Jedro

Tudi če je obravnavani nadstrešek predmet projektne dokumentacije, je njegova gradnja iz gradbenega dovoljenja izključena s tem, ko ni zajet v besedilni opis dovoljene gradnje. Ta opis namreč predstavlja nadaljnji pogoj in s tem omejitev glede na gradnjo, kot je predvidena s projektno dokumentacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE Ljubljana, je kot prvostopenjski upravni organ tožeči stranki naložila, da mora takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo nadstreška tlorisnih dimenzij 15,00 m x 4,50 m, višine do kapne lege 3,40 m in višine ob fasadi 4,00 m, pokritega s poševno streho naklona 15 stopinj, brez gradbenega dovoljenja, na naslovu ..., na zemljišču s parc. št. 2450/2 k.o. ... (1. točka izreka), ter da mora na svoje stroške v roku 90 dni po vročitvi odločbe odstraniti opisano nelegalno gradnjo in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka). Poleg tega je tožečo stranko opozorila, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz prejšnje točke začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na stroške tožeče stranke (3. točka izreka) in za opisani nadstrešek izrekla prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZGO-1) (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je investitor gradnje A.A. v letu 1997 pridobil gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti pritličnega poslovnega prostora, vendar je bilo po pregledu projektne dokumentacije, ki je sestavni del tega dovoljenja, ugotovljeno, da nadstrešek v tej dokumentaciji ni zajet in zato ni predmet tega gradbenega dovoljenja. Ugotovljeno je bilo tudi, da za nadstrešek ni bilo izdano kakršno koli drugo upravno dovoljenje. Zato gre v skladu z določbami ZGO-1 za nelegalno gradnjo, zaradi česar so bili izrečeni v zakonu predpisani inšpekcijski ukrepi.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ s svojo odločbo izpodbijano odločbo spremenilo v 4. točki, ki se nanaša na prepovedi po 158. členu ZGO-1, v ostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožeča stranka ni lastnica zemljišča, na katerem stoji objekt, prepovedi iz 158. člena ZGO-1 pa se lahko nanašajo le na tista dejanja, ki pomenijo izvrševanje pravic in obveznosti inšpekcijskega zavezanca, zato je te prepovedi ustrezno spremenila. V ostalem se sklicuje na določbe ZGO-1, po katerih je objekt dovoljeno graditi ali rekonstruirati le na podlagi gradbenega dovoljenja ter ki opredeljujejo nelegalno gradnjo in ukrepe v zvezi s to gradnjo. Posebej navaja, da sprememba lastništva nelegalne gradnje ne vpliva na njeno nelegalnost, zato je tožeča stranka s pridobitvijo lastninske pravice na taki gradnji prevzela tudi vse obveznosti, ki izhajajo iz njenega pravnega statusa. Obravnavanega nadstreška ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, in to niti po predpisih, ki so vejali v času gradnje. Prav tako drugostopenjski upravni organ ni mogel upoštevati navedb tožeče stranke, da uradna dokumentacija dovoljuje postavitev obravnavanega nadstreška, saj tožeča stranka te svoje trditve ni utemeljila, niti dokazala, čeprav je dokazno breme, da razpolaga z veljavnim gradbenim dovoljenjem, na njeni strani. Tožeča stranka tako v času postopka ni predložila gradbenega dovoljenja, iz katerega bi izhajalo, da je gradnja nadstreška dovoljena, to pa ne izhaja niti iz spise dokumentacije. V postopku na prvi stopnji je bilo sicer ugotovljeno, da je bilo za spremembo namembnosti iz trgovskega lokala v gostinski lokal pridobljeno gradbeno dovoljenje z dne 13. 10. 1997, v katerem pa obravnavani nadstrešek ni zajet ter zato ni predmet tega gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka se s to odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da obravnavani nadstrešek sicer ni zajet v izreku gradbenega dovoljenja z dne 13. 10. 1997, vendar pa je bil projekt tega nadstreška sestavni del tehnične dokumentacije, na podlagi katere je bilo to dovoljenje izdano. To pomeni, da je prvostopenjski upravni organ pomanjkljivo ugotovil dejansko stanje, saj ni preveril projekta za izdajo gradbenega dovoljenja, čeprav ga je zakoniti zastopnik tožeče stranke na to dokumentacijo opozoril in mu jo tudi predložil. Tožeča stranka ima tudi pravico graditi na podlagi pogodbe z dne 12. 9. 1996, sklenjene z B. B. je tudi v izjavah z dne 12. 9. 1996 in 9. 6. 1998 dalo izrecno dovoljenje, da tožeča stranka lahko uporablja parc. št. 2450/2 k.o. … za potrebe gostinskega vrta, kar pomeni, da tožeča stranka te parcele ne uporablja nezakonito. Tožeča stranka zato sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek, tožeči stranki pa prizna povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na zgoraj povzete navedbe strank v upravnem sporu med njima ni sporno, da je edino gradbeno dovoljenje, ki bi se utegnilo nanašati na obravnavani nadstrešek, dovoljenje za gradnjo Upravne enote Ljubljana, izpostave Center, št. 351-394/97-07/RM-SS z dne 13. 10. 1997, ki je bilo izdano investitorju C. d.o.o. Prav tako ni sporno, da obravnavani nadstrešek ni zajet v izreku tega gradbenega dovoljenja. V tem upravnem sporu je zato odločilno izključno vprašanje, ali je ta nadstrešek mogoče šteti za legalen, če je bila njegova postavitev predvidena s projektno dokumentacijo, na podlagi katere je bilo izdano navedeno gradbeno dovoljenje.

