Jedro

Odločba o ugotovitvi izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo, izdana zaradi potreb zapuščinskega postopka, mora kot pravno relevantno izrecno upoštevati lastninsko stanje na dan zapustnikove smrti, kot izhaja iz uradnih podatkov zemljiške knjige.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O tožbi je to sodišče že odločalo in jo s sodbo opr. št. U 794/2003-19 z dne 13. 7. 2004 zavrnilo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je sodbo s sklepom opr. št. I Up 1423/2004-2 z dne 26. 5. 2005 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice ter AA in BB zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. 321-623/2001 z dne 16. 11. 2001, s katero je le-ta odločila, da se kmetijsko gospodarstvo na naslovu S. 4, C, v lasti pok. CC, ki obsega nepremičnine, vpisane pri zemljiško-knjižnem vložku št. 59 k.o. K, določi za zaščiteno kmetijo. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ v ugotovitvenem postopku pravilno ugotovil, da so pogoji iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) za določitev zaščitene kmetije izpolnjeni. Po tem zakonu je prvostopni organ bil dolžan za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabiti podatke iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatke iz zemljiškega katastra. Iz spisne dokumentacije je razvidno, da je lastnica kmetije pok. CC, kar je ugotovljeno z vpogledom v zemljiškoknjižni vložek št. 59 k.o. K, iz podatkov v posestnem listu pa je ugotovljen obseg kmetije, in sicer da obsega preko 7 ha primerljive kmetijske površine, s čemer so izpolnjeni pogoji iz 2. člena ZDKG za zaščiteno kmetijo. Iz pritožbe sicer izhaja, da so pritožnice začele s prizadevanji za spremembo katastrske kulture in katastrskega razreda zemljišč, ki jih obsega navedena kmetija. Upravni organ pa je pri svojem odločanju vezan na podatke, kot izhajajo iz uradnih evidenc. Ko bo postopek v celoti zaključen, bodo ob ugotovljenih morebitnih spremembah na spornih zemljiščih podatki o tem spremenjeni tudi v uradni katastrski evidenci.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbijana odločba temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Pok. CC ni bila edina lastnica nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 59 k.o. K, ampak so lastnice dela te kmetije, konkretno parc. št. 373/15, 415 in 417/1, vse k.o. K, tudi hčere pok. CC in sicer tožnica ter njeni sestri, AA in BB in to že od leta 1962, kar izhaja iz overjene pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 17. 3. 1985. Tožnica sicer v času, ko je tekel sporni postopek za določitev zaščitene kmetije, navedene pogodbe brez svoje krivde ni imela, zato lahko to okoliščino kot relevantno uveljavlja in dokazuje šele v upravnem sporu. Navedeno pogodbo je očitno po naročilu pok. CC hranil njen vnuk DD, ki to lahko pojasni na glavni obravnavi, katere sklic predlaga tožnica. V postopku za izdajo izpodbijane odločbe pa je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo, kajti zemljišča, ki sestavljajo kmetijo, so upoštevana kot lastnina pok. CC, kar je v nasprotju s temeljnim načelom dednega prava in določbo Zakona o dedovanju, ki določa, da dediči postanejo lastniki premoženja s trenutkom pokojnikove smrti. Kmetijsko gospodarstvo na naslovu S. 4 torej ne more biti v lasti pok. CC, kot je to navedeno v izpodbijani odločbi. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter smiselno, naj toženi stranki zadevo vrne v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Od strank z interesom v tem upravnem sporu na tožbo BB in AA nista odgovorili, odgovoril pa je EE, ki navaja, da iz zemljiškoknjižnega vložka št. 59 k.o. K ter iz zapisnika o dedovanju opr. št. D 206/2000 izhaja, da je bila lastnica zemljišč obravnavane kmetije izključno pok. CC. To pomeni, da ni bila realizirana nobena pogodba o prenosu lastništva, kar očitno tožnici ni znano. Stranka z interesom sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na navedeni odgovor na tožbo Josipa Leniča ni odgovorila nobena od strank v upravnem sporu.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je sodbo tega sodišča, izdano v prejšnjem postopku, razveljavilo, ker je menilo, da je to sodišče bistveno kršilo določbe postopka s tem, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave, ki jo je tožnica predlagala.

Tudi po ponovni presoji zadeve v novem postopku sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 4. člena ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95, 54/99 - odl. US) se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige. Da so v obravnavani zadevi o nepremičninah, ki jih obsega kmetija, in o lastništvu teh nepremičnin bili uporabljeni podatki iz zemljiške knjige (zemljiškoknjižni vložek 59 k.o. K), pa niti ni sporno.

Po presoji sodišča tožnica tako brez podlage zatrjuje kršitev materialnega zakona ter se pri tem sklicuje na določbe Zakona o dedovanju, po katerih dediči postanejo lastniki zapustnikovega premoženja s trenutkom pokojnikove smrti, zaradi česar po njenem mnenju v postopku za določitev zaščitene kmetije zemljišča, ki sestavljajo kmetijo, ne bi mogla biti upoštevana kot lastnina pok. CC. Ne le, da je pok. CC, kar ni sporno, (v pravno relevantnem času) v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah bila vknjižena kot lastnica teh nepremičnin, glede lastništva in obsega nepremičnin pa so v postopku za določitev zaščitene kmetije po povedanem pravno upoštevni le uradni podatki zemljiške knjige, pa je bil sporni postopek začet na predlog zapuščinskega sodišča zaradi odločitve o načinu dedovanja kmetije (saj za dedovanje zaščitene kmetije velja poseben pravni režim po ZDKG, drugačen od splošnih pravil dedovanja po ZD), zato mora odločba o ugotovitvi izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo, (izdana zaradi potreb zapuščinskega postopka) kot pravno relevantno izrecno upoštevati lastninsko stanje na dan zapustničine smrti (kot izhaja iz uradnih podatkov zemljiške knjige).

V zvezi s tožbenim ugovorom, da dejansko stanje pred odločitvijo v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, ki ga tožnica opira na pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem z dne 17. 3. 1985, za katero zatrjuje, da je v upravnem postopku (še) ni mogla predložiti, in zaradi razjasnitve katerega je predlagala glavno obravnavo ter je tudi Vrhovno sodišče menilo, da je to sodišče (v prejšnjem postopku) zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ker je odločilo na nejavni seji, je v novem postopku sodišče glavno obravnavo razpisalo in izvedlo. Vendar se sicer pravilno vabljene stranke obravnave niso udeležile (ter se, razen tožene stranke, ki je predlagala, naj se obravnava opravi v njeni odsotnosti, tudi niso opravičile). Na obravnavi je sodišče ugodilo dokaznim predlogom tožbe za vpogled v upravne spise ter pogodbo z dne 17. 3. 1985, ki jo je tožnica priložila tožbi, zavrnilo pa je dokazni predlog tožnice za zaslišanje priče DD, ki naj bi potrdil navedbe tožnice, da pogodbe v upravnem postopku (še) ni mogla predložiti, kot nepotreben, ob tem ko je dokaz z vpogledom v pogodbo pred tem že dovolilo (zato zaradi zaslišanja odsotne priče glavne obravnave ni bilo treba preložiti). Po vpogledu v upravne spise je sodišče presodilo, da so bili v upravnem postopku dokazi za odločitev v zadevi (uporaba uradnih podatkov zemljiške knjige in zemljiškega katastra) pravilno ocenjeni in uporabljeni. Glede pogodbe z dne 17. 3. 1985, iz katere izhaja, naj bi z njo pok. CC priznala darilno pogodbo iz leta 1962, ki je bila delno uničena, in s katero je podarila tožnici in njenima sestrama BB in AA nepremičnine s parc. št. 373/15 (v deležu do 3/4), 405 in 417/1, vse k.o. K, ki v zemljiški knjigi ni izvedena, pa je ostalo sodišče pri zaključku prejšnjega postopka. Namreč da s to pogodbo ni mogoče izkazati pravno relevantnih dejstev za odločanje v spornem postopku, saj je glede lastninskega stanja treba upoštevati uradne podatke zemljiške knjige v času smrti zapustnika (če gre za izdajo odločbe zaradi zapuščinskega postopka, kot v tem primeru), za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom pa se zahteva vpis v zemljiško knjigo (1. odstavek 49. člena Stvarno-pravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02 - SPZ - oziroma 33. člen Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/80), kot pravilno opozarja tudi stranka z interesom, torej na tej dejanski podlagi tožnica ne more zatrjevati, da je skupaj s sestrama postala lastnica oziroma solastnica nepremičnin, ki so predmet pogodbe z dne 17. 3. 1985, in da glede na to te nepremičnine ne bi mogle biti upoštevane kot sestavni del kmetije v lasti pok. CC.

Ker je po povedanem po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) moralo kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Po 3. odstavku 23. člena ZUS v upravnem sporu, v katerem sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega akta, kot je odločalo v tej zadevi, namreč nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.