Jedro

Glede na dejansko ugotovitev, da pravdni stranki nista sklenili prodajne (pred)pogodbe glede konkretne nepremičnine (niti takšne pogodbe nista sklenili toženka in D. L.), je odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo pogodbene škode materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 700.000 EUR odškodnine, ki jo je tožnik uveljavljal, ker naj bi toženka v nasprotju z njunim dogovorom prodala nepremičnino, parc. št. 802/10 k. o. ... tretji osebi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je odločitev o zavrnitvi zahtevka v nasprotju z dejansko ugotovitvijo, da je bil tožnik končni kupec hiše. D. L. je bil samo formalni kupec, dejanski pa tožnik. Škoda lahko nastane samo dejanskemu kupcu. Ker je tožnik nastopal kot kupec, ima zoper toženko odškodninski zahtevek, saj mu ni bila prodana nepremičnina po dogovorjeni ceni. Toženka je protipravno ravnala v razmerju do D. L., vendar pa je dejansko škodo povzročila tožniku. Ni nujno, da je protipravno ravnanje povzročeno neposredno zoper oškodovano stranko. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka zadostuje, da gre za vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in povzročeno škodo. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da tožnik ni bil v predpogodbenem razmerju s toženko. Res je, da sta si pismi o nameri izmenjali toženka in D. L., vendar je bil dejanski kupec tožnik, toženka pa je tožnika pooblastila za ureditev izbrisa plomb. Višje sodišče se do pravne narave pisem o nameri ni opredelilo; gre za predpogodbi, saj sta sestavljeni v pisni obliki in vsebujeta vse bistvene elemente - predmet in ceno. Tožnik pa je bil stranka tega predpogodbenega razmerja na podlagi danega pooblastila.

4. Toženka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, tudi v obliki procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da sta pravdni stranki sklenili prodajno predpogodbo itd.).

7. Glede na dejansko ugotovitev, da pravdni stranki nista sklenili prodajne (pred)pogodbe glede konkretne nepremičnine (niti takšne pogodbe nista sklenili toženka in D. L.), je odločitev o zavrnitvi zahtevka za povračilo pogodbene škode, materialnopravno pravilna. Trditev, ki bi omogočale presojo na temelju odškodninske odgovornosti za nepoštena pogajanja (drugi in / ali tretji odstavek 20. člena Obligacijskega zakonika), pa tožnik ni podal. 8. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).