Jedro

Potrebno je preveriti, ali se je premoženjsko stanje katerega od staršev tako poslabšalo, da visokega življenjskega standarda, ki sta ga deležna sinova, ne moreta več vzdrževati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V pravdnem postopku, ki je potekal na Okrožnem sodišču v ... pod opr. št. ..., je sodišče spremenilo dogovor o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok pravdnih strank, ki je bil zapisan v sodni poravnavi istega sodišča z dne 19. 5. 2016 tako, da se oba mladoletna otroka pravdnih strank A. A. in B. A. zaupata v varstvo in vzgojo očetu C. A. (II), da stiki med sinovoma in njuno mamo potekajo skladno z željami, potrebami in koristi sinov, ko bosta željo po stikih izrazila (III) in ukinilo dolžnost plačevanja preživnine očeta C. A., ki je bila določena s sodno poravnavo istega sodišča z dne 19. 5. 2016 (IV) in odločilo, da je od izdaje sodbe mati za vsakega od sinov dolžna plačevati preživnino v višini 500,00 EUR mesečno in plačati zapadlo preživnino od januarja 2018 do izdaje sodbe (32 mesecev); za sina A. A. 14.914,30 EUR in za sina B. A. 14.410,75 EUR (V). Odločilo je, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka sama, razen stroškov za sodnega izvedenca, ki sta jih starša dolžna nositi vsak do ½, zato je toženi stranki naložilo, da tožniku iz tega naslova povrne 880,81 EUR (VI).

2. Odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na višino preživnine (V) in stroške postopka (VI) izpodbija tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je preživnina, ki jo je dosodilo sodišče, previsoka, ker je sodišče napačno ugotovilo potrebe upravičencev in preživninske zmožnosti vsakega od staršev. Višina preživnine ni goli matematični izračun, ki predstavlja vsoto zneskov po predloženih računih, ampak je potrebno stroške ovrednotiti skozi prizmo koristnosti za otroke. Zato so stroški za mobilni telefon in internet v višini 37,50 EUR mesečno občutno previsoki glede na biološke potrebe otrok, enako velja tudi za stroške obiskovanja koncertov, ki naj bi znašali kar 32,45 EUR na mesec in stroške IT licenc igric in naročnin na informacijske sisteme na ravni 26,00 EUR mesečno. Računalnika tudi ni potrebno menjavati vsaka tri leta. Znesek 1.800,00 EUR za računalnik je nerazumno visok. Tudi strošek za športne aktivnosti 205,78 EUR mesečno je previsok, saj je športna oprema, kot je miza za namizni tenis, sup in oprema za srf enkraten nakup, za kar je sodišče vsakemu otroku mesečno priznalo kar 83,00 EUR. Ker se otroka prehranjujeta v šoli, je priznani znesek za prehrano odločno previsok. Mobilno hišico na počitnicah uporabljajo tudi tožnikovi starši, brat z družino in njegova partnerica, zato je znesek, ki naj bi odpadel na otroka, iz tega naslova previsok. Napačen je tudi zaključek, da otroka v prihodnosti na počitnice ne bosta odšla s toženko, kot tudi, da bo A. A. tudi v bodoče potreboval inštrukcije. Sodišče je nepopolno ugotovilo materialne zmožnosti očeta. Moralo bi preveriti celoten promet na njegovem bančnem računu v času od vložitve tožbe do izdaje sodbe, saj ni le lastnik hiše, ampak tudi lastnik stanovanja v vrednosti 160.000,00 EUR, edini družbenik družbe v vrednosti ... tisoč EUR, je na seznamu najbogatejših Slovencev na ... mestu, njegovo premoženje pa je ocenjeno na ... mio EUR. Je tudi solastnik družbe D., d. o. o., ki je lastnik gospodarske družbe E., d. o. o., ki je v letu 2019 imela čisti dobiček v višini ... mio EUR. Vztraja, da so tožnikovi mesečni dohodki mnogo višji kot je 16.000,00 EUR mesečno. Samo v letu 2017 je iz naslova dividend prejel 522.000,00 EUR, kar pomeni, da samo iz naslova dividend mesečno prejema 43.500,00 EUR neto. Preživninske sposobnosti tožene stranke niso primerljive, saj prejema samo plačo 1.250,00 EUR mesečno, z njo pa preživlja še mladoletno hči in brezposelnega moža. Ker so preživninske zmožnosti tožnika neprimerljivo višje od toženkinih, sodišče tudi ni pravilno porazdelilo bremena preživljanja med staršema. Pravilno bi bilo, da bi tožnik pokril 90 % potreb otrok.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti, preživnina pa se, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, določa glede na zmožnosti staršev in potrebe otrok (129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Ker so zmožnosti staršev in potrebe otrok različne, so takšne tudi prisojene preživnine. Ni utemeljen očitek, da je dosojena preživnina v višini 500,00 EUR za vsakega otroka previsoka. Višine preživnin se namreč začnejo pri skoraj simboličnih zneskih, v primeru bolnih, za delo nesposobnih, trajno brezposelnih zavezancev brez premoženja in rastejo preko nižjih1, o povprečnih2, preko višjih3, visokih4 do nadstandardnih5. 6. Sodišče je napravilo oceno stroškov preživljanja za vsakega od otrok na podlagi podatkov, ki jih je navedel oče in so bili podprti z izpiski na bančnem računu. Ustrezno je upoštevalo, da stroški varirajo, da so nekateri stroški samo občasni, na vsakih nekaj let, kot je to nakup računalnika ali pa enkratni, kot je na primer nakup mize za namizni tenis. Drugačen pritožbeni očitek tako ni utemeljen. Glede na preživninske sposobnosti zavezancev, ki bodo opredeljene v nadaljevanju, ne more biti pretiran niti strošek za telefon, kot je dejansko izkazan v višini 37,5 EUR mesečno kot tudi ne stroški za koncerte v višini 32,45 EUR, čeprav so slednji zaradi epidemije Corona virusa začasno najverjetneje nižji. Glede na to, da sinova kažeta interes, da bi se tudi poklicno ukvarjala z informatiko, so izkazani stroški naročnin na informacijske sisteme in nakupi zmogljivih računalnikov potreben strošek. Nobenega dvoma ni, da je aktivno preživljanje prostega časa v korist otrok in da sta se oba sinova lahko ukvarjala s številnimi športnimi aktivnostmi, za kar so jima starši kupovali najboljšo športno opremo, zato je tudi znesek iz tega naslova v višini 205,78 EUR mesečno primeren in ni previsok.

