Jedro

Pogodbena kazen je primer stranske pogodbene obveznosti. To pomeni, da dogovor o pogodbeni kazni ne opredeljuje pravne narave pogodbe in tudi ne njene kavze (podlage). Ker je tako, dogovor o pogodbeni kazni ni in ne more biti sam sebi namen, marveč služi uresničitvi glavnega pogodbenega namena. Vsebino dogovora o pogodbeni kazni je treba zato razlagati in njene pravne prvine (npr. veljavnost, obseg in pogoje dolžnikove odgovornosti, nesorazmernost, uresničevanje upnikovih pravic) presojati v kontekstu celotnega pogodbenega razmerja.

Pogodbena kazen ima dvojni pomen oziroma funkcijo, in sicer predstavlja instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in upniku, v čigar korist je dogovorjena, olajšuje položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika. Kršitev lahko pomeni bodisi neizpolnitev bodisi nepravilno izpolnitev. Med slednje spada tudi tudi izpolnitev z zamudo, ki je bila dogovorjena v obravnavanem primeru.

V tej in v istočasno obravnavanih zadevah II Ips 57/2022 in II Ips 9/2023 je bilo predmet presoje vprašanje, ali je Agencija, ki je bila v vseh zadevah tožeča stranka, od treh različnih izvajalcev kot tožencev, v dejanskih okoliščinah, ki se v bistvenem ne razlikujejo (zamuda pri pridobitvi doktorata), in na podlagi vsebinsko identičnih pogodb, ki jih je sklenila z izvajalci, od slednjih upravičeno zahtevala plačilo pogodbene kazni. Za posamičen primer specifične dejanske ugotovitve na uporabo materialnega prava niso imele vpliva.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh po prejemu te sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v skupnem znesku 4.896,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

**Kratka predstavitev spora**

1. Tožnica, javna agencija (v nadaljevanju Agencija), od toženca (v nadaljevanju izvajalec), zasebne gospodarske družbe, zahteva plačilo pogodbene kazni v višini 37.310,35 EUR, kar predstavlja 30 % od skupno 124.367,82 EUR sredstev, ki jih je tožencu izplačala na podlagi Pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva št. ... (v nadaljevanju Pogodba), sklenjene po tem, ko je bil toženec izbran na javnem razpisu „Mladi raziskovalci iz gospodarstva – generacija 2009.“ S Pogodbo je bilo zagotovljeno sofinanciranje programa raziskovalnega dela pri izvajalcu zaposlenega mladega raziskovalca A. A., ki ni bil pogodbena stranka, v višini do 155.299,88 EUR, in sicer od 1. 12. 2009 do 31. 5. 2013, ko bi moral biti program zaključen z dokončanjem doktorskega študija, z možnostjo podaljšanja za šest mesecev brez sofinanciranja. Z aneksom k Pogodbi z dne 2. 9. 2013 je bil rok za dokončanje raziskave podaljšan do 30. 11. 2013. Mladi raziskovalec doktorskega študija ni zaključil ne do izteka roka ne do zaključka glavne obravnave.

**Za odločitev pomembne določbe Pogodbe**

2. Pogodba v 4. členu določa, da je ožji namen programa dela omogočiti mlademu raziskovalcu, da z delom na temeljnih raziskavah za potrebe predlagatelja in podpornimi aktivnostmi, ki so potrebne za izvedbo temeljih raziskav, v času podiplomskega študija pridobi nova temeljna oz. splošna znanstvena in tehnična znanja, ki predstavljajo izviren prispevek k znanosti, kar je pogoj za pridobitev znanstvenega doktorskega naslova ter da sočasno pridobi kakovostne izkušnje, s katerimi se lahko po končanem študiju suvereno sooči z izzivi v gospodarstvu. Kazalec za uspešno izveden program dela je uspešno opravljen javni zagovor doktorske naloge pred komisijo oz. pridobitev naslova doktor znanosti, kar izvajalec izkaže s potrdilom visokošolskega zavoda o uspešno opravljenem zagovoru doktorske naloge pred komisijo.

3. V 5. členu Pogodbe so določeni roki za izvedbo programa dela: izvajalec ima za izvedbo programa na voljo 42 mesecev, rok začne teči 1. 12. 2009 in se izteče 31. 5. 2013. Na predlog izvajalca lahko Agencija rok podaljša za 6 mesecev, vendar v tem času sofinanciranje ni zagotovljeno.

4. Obveznosti izvajalca so določene v 6. in 8. členu Pogodbe. V bistvenem povzete so: spremljanje mladega raziskovalca, periodično poročanje Agenciji o izvajanju programa dela (6. člen), nudenje ustreznih delovnih pogojev, razbremenitev mladega raziskovalca delovnih dolžnosti, ki v dobi sofinanciranja niso v funkciji raziskovalnega dela in njegovega podiplomskega študija, izplačevanje plače ter drugih dajatev in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter skrb za strokovno, kakovostno in pravočasno izvedbo programa (8. člen).

5. Predpostavke in višina pogodbene kazni so urejeni v 34. členu Pogodbe, ki določa: »Če namen in cilj programa dela nista dosežena v pogodbenem roku, oz. v roku podaljšanem za 6 mesecev brez zagotovila finančnih sredstev s strani Agencije oz. v roku, podaljšanem za čas mirovanja pogodbenih obveznosti, je _izvajalec_ dolžan vrniti za vsak prekoračen mesec v prvih treh mesecih po 1 %/mesec izplačanih sredstev, v drugih treh mesecih po 2 %/mesec izplačanih sredstev, v tretjih treh mesecih po 3 %/mesec izplačanih sredstev in v četrtih treh mesecih po 4 %/mesec izplačanih sredstev. Če cilj programa dela še vedno ni dosežen, lahko Agencija odstopi od pogodbe in zahteva od izvajalca vračilo preostalih 70 % izplačanih sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi na vsa izplačana sredstva, ki tečejo od dneva prejema sredstev na transakcijski račun izvajalca do dneva vračila na transakcijski račun agencije.« **Odločitev sodišča prve stopnje**

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Pogodbo je vnaprej pripravila Agencija. Zato in ker je določba 34. člena med pogodbenikoma sporna, jo je treba razlagati v njeno škodo (82. in 83. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V povezavi s 6., 7. in 8. členom Pogodbe jo je razlagalo na način, da je bilo dokončanje doktorskega študija mladega raziskovalca dogovorjeno kot izvajalčeva obligacija prizadevanja in ne rezultata. Agencija mora sama nositi posledice nevključenosti mladega raziskovalca v Pogodbo. Izvajalec je vse svoje pogodbene obveznosti izpolnil, pri čemer je ravnal s profesionalno skrbnostjo in je obvladoval vse okoliščine, ki so izvirale iz njegove sfere. Na okoliščine, zaradi katerih mladi raziskovalec ni dokončal in zagovarjal doktorske disertacije in so osebne narave (zamenjava zaposlitve, rojstvo otroka, razpad družine), izvajalec ni imel nobenega vpliva. Nesporno je, da je izvajalec vsa od Agencije prejeta sredstva porabil za mladega raziskovalca, skladno z namenom javnega razpisa in določbami na njegovi podlagi sklenjene Pogodbe ter da zakonodaja Skupnosti oziroma pravo EU nista bila kršena. Mladi raziskovalec je v pogodbenem obdobju zaključil raziskovalno delo pri izvajalcu, ki je bilo po oceni mentorja uspešno in primerno za pridobitev doktorskega naziva, objavil je številne članke, med drugimi tri izvirne znanstvene članke (pri čemer je bil pogoj za doktorat le eden, ki je bil posledica raziskav pri tožencu in podlaga za doktorat) in sodeloval na strokovnih konferencah, sestavil je približno 200 strani disertacije, ki je bila po oceni mentorja zelo kvalitetna in so bili potrebni le še popravki v zvezi z nasvetom mentorja, ki bi jih lahko opravil v treh tednih.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

7. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo. Pritrdilo je tožničini pritožbi, da določba 34. člena Pogodbe ni sporna, saj iz nje nedvoumno izhaja, da mora izvajalec za vsak mesec zamude pri izpolnitvi cilja programa (uspešnega zagovora doktorske disertacije) vrniti določen znesek prejetih sredstev. Poleg tega se je toženec v 14. točki Pogodbe zavezal, da bo poskrbel, da bodo vse pogodbene obveznosti izvedene v pogodbenem roku. Ko se je toženec zavezal, da bo del prejetih sredstev vrnil, če mladi raziskovalec ne bo pravočasno doktoriral, je prevzel jamstvo, da bo ta cilj uresničen. Hkraten dogovor, da si bo (izvajalec) za to prizadeval (storil vse potrebno), ne izključuje kumulativno prevzete jamčevalne obveznosti. Po naravi stvari pridobitev doktorata ni izvajalčeva obligacija rezultata, ker sam ne more doktorirati namesto mladega raziskovalca, je pa skladno s pogodbeno avtonomijo prevzel jamstvo, da bo doktorat dosežen pravočasno. Drugače kot sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče v zavezi izvajalca programa, da bo vrnil del sredstev, če njegov varovanec ne bo pravočasno doktoriral, ne vidi ničesar nemoralnega. Dogovor, s katerim ena stranka prevzame del tveganja za ravnanje tretjega, ki ga ne more kontrolirati, ni neobičajen in je del vseh pogodbenih razmerij, v katera so vključeni podizvajalci. Stranka se lahko zavaruje s prenosom tveganja nazaj na tistega, od kogar tveganje neizpolnitve v naravnem pogledu izvira in ki tveganje nadzoruje. Taka pogodba zato ne krni načel vestnosti in poštenja in ekvivalence dajatev in ji skladno z načelom pogodbene avtonomije ni mogoče odreči veljavnosti. Znesek, ki ga terja Agencija, pomeni pogodbeno kazen za zamudo (ne za neizpolnitev: mladi raziskovalec ima še vedno namen doktorirati in je to še mogoče, obveznost ni prenehala po zakonu in odstopa od pogodbe ni bilo). Izvajalec je po 250. členu OZ ne bi bil dolžan plačati, če bi bil vzrok za kršitev izven njegove vplivne sfere. Nasprotno kot sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče meni, da osebne okoliščine, zaradi katerih mladi raziskovalec ni doktoriral, spadajo v izvajalčevo sfero. Opira se na teoretično stališče, da je v primeru, ko oba pogodbenika ravnata skrbno, primerneje, da negativne posledice uresničenega tveganja bremenijo stranko, ki tveganje lažje obvlada in na sodno prakso, po kateri v notranjo sfero tveganj pogodbene stranke spadajo ravnanja tretjih, s katerimi je v pogodbenem razmerju.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

8. Na predlog toženca je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 279/2022 z dne 7. 9. 2022 dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka prevzela jamčevalno obveznost, da bo mladi raziskovalec doktoriral. **Povzetek revizijskih navedb**

9. V reviziji toženec predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe Agencije in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Sodba sodišča druge stopnje je materialnopravno zmotna, ker podlage za nosilni zaključek sodišča, da je sam prevzel jamčevalno obveznost, da bo mladi raziskovalec doktoriral, ni ne v Pogodbi ne v zakonskem pravu.

10. Napačno je stališče, da določbe 34. člena Pogodbe ni treba razlagati, češ da je jasna. Ne le, da sta jo stranki razlagali diametralno nasprotno (tožnica, da je toženčeva obveznost obligacija rezultata, toženec pa, da je obligacija prizadevanja), razlagi obeh sta objektivno mogoči, zato je nujna razlaga po metodi iz drugega odstavka 82. člena OZ.

11. Prevzem odgovornosti za negativne posledice neizpolnitve, katere vzrok je izven izvajalčeve sfere in za katero po splošnih pravilih obligacijskega prava ne bi odgovarjal, pomeni pogodbeno razširitev obveznosti in se približuje primeru iz prvega odstavka 241. člena OZ. Ker gre pri prevzemu jamstva za izpolnitev tretjega, na katerega izvajalec ne more vplivati, za izjemo od siceršnjega pravila, jo je treba razlagati ozko. Revident v zvezi z navedenim poudarja, da ni imel nikakršne možnosti vplivati na to, da bi mladi raziskovalec dokončal doktorsko disertacijo. Sam je storil vse, k čemur se je s Pogodbo zavezal in nikjer ne izhaja iz nje, da bi prevzel zavezo, da bo poskrbel, da bo mladi raziskovalec pridobil naziv doktorja znanosti. Po stališču izpodbijane sodbe bi izvajalec prevzel odgovornost tudi za primer nedokončanja doktorskega študija, ker bi kandidata pred zagovorom povozil avto. Domača in evropska pravna teorija kot storitve, pri katerih izvajalec glede na njihovo naravo ne more prevzeti obveznosti, da bo dosegal uspeh (rezultat), ki je enak končnemu interesu naročnika, šteje vse storitve, pri katerih je rezultat odvisen od naravnih lastnosti osebe, v korist katere se storitve opravljajo (zdravje, pridobitev znanja in podobno). Pravo izvajalcu posamezne storitve ne more naložiti večjih obveznosti, kot jih lahko objektivno izpolni, sicer teh storitev ne bo nihče hotel opravljati in bodo izginile iz ponudbe.

12. Glavni upravičenec iz Pogodbe ni bil izvajalec, pač pa mladi raziskovalec. Denarna sredstva, ki jih je prejel izvajalec, so bila porabljena zanj, torej ni bil obogaten, temveč je iz svojega kril stroške regresa, malice, mentorjev, prevoza na delo; na drugi strani nima praktično nobenih koristi od Pogodbe. Obremenitev s tveganji, ki mu jih nalaga izpodbijana sodba, je v nasprotju z načelom sorazmernosti ter splošnimi načeli obligacijskega prava, kot so načelo pravičnosti in načelo enake vrednosti dajatev.

**Povzetek odgovora na revizijo**

13. Agencija predlaga zavrnitev revizije. Pogodba je jasna, nikjer ne določa, da si je dolžan izvajalec le prizadevati, da bo mladi raziskovalec doktoriral, pač pa mora to doseči (»izvajalec se zavezuje, da bo poskrbel za kakovostno izvedbo programa dela in za izvedbo pogodbenih obveznosti v pogodbenem roku«). Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da vzrok za neizpolnitev izvira iz izvajalčeve notranje sfere, ki tveganje neizpolnitve obveznosti lažje obvladuje. To je imel izvajalec možnost storiti s pogodbeno prevalitvijo bremena na mladega raziskovalca, ki je bil zaposlen pri njem in ga je za prijavo na javni razpis tudi sam izbral. Opustitve takega zavarovanja ne more prenesti na Agencijo.

14. Neutemeljena je bojazen izvajalca, da bi stališče pritožbenega sodišča odvračalo gospodarske subjekte in raziskovalne zavode od sklepanja tovrstnih pogodb, češ da bodo podvrženi nesorazmernemu tveganju. Pričakovane koristi le-teh (izpostavi korist, ki jo uporabnik pridobi z izsledki temeljnih raziskav) so očitno dovolj velike, na kar kaže veliko povpraševanje za sodelovanje na podobnih javnih razpisih.

**Presoja utemeljenosti revizije**

15. Revizija je utemeljena.

_Uvodno_

16. Bistvo dopuščenega vprašanja je, ali je izvajalec s Pogodbo prevzel obveznost zagotoviti, da bo mladi raziskovalec pravočasno doktoriral (ali je torej prevzel obligacijo rezultata) in ne, ali je morebiti prevzel jamčevalno obveznost v smislu določbe 1012. člena OZ, kot bi lahko na prvi pogled izhajalo iz zaključnega dela njegove ubeseditve (» ... da je tožena stranka prevzela _jamčevalno obveznost_, da bo mladi raziskovalec doktoriral). Odgovor na vprašanje, ali je izvajalec prevzel obveznost zagotoviti, da bo mladi raziskovalec doktoriral v pogodbeno dogovorjenem roku, sta sodišči nižjih stopenj iskali z razlago Pogodbe. Sodišče prve stopnje je določbo 34. člena opredelilo kot sporno in z razlago po drugem odstavku 82. člena OZ (po namenski metodi) zaključilo, da je toženec prevzel le obveznost prizadevanja. Po temu nasprotni presoji sodišča druge stopnje je določba jasna in jo je treba skladno s prvim odstavkom 82. člena OZ uporabiti, kot se glasi, to pa je po njegovem razumevanju na način, da je toženec prevzel obveznost rezultata. Zato bo Vrhovno sodišče v nadaljevanju najprej preizkusilo materialnopravno pravilnost tega zaključka. S tem bo odgovorilo na dopuščeno vprašanje. Ker je (tudi) od odgovora na dopuščeno vprašanje odvisna pravilnost odločitve, da je izvajalec dolžan plačati pogodbeno kazen, v čemer je jedro obravnavanega spora, vprašanji pa se prepletata, se bo opredelilo še do upravičenosti Agencije do nje. Čeprav pritožbeno sodišče ni presojalo, ali je šlo pri izvajalcu danih sredstvih za sofinanciranje programa pridobitve doktorata mladega raziskovalca za nedovoljeno državno pomoč, prvostopenjsko pa je tako možnost zanikalo, se bo Vrhovno sodišče nazadnje izreklo tudi o tem glede na trditve Agencije (v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje) o nujnosti razlage Pogodbe z upoštevanjem specifike ureditve pravnega področja državnih pomoči. 17. Pri tem bo prevzelo argumente iz sodb v istočasno obravnavanih zadevah II Ips 57/2022 in II Ips 9/2023, v katerih je bilo predmet presoje vprašanje, ali je Agencija, ki je bila v obeh zadevah tožeča stranka, od dveh različnih izvajalcev kot tožencev, v dejanskih okoliščinah, ki se v bistvenem ne razlikujejo od tukajšnje (zamuda pri pridobitvi doktorata), in na podlagi vsebinsko identičnih pogodb, ki jih je sklenila z različnimi izvajalci, od slednjih upravičeno zahtevala plačilo pogodbene kazni. Dodalo jim bo ali iz njih opustilo le za posamičen primer specifične dejanske ugotovitve, ki pa na uporabo materialnega prava niso imele vpliva.

_Jezikovna razlaga spornega pogodbenega določila ter razlogi za njeno vsebinsko zožitev_

18. Pogodbeno besedilo 34. člena (povzeto je točki 5 te obrazložitve) ne dopušča posebnega jezikovno-razlagalnega dvoma: če nastopi pogoj A (zamuda s pridobitvijo naslova doktor znanosti), sledi posledica B (obveznost plačila pogodbene kazni).

19. Ker je pogoj A nastopil, se posledice B (plačila pogodbene kazni) toženka lahko razbremeni le v primeru, če to pogodbeno pravilo v konkretnem primeru ne učinkuje. Učinkovalo ne bi v primeru, če bi bilo neveljavno (nično zaradi razlogov po 86. členu OZ) ali če bi kontekst celotnega pravnega reda narekoval drugačno, zožujočo razlago. Če namreč pravni red (iz razlogov, navedenih v 86. členu OZ) sodišče pooblašča, da ugotovi ničnost posameznega pogodbenega določila (prvi odstavek 88. člena OZ), tedaj je po argumentu močnejšega razlogovanja (_argumentum o fortiori,_ ki se v danem primeru uresničuje prek logičnega sklepanja _argumentum a maiori ad minus_) mogoča tudi zožujoča razlaga pogodbenega besedila; torej razlaga, ki pogodbeno določilo ohranja pri življenju, a zgolj v omejenem (pravno dopustnem) obsegu.

20. Razloga, ki v danem primeru narekujeta vsebinsko zožitev pogodbenega določila, sta dva. Prvič, pogodbena kazen je (tudi) ustanova zakonskega prava, zato mora biti presoja njene pogodbene določitve skladna z zakonskimi pravili in zlasti tudi s temeljnimi načeli obligacijskega prava (osrednje je načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ). Pri razlagi in uporabi zakonskih pravil je treba upoštevati, ali imamo opraviti s kogentnimi ali z dispozitivnimi predpisi. A pogosto je tako, da se prvine pogodbenega dogovora prelivajo (kombinirajo) s prvinami zakonske ureditve in nato šele skupaj predstavljajo skladen in relevanten materialnopravni kontekst primera. Drugi razlog, ki narekuje vsebinsko zožitev pogodbenega določila v obravnavani zadevi, je, da je pogodba, na katero se opira tožbeni zahtevek, po svoji naravi upravna pogodba.

_Splošno o namenu pogodbene kazni_

21. Pogodbena kazen je primer stranske pogodbene obveznosti. To pomeni, da dogovor o pogodbeni kazni ne opredeljuje pravne narave pogodbe in tudi ne njene kavze (podlage). Ker je tako, dogovor o pogodbeni kazni ni in ne more biti sam sebi namen, marveč služi uresničitvi glavnega pogodbenega namena. Vsebino dogovora o pogodbeni kazni je treba zato razlagati in njene pravne prvine (npr. veljavnost, obseg in pogoje dolžnikove odgovornosti, nesorazmernost, uresničevanje upnikovih pravic) presojati v kontekstu celotnega pogodbenega razmerja.

22. Pogodbena kazen ima dvojni pomen oziroma funkcijo, in sicer predstavlja instrument utrditve izpolnitve pogodbene obveznosti in upniku, v čigar korist je dogovorjena, olajšuje položaj v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika. Kršitev lahko pomeni bodisi neizpolnitev bodisi nepravilno izpolnitev. Med slednje spada tudi tudi izpolnitev z zamudo,1 ki je bila dogovorjena v obravnavanem primeru.

_Izhodišča glede dolžnikove odgovornosti, če do kršitve pogodbene obveznosti pride iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja_

23. Eno izmed zakonskih pravil, ki predstavlja korekcijo avtonomnega pogodbenega prava, je določba 250. člena OZ (to pravilo je komplementarno načelu akcesornosti iz 249. člena OZ). Njegovo bistvo je, da upnik ne more zahtevati pogodbene kazni, če je do neizpolnitve ali zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Upnik pridobi pravico do pogodbene kazni, če dolžnik krši izpolnitveno ravnanje na način, za katerega je dogovorjena pogodbena kazen in če so glede te kršitve podane še dodatne predpostavke odgovornosti dolžnika za kršitev, in sicer: a) ima kršitev pogodbene obveznosti znake protipravnega stanja in b) vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.

24. Velja domneva, poudarja teorija, da vzrok kršitev izvira iz sfere te stranke. To domnevo pa lahko dolžnik ovrže, če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njegove sfere.2 Gre za vprašanje obvladovanja tveganj, pri čemer je potrebno razlikovati med notranjimi in zunanjimi tveganji. Prva predstavljajo tveganja, ki izvirajo iz sfere pravnega subjekta in jih ta lahko oziroma mora obvladovati, druga pa so zunaj njegove sfere in jih ta subjekt ne more oziroma jih ni dolžan obvladovati. Pri tehtanju, katero od obeh strank naj bremenijo posledice določenega tveganja, je potrebno upoštevati katero izmed strank tveganje prizadene, iz sfere katere od strank tveganje izvira in katera od strank tveganje lažje obvlada. V notranjo sfero tveganj, ki jih mora stranka obvladovati oziroma nositi njihove negativne posledice, spadajo tudi ravnanja tretjih, s katerimi je pogodbena stranka v drugem poslovnem razmerju.3 _Pravna narava Pogodbe in pomen dejstva, da gre za upravno pogodbo_

25. Konkretna Pogodba vsebuje elemente instituta, ki ga pravna teorija in sodna praksa označujeta s pojmom „upravna pogodba“. Opredeljujejo jo naslednje značilnosti: a) najmanj ena pogodbena stranka je oseba javnega prava in b) pogodba mora biti sklenjena v javnem interesu (kriterij cilja) oziroma (alternativno) mora vsebovati določbe, ki pomenijo prevlado osebe javnega prava v pogodbi in jih v zasebnopravni pogodbi druga pogodbena stranka običajno ne bi sprejela (kriterij vsebine).4

26. Slovensko pozitivno pravo upravnih pogodb posebej ne ureja, zato je v sodni praksi sprejeto stališče, da se zanje uporabljajo določbe splošnega pogodbenega prava (torej zlasti OZ), razen kolikor javnopravni elementi določene pogodbe ne zahtevajo, naj nekatere določbe OZ za tako razmerje ne veljajo.5 Posebni naravi pogodbenega razmerja je treba prilagoditi temeljna načela obligacijskega prava, vključno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ).

27. Načelo vestnosti in poštenja z zahtevo po lojalnosti v medsebojnem ravnanju kljub praviloma nasprotujoči naravi interesov pogodbenih strank postavlja skrajno mejo, do katere še lahko seže uveljavljanje lastnih interesov. Merila, na podlagi katerih se določa vsebina vestnega in poštenega ravnanja, so, kot poudarja teorija, vrsta in vsebina pravnega posla, lastnosti strank in pogodbene klavzule, ki so nerazumno v prid eni izmed strank.6

28. Agencija je pravna oseba javnega prava (javna agencija). Zakon o javnih agencijah v prvem odstavku 2. člena določa, da se javna agencija ustanovi za opravljanje regulatornih, razvojnih ali strokovnih nalog v javnem interesu, če zanje z zakonom ni predvidena druga statusna oblika.7 Agencija je opravljala strokovne, razvojne in izvršilne naloge na področju pospeševanja tehnološkega razvoja in inovativnosti, v skladu s sprejetim nacionalnim raziskovalnim in razvojnim programom in drugimi nacionalnimi programi na področju spodbujanja podjetništva in konkurenčnosti. Te naloge je opravljala v javnem interesu z namenom, da zagotovi trajno, strokovno in neodvisno izvajanje ukrepov za spodbujanje tehnološkega razvoja in inovativnosti, ki se financirajo iz državnega proračuna in drugih virov.8

29. Agencija je bila kot pravna oseba javnega prava subjekt posebnih lastnosti. Imela je status _ex lege_ nosilke javnih pooblastil (15. člen Zakona o državni upravi). Čeprav je bila zunaj organizacijske strukture državne uprave (v ožjem smislu), so bile nanjo prenesene javne naloge in je v odnosu do posameznikov nastopala kot organ državne uprave.9 V konkretno pogodbeno razmerje je vstopila kot zastopnica javnega interesa, ki se je kazal v pridobivanju intelektualnega kapitala (ki je bil plod akademsko - raziskovalnega dela znotraj zasebnega sektorja – gospodarstva).10 Bila je _dominus contractus_ konkretnega pravnega posla, saj je pripravila razpis in Pogodbo.

30. Zaradi položaja tožnice kot javne agencije, v katere ožjo strokovno dejavnost sodi urejanje pravnih razmerij z mladimi raziskovalci, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi breme, ki bi ga lahko rešila sama (npr. s tripartitno pogodbo), v celoti prenesla na pogodbi zvesto stranko, ki ji za nastali položaj ni mogoče pripisati odgovornosti. V pogodbenem razmerju z javnopravnimi elementi Agencija pri izvrševanju svojih javnih pooblastil po načelu sorazmernosti v razmerju do udeležencev v pravnih razmerjih ne sme preseči tistega, kar je nujno potrebno za izpolnitev ciljev, zaradi katerih je bila ustanovljena. Glede na to, da je Agencija specializirana za opravljanje strokovnih in razvojnih nalog pospeševanja konkurenčnosti gospodarstva (prvi odstavek 5. člena Sklepa o ustanovitvi Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije), ki zajema (tudi) sklepanje pravnih poslov, kot je sporna pogodba, se je treba vprašati, ali je bil institut pogodbene kazni nujen (potreben) in primeren za dosego legitimnega– zaključka doktorskega študija.

31. Iz Pogodbe izhaja, da je bila sklenjena na podlagi javnega razpisa za izbor operacij „Mladi raziskovalci iz gospodarstva – generacija 2009“ v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013, pri čemer so bile predmet pogodbenega urejanja medsebojne pravice, obveznosti in odgovornosti pogodbenih strank glede sofinanciranja in izvajanja programa dela, kot sta ga opredeljevala Program raziskovalnega dela in Program podiplomskega študija. Glede na ožji namen Pogodbe (glej točko 2 obrazložitve) ter siceršnje obveznosti toženke, kot so opredeljene v 6. in 8. členu Pogodbe (glej točko 4 obrazložitve), je glede na kriterij cilja mogoče zaključiti, da je bila sklenjena v javnem interesu. Ne gre torej za klasično civilnopravno pogodbeno razmerje, temveč posebno vrsto javnopravnega pogodbenega razmerja.11

32. Bistvena razlikovalna prvina med upravno pogodbo na eni in običajno civilnopravno pogodbo na drugi strani je v kavzi (podlagi) pogodbenega razmerja (39. člen OZ). Ta je namreč razlog, vzrok, zaradi katerega se stranki pogodbeno zavežeta.

33. V vzajemnih pogodbenih obveznostih je praviloma prav zaveza ene stranke osrednji razlog, da se zavezuje tudi druga stranka in obratno. Kavza pogodbe se tako pomembno prekriva z izpolnitvenimi ravnanji nasprotnih pogodbenih strank, ki sta v njej vzročno zvezani. Če naj bo ravnanje udeležencev obligacijskih razmerij skladno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), mora biti takšno, da bo dosežen skupen cilj udeležencev tega razmerja. V pogodbenem razmerju mora biti torej ravnanje takšno, da se uresniči kavza tega razmerja. Pogoj, da se uresniči, je, da stranki udejanjita svoje vzajemne izpolnitvene obveznosti. Pogodbena kazen ni sicer nujno, je pa učinkovito sredstvo za dosego tega cilja: gre za sredstvo, ki je glede na svojo naravo udeležence sposobno dodatno motivirati (siliti) k uresničitvi osrednjega pogodbenega cilja. Prav zato se, kadar je ta pogoj izpolnjen, stranki za pogodbeno kazen (v razumnem, sorazmernem obsegu – prim. 252. člen OZ) lahko dogovorita.

34. V upravni pogodbi je opisan pogodbeni model lahko drugačen prav v svojem kavzalnem bistvu in prav tak je tudi položaj v obravnavani zadevi. Stična točka pogodbe je tu javni interes. Z vidika položaja Agencije ta ne preveva njenega pogodbenega interesa, marveč gre v resnici za javnopravno dolžnostno upravičenje.12

35. Po drugi strani iz navedb Agencije ni mogoče razbrati konkretnih koristi, ki bi jih imel izvajalec od konkretnega posla. Celo več: sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izvajalec ni užival sadov raziskav, ki jih je opravil mladi raziskovalec, saj rezultati slednjih zanj niso bili neposredno uporabljivi: raziskave so bile opravljene zgolj na akademskem nivoju, na osnovnih preprostih sistemih, ne pa na končnih premazih, ki bi jih izvajalec kasneje lahko uporabil.13 Od Agencije je izvajalec sicer prejemal denarna sredstva, a jih je porabljal izključno za izpolnitev svojih obveznosti iz delovnega razmerja z mladim raziskovalcem, pri čemer ta ni opravljal nalog, ki ne bi bile povezane z raziskovalnim delom. Tudi zato je analogija s podizvajalci, na katero se sklicuje tožnica in sodna praksa, ki jo citira, zaradi upravne narave Pogodbe in strogo osebne (glavne) obveznosti neustrezna. Ne gre za klasično civilnopravno (in še manj za gospodarsko) pogodbo.

36. Zato se zastavlja vprašanje, ali in v kolikšnem obsegu pogodbena kazen v obravnavani zadevi sploh uresničuje svoj osrednji namen ali pa je, po drugi strani, v določenem obsegu le še sama sebi namen? Če je odgovor na prvi del vprašanja negativen, na drugi del pa pritrdilen, se dalje zastavlja vprašanje, ali je tak dogovor o pogodbeni kazni sploh veljaven in, če je, ali ga je treba tedaj vsaj zožujoče razlagati v skladu z zakonskim namenom (_ratio legis_) pogodbene kazni ter njeno zakonsko ureditvijo po OZ.

_(Ne)skladnost kavze konkretne pogodbe, vzajemnih obveznosti v njej ter pogodbene kazni_

37. Namen pogodbe med pravdnima strankama je financiranje mladega raziskovalca, cilj pa, da ta doseže doktorski znanstveni naziv z vso dobrobitjo, ki jo uresničitev tega cilja prinese za javno korist. 38. Dogovor o pogodbeni kazni jezikovno ni zasnovan kot pravna posledica za primer, če tožena stranka ne bi udejanjila svoje pogodbene obveznosti. Dogovor o pogodbeni kazni v konkretni pogodbi se navezuje na neuresničitev v prejšnji točki opisanega pogodbenega cilja oz., izraženo v jeziku konkretne pogodbe (glej povzetek 34. člena v 5. točki te sodbe): _namena in cilja programa._ Slednja ubeseditvena razlika ni nepomembna in tudi ne slučajna. Neuresničitev tega cilja namreč ni nujno istovetna z neizpolnitvijo toženkine obveznosti: kajti izpolnitvene obveznosti obeh pogodbenih strank ustvarjajo zgolj pogoje, da bi bil pogodbeni cilj (cilj programa) uspešno dosežen. Ali bo ta nazadnje dosežen, je odvisno še od drugih dejavnikov in udeležencev; zlasti od samega mladega raziskovalca, ki pa ni pogodbena stranka.

39. Če naj torej pogodbena kazen sili pogodbenika, da udejanji izpolnitveno ravnanje (izpolni svojo pogodbeno zavezo), da bi bil nazadnje uresničen pogodbeni cilj, je na dlani, da lahko to funkcijo odigra le pod pogojem, da so vse tri prvine (vzajemne izpolnitvene obveznosti, kavza in pogodbeno pravilo o pogodbeni kazni) v medsebojni zvezi. V primeru, da niso, pogodbena kazen izgubi svoj pravni smisel: ostane le še denarna posledica (kazen), ki obremeni pogodbeni subjekt mimo pravil o pogodbeni (ne)zvestobi in s tem tudi v nasprotju z zgodovinskim izročilom načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ki kot je bilo že pojasnjeno, postavlja skrajno mejo, do katere še lahko seže uveljavljanje lastnih interesov.

_V kolikšnem obsegu je pogodbena klavzula glede pogodbene kazni zato pravno dopustna?_

40. Dogovor o pogodbeni kazni, ki bi slednjo navezoval na dejstvo, ki z dolžnikovo kršitvijo pogodbene obveznosti ne bi imel nikakršne vsebinske zveze, bi bil ničen. Tak dogovor namreč niti ne bi ustrezal pojmu pogodbene kazni, katere osrednja prvina po prvem odstavku 247. člena OZ je, da dolžnik zamudi z izpolnitvijo _svoje_ obveznosti ali je sploh ne izpolni. Tak pogodben dogovor bi torej ne imel dopustne podlage oz. kavze (četrti odstavek 39. člena OZ).

41. V obravnavani zadevi je drugače. Dogovor o pogodbeni kazni ni ničen, saj ga je možno restriktivno razlagati skladno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) tako, da se ustrezno upošteva položaj pravdnih strank kot „udeležencev obligacijskega razmerja“ iz 5. člena OZ in upoštevaje dejstvo, da gre za upravno pogodbo. Udeleženci lahko ravnajo vestno in pošteno, dokler nastopajo kot _subjekti_ obligacijskega razmerja. Zgolj v tem obsegu jim je mogoče tudi pripisovati pravne posledice. Ni pravnih zadržkov, da bi bil subjekt upravne pogodbe zavezan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen, ker se je javnopravni namen izjalovil iz razlogov, ki so v sferi _njegovih_ izpolnitvenih obveznosti. Normativni pomen tako dogovorjene kazni bi bil tudi v javnem interesu: pogodbenika bi kot delodajalca mladega raziskovalca dodatno silil, naj temu zagotovi pogoje za uspešno delo in da mu obenem ne nalaga delovnopravnih preprek, ki bi uresničitev pogodbenega cilja oteževale. V tem obsegu je pogodbena klavzula o pogodbeni kazni dopustna. Zato je ni mogoče ugotoviti za nično, jo je pa, kar je manj, mogoče in treba zožujoče razlagati.

42. Odgovor na vprašanje, ali morebitni vzrok nepravilne izpolnitve obveznosti (nastanek zamude) spada v notranjo sfero toženke, za katerega odgovarja, je potrebno poiskati s pomočjo razlage določil Pogodbe ter namena instituta pogodbene kazni. Pogodbene obveznosti toženke, kot že zapisano, so opredeljene v 6. in 8. členu Pogodbe. Namen pogodbene kazni zaradi zamude je v siljenju dolžnika k pravočasni izpolnitvi pogodbeno prevzetih obveznosti. Glede na navedeno, je potrebno 34. člen Pogodbe, ki določa, da mora toženka tožnici plačati pogodbeno kazen, če namen in cilj programa nista dosežena v pogodbenem roku, razlagati v povezavi z določiloma 6. in 8. člena Pogodbe, ki definirata toženkine obveznosti. Toženka bi bila zavezana plačati pogodbeno kazen v primeru, če bi do zamude pri pridobitvi doktorskega naziva mladega raziskovalca prišlo zaradi kršitve obveznosti, ki jih je izrecno sprejela in so opredeljene v 6. in 8. členu.

43. Pogodbeni dogovor o pogodbeni kazni torej ni ničen, saj zožujoča razlaga omogoča takšno ovsebinjenje, ki je z vidika zakonskih pravil o pogodbeni kazni smiselno. S takšno razlago dognana (zožana) vsebina dogovora o pogodbeni kazni pomeni, da bi izvajalec pogodbeno kazen dolgoval, če bi bila zamuda mladega raziskovalca posledica njegove (izvajalčeve) kršitve lastnih pogodbenih zavez.

_Presoja okoliščin konkretnega primera_

44. Med strankama ni spora, da je izvajalec temeljne obveznosti, ki jih je bil dolžan izpolniti v skladu s Pogodbo, tudi izpolnil (npr. obveznost poročanja, spremljanje dela mladega raziskovalca, zagotavljanje ustreznih delovnih pogojev, razbremenitev delovnih obveznosti, ki v fazi sofinanciranja niso v funkciji raziskovalnega dela in njegovega podiplomskega študija, izplačevanje plač in ostalih obveznosti iz delovnega razmerja, izplačilo mentorskega dodatka, dopustitev javne dostopnosti doktorske disertacije, strokovna in kakovostna izvedba programa dela, skrb za gospodarno in učinkovito porabo odobrenih sredstev).

45. Do zamude pri dosegu namena in cilja programa dela ni prišlo zaradi ravnanj, ki bi jih s svojo storitvijo, dopustitvijo ali opustitvijo zagrešil izvajalec (če na primer mladega raziskovalca v času sofinanciranja ne bi razbremenil delovnih dolžnosti, ki niso v funkciji raziskovalnega dela, če ne bi zagotovil ustreznih delovnih pogojev in podobno). Takšnega neskrbnega ravnanja pa ne le, da Agencija izvajalcu sploh ni očitala, sodišče prve stopnje je ugotovilo ravno nasprotno: mladi raziskovalec ni doktoriral zato, ker izključno zaradi osebnih življenjskih okoliščin (rojstvo otroka, razpad družine) ni pravočasno oddal disertacije, v posledici česar mu je nato po univerzitetnih pravilih »zapadla« tema disertacije.

46. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (glej obrazložitev zgoraj), kjer je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 8. členu Pogodbe (med katerimi ni obveznosti izvajalca zagotoviti, da bo mladi raziskovalec doktoriral v pogodbeno dogovorjenem roku) ter bi bil to tudi razlog, da se je _namen in cilj programa izjalovil_. Načelo akcesornosti v 249. členu OZ določa, da ima pogodbena kazen pravno usodo obveznosti, na katere zavarovanje se nanaša. Izvajalčeve pogodbene obveznosti in vsa njegova izpolnitvena ravnanja, so težila k uresničitvi namena (kavze) pogodbe, to je k temu, da bi mladi raziskovalec pridobil znanstveni naziv doktorja znanosti. Povedano drugače, s Pogodbo izvajalcu ni bila naložena obveznost uspešno opraviti javni zagovor doktorske naloge, temveč je treba njegove pogodbene obveznosti in na njih sloneča izpolnitvena ravnanja razlagati v luči dolžnega prizadevanja, ki bi privedlo do izpolnitve ožjega namena programa dela, torej prizadevanja, da bo mladi raziskovalec lahko pravočasno zaključil študij in pridobil naziv doktorja znanosti. Izvajalec je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnil, s čimer je bilo z njegove strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega izvajalec kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Takšno razlago 250. člena OZ Vrhovno sodišče podaja upoštevaje dejstvo, da gre pogodbeno klavzulo o pogodbeni kazni v upravni pogodbi.

_O dolžnosti vračila prejete državne pomoči_ _Izhodiščno o pojmu državne pomoči_

47. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU), ki izhaja iz Lizbonske pogodbe, je bila razvita na podlagi Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES), uvedene z Maastrichtsko pogodbo. PDEU je začela veljati 1. decembra 2009. Vsaka nova pogodba povzroči preštevilčenje členov. Iz preglednice preštevilčenja PDEU je razvidno, da so bili členi PES, ki se nanašajo na državno pomoč, preštevilčeni, in sicer 87. člen PES v 107. člen PDEU, 88. člen PES v 108. člen PDEU in 89. člen PES v 109. člen PDEU.

48. Državna pomoč je pravni pojem, ki je neposredno opredeljen v PDEU14 in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov. V skladu s členom 107(1) PDEU »je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.« Splošna prepoved državne pomoči temelji na dvojnem sistemu predhodnega in naknadnega nadzora posredovanj, ki vključujejo državno pomoč. V skladu s členom 108 PDEU mora Komisija redno preverjati vse sisteme veljavne pomoči in ocenjevati vse načrte držav članic za dodelitev nove ali spremembo veljavne pomoči. Da bi Komisija lahko učinkovito izvajala to preverjanje, morajo države članice sodelovati tako, da ji predložijo vse ustrezne informacije in priglasijo ukrepe državne pomoči. Kot prvo morajo države članice Komisiji priglasiti vsak načrtovani ukrep, s katerim želijo dodeliti novo pomoč ali spremeniti veljavno pomoč, kot drugo pa takega ukrepa ne smejo izvajati, dokler Komisija ne oceni njegove združljivosti z notranjim trgom (v nadaljnjem besedilu: obveznost mirovanja). Obveznost mirovanja, ki izhaja iz člena 108(3) PDEU, ima neposredni učinek: posameznikom podeljuje pravice, na katere se lahko sklicujejo pred nacionalnimi sodišči. Iz tega sledi, da je izvajanje sistema nadzora državnih pomoči, katerega temelj je določba člena 108(3) PDEU, v pristojnosti Komisije in nacionalnih sodišč, pri čemer se njihove vloge dopolnjujejo, vendar so ločene. Medtem ko je za ocenjevanje združljivosti ukrepov pomoči z notranjim trgom izključno pristojna Komisija, so za varovanje pravic posameznikov v primeru morebitne kršitve člena 108(3) PDEU pristojna nacionalna sodišča.15

49. Komisija je leta 2006 sprejela Uredbo de minimis (Uredba (ES) št. 1998/2006), ki je bila veljavna v obdobju 2007–2013. Iz 2. člena _Uredbe Komisije (ES) št. 1998/2006 z dne 15. decembra 2006 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe pri pomoči de minimis16 17_ izhaja, da ukrepi pomoči ne izpolnjujejo vseh meril prvega odstavka 87. člena PES18 in so zato izvzeti iz zahteve glede priglasitve državne pomoči, če skupna pomoč podjetju ne presega zneska 200.000 EUR, v kateremkoli obdobju treh proračunskih let. 50. Kadar je bila nezakonita pomoč upravičencu že izplačana, morajo nacionalna sodišča načeloma in v odsotnosti sklepa Komisije, s katerim bi bila pomoč razglašena za združljivo, odrediti vračilo celotnega nezakonito plačanega zneska.19 Ukinitev pomoči z vračilom je logična posledica njene nezakonitosti.20

51. Postopek v zvezi z nezakonito državno pomočjo oziroma zlorabo te pomoči ter dolžnostjo njenega vračila ureja tudi Uredba Sveta (EU) 2015/1589 z dne 13. julija 2015.21

52. Pravo EU ne določa oblike oziroma stopnje neveljavnosti civilnopravnih poslov, s katerimi je bila dodeljena nezakonita državna pomoč. Sodna praksa Sodišča EU glede vprašanja neveljavnosti tovrstnih poslov odkazuje na nacionalno pravo držav članic. Posledice nezakonitih državnih pomoči so odvisne od sankcij, ki jih predvideva nacionalno obligacijsko pravo. Kljub temu končni cilj prava EU posredno narekuje, da država članica opredeli tako sankcijo, da bo mogoča učinkovita restitucija. Nacionalno sodišče (redne pristojnosti) mora pri odločanju o dajatvenih zahtevkih za vrnitev državne pomoči, ki bi naj bila nezakonita, najprej odločiti o sami nezakonitosti, in sicer kot o predhodnem vprašanju.22 Vrhovno sodišče še ni imelo priložnosti, da bi se opredelilo do civilnopravne (ne)veljavnosti pravnega posla, s katerim je bila dodeljena nezakonita ali zlorabljena državna pomoč.23 _Presoja okoliščin konkretnega primera_

53. Iz Pogodbe izhaja, da je Agencija javni razpis, na podlagi katerega je bila sklenjena Pogodba, priglasila Komisiji kot državno pomoč,24 kar pomeni, da je bila državna pomoč implementirana s predhodno priglasitvijo. Tožničino trditveno gradivo ne vsebuje navedb o morebitnih odločitvah Komisije, to je o tem, ali je izdala odločbo o neobstoju državne pomoči, odločbo o nenasprotovanju – združljivosti državne pomoči z notranjim trgom ali odločbo o začetku formalne preiskave.25 Če Komisija ene od teh treh odločb ne izda v dveh mesecih od prejema popolne uradne priglasitve, se sicer priglašena državna pomoč šteje za odobreno in jo država lahko dodeli.26 Tudi podatkov o pasivnosti Komisije v navedbah Agencije ni, kakor tudi ne trditev o morebitni kršitvi dolžnosti mirovanja. Ker Agencija ni zatrjevala dejstev o nezakonitosti državne pomoči, je v skladu z razpravnim načelom (7. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP)27 treba šteti, da ta dejstva ne obstajajo, državna pomoč torej ni bila nezakonita.

54. Ravno tako Agencija ni trdila, da naj bi dodeljena mu sredstva izvajalec zlorabil. Ker svojih zavez ni kršil, kot je obširno pojasnjeno zgoraj, s tem ostali sodelujoči na javnem razpisu in tisti, ki se zaradi strogih pogojev za sodelovanje na njem niso odločili, niso mogli biti postavljeni v neenakopraven položaj.

55. Navsezadnje pa je potrebno dodati še, da je bilo s Pogodbo izvajalcu zagotovljeno sofinanciranje programa raziskovalnega dela mladega raziskovalca v višini 155.299,88 EUR, ki ne presega praga „de minimis“ državnih pomoči, zaradi česar to narekuje zaključek, da v obravnavani zadevi ne gre za nedovoljeno državno pomoč.

**Odgovor na dopuščeno vprašanje**

56. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka prevzela jamčevalno obveznost, da bo mladi raziskovalec doktoriral. **Odločitev o reviziji**

57. Revizija toženke je utemeljena (prvi odstavek 380. člena ZPP), kar terja spremembo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

58. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

59. O stroških postopka se odloča po kriteriju uspeha v pravdi. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ob spremenjeni odločitvi je tožena stranka v pravdi v celoti uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve in druge stopnje, kakor tudi stroške, nastale pred revizijskim sodiščem.

60. Za zastopanje po odvetniku je na podlagi Odvetniške tarife (OT),28 upoštevaje vrednost spora (37.310,35 EUR), toženi stranki priznalo: a) za postopek pred sodiščem prve stopnje po 700 točk za sestavo odgovora na tožbo (tar. št. 18/1 OT), prvo obrazloženo vlogo (tar. št. 18/1 OT) in zastopanje na prvem naroku (tar. št. 20/2 v zvezi s tar. št. 18 OT), 515 točk za drugo obrazloženo vlogo (tar. št. 18/1 OT) ter po 350 točk za zastopanje na dveh narokih (tar. št. 20/1 v zvezi s tar. št. 18 OT); b) za pritožbeni postopek 1125 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) in c) za postopek pred Vrhovnim sodiščem 1125 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije (tar. št. 22/4 OT) in 1350 točk za sestavo revizije (tar. št. 22/3 v zvezi s tar. št. 19 OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 2% oziroma 1% iz naslova materialnih stroškov in 22% iz naslova DDV znaša 76,00 EUR. Stroški tožene stranke iz naslova sodnih taks za predlog za dopustitev revizije in za revizijo znašajo 582,00 EUR. Obveznost tožeče stranke do tožene tako znaša 4.896,30 EUR.

**Sestava senata in glasovanje**

61. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu te odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej Plavšak, N. v: N. Plavšak in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 231-233. 2 Prav tam, str. 239,240. 3 Prav tam, str. 215, 216. 4 Pirnat R., Pravni problemi upravne pogodbe, Javna uprava, Ljubljana: Inštitut za javno upravo 2000, št. 2, str. 151. Povzemata ga tudi sodbi II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020 in III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013. 5 VS RS II Ips 50/2019 z dne 10. 6. 2020. Glej tudi Možina, D., Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana, str. 255 in nasl. 6 Glej Kranjc, V., v Plavšak, N. (re), Juhart, M. (re), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 97-98. 7 Zakon o javnih agencijah (ZJA), Uradni list RS, št. 52/02, 51/04 – EZ-A in 33/11 – ZEKom-C). 8 Glej 6. člen Sklepa o ustanovitvi Javne agencije za tehnološki razvoj Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 12/04, 75/06 in 80/12. 9 Več o javnih pooblastilih Kovač, P., Pravni in sociološki vidiki javnih pooblastil, Fakulteta za upravo, Ljubljana 2006. 10 Njena primarna nalog je bila opravljanje strokovnih, razvojnih in izvršilnih nalog na področju. 11 Glej tudi odločbe VSRS v zadevah II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020, III Ips 83/2002 z dne 6. 2. 2003 in III Ips 31/2012 z dne 15. 10. 2013. 12 O pojmu dolžnostnega upravičenja glej: Pavčnik M., Teorija prava , 6. izdaja, Lexpera GV založba, Ljubljana 2020, str. 171-174. Pojem dolžnostnega upravičenja se nanaša na razmerja, kjer je nosilec upravičenja, obenem tudi pravni zavezanec. Tipičen primer je roditeljska pravica (sedaj starševska skrb). V javnopravnih razmerjih sicer javnopravni subjekti praviloma niso imetniki pravic, marveč izvrševalci pooblastil. Zaradi hibridne narave upravne pogodbe pa je terminološko na mestu ravno primerjava z dolžnostnim upravičenjem. 13 Glej zaključni del 25. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. 14 Uradni list Evropske unije, _UL C 202, 7.6.2016_ . 15 Obvestilo Komisije o izvrševanju pravil o državni pomoči na nacionalnih sodiščih (UL C 305/1 z dne 30. 7. 2021). 16 UL L 379/5 z dne 28. 12. 2006. 17 Ki je veljala v času sklenitve Pogodbe. 18 Sedaj 107. in 108. člen PDEU. 19 Sodba Sodišča z dne 21. julija 2005 v zadevi Xunta de Galicia, C-71/04, ECLI:EU:C:2005:493, točka 49; sodba Sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi SFEI in drugi, C-39/94, ECLI:EU:C:1996:285, točki 40 in 68; sodba Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Fédération nationale du commerce extérieur des produits alimentaires in drugi proti Franciji, C-354/90, ECLI:EU: C:1991:440, točka 12; sodba Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi Residex Capital IV, C-275/10, ECLI:EU:C:2011:814, točka 43. 20 Sodba Sodišča z dne 21. decembra 2016 v združenih zadevah Komisija proti Aer Lingus, C-164/15 in C-165/15 P, ECLI:EU: C:2016:990, točka 116; sodba Sodišča z dne 19. marca 2015 v zadevi OTP Bank, C-672/13, ECLI:EU:C:2015:185, točka 70; sodba Sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi Residex Capital IV, C-275/10, ECLI:EU:C:2011:814, točka 33. 21 Uradni list Evropske unije, L 248/9, 24.9.2015. 22 Baghrizabehi, D., Zasebno uveljavljanje prava državnih pomoči: tožba konkurenta in primerjalnopravne iztočnice, Podjetje in delo, št. 1, 2019, str. 125–126. 23 V teoriji je mogoče zaslediti stališče, da bi bilo treba takšne posle opredeliti kot nične, ker nasprotujejo prisilnim predpisom (98. členu PES oziroma 108. členu PDEU), pri čemer namen predpisa ne odkazuje na drugo sankcijo. Glej Sladič, J., Tožbe konkurenta prejemnika slovenske državne pomoči pred rednim sodiščem v Sloveniji, Lexonomica, številka 1, 2014, str. 88–89. Stališču se pridružuje Varanelli v Varanelli, L., Pogodbeno pravo III: patologija pogodbe – prvi del, str. 126–127. Če je posel po Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) ničen, sledi restitucija, tako da mora vsaka pogodbena stranka drugi stranki povrniti vse, kar je prejela na podlagi nične pogodbe (87. člen OZ). 24 Izvajalec tega dejstva ne zanika. 25 Glej 4. člen Postopkovne uredbe. 26 Da je pasivnost Komisije šteti kot privolitev, je potreben še vmesni korak. Država članica mora o nameri obvesti Komisijo, če pa ta v 15 dneh ne sprejme ustrezne odločbe, jo država lahko implementira. Glej šesti odstavek 4. člena Postopkovne uredbe. 27 V postopkih uveljavljanju prava državnih pomoči pred nacionalnimi sodišči se uporabljajo pravila nacionalnega procesnega prava. 28 Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22.