Jedro

Po ustaljeni sodni praksi za spornost pogodbenega določila ni dovolj, da si razlagi pravdnih strank nasprotujeta, temveč mora stranka, ki se na spornost sklicuje, z ustreznim trditvenim gradivom “zasejati dvom” v jasnost pogodbenih določil. Pridobitev doktorata v naravnem (stvarnem) pogledu ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo prevzela jamstvo, da bo pravočasno doktoriral. Dogovor, po katerem pogodbena stranka prevzame del tveganja za ravnanje tretjega, ki ga v stvarnosti ne more v polnosti kontrolirati, ne krni načeli vestnosti in poštenja ter ekvivalence dajatev.

Treba je upoštevati, da se pogodbena odgovornost za nepravilno izpolnitev približuje objektivni odgovornosti. Ni dovolj, da je pogodbena stranka skrbna, temveč mora biti vzrok za neizpolnitev izven njene notranje (vplivne) sfere.

Osebne okoliščine na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih ni pravočasno doktoriral, spadajo v sfero toženke oziroma predstavljajo vzrok na njeni strani. Razlogi na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih je prišlo do zamude (menjava delodajalca, rojstvo otroka in ločitev), nimajo narave višje sile oz. zunanjega vzroka, marveč gre za razloge, ki ne opravičujejo zamude.

Če upnik iztožuje pogodbeno kazen zaradi zamude, hkrati pa ne odstopi od pogodbe (konkludentno vztraja pri izpolnitvi), ima pogodbena kazen enak učinek, kot če bi upnik kumulativno iztoževal še izpolnitev obveznosti. Mogoče je (tudi) samostojno uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude, če je glede na okoliščine primera očitno, da upnik vztraja pri izpolnitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: «1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 37.310,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe 26. 10. 2018 dalje do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 1171,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.«

II. Tožena stranka stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1526,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke (tožnice), da je tožena stranka (toženka) dolžna plačati 37.310,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je še naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 2.455,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožila tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni odločitev tako, da toženki naloži plačilo zahtevanega zneska s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pojasnjuje, da zahteva delno vračilo prejetih sredstev zaradi nedoseganja v pogodbi dogovorjenih ciljev: program dela po javnem razpisu ni bil uspešno izveden (javni zagovor doktorske disertacije oz. pridobitev naslova doktor znanosti). Tožnica se zaradi tega, ker mladi raziskovalec ni zaključil doktorskega študija, ni odločila za odstop od pogodbe in za terjatev vseh sredstev, pač pa je zahtevala le vračilo 30 % izplačanih sredstev, kot pri enoletni zamudi, kar opredeljuje 34. člen Pogodbe. Napačno je stališče sodišča, da je določba 34. člena pogodbe sporna. Iz pogodbenega teksta jasno izhaja, da se je toženka zavezala, da bo poskrbela, da bodo pogodbene obveznosti izvedene v pogodbenem roku. Pogodba je povsem nedvoumna glede posledic, če mladi raziskovalec ne bo v roku dokončal doktorskega študija. Pogodbena določila je treba razlagati tako, kot so zapisana, in le izjemoma, pri res spornih določilih, pride v poštev bolj svobodna razlaga pogodbenih določil. Sodišče je obenem prezrlo pravno naravo pogodbe o državni pomoči, ki je specifična pogodba javnega prava, pri kateri se lahko pod izjemno strogimi pogoji izplača državna pomoč, predvsem pa lahko upravičenec zadrži državno pomoč pod odložnim pogojem, da je izpolnil dogovorjene pogoje. Sodišče prav tako prezre, da je kazalec za uspešno izveden program dela pridobitev naslova doktor znanosti. Nikjer v pogodbi ni govora, da je kazalec za uspešno izveden program dela zgolj prizadevanje po pridobitvi naslova doktorja znanosti. Toženka se je s pogodbo zavezala, da bodo pogodbene obveznosti v roku izvedene in da bo vrnila prejeta sredstva, če namen in cilj ne bosta dosežena v pogodbenem roku. Sodišče zato naredi napačen sklep, da se je toženka zavezala zgolj k prizadevanju, da bo mladi raziskovalec dosegel pogodbeni cilj. Nepomembno je navajanje sodišča, da je življenjsko logično, da se lahko na strani mladega raziskovalca pojavijo številne nepredvidljive okoliščine. Pri tem je treba namreč upoštevati, kdaj gre za res upravičene razloge (višja sila, bolezen, smrt mentorja), kdaj pa so razlogi neupravičeni. Pričetek dela pri drugem delodajalcu, majhen otrok in ločitev niso razlogi, ki bi toženko razbremenili vračila prejetih sredstev.

