Jedro

Tožnik za nastanek nesreče pri delu (udarec žice v oko) ni soodgovoren, saj mu pri rezanju žice ni mogoče očitati premajhne skrbnosti oziroma neprevidnosti. Ta bi bila podana, če bi bil tožnik opozorjen na možnost „vzmetnega efekta“ in na to, kako se nevarnosti poškodbe izogniti, pa se po napotkih tožene stranke ne bi ravnal. Teh napotkov pa mu tožena stranka ni podala, tožnik, ki je sicer imel na razpolago vsa zaščitna sredstva, pa glede na mnenje sodnega izvedenca pri tem delu ni potreboval zaščitnih očal. Iz tega razloga presoja sodišča prve stopnje o njegovem soprispevku k nastanku škode, ni pravilna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se 2. točka izreka izpodbijane sodbe v zvezi s 1. točko izreka izpodbijane sodbe in odločitev o pravdnih stroških (3. točka izreka) delno spremeni tako, da se izpodbijana sodba v celoti glasi: „1. Toženi stranki T.A. in B.A, sta dolžna solidarno plačati tožeči stranki B.V. odškodnino v znesku 11.598,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska 11.500,00 EUR od 12. 10. 2005 dalje do plačila, od zneska 95,62 EUR od 19. 3. 2004 dalje do plačila in od zneska 3,36 EUR od 28. 6. 2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Kar zahteva tožeča stranka več, to je plačilo 14.982,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.

3. Toženi stranki sta dolžni solidarno plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 2.042,42 EUR, od tega 458,07 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., 1.584,42 EUR pa na račun tožeče stranke, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke, pritožbi tožene stranke pa v celoti zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 69,81 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženima strankama, da sta dolžna tožniku solidarno plačati odškodnino v znesku 8.549,49 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zneska 8.500,00 EUR od 12. 10. 2005 dalje do plačila, od zneska 47,81 EUR od 19. 3. 2004 dalje do plačila in od zneska 1,68 EUR od 28. 6. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka je v preostalem zahtevek tožnika, to je za plačilo 18.032,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo. V 3. točki izreka je naložilo toženima strankama, da sta dolžni tožniku plačati stroške pravdnega postopka v znesku 1.490,46 EUR, od tega 458,07 EUR na račun prvostopenjskega sodišča, 1.032,39 EUR pa na račun tožnika, v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožnik in toženi stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženima strankama pa naloži v plačilo povrnitev vseh njegovih pravdnih stroškov. V pritožbi navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik k nastanku škode prispeval v višini 50 %. Kritičnega dne je tožnik rezal žice debeline cca 1,2 mm v dolžini 2 – 3 m, do nezgode pa je prišlo v trenutku, ko je z železokrivskimi škarjami prerezal armaturno žico. Ta žica se je v trenutku prereza sprožila in zadela tožnika v oko. Tožnik se ne more strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da ni bil dovolj pazljiv in skrben. Tožena stranka tožnika ni poučila o nevarnostih, do katerih lahko pride in ki nastanejo pri samem rezanju žice. Tožniku bi lahko očitali neprevidnost, le če bi ga tožena stranka poučila o nevarnostih in ga opozorila na vzmetni efekt. Tožnik pa z nevarnostmi ni bil seznanjen. Tožena stranka bi morala za takšno delo zagotoviti dva delavca, kar je povedal tudi izvedenec iz varstva pri delu M.Z.. Tožena stranka ni imela urejenega varstva pri delu, ni imela niti ocene tveganja niti izjave o varnosti, tožnika ni poučila o nevarnostih, ki lahko nastanejo pri konkretnem delu, ni ga poučila in opozorila na vzmetni efekt, zaradi česar tožniku ni mogoče očitati, da ni bil dovolj previden. Za nastali škodni dogodek je tako v celoti odgovorna tožena stranka. Po oceni tožnika je tudi višina prisojene odškodnine odmerjena v prenizkem znesku za vsako posamezno vrsto in materialne škode. Pri odškodnini za telesne bolečine v znesku 5.000,00 EUR je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo stopnjo in trajanje telesnih bolečin, enako velja za strah, ki ga je tožnik utrpel, saj je znesek 2.000,00 EUR iz tega naslova prenizek. Enako velja za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova prisodilo le 10.000,00 EUR od zahtevanih 16.691,70 EUR. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških, saj bi moralo sodišče prve stopnje pri tej odločitvi upoštevati, da je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa do 32,1 %, kar pomeni, da je znašal njegov uspeh v pravdi najmanj 41,05 %.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se z identičnima laičnima pritožbama, smiselno iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pritožujeta toženi stranki. V pritožbi navajata, da je tožnik imel znanje iz varstva pri delu in delovno opremo ter da je do poškodbe prišlo zaradi njegove nepazljivosti. Tožnik bi moral predvideti, da pri odrezu daljšega kosa žice lahko pride do vzmetnega efekta. V sodbi so navedene tožnikove pretrpljene telesne in duševne bolečine, strah in stroški zdravljenja, za kar pa se tožena stranka ne počuti krivo. Tožnik se je poškodoval sam, ker ni bil dovolj pazljiv.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi toženih strank pa nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku v tem individualnem delovnem sporu odločalo že dvakrat. Prvič ga je s sodbo opr. št. Pd 4/2007 z dne 11. 12. 2007 v celoti zavrnilo. Pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 114/2008 z dne 12. 11. 2008 ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje sodišča prve stopnje nepopolno ugotovilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo. Po ponovno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 357/2008 z dne 12. 1. 2010 tožnikov tožbeni zahtevek še enkrat v celoti zavrnilo. Zoper takšno odločitev se je pritožil tožnik, pritožbeno sodišče pa je njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka razveljavilo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbene stroške pa pridržalo za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odpravilo bistvene kršitve določb postopka, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 220/2010 z dne 6. 5. 2010, izvedlo vse relevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka in ugotovljenih dejstev je zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek delno utemeljen. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval na delu pri toženi stranki, ko je 14. 10. 2003 prerezal žico z železokrivskimi škarjami, pri čemer mu je konica te žice zaradi t.i. vzmetnega efekta prebodla levo oko. Pri tem je pravilno zaključilo, da je v konkretnem primeru ta žica predstavljala nevarno stvar, rezanje takšne žice pa nevarno dejavnost. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z nastankom poškodbe, ki jo je tožnik utrpel v času, ko je delal pri toženi stranki na gradbišču, tako da se glede samega opisa nezgode na podrobno obrazložitev sodišča prve stopnje v izogib ponavljanju le sklicuje. Armaturna žica sama po sebi sicer ne pomeni nevarne stvari, običajno tudi njeno rezanje ne pomeni nevarne dejavnosti. Kljub temu pa je potrebno v konkretnem primeru rezanje armaturne žice debeline cca 1,2 mm (v dolžini 2 – 3 m, kar je ugotovil sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost), ki je bila pred tem zavita na kolutu, opredeliti kot nevarno dejavnost. Odrezan kos žice se je namreč povratno sprožil nazaj, tožnika zadel v levo oko in mu ga prebodel, tako da je dobil penetrantno poškodbo tega očesa (A6). Prav zgoraj omenjeni okoliščini (dejstvo, da je bila armaturna žica predhodna zavita na kolutu in da je odvitje te žice s koluta imelo za posledico njeno napetost oziroma prožnost, zaradi česar je prišlo do „vzmetnega efekta“ žice) sta tisti, ki sta odločilno vplivali na to, da je rezanje armaturne žice v konkretnem primeru postalo nevarna dejavnost, sama odrezana žica pa nevarna stvar. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je podal sodni izvedenec za varstvo pri delu in požarno varnost M.Z. in iz njegove izpovedbe izhaja, da zaradi vzmetnega efekta žica v trenutku prereza deluje kot vzmet in se nenadzorovano sproži. Prožne stvari, ki so zaradi mehanske sile napete (ali stisnjene), s čimer pridobijo prožnostno energijo, se po prenehanju delovanja te sile vrnejo v prvotno obliko oziroma stanje. Če pride do vračanja takšne stvari (armaturne žice) v prvotno obliko oziroma stanje nenadno oziroma nenadzorovano (kot je bilo tudi v konkretnem primeru), je potrebno takšno žico šteti kot nevarno stvar.

Po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) se za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni vzrok. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila v konkretnem primeru žica nevarna stvar, rezanje takšne žice pa nevarna dejavnost. Sodišče prve stopnje pa je nadalje zaključilo, da tožnik ni bil dovolj pazljiv in skrben, saj žice ne bi smel napeti v tolikšni meri, da bi prišlo do tega vzmetnega efekta, zato je prispeval k nastanku škode. Po oceni prvostopenjskega sodišča je njegov prispevek k tej škodi znašal 50 %, zato je temu ustrezno delno oprostilo odgovornosti toženi stranki. Pritožbeno sodišče z navedenim zaključkom sodišča prve stopnje ne soglaša. Po oceni pritožbenega sodišča namreč tožniku pri rezanju žice ni bilo mogoče očitati premajhne skrbnosti oziroma neprevidnosti. Ta bi bila podana, če bi bil tožnik opozorjen na možnost „vzmetnega efekta“ in na to, kako se nevarnosti poškodbe izogniti, pa se po napotkih tožene stranke ne bi ravnal. Teh napotkov pa mu tožena stranka ni podala. Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na to, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je imel tožnik na razpolago vsa zaščitna sredstva (posebna zaščitna očala za opravljanje njegove dejavnosti pa glede na mnenje sodnega izvedenca niso bila potrebna) in da je pri delu uporabljal ustrezno delovno orodje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku pri rezanju žice ni mogoče očitati premajhne pazljivosti oziroma neprevidnosti. Tak očitek bi bil utemeljen, če bi bil tožnik seznanjen z možnostjo „vzmetnega efekta“ oziroma če bi lahko pričakoval povratni udar odrezane žice, vendar pa navedeno v postopku ni bilo ugotovljeno. Glede na to tožniku ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, kar bi pomenilo razlog za delno oprostitev objektivne odgovornosti toženih strank na podlagi tretjega odstavka 153. člena OZ.

