Jedro

Zahteva po substanciranju navedb tožnika je povezana z dolžnostjo tožnika obvestiti toženca o vsebini spornega razmerja, ki je predmet sodnega odločanja, saj je le na takšen način mogoče od toženca zahtevati, da substancira svoje ugovore.

Tožnik v pritožbi pravilno ugotavlja, da ima zadolžnica pomembno dokazno vrednost. Res je tudi, da se breme dokazovanja prevali na nasprotno stranko, vendar mora tožnik pred tem dokazati temelj obveznosti, saj je zadolžnica le dokazna listina in nič več kot to.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 88.313,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 21.163.347,00 SIT od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2006, obračunane v SIT in plačljive v EUR po tečaju 1,00 EUR je 239,64 SIT, nato pa od zneska 88.313,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila ter tožniku naložilo, da je dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v višini 3.228,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila.

Tožnik izpodbija sodbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz razloga, ker ni dokazov obstoja in višine dolga toženca. Iz priložene zadolžnice izhaja višina dolga, ki ga je toženec potrdil s podpisom na zadolžnici. Zadolžnica ni vrednostni papir, dokazuje pa obstoj dolga. Sodišče bi moralo ugotavljati le, ali je obveznost nastala ter ali obstaja pravna podlaga za takšno zavezo, kot izhaja iz zadolžnice, in ali je podlaga veljavna. Vsa navedena dejstva je tožnik zatrjeval in dokazoval, kar izhaja zlasti iz pripravljalne vloge tožnika z dne 17. 3. 2009. Tožnik je zatrjeval, da je opravil storitve v skladu s sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 15. 1. 1999, v kateri je opredeljena vrsta in narava storitev, ki jih je tožnik opravljal za borzno posredniško družbo, ter merila in način plačila v smislu delitve dobička in prodaje vrednostnih papirjev. Toženec ni izpodbil verodostojnosti zadolžnice, zato se v takem primeru breme dokazovanja prevali na tistega, ki zatrjuje, da so neresnično potrjena dejstva v listini. Iz navedenih razlogov je dejansko zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni konkretiziral storitev, ki jih je opravil za borzno-posredniško družbo toženca, saj ni jasno, kako bi lahko bolj konkretiziral storitve, ki jih je opravil v času od 1. 7. 2001, ki so vsebinsko enake storitvam, kot so bile opredeljene v pogodbi z dne 15. 1. 1999. Toženec vsebine pogodbenega razmerja ni prerekal, zato bi moralo sodišče prve stopnje ta dejstva šteti kot dokazana. Sodišče prve stopnje bi moralo v smislu materialnoprocesnega vodstva tožnika pozvati, da bolj določno opredeli vsebino storitev, ki jih je izvajal. Toženec je s svojim podpisom na obračunu stroškov z dne 17. 9. 2002 potrdil tako vrsto, kakor tudi obseg storitev toženca ter pravilnost obračuna v smislu dogovora glede delitve dobička.

Toženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem je prerekal pritožbene navedbe tožnika ter predlagal, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, kakor tudi ne kršitev, na katere opozarja pritožba. Pritožba neutemeljeno graja, da je prvo sodišče opustilo dolžnost materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je na podlagi 286.a člena ZPP dne 2. 3. 2009 tožnika pozvalo, da odgovori na navedbe toženca iz odgovora na tožbo ter pri tem posebej navedlo, da se opredeli v zvezi s temeljem zahtevka, saj je toženec zatrjeval, da je bila »izjava« poroštvo toženca za posojilo, ki ga je tožnik dal družbi B. d. o. o., ki je bilo v celoti vrnjeno in da tožnik za družbo ni opravil storitev. Tožnik je na naroku dne 15. 4. 2009 (glej zapisnik naroka z dne 15. 4. 2009; sedmi odstavek stran 35) izrecno zatrjeval, da razpravljanje in dokazovanje višine in vsebine storitev v zvezi s poslovnim sodelovanjem med tožnikom in družbo B. d.o.o. Ljubljana ni pomembno, saj zahteva plačilo na podlagi zadolžnice. Glede na takšne trditve tožnika na naroku sodišče prve stopnje ni opustilo materialnoprocesnega vodstva, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče tudi sprejem dejanske zaključke prvega sodišča (glej sodbo prvi odstavek stran 4) .

Stranke morajo navesti vsa dejstva in dokaze, na katera opirajo svoje zahtevke ali s katerimi izpodbijajo navedbe nasprotne stranke (primerjaj 212. člen ZPP), dokazi pa ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Sodišče je pri svoji odločitvi vezano na trditveno podlago pravdnih strank. Zahteva po substanciranju navedb tožnika je povezana z dolžnostjo tožnika obvestiti toženca o vsebini spornega razmerja, ki je predmet sodnega odločanja, saj je le na takšen način mogoče od toženca zahtevati, da substancira svoje ugovore. Tožnik mora zato navesti tista dejstva, s katerimi utemeljuje tožbeni zahtevek, saj če se bodo ta dejstva v pravdi izkazala kot resnična, bo tožbeni zahtevek utemeljen.