Sodišče napačno zaključi, da bi morala tožnica sama nositi posledice tega, da v pogodbo ni vključila mladega raziskovalca, saj javni razpis tega niti ni predvideval. Je pa to možnost imela toženka, ki je na javnem razpisu sodelovala s svojim kandidatom, ki je bil njen redno zaposleni in je imela možnost, da to problematiko uredi z ustreznim dogovorom z mladim raziskovalcem. Gre za riziko, ki izhaja iz njene vplivne sfere. V zvezi s tem tožnica opozarja, da v notranjo sfero tveganj vsake pogodbene stranke nedvomno spadajo ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem pogodbenem razmerju. V konkretnem primeru je obstajala močna povezava med toženko in mladim raziskovalcem (sklenjena pogodba o zaposlitvi, vsakodnevni stiki, mladi raziskovalec je bil izbor toženke za sodelovanje na razpisu itd.), zato bi toženka tveganje zaradi nedoseganja pogodbenih ciljev lahko ustrezno obvladala tako, da bi tveganje prenesla na pri njej zaposlenega mladega raziskovalca. Seveda gre za tveganje oz. razloge, ki jih je dejansko moč pripisati mlademu raziskovalcu, ne pa morebiti za upravičene razloge iz sfere višje sile.

Sodišče nenazadnje ni podalo ustrezne razlage, zakaj bi bil dogovor o uspešnem zagovoru doktorske disertacije v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tudi kršitve načela enakih vrednosti dajatev sodišče ne obrazloži. Moto - važno je sodelovati (si prizadevati), ne pa zaključiti doktorskega študija - je povsem zgrešen in v nasprotju z namenom javnega razpisa ter povsem nesprejemljiv z vidika pravil o dodeljevanju državne pomoči. Četudi je mlademu raziskovalcu manjkalo res malo, da bi doktoriral, ni mogoče zaključiti, da je bil cilj program dosežen. Nasprotno stališče bi pomenilo kršitev pravil konkurence, saj bi lahko toženka zadržala sredstva kljub nedoseganju pogodbenih in razpisnih zavez, ter neenak položaj subjektov, ki so pogodbene zaveze ustrezno izpolnili oz. tistih, ki se na razpis sploh niso prijavili, ker so ocenjevali, da ne bodo mogli doseči pogodbenih ciljev.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in predlaga, da se zavrne. Pojasnjuje, da je razlaga, ki jo stranki pripisujeta pogodbi, diametralno nasprotna. Taka pomenska odprtost pa je narekovala uporabo 2. odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).1 Pravilna je tudi razlaga spornih določil s strani sodišča. Neživljenjsko in nelogično je, da bi se toženka s pogodbo zavezala, da bo poskrbela, da bo mladi doktorand uspešno zagovarjal doktorsko nalogo. Že po naravi stvari je uspešen zagovor doktorske disertacije v razmerju do toženke zgolj obligacija prizadevanja in ne rezultata. Pri pogodbi gre za dvostransko pravno razmerje, pri čemer pa lahko pogodbo, vsaj v delu pridobitve doktorata znanosti, izpolni zgolj tretja oseba (mladi raziskovalec). Dejstvo je, da bi tožnica v pogodbo morala vključiti tudi doktoranda, ker ga ni vključila, zato nedvomno nosi riziko neizpolnitve obveznosti. Toženka je storila vse, da bi mladi raziskovalec doktoriral (obligacija prizadevanja), ne more ga pa prisiliti, da bi namesto nje doktoriral (obligacija rezultata). Nenazadnje je to, da je pridobitev doktorata obligacija prizadevanja, v postopku priznala tudi tožnica sama, saj je navajala v prvi pripravljalni vlogi: “Slednje tveganje sicer ni moč zanikati in je nekaj splošno znanega, zato čudi dejstvo, da je tožena stranka ob tem vedenju, kljub temu podpisala Pogodbo”. Tožnica se je očitno že ob sklepanju pogodbe zavedala tveganja, da obveznost uspešnega zagovora ni v sferi toženke, pa je kljub temu ponujala sklepanje pogodb, tako da je povsem razumljivo, da mora riziko sedaj nositi sama. Vsa razlogovanja o morebitni (ne)opravičljivosti razloga, zakaj doktorand ni doktoriral, so docela irelevantna, saj gre za okoliščine v sferi mladega raziskovalca in ne v sferi odgovornosti tožene stranke. Pritožbene navedbe, vezane na urejanje odnosov z mladim raziskovalcem, so nedovoljene pritožbene novote, sodišče jih zato v pritožbenem postopku ne sme upoštevati, prav tako pritožnik ni navedel, zakaj jih ni mogel navesti že prej. Enako velja za pritožbene navedbe glede pravne narave pogodbe in prevlade javnega interesa.

Dodaja še, da se tožnica po nepotrebnem ukvarja z vprašanjem, ali je bila pogodbena zaveza tožene stranke obligacija prizadevanja ali obligacija rezultata. Jedro napačnega stališča je v tem, za kaj se je toženka sploh zavezala. Ustrezna razlaga pogodbe kot celote pripelje do rezultata, da se je toženka zavezala zgolj omogočiti mlademu raziskovalcu, da si z delom v času podiplomskega študija pridobi kakovostne izkušnje, zagotovi ustrezne delovne pogoje, razbremeni delovnih obveznosti, ki niso v povezavi z raziskovalnim delom, izplačuje plačo, nudi ustrezno mentorstvo itd. Vse to je toženka izpolnila, kar med strankama niti ni sporno. Že po naravi stvari je jasno, da namen pogodbenih strank ni bil, da se toženka zaveže za izpolnitev obveznosti zunaj njene sfere. Pri tem je treba upoštevati, da pogodba ni bila sklenjena predvsem v interesu toženke, glavni interesent je bil namreč mladi raziskovalec. Cilj razpisa oz. pogodbe je bil, da si mladi raziskovalec s pomočjo sofinanciranja tožnice in ob strokovnih pomoči toženke pridobi kakovostne izkušnje (ustrezna znanja), s katerimi se lahko po končanem študiju suvereno sooči z izzivi gospodarstva. V konkretnem primeru je sodišče tekom dokaznega postopka ugotovilo, da si je mladi doktorand pridobil ustrezna znanja in izkušnje, ki jih bo lahko uporabil v gospodarstvu, zaradi česar o tem, da cilj pogodbe ni bil dosežen, ni mogoče govoriti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnica od toženke zahteva plačilo (vračilo) 37.350,35 EUR z zamudnimi obrestmi. Vtoževani znesek predstavlja 30% izplačanih sredstev na podlagi Pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca (Pogodba), ki sta jo tožnica kot javna agencija in toženka kot izvajalka sklenili dne 1. 3. 2011. S Pogodbo je bilo toženki odobreno sofinanciranje programa raziskovalnega dela mladega raziskovalca A. A. od 1. 2. 2009 do 31. 5. 2013 (tj. za 42 mesecev), z možnostjo šestmesečnega podaljšanja brez financiranja. Pogodbeni stranki sta rok za izpolnitev obveznosti podaljšali do 30. 11. 2013. Ni sporno, da mladi raziskovalec do dogovorjenega kot tudi do podaljšanega roka ni pridobil naziva doktor znanosti.

6. Tožnica svoj zahtevek temelji na 34. členu Pogodbe, ki se glasi: „Če namen in cilj programa dela nista dosežena v pogodbenem roku, oz. v roku podaljšanem za 6 mesecev brez zagotovila finančnih sredstev s strani agencije oz. v roku podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, je izvajalec dolžan vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1%/mesec izplačanih sredstev, v drugih treh mesecih po 2%/mesec izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3%/mesec izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4%/mesec izplačanih sredstev. Če cilj programa dela še vedno ni dosežen, lahko agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vračilo preostalih 70% izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi na vsa izplačana sredstva, ki tečejo od dneva nakazila do dneva vračila na transakcijski račun agencije, za vsa izplačana sredstva.“

7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženkin ugovor zastaranja, zavrnitev zahtevka pa utemeljilo s sledečimi nosilnimi razlogi: - 34. člen Pogodbe je opredelilo kot sporno določilo, - upoštevaje naravo obveznosti in sistematično razlago pogodbe je sodišče 34. člen Pogodbe razlagalo tako, da pridobitev znanstvenega naziva s strani tretje osebe lahko predstavlja zgolj obligacijo prizadevanja, - ker je bila pogodba pripravljena s strani tožnice, je treba nejasna določila razlagati v njeno škodo (83. člen OZ), zato mora tožnica nositi posledice tega, da v pogodbo ni vključila mladega raziskovalca, - toženka je vse svoje obveznosti izpolnila s profesionalno skrbnostjo in obvladovala vse okoliščine, ki so izvirale iz njene sfere, - razlogi za nedokončanje disertacije so izključno na strani mladega raziskovalca (menjava službe, rojstvo otroka in ločitev), na katere toženka ni imela vpliva.

8. Pritožba utemeljeno navaja, da je 34. člen Pogodbe jasen in po svoji vsebini nedvoumen ter da sodba nima razlogov, zakaj naj bi bilo to pogodbeno določilo sporno.2 Tožnica prav tako pravilno opozarja, da se po 1. odstavku 82. člena OZ pogodbena določila (prvenstveno) uporabljajo, kot se glasijo, (še)le pri razlagi spornih pogodbenih določil pa pride v poštev iskanje skupnega namena pogodbenikov (2. odstavek 82. člena OZ). Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve povzelo navedbe ene in druge stranke ter podalo (sicer pravilna) materialnopravna izhodišča, nato pa v 15. točki zaključilo “Zaradi spornosti pogodbenih določil … je moralo sodišče tako naprej ugotoviti dejansko stanje glede namena pogodbenih strank”. Sodišče pri tem ne poda nobenega razloga, zakaj je pogodbeno določilo sporno oz. zakaj imajo trditve toženke glede spornosti določbe določeno težo, ki je ni mogoče prezreti. Po ustaljeni sodni praksi za spornost pogodbenega določila ni dovolj, da si razlagi pravdnih strank nasprotujeta, temveč mora stranka, ki se na spornost sklicuje, z ustreznim trditvenim gradivom “zasejati dvom” v jasnost pogodbenih določil.3 Iz 34. člena Pogodbe nedvoumno izhaja, da bo toženka za vsak mesec zamude vrnila (plačala) določen denarni znesek, ki je določen v razmerju do prejetih finančnih sredstev, če namen in cilj programa ne bosta pravočasno dosežena. Obenem 4. člen Pogodbe opredeljuje, da je kazalec (cilj) za uspešno izveden program: “uspešno opravljen javni zagovor doktorske naloge”. Da je pridobitev naziva doktor znanosti končni cilj programa (17. točka obrazložitve), je nenazadnje zaključilo tudi prvostopenjsko sodišče. Da mora biti program dela (“pridobljen doktorat znanosti”) uspešno izveden do 31. 5. 2013, je predpisano tudi v 14. členu Pogodbe.4 Poleg tega tako se je toženka s Pogodbo tudi obvezala, da bo poskrbela, da bodo vse pogodbene obveznosti izvedene v pogodbenem roku (2. alineja drugega odstavka 8. člena).

9. Toženka se je torej s pogodbo zavezala, da bo vrnila 30% prejetih sredstev, če njen varovanec oz. zaposleni (mladi raziskovalec) ne bo pravočasno doktoriral. Se pravi, obvezala se je, da bo jamčila za uspeh nekoga tretjega oz. da bo garantirala tudi za okoliščine, katere zaradi narave obveznosti ne more v polnosti kontrolirati. Da se je toženka še hkrati dogovorila, da bo storila vse potrebno (si prizadevala), da bo mladi raziskovalec doktoriral (6.-8. člen Pogodbe), ne izključuje njene kumulativno prevzete jamčevalne obveznosti (34. člen Pogodbe), da bo mladi raziskovalec tudi pravočasno doktoriral. Pridobitev doktorata v naravnem (stvarnem) pogledu seveda ni toženkina obligacija rezultata, kajti sama kot pravna oseba ne more doktorirati, ampak gre za obveznost njenega varovanca, za katerega je skladno s pogodbeno avtonomijo (3. člen OZ) prevzela jamstvo, da bo pravočasno doktoriral. Ker po jezikovni razlagi iz 34. člena Pogodbe jasno izhaja, da se je toženka zavezala, da bo jamčila za pravočasno izpolnitev (obligacijo rezultata) tretjega, hkrati pa toženka s svojimi trditvami ni zasejala dvoma glede (ne)spornosti pogodbenega določila, je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko se je sklicevalo na 2. odstavek 82. člena OZ. Ker je določba razumljiva in nesporna, bi jo bilo treba uporabiti tako, kot se glasi (1. odstavek 82. člena OZ).

10. Pritožba prav tako utemeljeno opozarja, da sodba nima razlogov, zakaj bi dogovor, po katerem bi pogodbena stranka odgovarjala za zamudo tretjega, nasprotoval načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter načelu enake vrednosti dajatev (8. člen OZ). Osrednji kontekst obravnavane zadeve je, da se je toženka kot izvajalka programa, s kandidatom, ki si ga je sama izbrala, prijavila na razpis tožnice za sofinanciranje dela mladega raziskovalca. Toženka je na razpisu uspela in prejela 124.367,82 EUR sredstev. Tako iz vsebine razpisa kot tudi Pogodbe na več mestih izhaja, da je osrednji cilj programa pridobitev naslova doktor znanosti, ki mora biti dosežen v jasno začrtanem roku.5 Pritožbeno sodišče ne zaznava ničesar nemoralnega (sprevrženega) v dogovoru, po katerem bo izvajalec programa vrnil določen del sredstev, če njegov varovanec ne bo pravočasno doktoriral. Takšen dogovor predstavlja ustrezno (legitimno) spodbudo, da bosta namen in cilj programa dosežena v doglednem času. Ker je izvajalec programa tisti, ki je sredstva neposredno prejel, si je tožnica razumljivo zagotovila, da bo on tisti, ki bo sredstva vračal v primeru zamude. Dogovor, po katerem pogodbena stranka prevzame del tveganja za ravnanje tretjega, ki ga v stvarnosti ne more v polnosti kontrolirati, ni nič neobičajnega in je pravzaprav del vseh pogodbenih razmerij, kjer so vključeni podizvajalci. Se pa lahko stranka, ki je takšno tveganje sprejela, ustrezno pogodbeno zavaruje tako, da tveganje prenese nazaj na tistega, od kogar tveganje (neizpolnitve) v naravnem pogledu izvira (ki tveganje kontrolira). Ker takšen dogovor po oceni pritožbenega sodišča ne krni načeli vestnosti in poštenja ter ekvivalence dajatev, mu skladno z načelom pogodbene avtonomije (3. člen OZ) ne gre odreči veljavnosti.

11. Ker pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava, ugotavlja, da ima 34. člen Pogodbe značaj pogodbene kazni za primer zamude. Pravdni stranki sta se namreč dogovorili, da bo toženka plačala določen denarni znesek za vsak mesec zamude, če mladi raziskovalec ne bo pravočasno doktoriral.6 Samo dejstvo, da je plačilo denarnega zneska “zavito” kot vračilo (dela) prejetih sredstev, učinka pogodbene kazni v nobenem pogledu ne spremeni, saj je toženka kljub delnemu vračilu (plačilu) še vedno dolžna svojo (pogodbeno) obveznost v celoti izpolniti. Da povsem identična določba predstavlja pogodbeno kazen, je prav tako ustaljeno stališče sodne prakse v drugih primerih, kjer je ista tožnica od drugih pravdnih strank zahtevala delno vračilo prejetih sredstev zaradi zamude.7 Da gre za pogodbeno kazen, je nenazadnje v obravnavani zadevi v prvostopenjskem postopku navajala tudi tožnica.8

12. Ker je 34. člen Pogodbe jasen in veljaven, obenem pa ima značaj pogodbene kazni, pravno podlago za dokončno odločitev v predmetni zadevi predstavljajo določbe OZ, ki urejajo pogodbeno kazen (247. - 254. člen OZ).

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da je prišlo do zamude, je pa sporno, ali je do zamude prišlo zaradi vzrokov na strani toženke. Toženka je namreč poleg tega, da je navajala, da je zadostila svoji obligaciji prizadevanja, zatrjevala, da je obvladovala vse okoliščine, ki so izhajale iz njene vplivne sfere in da je do zamude prišlo zaradi osebnih okoliščin na strani mladega raziskovalca, ki so bile izven njenega vpliva. Se pravi, ugovarjala je, da je do zamude prišlo zaradi (zunanjega) vzroka, za katerega ne odgovarja, kar predstavlja ugovor po 250. členu OZ, po katerem upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja (t.i. »dolžnikova odgovornost«). Kljub temu da je sodišče prve stopnje izhajalo iz drugih materialnopravnih izhodišč, pritožbenemu sodišču ni bilo treba dokaznega postopka dopolniti, saj je prvostopenjsko sodišče ugotavljalo in presojalo, ali je do zamude prišlo zaradi vzrokov na strani toženke. Ne deli pa pritožbeno sodišče stališča prvostopenjskega sodišča, da je do zamude prišlo zaradi vzrokov, ki niso v toženkini notranji (vplivni) sferi (26. točka obrazložitve).

14. Po 250. členu OZ dolžnik ni dolžan plačati pogodbene kazni, če dokaže, da vzrok za kršitev izvira zunaj njegove vplivne sfere.9 Osrednje vprašanje obravnavane zadeve je, ali so osebne (neopravičljive) okoliščine na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih je prišlo do zamude, vzrok, ki izvira iz toženkine sfere. Specifika obravnavanega primera je, da dejanski stan zadeva tri deležnike: tožnico (1), ki je kot javna agencija zagotovila sredstva za izvedbo programa, toženko (2) kot izvajalko programa in mladega raziskovalca (3), ki je pravzaprav poglaviten uporabnik programa. Hkrati pa ti akterji niso povezani v enotno (tripartitno) pogodbeno razmerje, ampak sta tožnica in toženka sklenili pogodbo o sofinanciranju mladega raziskovalca, toženka in mladi raziskovalec pa pogodbo o zaposlitvi. Nadaljnja okoliščina primera je, da tožnica ni v ničemer prispevala k nastanku negativne posledice (zamude), hkrati pa tudi toženki ni mogoče očitati, da je v zvezi s konkretno kršitvijo pogodbe ravnala neskrbno. Je pa treba upoštevati, da se pogodbena odgovornost za nepravilno izpolnitev približuje objektivni odgovornosti. Ni dovolj, da je pogodbena stranka skrbna, temveč mora biti vzrok za neizpolnitev izven njene notranje (vplivne) sfere.10 Stališče teorije je, da je v tovrstnih položajih, ko sta skrbni obe stranki, primerneje, da negativne posledice uresničenega tveganja bremenijo tisto pogodbeno stranko, ki tveganje lažje obvlada.11 Kriterij lažjega obvladovanja tveganja je prav tako pomagalo pri presoji, ali določen dejavnik predstavlja notranji ali zunanji vzrok. To stališče naslovno sodišče sprejema, saj je skladno s temeljnimi načeli obligacijskega prava, še posebej z načelom vestnosti in poštenja: bolj pošteno je, da tveganje nosi tisti, ki ga lažje obvlada. Obvladovati tveganje pa ne pomeni samo možnosti (dobesedno) preprečiti, da bi se tveganje uresničilo, temveč vključuje vse (druge) pravne možnosti, ki jih ima pogodbena stranka, da lahko odpravi negativne posledice tveganja, ki se je uresničilo.12 V zvezi s podanimi izhodišči je ustaljeno stališče sodne prakse, da v notranjo sfero tveganj pogodbene stranke (poleg njenih lastnih ravnanj) spadajo ravnanja tretjih, s katerimi je v drugem poslovnem razmerju.13 Razlog za to je, da lahko dolžnik ta tveganja obvlada (oz. odpravi negativne posledice teh tveganj) z uveljavitvijo ustreznih zahtevkov v razmerju do tretjega (dolžnikovega sopogodbenika v drugem poslovnem razmerju), iz čigar sfere dejansko izvira vzrok za kršitev dolžnikove izpolnitvene obveznosti. To pomeni, da bo moral pogodbenik, da se razbremeni odgovornosti za nepravilno izpolnitev, dokazati dvoje: da ni imel možnosti, da bi preprečil, da se tveganje uresniči (1), niti ni imel nobene druge pravne možnosti, s katero bi lahko odpravil negativne posledice tveganja, ki se je uresničilo (2).14

15. Glede na podana izhodišča pritožbeno sodišče zaključuje, da osebne okoliščine na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih ni pravočasno doktoriral, spadajo v sfero toženke oziroma predstavljajo vzrok na njeni strani. Tožnica utemeljeno graja nasprotno stališče prvostopenjskega sodišča in pravilno opozarja, da je bila toženka v tesnem pogodbenem razmerju (pogodba o zaposlitvi) z mladim raziskovalcem in ga je nenazadnje tudi sama izbrala. Gre za njeno notranje tveganje, ki bi ga lahko obvladala z ustreznim dogovorom oz. uveljavljanjem zahtevkov. Toženka ni navedla nobenega tehtnega razloga, zakaj tega ni storila, kljub temu da se je s pogodbo zavezala, da bo ona tista, ki bo sredstva vračala. Sklicevanje, da bi to lahko storila tudi tožnica, njene odgovornosti ne opraviči oz. nima vpliva na presojo, da gre za vzrok iz notranje sfere toženke. Pri tem pritožbeno sodišče kot pomembno okoliščino še izpostavlja, da razlogi na strani mladega raziskovalca, zaradi katerih je prišlo do zamude (menjava delodajalca, rojstvo otroka in ločitev), nimajo narave višje sile oz. zunanjega vzroka, marveč gre za razloge, ki ne opravičujejo zamude. V tem se obravnavani primer pomembno razlikuje od zadeve VSL I Cp 271/2020, kjer je do zamude prišlo zaradi hude bolezni in smrti mentorja, ki ni bil v pogodbenem razmerju s toženko (bil je zaposlen na univerzi) in je svoje zdravstveno stanje celo prikrival. Prav tako ne drži, da so pritožbene navedbe, vezane na urejanje odnosov z mladim raziskovalcem, nedovoljena pritožbena novota. Da bi toženka lahko z ustreznim dogovorom porazdelila tveganje pogodbene kazni, je tožnica opozorila že v 1. pripravljalni vlogi.15 Poleg tega je vprašanje, kdo in kako tveganje lažje obvlada oz. iz čigave sfere izvira vzrok za neizpolnitev, pravno vprašanje. Ker ni dvoma, da je prišlo do več kot enoletne zamude, je bila tožnica na podlagi 34. člena Pogodbe upravičena zahtevati 30% prejetih sredstev. Hkrati pa toženki ni uspelo dokazati, da z uporabo ustrezne pravne možnosti ne bi mogla odpraviti negativne posledice tveganja, ki se je uresničilo.

16. Po 4. odstavku 251. člena OZ , ima upnik, kadar je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo, pravico zahtevati »tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen«. Tožnica je vtoževala (zgolj) denarno kazen zaradi zamude. Pritožbenemu sodišču je znana odločba Vrhovnega sodišča III Ips 137/2015 z dne 19. 5. 2017 (v nadaljevanju: III Ips 137/2015), ki je določbo 4. odstavka 251. člena OZ razlagalo na način, da je mogoče uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude z izpolnitvijo samo v naslednjih primerih: (1.) ko je dolžnik pogodbeno obveznost (z zamudo) izpolnil ali (2.) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče zaključilo, “da zakon [Obligacijski zakonik] ne daje upniku podlage, da bi lahko v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo uveljavljal zgolj pogodbeno kazen zaradi zamude, ne da bi kumulativno uveljavljal tudi izpolnitveni zahtevek.”16 Svoje sklepanje je utemeljilo z razlogovanjem, da bi dopustitev takšnega (samostojnega) zahtevka spremenila naravo pogodbene kazni v primeru, ko je po zapadlosti obveznosti izpolnitev postala nemogoča ali v primerih, ko je izpolnitvena obveznost dolžnika prenehala na podlagi zakona ali na podlagi odstopnega upravičenja upnika.17 Hkrati pa bi dopustitev samostojnega zahtevka na plačilo pogodbene kazni zaradi zamude v izpolnitvi ob okoliščinah, ko je jasno, da pogodba s strani toženke ni bila izpolnjena, takšni kazni dajala pomen pogodbene kazni zaradi neizpolnitve, ki pa med strankama ni bila dogovorjena.18

17. Kot je izpostavilo Vrhovno sodišče v citirani zadevi, je namen pogodbene kazni, dogovorjene za primer zamude, siljenje dolžnika k pravočasni izpolnitvi obveznosti. Pogodbena kazen zato izgubi svoj namen, ko je izpolnitev nemogoča oziroma je jasno, da izpolnitev ne bo opravljena. Od obravnavanega primera se zadeva III Ips 137/2015 razlikuje po tem, da je bilo tam očitno, da obveznost ne bo izpolnjena. Tedanja tožnica je namreč zahtevala pogodbeno kazen zaradi zamude pri primopredaji najetih prostorov, čeprav trgovski center sploh ni bil zgrajen. Na drugi strani v obravnavani zadevi mladi raziskovalec ni pravočasno doktoriral, vendar to možnost še vedno ima.19 Prav tako ne gre za enega izmed treh primerov, ki jih navaja Vrhovno sodišče, kjer bi dopustitev samostojnega zahtevka, spremenila naravo pogodbene kazni: izpolnitev obveznosti je še vedno mogoča (1), obveznost ni prenehala na podlagi zakona (2), prav tako je tožnica izrecno navedla, da ni odstopila od pogodbe (3). Pomembna nadaljnja okoliščina primera je, da sta se pravdni stranki v 34. členu Pogodbe dogovorili, da lahko tožnica v primeru več kot enoletne zamude odstopi od pogodbe in zahteva vračilo še nadaljnjh 70% prejetih sredstev. Tožnica je imela glede na več kot enoletno zamudo pri izpolnitvi obveznosti dve možnosti: (1) da zahteva delno (30 %) vračilo sredstev in ohrani pogodbo veljavno, ali pa, (2) da od pogodbe odstopi in lahko zahteva vsa dana sredstva. Odločila se je za možnost, ki je za toženko ugodnejša (delno vračilo), predvsem pa skladna z duhom in namenom pogodbenega razmerja (načelo vestnosti in poštenja), saj mladega raziskovalca spodbuja, da študij vendarle zaključi in s tem izpolni cilj programa. Ker dogovorjenega odstopnega upravičenja ni uveljavila in je ohranila pogodbo veljavno, njen (samostojni) zahtevek še vedno ohranja naravo pogodbene kazni, saj toženko sili k izpolnitvi. Pri tem je treba dodatno upoštevati, da obveznost kumulacije zahtevkov ne izhaja iz 34. člena Pogodbe, prav tako te obveznosti izrecno ne vsebuje 4. odstavek 251. člena OZ. Iz omenjene določbe izhaja, da ima upnik v primeru zamude pravico zahtevati »tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen”, tj. ali oboje (v tem primeru gre za kumulacijo obeh zahtevkov) ali eno (izpolnitev obveznosti) ali drugo (pogodbeno kazen). Pritožbeno sodišče sicer sledi razlogom, iz katerih je Vrhovno sodišče utemeljilo obvezno kumulacijo zahtevkov v primeru pogodbene kazni zaradi zamude, vendar ravno ti razlogi ne narekujejo obvezne kumulacije zahtevkov, če je glede na okoliščine primera očitno, da upnik vztraja pri izpolnitvi. Če upnik iztožuje pogodbeno kazen zaradi zamude, hkrati pa ne odstopi od pogodbe (konkludentno vztraja pri izpolnitvi), ima pogodbena kazen enak učinek, kot če bi upnik kumulativno iztoževal še izpolnitev obveznosti. Upoštevaje besedilo 4. odstavka 251. člena OZ in namen pogodbene kazni, je zato po oceni pritožbenega sodišča mogoče (tudi) samostojno uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude, če je glede na okoliščine primera očitno, da upnik vztraja pri izpolnitvi. To velja še posebej, če ima upnik glede na pogodbeno dogovorjene pogoje in dejanski stan upravičenje, da odstopi od pogodbe, pa te možnosti ne udejani. Takšna razlaga po eni strani ohranja namen pogodbene kazni (siljenje k izpolnitvi), hkrati pa je skladna s temeljnimi načeli obligacijskega prava, zlasti načelom svobodnega urejanja pogodbenih razmerij (načelo dispozitivnosti). Ožja razlaga (obvezna kumulacija zahtevkov) bi namreč po nasprotnem razlogovanju (a contrario) namreč tudi pomenila, da če upnik uveljavlja samo samostojni zahtevek za pogodbeno kazen, to avtomatično pomeni, da ne vztraja več pri izpolnitvi. Takšno prejudicialno sklepanje pa krni svobodno voljo pogodbene stranke, ki takšne volje ni izrecno podala. Nenazadnje bi bila zavrnitev zahtevka za pogodbeno kazen zgolj zato, ker tožnica obenem ni podala izpolnitvenega zahtevka, čeprav ni dvoma, da ni odstopila od pogodbe, sama sebi namen in ne bi služila nobenemu pravno varovanemu interesu.

18. Tožnica je postopala tako, kot sta se pogodbeni stranki dogovorili, obenem pa je vzela v obzir interes toženke, pa tudi širše cilje, ki jih je program zasledoval. Ravnala je torej skrbno in pošteno. Glede na zgoraj podane razloge je zahtevek tožnice utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo in skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku v celoti ugodilo. Toženka je dolžna tožnici plačati znesek 37.310,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.

19. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP). O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 154. in 155. člena ZPP, odmerilo pa jih je skladno z veljavno Odvetniško tarifo20 (OT) in na podlagi specificiranega stroškovnika tožnice. Ker je toženka v postopku v celoti propadla, je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške (1. odst. 154. čl.). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje potrebne pravdne stroške: zastopanje na naroku dne 8. 6. 2021 350 točk, urnino 50 točk in materialne stroške 8 točk (2%), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 244,80 EUR. Od zneska nagrade je sodišče odmerilo še 22% DDV ter prištelo znesek sodne takse v višini 873,00 EUR. Skupaj je sodišče tožnici priznalo 1171,66 EUR pravdnih stroškov v prvostopenjskem postopku.

20. Ker je tožnica v celoti uspela v pritožbenem postopku, je upravičena tudi do pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče ji je priznalo strošek sestave pritožbe 875 točk in materialne stroške 17,5 točk (2%), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 535,50 EUR. Upoštevaje 22% DDV in sodno takso v višini 873,00 EUR, je pritožbeno sodišče tožnici priznalo 1526,31 EUR pritožbenih stroškov.

21. Priznane prvostopenjske in pritožbene stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. člena OZ).

1 Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631). 2 Da je povsem identična pogodbena klavzula jasna in razumljiva, je bilo zavzeto stališče tudi v zadevah VSL sodba II Cp 1416/2019 in VSL sodba I Cp 143/2022, v katerih je ista tožnica kot v obravnavani zadevi zahtevala vračilo danih sredstev od drugih toženih strank. 3 II Ips 95/2013, II Ips 1055/2007, II Ips 968/2007 in II Ips 170/2003. 4 Pravdni stranki sta sicer z aneksom z dne 2. 9. 2013 podaljšali rok za izvedbo programa do 30. 11. 2013. 5 Glej 4., 5., 8., 14. in 34. člen Pogodbe (priloga A5) ter 3.2. točka in 6. točka razpisa (priloga A4). 6 Prim. 1. odstavek 247. člen OZ. 7 VSL Sklep I Cp 340/2019, VSL Sodba II Cp 1416/2019, VSL sodba I Cp 271/2020, VSL sodba I Cp 1382/2021, VSL Sklep I Cp 1875/2021 in VSL sodba I Cp 143/2022. 8 Prva pripravljalna vloga tožnice, na list. št. 29: “Glede na določilo 34. člena Pogodbe lahko za prve tri mesece zamude zahteva skupno le 3% pogodbeno kazen … Ob tem tožeča stranka pripominja, da sta tožena stranka in mladi raziskovalec imela vso avtonomijo, da s posebnim dogovorom dogovorita porazdelitev bremena pogodbene kazni, saj to ni v nasprotju s pogoji razpisa.” Druga pripravljalna vloga tožnice, na list. 56: “Temelj zahtevka je pogodbena kazen, določena v 34. členu pogodbe …”. 9 Plavšak N., Obligacijski zakonik (OZ): (splošni del) s komentarjem, GV Založba, 2003, str. 240. 10 Prim. 240. člen OZ. 11 Plavšak N., Poslovna odškodninska odgovornost, Odvetnik, marec 2019, str. 19. 12 Prav tam. 13 VSRS sklep II Ips 61/2015, VSL Sodba I Cpg 137/2021, VSL Sodba II Cpg 575/2020, VSL Sodba I Cpg 115/2017 in VSL sodba I Cpg 129/2010. 14 Plavšak N., citirano delo, str. 20. 15 Prva pripravljalna vloga tožnice, na list. št. 29: “Ob tem tožeča stranka pripominja, da sta tožena stranka in mladi raziskovalec imela vso avtonomijo, da s posebnim dogovorom dogovorita porazdelitev bremena pogodbene kazni, saj to ni v nasprotju s pogoji razpisa.” 16 VSRS sodba in sklep III Ips 137/2015, 17. točka obrazložitve. 17 Prav tam. 18 Prav tam, 18. točka obrazložitve. 19 Mladi raziskovalec A. A. je prav tako zaslišan izpovedal, da ima še vedno namen doktorirati (na list. št. 137 in 138). 20 Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15 in 28/18).