V okviru materialnega preizkusa pravilnosti izpodbijane sodbe glede višine posameznih prisojenih odškodnin za posamezne vrste pravno priznane nematerialne škode, ki jo je tožnik vtoževal in o kateri je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločalo, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje odškodnino za posamezne oblike negmotne škode odmerilo v previsokih zneskih. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin prisodilo znesek v višini 5.000,00 EUR (tožnik je iz tega naslova vtoževal znesek 6.259,39 EUR), kar je po mnenju pritožbenega sodišča previsok znesek. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi po mnenju pritožbenega sodišča premalo upoštevalo izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, iz katerega izhaja, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo zaradi raztrganja leve roženice ter šarenice, pri čemer je bila poškodovana roženica, očesna leča in šarenica z zenico. Glede telesnih bolečin je izvedenec podal mnenje, da so bile le-te takoj po poškodbi in do operacije zelo hude (do poškodbe je prišlo 14. 10. 2003, iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je bil takoj operiran v splošni anesteziji, roženična rana je bila zašita, izpadla šarenica pa reponirana), pri čemer je bil šesti dan po poškodbi odpuščen v domačo oskrbo. Po operaciji so hude bolečine trajale pet dni, nakar so prešle v lahke in so trajale do konca decembra 2003, ko se je stanje po drugi operaciji umirilo in so bolečine izginile konec decembra 2003. Bolečine so se za nekaj minut delno intenzivirale ob dajanju očesnih kapljic in mazil, ki jih je tožnik uporabljal do konca januarja 2004. Med zdravljenjem je trpel določene nevšečnosti (kontrolni pregledi v zdravstvenih ustanovah, očesna obveza, očesna terapija). Po stališču pritožbenega sodišča znaša pravična denarna odškodnina za pretrpljene in zgoraj ugotovljene telesne bolečine 3.000,00 EUR (in ne 5.000,00 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje), zato je v okviru materialne presoje te vrste negmotne škode denarno odškodnino iz tega naslova znižalo na 3.000,00 EUR.

Poleg tega je tožnik vtoževal tudi odškodnino zaradi pretrpljenega strahu. V zvezi s tem je izpovedal, da se ob dogodku niti ni zavedal, da mu je žica prebodla oko, bilo pa ga je strah. Izvedenec je ocenil, da je tožnik utrpel zelo močan primarni strah, ki se je po operaciji umaknil sekundarnemu, ta pa se je zmanjšal, ko je tožnik opazil po drugi operaciji, da so se vidne sposobnosti levega očesa pri gledanju na daljavo izboljšale. Strah je izginil, ko je spet nastopila delazmožnost. Tožnik je iz naslova prestanega primernega in sekundarnega strahu vtoževal 3.338,34 EUR, sodišče prve stopnje mu je kot pravično odškodnino določilo 2.000,00 EUR, po stališču pritožbenega sodišča pa je primerna odškodnina za tovrstno škodo 1.500,00 EUR.

Po oceni pritožbenega sodišča znaša primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000,00 EUR (in ne 10.000,00 EUR, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje). Tožnik je sicer iz tega naslova vtoževal odškodnino v znesku 16.691,70 EUR. Tožnik je izpovedal, da sedaj na splošno vidi slabše, ne more oceniti razdalje, moti pa ga svetloba. Drugače dela vse normalno, vendar ne 100 % tako kot prej. Osebni avtomobil vozi, ponoči težje, ima določene težave pri branju (bere z očali), če dalj časa gleda v televizijo, ga začnejo peči oči. Izguba očesne leče je po zavarovalniških tabelah ocenjena z 20 % trajno invalidnostjo, zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa se kaže v potrebi po nošenju očal za bližino za levo oko, ki ima vstavljeno umetno očesno lečo. Zaradi poškodbe je prisotno bleščanje ob močni svetlobi, kar je zmožno zmanjšati z nošenjem zatemnjenih očal ali očal, ki spreminjajo zatemnitev. Po ustavitvi umetne leče v oko so možne (sicer redke) komplikacije v primeru, da umetna leča spremeni svoj položaj ali da nastanejo skalitve v lečni ovojnici. V obeh primerih so potrebni dodatni operativni posegi. Tožnik ima delno spremenjeno delovno zmožnost (ne sme delati v prisilni legi glave ali sunkovitih gibih glave), pri čemer pa se parametri ugotovljene dobre ostrine vida glede na njegovo delovno zmožnost ne spreminjajo (vse navedeno temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca). Sodni izvedenec je v izvedenskem mnenju še izrecno pojasnil, da delovna zmožnost tožnika ni zmanjšana ali spremenjena in da v bodoče ni pričakovati zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tožnika. Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejstev znaša pravična denarna odškodnina za to vrsto nepremoženjske škode po oceni pritožbenega sodišča 7.000,00 EUR (in ne 10.000,00 EUR, kot je to prisodilo prvostopenjsko sodišče).

Pri ugotavljanju primerne odškodnine za posamezno vrsto nepremoženjske škode, ki jo je tožnik uveljavljal, je pritožbeno sodišče upoštevalo 179. člen OZ, ki opredeljuje dve bistveni načeli za odločanje o pripadajoči denarni odškodnini za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma za strah. Po eni strani je potrebno pri tem upoštevati individualna občutenja in vrednotenja oškodovanca glede nastalih posledic, po drugi strani pa objektivno pogojenost odškodnine (oziroma primerljivost odmerjene odškodnine z odškodninami za podobno škodo). Pri ugotavljanju višine odškodnine za posamezno obliko vtoževane škode je pritožbeno sodišče upoštevalo podobne primere iz sodne prakse (v zvezi s telesnimi bolečinami sodbe opr. št. II Ips 75/2007, II Ips 562/2007, II Ips 243/2009, v zvezi s strahom opr. št. II Ips 75/2007, II Ips 562/2007, II Ips 877/2007 in v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti opr. št. II Ips 787/2008, II Ips 572/2005, II Ips 953/2008).

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče na pritožbo tožnika ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi zaradi posledice nezgode pri delu, na pritožbi toženih strank in v okviru materialnopravnega preizkusa ugodilnega dela izpodbijane sodbe pa, da je sodišče prve stopnje odškodnino za posamezne vrste vtoževane nepremoženjske škode odmerilo v previsokem znesku. Glede na to je pritožbeno sodišče odločilo, da sta dolžni toženi stranki tožniku plačati odškodnino za ugotovljeno nepremoženjsko škodo v znesku 11.500,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2005. Tožnik je namreč toženi stranki z dopisom z dne 26. 9. 2005 (A23) pozval, da mu v 15 dneh plačata odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu v znesku 6.300.000,00 SIT (zdaj 26.289,43 EUR).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino premoženjske škode, ki jo je tožnik uveljavljal v tem individualnem delovnem sporu v zvezi s povrnitvijo stroškov z zdravljenjem. Ker toženi stranki odločitev sodišča prve stopnje glede tožnikove premoženjske škode niti ne izpodbijata, je sodišče prve stopnje ta del izpodbijane sodbe preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o materialni škodi tožnika (ki se je nanašala na njegovo zdravljenje) bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in zavrnilni del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. alinea 358. člena ZPP), v preostalem njegovo pritožbo zavrnilo, v celoti zavrnilo pritožbi toženih strank in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP), saj glede preostalega dela niso bili podani niti s pritožbami uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Glede na pravilno priznane in odmerjene pravdne stroške tožnika (skladno z določbami Odvetniške tarife; OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.) ter z ozirom na uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu, ki znaša 43,60 % je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 2.024,42 EUR njegovih pravdnih stroškov, od tega pa plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča 458,07 EUR, preostanek pa tožniku, vse v roku 8 dni po prejemu te sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da bi mu moralo sodišče prve stopnje pravdne stroške odmeriti ločeno glede na uspeh po temelju in glede na uspeh po višini, saj določbe ZPP, na podlagi katerih se odmerjajo pravdni stroški tudi v individualnih delovnih sporih, ne dajejo podlage za takšen način obračunavanja pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče o pravdnih stroških toženih strank v postopku na prvi stopnji ni odločalo, ker jih ti nista priglasili.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel (po ugotovitvi pritožbenega sodišča znaša pritožbeni uspeh tožnika 16,9 %), mu je dolžna tožena stranka povrniti sorazmerni del njegovih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo priglašene stroške za sestavo pritožbe 750 Odvetniški točk (tar. št. 15/4 OT), 20 % DDV (člen 2/2 OT), kar ob upoštevanju vrednosti Odvetniške točke po OT (0,459 EUR) znaša 413,10 EUR, 16,9 % od navedenega zneska pa 69,81 EUR. Te stroške sta dolžni toženi stranki tožniku povrniti v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških toženih strank ni odločalo, ker jih nista priglasili.