Jedro

Za finančni leasing gre, ko se nakup določene stvari v razmerju do končnega kupca pravnoformalno sprovede tako, da prodajalec stvar proda leasingodajalcu, ta pa jo proda naprej leasingojemalcu tako, da jo leasingojemalec od leasingodajalca vzame v najem za določen čas, pri čemer s plačilom zadnjega obroka najemnine leasingojemalec postane tudi lastnik te stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod prvo točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 700.000,00 EUR, z zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, pod 2. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 5.147,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila vključena v predpogodbeno razmerje s toženo stranko, ker bi sodišče moralo upoštevati, da družba D. Leasing v tem razmerju ni imela statusa kupca, temveč je nastopala zgolj in samo kot leasingodajalec v razmerju do tožnika kot kupca, in da je tožnik kot leasingojemalec do družbe D. Leasing v tem razmerju, da je v razmerju do toženke kot kupec. Položaj tožnika kot kupca potrjujejo tudi številna dejstva, ugotovljena v tem postopku. Torej se je tudi pismo o nameri D. Leasing nanašalo na tožnika kot končnega kupca, kar nenazadnje potrjuje tudi sama družba D. Leasing. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da obe pismi o nameri po vsebini ne predstavljata predpogodbene zaveze tožene stranke, ker imata ti pismi vse elemente veljavne predpogodbe, in sicer: sestavljeni sta v pisni obliki in vsebujeta vse bistvene elemente pogodbe (cena, predmet) ter potrjujeta tudi zagotovljena finančna sredstva. Nedvomno je, da je toženka prevzela obveznost sklenitve pogodbe in da je bil tožnik v tem razmerju določen kot kupec. Pri pismu o nameri ni šlo za vljudnostni dogovor, ampak za zavezujočo obveznost, to je, da bo sklenjena glavna kupna pogodba. Sodišče je spregledalo, da je tožnik z dopisom z dne 25.5.2007 toženki potrdil z njene strani ponujeno ceno v pismu o nameri, kar pomeni, da je bila med strankami dogovorjena tudi pogodbena cena. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi zato, ker ni zaslišalo dveh s strani tožnika predlaganih prič - predstavnikov družbe D. Leasing. Obe priči bi lahko potrdili ravno trditve, da je bil med strankami dogovorjen kot končni kupec tožnik, ki je bil tudi nosilec tega predpogodbenega razmerja in se je z obema strankama glede vsebine tega razmerja tudi dogovarjal. Priči bi še potrdili, da bi pritožnik kot končni kupec kupil nepremičnino po ceni, dogovorjeni v pismih o nameri. Sodišče je bistveno kršilo postopek tudi s tem, ko je vztrajalo pri zaslišanju tožnika na prvi obravnavi, čeprav je sodišče opozoril, da ima hude zdravstvene težave in je zato prosil, da se ga zasliši na naslednjem naroku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniku nihče ne oporeka, tudi ne izpodbijana sodba, da končni kupec obravnavane hiše ne bi bil tožnik. Kot smiselno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, naj bi bila formalni kupec te hiše družba D. Leasing, ki bi kupnino plačala toženi stranki kot prodajalcu, dejanski oziroma končni kupec pa naj bi bil tožnik, kateri naj bi jo kupil na leasing od družbe D. Leasing. Takemu medsebojnemu pravnemu razmerju se reče finančni leasing, ko se nakup določene stvari v razmerju do končnega kupca pravnoformalno sprovede tako, da prodajalec (tu tožena stranka) stvar proda leasingodajalcu (tu družba D. Leasing), ta pa jo proda naprej leasingojemalcu (tu tožnik) tako, da jo leasingojemalec od leasingodajalca vzame v najem za določen čas, pri čemer s plačilom zadnjega obroka najemnine leasingojemalec postane tudi lastnik te stvari. Iz navedenega še sledi, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke po zaslišanju prič - predstavnikov D. Leasing kot nepotrebnega, ker bi ti priči potrdili dejansko vlogo tožnika, ki med pravdnima strankama sploh ni sporna. To velja tudi za nesporno dejstvo, da je tožnik ves čas pogajanj aktivno sodeloval oziroma je bil za določena opravila celo pooblaščen.

Neutemeljen in brez pravne podlage je pritožbeni očitek o absolutno bistveni kršitvi določb postopka, ker je bil tožnik kot stranka zaslišan na prvem naroku, čeprav je zaradi slabega zdravstvenega počutja prosil, da se ga zasliši na prihodnjem naroku. Poleg tega pritožba določno niti ne pove, kako je na izpovedbo tožnika vplivalo, da njegovo zaslišanje ni bilo preloženo. Da bi se pritožbeno sodišče lahko opredelilo, ali bi sodišče prve stopnje moralo zaslišanje preložiti, bi morala pritožba vsaj povedati, kako je nepreložitev vplivala na izpovedbo tožnika. Ker v pritožbi tega ni, se o zgolj pavšalni zatrjevani absolutno bistveni kršitvi določb postopka ne more izjasniti, torej je pritožba v tem delu brezpredmetna.

Ko pritožba v preostalih navedbah zatrjuje predpogodbeno razmerje in posledično temu protipravno ravnanje tožene stranke, ker je obravnavano hišo prodala tretjemu, so na prav vse navedbe v tej smeri podani odgovori v razlogih izpodbijane sodbe, ko sodišče prve stopnje utemelji, da bi bila zavezujoča predpogodba, če bi sploh bila sklenjena, med D. Leasing in toženo stranko, ne s tožnikom, ki torej ne bi bil pogodbena stranka, in da predpogodba sploh ni bila sklenjena. Vse te razloge pritožbeno sodišče sprejema za pravilne, saj temeljijo na dejanski in pravni podlagi. Zato se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Ker tožnik ni bil oziroma ne bi bil pogodbena stranka zatrjevane predpogodbe, ni možno sprejeti niti pritožbene trditve, da naj bi bila z dopisom pritožnika z dne 25.5.2007 potrjena prodajna cena nepremičnine v višini iz pisma o nameri tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).