Tožnik je zatrjeval, da terjatev iz zadolžnice izvira iz naslova storitev, ki jih je opravil za družbo B. d.o.o., ki so vsebinsko opredeljena v pogodbi z dne 15. 1. 1999. Tožnik je za družbo B. d.o.o. v obdobju od julija 2001 do 27. 8. 2002 opravljal storitve, prihodki od prodaje vrednostnih papirjev pa naj bi se delili v razmerju 70 % proti 30 % v korist družbe B. d.o.o. . Družba B. d.o.o. zaradi likvidnostnih težav ni plačala tožniku storitev, zato je toženec je podpisal zadolžnico in kot lastnik in direktor družbe obljubljal plačilo (podrobneje glej posebej pripravljalno vlogo tožnika z dne 17. 3. 2009 stran 26 – 27).

Tožnik v pritožbi pravilno ugotavlja, da ima zadolžnica pomembno dokazno vrednost. Res je tudi, da se breme dokazovanja prevali na nasprotno stranko, vendar mora tožnik pred tem dokazati temelj obveznosti (če je temelj obveznosti prerekan s strani toženke), saj je zadolžnica le dokazna listina in nič več kot to. Potrebno je ugotoviti pravno podlago, da bi se ugotovilo, ali je bila takšna zaveza veljavna ali ne (1), kar pomeni, da obveznost plačila ne izvira iz zadolžnice, temveč iz zaveze, da bo družba B. d.o.o. plačala tožniku opravljene storitve.

Toženec je opredeljeno oporekal vsem navedbam tožnika. Zatrjeval je, da tožnik v spornem obdobju ni opravljal storitev za družbo B. d.o.o., in da zato družba B. d.o.o. ni v dolžniškem razmerju do tožnika. Tožnik je na te trditve ustrezno odgovoril, da obveznost izhaja iz naslova prodaje vrednostnih papirjev, vendar tožnik nikoli ni opredeljeno odgovoril na navedbe toženca, ki je tožnika skozi vloge pozival; da poda specifikacijo obračuna, katere storitve je opravil za družbo B. d.o.o. in kakšna je bila količina ter cena za posamezno opravljeno storitev. Glede na navedene trditve toženca, je bilo za pričakovati, da bo tožnik navedel odločilna dejstva glede storitev, ki naj bi jih opravil za družbo B. d.o.o. ter na način substanciral trditve, ki bi omogočale zaključek, da je utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo. Iz trditvene podlage tožnika ni mogoče ugotoviti oziroma preizkusiti (tožnik vseskozi le zatrjuje, da je opravljal storitve v zvezi s prodajo vrednostnih papirjev), katere (konkretne) storitve je tožnik opravil za družbo (s katerimi pravnimi in fizičnimi osebami), v kakšnem obsegu, na kakšen način je ovrednotil delo, dobiček (tožnik le zatrjuje delitev dobička med družbo B. d.o.o. in tožnikom v višini 70 % proti 30 %), saj bi le na ta način lahko ustrezno substanciral navedbe, ki bi potrjevale, da je tožnik opravil (konkretne) storitve v vtoževani višini, s tem pa bi se dokazno breme preneslo na toženca, da dokaže, da storitve v vtoževani višini (kot so bile priznane z izjavo) niso bile opravljene. Iz navedenih razlogov so napačni zaključki tožnika, da razpravljanje o vsebini in višini storitev v zvezi s poslovnim sodelovanjem med tožnikom in družbo B. d.o.o. ni pomembno. To so bila pomembna dejstva, ki bi jih tožnik moral navesti (že v tožbi, oziroma po pozivu sodišča 2. 3. 2009, najkasneje pa na prvem naroku, ob tem, da je tožnik na tem naroku izrecno izjavil, da navedene okoliščine niso pomembne in jih zato tudi ni navedel), za nastop pravne posledice, ki se je uveljavljala s tožbenim zahtevkom. Navedena dejstva pomenijo dejansko podlago za presojo materialnopravne vsebine sklenjenega dogovora o plačilu storitev, ki naj bi jih opravil tožnik za družbo B. d.o.o., kar bi posledično potrjevalo utemeljenost tožbenega zahtevka proti tožencu.

Pritožbeni razlogi so neutemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločalo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, saj je toženec odločilna dejstva za odločitev navedel že v pripravljalnih vlogah pred sodiščem prve stopnje, zato odgovor na pritožbo ni vseboval (novih) dejstev, s katerimi bi lahko toženec odločilno vplival na odločitev pritožbenega sodišča. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 310/2007 z dne 13. 9. 2007 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 285/2003 z dne 6. 10. 2003.