Jedro

Sodna praksa šteje za povečano nevarnost tisto dejavnost, ki v določenih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu izvajanja povečano nevarnost za nastanek škode za življenje in zdravje ljudi. Delo s povečano nevarnostjo je pravni standard, ki mora po kriterijih sodne prakse vsebovati elemente, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. Kriterij za presojo takih elementov je splošno življenjsko izkustvo, v povezavi z delovnim izkustvom in uveljavljanimi kriteriji za varno delo.

Ob takih ugotovljenih dejanskih okoliščinah tožnikovega dela rezanje daljših kosov žice iz koluta ne dosega standarda povečane nevarnosti, kot se je glede na gornje opredelitve oblikoval v sodni praksi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zvezi s 1. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Toženca sta dolžna solidarno plačati tožniku odškodnino v znesku 8.549,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 8.500,00 EUR od 12. 10. 2005 dalje, od zneska 47,81 EUR od 19. 3. 2004 dalje in od zneska 1,68 EUR od 28. 6. 2005 dalje do plačila in tožniku povrniti stroške postopka v 15 dneh.“ Tožnik mora tožencema povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 379,00 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v posledici poškodbe pri delu z dne 14. 10. 2003, ko mu je pri rezanju armaturne žice na daljše kose, ko je žico odvijal iz koluta, odrezani konec žice zaradi vzmetnega efekta poškodoval oziroma prebodel levo oko. Presodilo je, da je rezanje žice, ko se pri tem sprosti notranja napetost in ko se odrezani konec žice zaradi vzmetnega efekta sproži v prvotni položaj, dejavnost s povečano nevarnostjo, za škodne posledice le-te pa je objektivno odškodninsko odgovorna tožena stranka. Ker pa je šlo za enostavno delo, s pričakovanim efektom odrezanega konca žice, pa je sodišče ugotovilo, da je bil tožnik pri delu premalo pazljiv. Tako je presodilo, da sta tožnik in tožena stranka, vsak do 50 % odgovorna za posledice tožnikove poškodbe. Po višini je presodilo, da znaša pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je v zvezi s tem utrpel tožnik, 17.000,00 EUR, iz naslova stroškov v zvezi z zdravljenjem pa 98,99 EUR, tako da je toženi stranki (obema tožencema solidarno) naložilo v plačilo 8.549,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za 18.032,29 EUR višji odškodninski zahtevek pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo ob ugotovitvi, da je za tožnikovo poškodbo pri delu v celoti odškodninsko odgovorna tožena stranka (oba toženca solidarno), s tem da je višino priznane odškodnine za vse posledice poškodbe znižalo na 11.598,98 EUR in ta znesek v celoti naložilo tožencema v plačilo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Ob taki presoji pa je pritožbi obeh tožencev zavrnilo.

3. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 85/2011-6 z dne 12. julija 2011 zoper ugodilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali rezanje žice iz koluta, ob možnosti delovanja vzmetnega efekta, predstavlja nevarno dejavnost po pravilih odškodninskega prava in glede soprispevka (soodgovornosti) oškodovanca k nastali škodi.