7. Pritožnica nekritično prezre, da z otroki nima nikakršnih stikov, zato vse stroške za prostočasne dejavnosti kot tudi počitnice v celoti plačuje oče. V ta sklop spadajo tudi nadstandardne počitnice v višini 10.000,00 EUR na enega od otrok, ki jih sodišče prve stopnje sicer ni priznalo kot strošek in ker se tožnik ni pritožil, jih tudi višje sodišče ne bo, kar pa ne pomeni, da oče sinovoma ne zagotavlja bistveno višjega življenjskega standarda, kot jih izkazujejo potrebe, ki jih priznava kot potrebne tudi sodišče prve stopnje, približno v višini 1.100,00 EUR mesečno za vsakega od otrok.

8. Potrebe, kot jih je sodišče zelo podrobno ugotovilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, nikakor niso pretirane glede na potrebe otrok primerljive starosti ob podobnih premoženjskih zmožnosti staršev. Tudi zato, ker med staršema nikoli ni bilo sporno, da sta starša takšne potrebe otrok doslej krila in predstavljajo življenjski standard, ki sta ga sinova vajena in sta ga bila deležna v času trajanja življenjske skupnosti njunih staršev kot tudi po razpadu, ko sta starša krajši čas še izvajala skupno starševstvo, je potrebno v nadaljevanju preveriti, ali se je premoženjsko stanje katerega od staršev tako poslabšalo, da visokega življenjskega standarda, ki sta ga deležna sinova, ne moreta več vzdrževati.

