Jedro

V primeru, ko vinjeni pešec hodi po vozišču v temi in ne nosi odsevnika, je podana 60 % soodgovornost za škodo, ki jo utrpi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je podana 40 % odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik v prometni nezgodi 4.8.1991. Zoper tako sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki ter predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev.

Tožnik v pritožbi navaja, da iz skice prometne nesreče in ugotovitve preiskovalnega sodnika nedvomno izhaja utemeljen sum, da je voznik D. povzročil nezgodo iz neprevidnosti. Sodišču prve stopnje tožnik očita, da izpodbijana sodba temelji na spoznanju sodnika za prekrške, ki je zasliševal pričo eno leto po dogodku. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo materialnih sledov trčenja. Mlaka krvi na drugi strani ceste ni dokaz, da je pešca avto odbil, marveč dokaz, da se je pri ustavljanju avta tožnik zvalil z avta na cesto. Dokaz zato so tožnikovi lasje na strehi in pokrovu avtomobila, vendar o tem sodišče in izvedenec nočeta govoriti. Najbolj zanesljivi dokazi o točki trčenja so materialni sledovi, ki so ugotovljeni v skici in desni brisalec, ki ga je drugi dan po nesreči našel preiskovalni sodnik. Sodba ni rezultat trezne in skrbne analize sodnika, temveč odraz nerazpoloženja nekaterih sodnikov do pooblaščenca, ki si upa kritizirati delo nekaterih sodnikov. Če je voznik osebnega avtomobila opazil tožnika na ravni cesti šele na razdalji 10 do 12 metrov, je to dokaz voznikove nepazljivosti. Toda če je voznik mogel opazovati tožnikovo kolovratenje na cesti namesto da bi pritisnil na zavoro, je tudi kriv nepazljivosti. Sicer pa tožnik ni kolovratil po cesti, marveč je hodil po utrjeni desni bankini, ker ni bilo nobenega pločnika. Niti enega dokaza ni, ki bi potrjeval domnevo, da je pešec kolovratil po cesti, razen neprepričljive izjave voznikovega sopotnice, ki govori neresnico, da je tožnik nosil čevlje v rokah. Nenavadno je tudi, da je policija dala v postopek tožnika, namesto voznika osebnega avtomobila in nenavaden odnos pravosodja do obravnave te zadeve. Tožnik je hodil pravilno 0,90 m od desnega roba cestišča in ni kršil nobenega predpisa, saj bi bila hoja po drugi strani ceste še bolj nevarna. Ker sodišče točke trčenja no ugotovilo, je kriv tožnik. Nadalje tožnik na žaljiv način opisuje nasprotovanje izdaji vmesne sodbe po osmih letih postopka.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil pešec, ki je kolovratil po cesti vinjen, bos s čevlji v rokah. Zavarovanec tožene stranke pa je s prilagojeno hitrostjo normalno vozil po svojem voznem pasu in pri tem zadel po cesti opotekajočega se tožnika. Voznik pešca na tistem delu vozišča ni mogel pričakovati, saj je prišlo do nesreče na cesti, ki ni namenjena pešcem.

Pritožbi nista utemeljeni.

V konkretnem primeru je prišlo do trčenja med pešcem (tožnik) in osebnim avtomobilom, ki ga je upravljal zavarovanec tožene stranke, tako da gre za objektivno odgovornost, saj avto napram pešcu predstavlja nevarno stvar. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik (1. odst. čl. 174 ZOR). Pri tem se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, domneva, da izvira iz te stvari, dovoljeno pa je dokazovati, da nevarna stvar ni bila vzrok za škodo (čl. 173 ZOR). Imetnik nevarne stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti (2. odst. čl. 177 ZOR). Oprostitev odgovornosti pa je lahko tudi delna, če je oškodovanec deloma kriv za škodo oz. je dokazano sam povzročil škodo (3. odst. čl. 177 ZOR). Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ima podlago v izvedenih dokazih, zlasti mnenju izvedenca Perčiča, da je prišlo do trčenja med osebnim avtomobilom in pešcem, ko se je slednji gibal po cestišču (sodišče prve stopnje uporablja izraz "kolovratil") v času zmanjšane vidljivosti in ki ga voznik osebnega avtomobila, če bi bil pazljiv in pozoren, ko ga je na nevarnost opozarjal nasproti vozeči avtomobil z blendanjem, lahko opazil najmanj na razdaljo 25 m, kar bi vozilu še omogočalo ustavitev do pešca (ugotovitve in zaključki izvedenca P.), tudi po oceni pritožbenega sodišča pešec za voznika osebnega avtomobila ne predstavlja nepričakovane ovire, kot poudarja tožena stranka v pritožbi, saj bi, kot že omenjeno, ob pazljivejši vožnji, preprečil trčenje. Ker gre za trčenje pešca in avtomobila, ni pomembno, ali voznika avtomobila zadene kakšna krivda in tudi ne ravnanje povprečnega kot materialnopravno napačno pojmuje objektivno odgovornost tožena stranka v pritožbi. Kot že omenjeno v uvodu, v konkretnem primeru ne gre za krivdno odgovornost, samo v takem primeru pa bi bila pomembna krivda zavarovanca tožene stranke in tudi ravnanje povprečnega voznika. Ob nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik hodil po vozišču ("kolovratil"), saj je prišlo do trčenja 0,9 metra od desnega roba vozišča, da ga je zaradi alkoholiziranosti večkrat zaneslo na sredino cestišča, da je hodil ob večernem času brez svetlobnih teles, je tudi tožnik prispeval k nastanku škode in je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo tožnikov soprispevek k nastanku škode 60 %. Za ugotovitev navedenih okoliščin je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izvedenih dokazih (spis sodnika za prekrške P 3493/91, spis preiskovalnega sodnika I Kr 228/91, izvedeniško mnenje izvedenca J.P., obvestilo o telesnih poškodbah z dne 3.9.1991). Z nasprotnimi pritožbenimi trditvami, da je voznik osebnega avtomobila pred trčenjem vozil po desni bankini, tožnik izpodbija dokazno oceno prvega sodišča, v katero pritožbeno sodišče, kot že omenjeno ne dvomi in jo kot logično tudi sprejema. Tak način vožnje zavarovanca tožene stranke bi bil sicer po ugotovitvah sodišča prve stopnje teoretično možen, vendar bi v tem primeru nastale sledi vožnje po bankini, ki pa niso bile ugotovljene. Najdene sledi trčenja (čevelj, drobci stekla in del plastike trikotnega okenca) v konkretnem primeru po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne morejo določiti mesta trčenja, ker je prišlo do izpada stekla pri premikanju vozila po nesreči, čevelj sam po sebi pa tudi ne more določati mesta trčenja. Nasprotna trditev tožnika v pritožbi, da so najdeni sledovi ključnega pomena je zaradi tega neutemeljena. To velja lahko nasplošno, ne pa tudi v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je navedlo, zakaj ne verjame tožniku in se s takimi razlogi v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena trditev, da izpodbijana sodba ni odraz in rezultat trezne in skrbne analize sodnika, temveč odraz nerazpoloženja sodnika do pooblaščenca. S takimi pavšalnimi in neobrazloženimi trditvami pooblaščenec žali in izraža nestrpnost do sodišča, ravno tako s trditvami z očitanjem o sprevračanju dejstev in sprenevedanju in nepoštenem ravnanju sodnika in na te pritožbene trditve pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, in slednje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. čl. 339 ZPP, je bilo obe pritožbi zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZOR).