Jedro

Ustrezno je upoštevano, da je tožnik ustvaril nevarno situacijo (s hojo v temi po cesti, na kateri se je odvijal motorni promet), da je hodil po vozišču kljub razpoložljivi bankini ob njej, tudi ob srečavanju dveh avtomobilov tik pred trčenjem, da je bil težko opazen, ker ni uporabljal predpisanih svetlobnih odsevnih teles in da je cesto uporabljal alkoholiziran (zaradi česar ga je po ugotovitvah sodišč večkrat zaneslo na sredino vozišča in kar vozniku ni moglo biti znano, ko ga je zagledal le na 5 ali 10 metrov). V ugotovljenih razmerah je dobil tožnikov način uporabe ceste pomen pretežnega vzroka nastanka nezgode, zaradi česar je materialnopravno pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da znaša njegov prispevek k nezgodi 60%, kar pomeni, da je imetnik avtomobila v tem obsegu prost odgovornosti in da tožniku kot oškodovancu odgovarja toženka le za 40% škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je podana 40% odgovornost toženke za škodo, ki jo je utrpel tožnik v prometni nezgodi 04.08.1991. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zoper tako sodbo zavrnilo kot neutemeljeni in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik, ki je uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se ugotovi izključna odgovornost toženke za škodne posledice tožnikove nezgode. V reviziji poudarja, da točke trčenja ni ugotovila nobena od sodb. Izvedenec je zgolj ocenil, da je točka trčenja najverjetnejše 0,90 m od roba ceste, sicer pa ni izključil vožnje toženkinega zavarovanca po bankini, kot jo je zatrjeval tožnik. Če je tožnik hodil po cesti do enega metra od njenega roba, ni kršil predpisov, saj ima pravico do takšne hoje po cesti. Vsekakor pa ne more biti ob takem stanju kar 60% soodgovoren za nastalo nezgodo. Tudi niso bili upoštevani vsi sledovi, ki so ostali po trčenju. Iz skice izhajajoči sledovi kažejo, da je voznik vozil po bankini zaradi srečanja z nasprotnim vozilom. Tožnikov pooblaščenec kot vlagatelj revizije je del izvajanj namenil domnevno nepravilnim ravnanjem sodišč do njega in v zvezi s tem izrazil bojazen, da zaradi tega ne bo v tej zadevi poštenega sojenja. Vprašuje se tudi na smotrnost vmesne sodbe po 9 letih sojenja, kar da bo pripeljalo le do podaljšanega postopka. Glede na ugotovitve o okoliščinah nezgode meni, da je lahko tožnik sam odgovoren 10 oziroma največ 20%.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na revizijska izvajanja, s katerimi njen pisec podaja osebne poglede na delo nekaterih sodnikov in izraža svoje domneve o njihovi škodovalnosti in nestrpnosti do njega zaradi kritik stanja v pravosodju, revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo, ker taka izvajanja ne predstavljajo revizijskih razlogov (370. člen ZPP). Ob tem velja ugotoviti na eni strani, da zloraba procesnih pravic in žalitve niso dovoljeni (109. in drugi členi ZPP), in na drugi strani, da so morebitne kršitve sodniške službe (in ki torej ne predstavljajo procesnih kršitev) lahko predmet obravnavanja v posebnem postopku (na primer 80. in naslednji členi Zakona o sodniški službi).