9. Glede na premoženjske zmožnosti staršev je sodišče odločilo, da mora oče pokriti 57 %, mati pa 43 % ugotovljenih materialnih potreb otrok. Pritožnica meni, da bi moralo biti to sorazmerje 90 proti 10 %, ker je njena neto plača samo 1.250,00 EUR mesečno. S plačo preživlja še mladoletno hči, ki se je rodila v novi zakonski zvezi in brezposelnega moža, medtem ko tožnik mesečno zasluži najmanj 43.500,00 EUR, kolikor mesečno znaša izplačilo dividende; kot primer navaja izplačilo v letu 2017, ko so znašale 522.000,00 EUR, a nekritično prezre, da je v času trajanja zakonske skupnosti pridobljeno premoženje skupno in da sta ga s tožnikom že razdelila. Kako veliko je bilo to premoženje, sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, ker nobena od pravdnih strank vsebine sporazuma o delitvi skupnega premoženja ni bila pripravljena razkriti. Pa vendarle med strankama ni bilo spora o okoliščini, da bo tožnik iz naslova lastništva poslovnega deleža v podjetju toženi stranki izplačal 550.000,00 EUR v desetih letih. Obadva sta tudi lastnika nepremičnin, v katerih živita. Glede na to, da nista bila pripravljena razkriti vsebine sporazuma o delitvi premoženja tudi pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da sta med postopkom skušala prikrivati prihodke in premoženjsko stanje in da so dejansko zmožnosti obeh še višje, kot jih je uspelo ugotoviti sodišče prve stopnje.

10. Ker ni spora o okoliščini, da tožnik iz naslova delitve skupnega premoženja letno plačuje toženki 55.000,00 EUR, kar znaša mesečno 4.583,00 EUR še najmanj naslednjih sedem let, pritožnica skupaj s plačo za štiriurni delavnik prejme mesečno najmanj 6.000,00 EUR in tako bo vse do leta 2028. Poleg tega je v letu 2017 prejela še enkratni znesek v višini 100.000,00 EUR ter v letu 2018 200.000,00 EUR. Zato tudi pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku v odgovoru na pritožbo, da preživnina, ki jo je dolžna plačati za oba otroka, ne znaša več kot 17,1 % njenega mesečnega dohodka.

11. V letu 2017 je tožnik res prejel dividende v višini 522.000,00 EUR, a je 300.000,00 EUR v letu 2017 in 2018 že izplačal toženi stranki iz naslova delitve skupnega premoženja. V odgovoru na tožbo je tožnik pojasnil, da so bile dividende tako visoke samo v letu 2017, sedaj pa padajo in jih najbrž zaradi Corona krize sploh ne bo, kljub temu pa bo tožena stranka iz naslova delitve skupnega premoženja do leta 2028 prejemala 55.000,00 EUR letno in ji bo po plačilu preživnine za oba sinova (12.000,00 EUR letno) za novo družino samo iz naslova izplačila vrednosti skupnega premoženja na leto ostalo še 43.000,00 EUR in celotna plača, kar vse tudi pritožbeno sodišče napotuje na zaključek, da bo dosojeno preživnino pritožnica vsekakor sposobna plačevati in bo z denarjem, ki ji bo mesečno ostal na razpolago, lahko vzdrževala relativno visok življenjski standard tudi v novi življenjski skupnosti.

12. Starša razpolagata z nadstandardnimi prihodki, med njima tudi ni sporno, da so dejanski stroški otrok višji, kot so povprečni primerljivi stroški otrok v Sloveniji. Glede na vse zgoraj navedeno tudi ne predstavljajo visokega deleža v mesečnih dohodkih staršev in obema staršema omogočajo relativno visok življenjski standard. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bil visok življenjski standard otrokoma v škodo. Ob dejstvu, da vsak od staršev živi v nepremičnini, katere lastnik je, četudi se je materino premoženjsko breme povečalo, ker je rodila hčer, glede na dobre premoženjske zmožnosti matere in ob dejstvu, da za sinova ne skrbi, niti z njima nima stikov, ne bi bilo prav, da bi bila dolžna nositi manj kot 43 % priznanih stroškov preživljanja sinov.

13. Pritožbene navedbe niso utemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo formalnih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijani V. in VI. tč. potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitve o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih nobena od strank ni priglasila.

1 Na primer odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, IV Cp 3443/2009, IV Cp 985/2013 in IV Cp 1129/2013. 2 Na primer odločbi Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 104/2014 in IV Cp 1377/2014. 3 Na primer odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1905/2015. 4 Na primer odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1922/2015. 5 Na primer odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 141/2013.