4. V reviziji tožena stranka pri rezanju daljših kosov žice iz koluta ne zanika možnosti delovanja tako imenovanega vzmetnega efekta. Navaja, da je to pričakovana posledica prereza žice pod napetostjo zaradi odvitja iz koluta in bi moral s tem tožnik, kot gradbeni delavec z izkušnjami pri tovrstnem delu računati in ravnati z ustrezno pazljivostjo. Sicer pa žica ni nevarna stvar in rezanje žice ni nevarna dejavnost, tako da objektivna odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo ni podana. Pri tem se tožena stranka sklicuje na opredelitve do vprašanja objektivne odgovornosti v številnih odločbah Vrhovnega sodišča in na sodbo sodišča druge stopnje v zadevi Pdp 1647/2008, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da rezanje žice iz koluta ni nevarna dejavnost. 5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. V zvezi z odgovornostjo za poškodbo pri delu je sodišče ugotovilo, da se je tožnik poškodoval, ko je v skladu z odrejenim delom iz koluta odvil in z ročnimi železokrivskimi kleščami odrezal 2 do 3 m dolgo žico debeline cca 1,2 mm. Pri prerezu žice se je odrezani konec v smislu vzmetnega efekta sprožil v prvotni položaj (v smislu navitja na kolutu), pri tem pa je konica žice zadela tožnika v levo oko in ga poškodovala. Sodišče je ugotovilo, da armaturna žica sama na sebi ne predstavlja nevarne stvari in njeno rezanje običajno ne pomeni nevarne dejavnosti. Kljub temu pa je potrebno v konkretnem primeru (predhodno navitje žice na kolut in dejstvo, da je odvitje daljšega kosa imelo za posledico napetost, ki se je ob prerezu sprostila v smislu vzmetnega efekta) rezanje armaturne žice takšne dolžine opredeliti kot nevarno dejavnost. Zaradi vzmetnega efekta je odrezana žica delovala kot vzmet in se nenadzorovano sprožila. Če pride do vračanja prožne žice v prvotno obliko nenadno oziroma nenadzorovano, je potrebno tako žico (v času delovanja vzmetnega efekta) šteti kot nevarno stvar. Zato je za posledice poškodbe, ki jo je pri tem tožnik utrpel, kot obratovalka objektivno odgovorna tožena stranka.

8. Revizijsko sodišče ne soglaša s presojo objektivne odškodninske odgovornosti nižjih sodišč.

9. Pojem nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, za škodne posledice katere je na podlagi 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določena odgovornost imetnika oziroma obratovalca na podlagi vzročnosti (objektivna odgovornost), predstavlja pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem primeru posebej pojasniti. Sodna praksa šteje za povečano nevarnost tisto dejavnost, ki v določenih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu izvajanja povečano nevarnost za nastanek škode za življenje in zdravje ljudi (1). Delo s povečano nevarnostjo je pravni standard, ki mora po kriterijih sodne prakse vsebovati elemente, ki predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. Kriterij za presojo takih elementov je splošno življenjsko izkustvo, v povezavi z delovnim izkustvom in uveljavljanimi kriteriji za varno delo (2).

10. V skladu z navedenimi izhodišči sodišče druge stopnje samo priznava, da armaturna žica ni nevarna stvar in rezanje le-te ni nevarna dejavnost (3), vendar gradi svojo odločitev na pridržku delovanja vzmetnega efekta pri prerezovanju iz koluta odvite žice. Pri tem pa iz podanega izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca M. Z., ki ga sodišče sprejema, izhaja, da je tak vzmetni efekt izkustveno pričakovan, da je znan iz vsakodnevnih življenjskih izkušenj, tako da delavca pri takem delu nanj niti ni potrebno posebej opozarjati; da gre v bistvu za dokaj banalno oziroma enostavno zadevo, tako da bi lahko tožnik z ustrezno večjo mero pazljivosti in skrbnosti nesrečo preprečil. 11. Ob takih dejanskih okoliščinah tožnikovega dela tudi rezanje daljših kosov žice iz koluta ne dosega standarda povečane nevarnosti, kot se je glede na gornje opredelitve oblikoval v sodni praksi. Zato je sodišče zmotno presodilo, da je za tožnikovo poškodbo očesa podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke v smislu določb 149. in 150. člena OZ.

12. Glede na navedeno in glede na to, da tožnik ni izpodbijal ugotovitve sodišča, da krivda odškodninska odgovornost tožene stranke za utrpljeno poškodbo ni podana, je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

13. Ker tožnik s svojim tožbenim zahtevkom ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene stroške postopka, to je stroške za vložitev revizije, obračunane po v času vložitve tožbe veljavni Odvetniški tarifi v znesku 379,00 EUR, upoštevaje pri tem kot vrednost spora le v reviziji izpodbijano višino prisojene odškodnine. Svojih stroškov v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje tožena stranka ni priglasila.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 86/2010 z dne 25. 8. 2011. Op. št. (2): Glej sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 453/2003 z dne 26. 8. 2004. Op. št. (3): Tako stališče je sprejelo VDSS tudi v sodbi Pdp 1647/2008 z dne 18. 6. 2009.