na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito po tem, ko je v Avstriji že vložil prošnjo, ampak je Avstrijo zapustil že 4 ure pozneje in za to ni navedel prepričljivo tehtnega razloga, saj tudi tožnikova navedba, da mu je bilo v Avstriji pojasnjeno, da se bodo njegovi podatki izbrisali, če bo zapustil to državo, po mnenju sodišča ne predstavlja takega razloga, ki bi bil dovolj utemeljen oziroma tehten, da ne bi počakal do konca obravnavanja njegove prošnje za mednarodno zaščito, če bi jo resnično potreboval. Poleg tega sodišče ne more prezreti, da je tožnik na izrecno vprašanje na glavni obravnavi dne 29. 12. 2015, ali ima pri sebi kakršenkoli dokument z zapisom njegovega osebnega imena, odgovoril izrecno, da nima takega dokumenta in tudi ni predložil sodišču na vpogled predložil zgoraj omenjenega „s strani švicarske policije izdanega dokumenta, s katerim naj bi se zglasil na italijansko policijo“.

25. Res je sicer, da države članice EU ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka tako imenovani „dublinski postopek“ za predajo odgovorni državi članici, vendar pa tožena stranka ni tožnika pridržala zgolj iz tega razloga, ampak tudi zato, ker je ugotovila, da obstaja več okoliščin, ki v tem primeru v medsebojnem prepletu dovolj prepričljivo kažejo na individualno nevarnost pobega tožnika. V obravnavani zadevi iz podatkov baze EURODAC izhaja, da je tožnik predhodno že večkrat zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji, Švici in v Avstriji, zato ni nobenega indica, ki bi kazal na to, da bi vse navedene države zavrnile njegov ponovni sprejem. Tožbene navedbe, da gre v Italiji za kolaps azilnega sistema, pa za odločitev v konkretnem primeru niso odločilnega pomena, saj v obravnavani sporni zadevi ni predmet presoje morebitna odločitev o predaji tožnika Italiji (ali Avstriji ali Švici) kot odgovorni državi članici EU, temveč gre zgolj za presojo zakonitosti uvodoma navedenega izpodbijanega sklepa o začasni omejitvi gibanja tožniku oziroma pridržanja tožnika zaradi morebitne predaje odgovorni državi članici, v zvezi s katero bo tožnik šele po tem, ko jo bo dejansko prejel, zoper njo tedaj imel na razpolago tudi posebno pravno sredstvo. Tudi kršitve pravil postopka, ki jih v tožbi uveljavlja tožnik, niso takšne narave, da bi bilo zaradi njih izpodbijani sklep kot nezakonit odpraviti. Sodišče ne more slediti razlogom, ki jih v tej zvezi navaja tožnik, ker že ostala v upravnem postopku ugotovljena dejstva dajejo dovolj podlage za sprejeto odločitev. Iz istega razloga tudi ni ključna vsebina uradnega zaznamka policije, zato tudi v tej zvezi podani tožbeni ugovori tožnika ne nudijo podlage za odpravo izpodbijanega sklepa kot nezakonitega.

26. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2:

27. Zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče ni ugodilo iz naslednjih razlogov:

28. Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s 3. odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

29. Sodišče je tudi konkretnem primeru, enako kot v primerljivih zadevah, ki se pri tem sodišču v vpisniku tožb vodijo pod št. I U 919/2015, I U 979/2015, I U 1706/2015 in I U 1707/2015, namreč ocenilo, da se z izvršitvijo akta tožniku ne bo prizadela težko popravljiva škoda.

30. Glede škode namreč tožnik le posplošeno navaja, da se zaradi pridržanja počuti tesnobno in da to pušča posledice na njegovem psihičnem zdravju, taka navedba škode pa je premalo konkretizirana in obrazložena, da bi sodišče lahko zaključilo, da bi tožniku grozila težko popravljiva škoda. V primeru zahteve za izdajo začasne odredbe je dokazno breme v celoti na tožnikovi strani. Tožnik pa v konkretnem primeru niti, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi dne 29. 12. 2015 ni podrobneje pojasnil, v kakšnem pomenu besede bi se počutil slabo, kakšno škodo bi mu sporna omejitev na Center za tujce povzročala in zakaj bi bila ta škoda težko popravljiva, ampak je sam tožnik na vprašanje svoje pooblaščenke, kako se počuti v Centru za tujce in ali ima kakšne težave, izpovedal, da je njegova težava v tem, da je tam sploh nastanjen in da je njegov občutek tako, kot da je v zaporu.

31. Nadalje se tožnik pri navedbi težko popravljive škode sklicuje na to, da mu dni brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Vendar tožnik, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, na prvi stopnji sodnega odločanja s tožbo ni uspel, saj je sodišče njegovo tožbo zavrnilo. Tudi če bi se tožnik zoper sodbo, s katero je njegova tožba zavrnjena, pritožil in bi drugostopenjsko sodišče sodbo spremenilo in izpodbijani sklep odpravilo, taka hipotetična možnost zaključka postopka ne more biti utemeljen razlog za izdajo začasne odredbe, saj če bi sodišče izhajalo iz te predpostavke, bi vsak prosilec, ki bi mu bilo gibanje omejeno, lahko z zahtevo za izdajo začasne odredbe uspel že zgolj z navajanjem, da mu je gibanje omejeno in da se tega za nazaj ne da popraviti. To pa po mnenju sodišča še ne zadostuje za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe, saj bi s tako ugoditvijo zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, ki je v isti sodni odločbi tožbo zoper sklep o omejitvi gibanja zavrnilo, prišlo samo s seboj v nasprotje.

32. Sodišče po povedanem ocenjuje, da uveljavljana težko popravljiva škoda ni dovolj določno konkretizirana oziroma ni dovolj izkazana, kakor tudi, da prav tako ni podan niti pogoj njene težke popravljivosti.

33. Sodišče je zato zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo.