Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica neutemeljeno zatrjuje, da bi morala biti pri odločanju v postopku upoštevana tudi pogodba z dne 17.3.1985. Po 2. odstavku 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 – odl. US in 45/06 – odl. US) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 14.2.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 16.11.2001, s katero je bilo odločeno, da se kmetijsko gospodarstvo na naslovu ..., v lasti pokojne A.A., roj. ..., nazadnje stanujoče isto tam, ki obsega nepremičnine, vpisane v zemljiško knjižnem vl. št. 15, k.o. A., določi za zaščiteno kmetijo.
V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da so bili v upravnem postopku pravilno uporabljeni podatki zemljiške knjige in zemljiškega katastra.
Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da odpravi odločbo tožene stranke. Navaja, da bi bilo treba upoštevati pogodbo o priznanju lastninske pravice z dne 17.3.1985, čeprav ta pogodba še ni bila izvedena v zemljiški knjigi. Kmetija brez zemljišč, ki so predmet pogodbe, ne izpolnjuje pogojev glede statusa zaščitene kmetije.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Vrhovno sodišče je vloženo pritožbo obravnavalo po določbah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki v 2. odstavku 107. člena določa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po tem zakonu, če gre za katerega izmed tam navedenih primerov. Eden izmed teh je tudi, da je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta. Iz določbe 26. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 17/95, 54/99 – odl. US) izhaja, da pravno učinkuje šele pravnomočna odločba o določitvi zaščitene kmetije.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica neutemeljeno zatrjuje, da bi morala biti pri odločanju v postopku upoštevana tudi pogodba z dne 17.3.1985. Po 2. odstavku 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige. Ni sporno, da so v obravnavani zadevi o nepremičninah, ki jih obsega kmetija, in o lastništvu teh nepremičnin bili uporabljeni podatki iz zemljiške knjige (zemljiškoknjižni vložek 15, k.o. A.). Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da pogodba z dne 17.3.1985, iz katere izhaja, da naj bi z njo pokojna A.A. priznala darilno pogodbo iz leta 1962, ki je bila delno uničena, in s katero je podarila tožnici in njenima sestrama B.B. in C.C. nepremičnine s parc. št. 16 (v deležu do 3/4), 17 in 18, vse k.o. A., ki v zemljiški knjigi ni izvedena, ne more predstavljati odločilno dejstvo, ko gre za odločanje o statusu zaščitene kmetije. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (1. odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika oziroma prej 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Navedena pogodba, ki jo uveljavlja tožnica, ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Zato so bile v njej navedene nepremičnine (ki po ugotovitvah tožnice ne bi smele biti upoštevane kot sestavni del zaščitene kmetije) pravilno obravnavane kot del iste kmetije.
Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, postopek v upravnem sporu pa ni bil kršen. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče RS na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.