Jedro

Z zadolžnico obveznost ne nastane, ampak je zadolžnica le dokazna listina. Njena funkcija je v tem, da dokazuje obstoj obveznosti, ki je nastala poprej ali sočasno. Zadolžnica je zapis, s katero dolžnik potrjuje (priznava) svojo obveznost do upnika; je dokazna listina o obstoju dolga. Obveznost plačila torej ne izvira iz zadolžnice, temveč iz zaveze za izpolnitev obveznosti, in sicer da bo (kot je zatrjeval tožnik) družba B., d. o. o., plačala tožniku opravljene storitve v obdobju od julija 2001 do 27. 8. 2002, vsebinsko opredeljene v pogodbi z dne 15. 1. 1999. Zato bi tožnik moral dokazati temelj obveznosti, saj je treba ugotoviti pravno podlago, da lahko sodišče ugotovilo, ali je bila takšna zaveza veljavna ali ne.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.006,90 EUR.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska v višini 88.313,00 EUR na podlagi zadolžnice z dne 17. 9. 2002, s katero je toženec tožniku potrdil obstoj dolga in njegovo zapadlost. Zatrjevani znesek naj bi izviral iz plačila storitev, ki jih je tožnik opravljal za toženčevo borzno-posredniško družbo B., d. o. o., oziroma iz naslova dogovorjene delitve dobička od prodaje vrednostnih papirjev za obdobje od julija 2001 do 27. 8. 2002 po pogodbi o poslovnem sodelovanju, sklenjeni med družbo B., d. o. o., kot naročnikom in M. s.p., kot izvajalcem, z dne 15. 1. 1999 (v nadaljevanju pogodba o sodelovanju). Ker je družba B., d. o. o., tožnika prosila za posojilo v višini 30,000.000,00 SIT, je tožnik kot pogoj za odobritev posojila postavil podpis zadolžnice zaradi neporavnanih obveznosti iz naslova opravljenih storitev.

2. Toženec je tožbenemu zahtevku ugovarjal v celoti in navedel, da je temelj potrjenega dolga njegovo osebno poroštvo, dano tožniku za primer, če družba B., d. o. o., (toženec je bil njen lastnik in direktor) ne bi izpolnila svoje obveznosti iz posojilne pogodbe z dne 17. 9. 2002 do posojilodajalca, družbe T., d. o. o., katere lastnik in direktor je bil tožnik. Dolg iz posojilne pogodbe je bil vrnjen, zato je prenehala tudi toženčeva obveznost osebnega poroštva. V zvezi z opravljenimi storitvami pa je toženec navedel, da je tožnik podal odpoved pogodbe o sodelovanju in od dne 30. 6. 2001 za družbo B., d. o. o., ni opravljal nobenih storitev več.

3. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo 88.313,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povračilo pravdnih stroškov zavrnilo ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu odmerjene pravdne stroške. Zaključilo je, da predmetna zadolžnica sama po sebi ne utemeljuje in dokazuje obstoja terjatve tožnika kot imetnika, saj je ni mogoče šteti za obveznico kot vrsto vrednostnega papirja (1. in 5. točka prvega odstavka in tretji odstavek 213. člena Obligacijskega zakonika - OZ ter 215. člen OZ oziroma 27. člen Zakon o vrednostnih papirjih - ZVP), ampak je le dokazna listina, s katero je toženec tožniku potrdil obstoj dolga ter njegovo zapadlost. Zato bi tožnik moral dokazati temelj dolga - terjatev do družbe B., d. o. o., iz naslova opravljenih storitev in delitve dobička po pogodbi o sodelovanju z dne 15. 1. 1999. Ker tega tožnik ni uspel dokazati, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

5. Tožnik vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi nižjih sodišč razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Uveljavlja kršitev 7. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2009 zatrjeval, da pripoznani dolg izvira iz pogodbe, z dne 15. 1. 1999, v kateri je opredeljena vrsta in narava storitev, ki jih je tožnik še naprej opravljal na podlagi ustnega dogovora. Predložil je s strani toženca podpisan in potrjen obračun stroškov in delitev dobička za obdobje od 1. 7. 2001 do 27. 8l 2002, z dne 17. 9. 2002, obstoj tega dolga pa je toženec potrdil z zadolžnico istega dne. Tožnik je torej dovolj specificirano zatrjeval dejstva glede obstoja terjatve, s čimer je dokazno breme prevalili na toženca, ki niti zadolžnice niti potrditve obračuna ni izpodbijal. Tožnik je v zvezi s tem tudi predlagal zaslišanje prič, s sklicevanjem na priloženo pogodbo z dne 15. 1. 1999, iz katere povsem jasno izhaja, kaj je predmet sodelovanja med pravdnima strankama in kakšno je razmerje delitve neto prihodka, pa je tudi zadostil trditvenemu bremenu v smislu 212. člena ZPP. Zmotna je ugotovitev nižjih sodišč, da tožnik ni konkretiziral storitev in zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Sodišče je tudi nepravilno uporabilo tretji odstavek 39. člena OZ, saj je dokazno breme na tistemu, ki zatrjuje, da obveznost ni veljavna. Sodišče druge stopnje pa glede pritožbenih navedb v zvezi s tem ni zavzelo nobenega stališča, s čimer je kršilo 14. točko drugega odstavka 338 (pravilno 339). člena ZPP. Priglaša stroške postopka.

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije in priglaša stroške postopka. Pritrjuje zaključkom nižjih sodišč in navaja, da tožnik ni postavil trditev glede izvora in temelja vtoževane terjatve ter ni podal nikakršnih relevantnih navedb glede specifikacije svojih storitev, zgolj predložitev zadolžnice kot potrdila, pa še ne izkazuje temelja in višine zatrjevane zaveze. Toženec tudi ni potrdil verodostojnosti svojega podpisa na obračunu stroškov. Toženec ni zatrjeval, da obveznost iz zadolžnice ni imela nikakršne pravne podlage ali da ni bila veljavna, ampak je bil med pravdnima strankama spor o tem, iz katerega pravnega in dejanskega temelja izvira obveznost iz zadolžnice in ali je že bila poplačana. Zato tudi določba tretjega odstavka 39. člena OZ ne pride v poštev.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je toženec dne 17. 9. 2002 tožniku podpisal izjavo, v kateri je potrdil, da mu dolguje 21,163.347,00 SIT in da mu bo dolg poravnal do 31. 12. 2002 (zadolžnica).

9. Revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava je neutemeljen. Nižji sodišči sta tožniku pravilno pojasnili, da z zadolžnico obveznost ne nastane, ampak je zadolžnica le dokazna listina. Njena funkcija je v tem, da dokazuje obstoj obveznosti, ki je nastala poprej ali sočasno. Zadolžnica je zapis, s katero dolžnik potrjuje (priznava) svojo obveznost do upnika; je dokazna listina o obstoju dolga.(1) Obveznost plačila torej ne izvira iz zadolžnice, temveč iz zaveze za izpolnitev obveznosti, in sicer da bo (kot je zatrjeval tožnik) družba B., d. o. o., plačala tožniku opravljene storitve v obdobju od julija 2001 do 27. 8. 2002, vsebinsko opredeljene v pogodbi z dne 15. 1. 1999. Zato bi tožnik moral dokazati temelj obveznosti, saj je treba ugotoviti pravno podlago, da lahko sodišče ugotovilo, ali je bila takšna zaveza veljavna ali ne.

10. Tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb 7. člena ZPP, ker naj bi tožnik dovolj specificirano zatrjeval dejstva glede obstoja terjatve, s čimer naj bi posledično dokazno breme prevalili na toženca. Že sodišče druge stopnje je tožniku pojasnilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi 286.a člena ZPP dne 2. 3. 2009 tožnika pozvalo, naj odgovori na toženčeve navedbe iz odgovora na tožbo ter pri tem posebej navedlo, da naj se opredeli v zvezi s temeljem zahtevka, saj je toženec zatrjeval, da je bila izjava (zadolžnica) toženčevo poroštvo za posojilo, ki ga je tožnik dal družbi B., d. o. o., ki je bilo v celoti vrnjeno in da tožnik za družbo ni opravil storitev. Tožnik je na naroku dne 15. 4. 2009 izrecno zatrjeval, da razpravljanje in dokazovanje višine in vsebine storitev v zvezi s poslovnim sodelovanjem med tožnikom in družbo B., d. o. o. ni pomembno, saj zahteva plačilo na podlagi zadolžnice. Takšno tožnikovo stališče pa je napačno, saj razpravljanje o vsebini in višini storite v zvezi s poslovnim sodelovanjem med tožnikom in družbo B., d. o. o., predstavlja pomembna dejstva, ki pomenijo dejansko podlago za presojo materialnopravne vsebine sklenjenega dogovora o plačilu storitev, ki naj bi jih opravil tožnik za družbo B., d. o. o. Ker tožnik ni opredeljeno odgovoril na toženčeve navedbe in ni navedel odločilnih dejstev glede storitev, ki naj bi jih opravil za družbo B., d. o. o., ni bilo mogoče preizkusiti, katere konkretne storitve je tožnik za družbo opravil, v kakšnem obsegu, kako je ovrednotil delo, dobiček.

11. Očitek revizije, da se pritožbene sodišče ni opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb o nepravilni uporabi tretjega odstavka 39. člena OZ (uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ne drži. Razlogi sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče se je opredelilo do bistvenega (do materialno pravne presoje zadolžnice in posledično tožnikovega trditvenega in dokaznega bremena, ki pa ga tožnik ni izpolnil).

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožencu (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovoril na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 1.800 odvetniških točk po tar. št. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 826,24 EUR; 2 % materialnih stroškov v znesku 12,85 EUR (28 točk glede na drugi odstavek 13. člena Odvetniške tarife) in 20 % DDV v znesku 167,81 EUR.

14. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako tudi Vrhovno sodišče v II Ips 409/2000 z dne 29. 3. 2001, II Ips 285/2003 z dne 6. 10. 2003.