Revident je poleg nepravilne uporabe materialnega prava uveljavljal tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik navedene procesne kršitve ni obrazložil, iz revizijskih razlogov ni ugotovljiva in po presoji revizijskega sodišča sodbi sodišč nižjih stopenj navedene pomanjkljivosti ne vsebujeta. Pretežni del revizijskih razlogov je naperjen zoper dokazno oceno (8. člen ZPP), vrsta revizijskih trditev pa je tudi v nasprotju z dejstvi oziroma ugotovitvami sodišč nižjih stopenj. Čeprav dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa, je potrebno zaradi revizijskih izvajanj opozoriti, da ni točna revizijska trditev, da sodišči nižjih stopenj nista ugotovili nobene nepravilnosti v tožnikovem ravnanju na cesti, da nista upoštevali vseh ugotovljenih sledov (dokazov) in tako ne sledov na bankini, ki da izhajajo iz skice (ki takih sledov dejansko ne vsebuje) in podobno. Revizijsko sodišče je bilo pri svoji presoji vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Iz teh izhaja, da se je tožnik poškodoval v prometni nezgodi 04.08.1991 v večernih urah kot pešec na neosvetljeni cesti, kjer ga je neposredno po srečanju z drugim vozilom zadel toženkin zavarovanec. Do trčenja je prišlo najmanj 0,9 metra od desnega roba vozišča, gledano v smeri vožnje zavarovankinega zavarovanca; tožnik je bil pod vplivom alkohola in ga je zato večkrat zaneslo med hojo na sredino vozišča. Po cesti je hodil brez svetlobnih teles. Na cesti je bila hitrost omejena 80 km/h, toženkin zavarovanec pa je neposredno pred nezgodo vozil s hitrostjo 47 km/h in je tožnika zagledal na prekratki razdalji.

Glede na take ugotovitve sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da sta tako tožnik kot toženkin zavarovanec kršila pravila Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, da je toženkin zavarovanec objektivno odgovoren za nezgodo (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), tožnik pa da je glede na ugotovljene okolnosti svoje hoje po cesti prispeval 60% k nezgodi. Zato sta odločili, da znaša toženkina odškodninska odgovornost do tožnika 40%.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili o odškodninskem temelju. Odgovornost za škodo od nevarne stvari - avtomobila med vožnjo, je odgovornost za vzrok, od katerega je škoda nastala (prvi odstavek 173. člena ZOR). Objektivno odgovoren subjekt je lahko delno ali v celoti prost odgovornosti le v obsegu, kolikor je k nezgodi prispeval sam oškodovanec oziroma kdo tretji (177. člen ZOR). Oškodovančev izključni ali le delni prispevek k nastanku škode ima tako za posledico oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari v celoti ali le deloma (tretji odstavek 177. člena ZOR). V tem primeru je glede na vse okolnosti dogodka pravno pravilen zaključek, da je odgovornost za tožnikovo nezgodo porazdeljena med toženko oziroma njenim zavarovancem in tožnikom. Velikost prispevka tožnika kot pešca oziroma udeleženca nezgode, mora biti v skladu s težo njegovih kršitev. Presoja vseh med postopkom na drugi in prvi stopnji ugotovljenih okoliščin ravnanja tožnika pripelje tudi po presoji revizijskega sodišča po pravilni uporabi spredaj navedenih določb do pravnega zaključka, po katerem znaša tožnikov prispevek 60%, kar pomeni, da je lahko toženka odgovorna le do 40% tožniku nastale škode. Pri taki presoji o odgovornosti toženke oziroma prispevku tožnika k nezgodi, je ustrezno upoštevano, da je tožnik ustvaril nevarno situacijo (s hojo v temi po cesti, na kateri se je odvijal motorni promet), da je hodil po vozišču kljub razpoložljivi bankini ob njej, tudi ob srečavanju dveh avtomobilov tik pred trčenjem, da je bil težko opazen, ker ni uporabljal predpisanih svetlobnih odsevnih teles in da je cesto uporabljal alkoholiziran (zaradi česar ga je po ugotovitvah sodišč večkrat zaneslo na sredino vozišča in kar vozniku ni moglo biti znano, ko ga je zagledal le na 5 ali 10 metrov). V ugotovljenih razmerah je dobil tožnikov način uporabe ceste pomen pretežnega vzroka nastanka nezgode, zaradi česar je materialnopravno pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da znaša njegov prispevek k nezgodi 60%, kar pomeni, da je imetnik avtomobila v tem obsegu prost odgovornosti in da tožniku kot oškodovancu odgovarja toženka le za 40% škode. Tako na podlagi ugotovljenih okoliščin tudi po oceni revizijskega sodišča ne more biti tožnikov prispevek za lastno nezgodo manjši od 60%.

Odločitev sodišč nižjih stopenj je zato tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna. Zato je tožnikovo neutemeljeno revizijo moralo zavrniti (378. člen ZPP).