Tožeča stranka v času inšpekcijskega postopka sicer ni nikoli navedla, da naj bi bil obravnavani nadstrešek zajet z veljavnim gradbenim dovoljenjem, vendar pa je že pred prvostopenjskim organom navedla, da ima „potrjen projekt Upravne enote Ljubljana Center“ (zapisnik z dne 23. 6. 2009), v pritožbi zoper izpodbijani odločbo pa, da „uradna dokumentacija … odločilno dovoljuje postavitev nadstreška“. Poleg tega se do vsebine tega dovoljenja tako v prvostopenjski, kot tudi v drugostopenjski odločbi opredeljuje tudi tožena stranka. Po presoji sodišča zato tožbene navedbe, kljub nedoločnosti oziroma nejasnosti navedb tožeče stranke v inšpekcijskem postopku, ne predstavljajo nedovoljene tožbene novote (3. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1).

Navedeno gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi 33. člena prej veljavnega Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96, v nadaljevanju ZGO). Ta zakon v določbah, ki so urejale izdajo gradbenega dovoljenja (členi 33 do 48), za razliko od zdaj veljavnega ni predpisoval vsebine izreka gradbenega dovoljenja, niti ni na kakršen koli način opredeljeval razmerja med vsebino projektne dokumentacije in vsebino gradbenega dovoljenja. Sodišče se zato ni moglo opreti ne na zakonsko besedilo, ne na večino kasnejše sodne prakse, ki je nastala že v času zdaj veljavnega zakona o graditvi objektov.

Sodišče kljub temu opozarja na stališče Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 406/2008 z dne 8. 12. 2010, ki po vsebini ni vezano izključno na zdaj veljavno ureditev. Glede na zakonsko opredelitev projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (19. v zvezi s 27. členom ZGO, ki je vsebinsko podobna sedanji) je projektna dokumentacija kot del gradbenega dovoljenja le strokovno tehnični pripomoček, ki pa ne more pomeniti izreka gradbenega dovoljenja oziroma ga dopolniti ali nadomestiti.

Že besedilo navedenega gradbenega dovoljenja pa tudi samo po sebi daje dovolj opore za odločitev. Po tem besedilu se dovoljenje sicer res izdaja za gradnjo po tam navedeni projektni dokumentaciji, vendar pod v nadaljevanju navedenimi, izrecnimi pogoji. V okviru teh pogojev je natančno opisan vhod v objekt z javnih mestnih površin, ki je zaščiten „z nadstreškom blage ločne oblike“. Kot je bilo že navedeno, med strankama ni sporno, da ta nadstrešek, ki je zajet v izreku gradbenega dovoljenja, ni nadstrešek, ki je predmet izpodbijane odločbe.

Izrek gradbenega dovoljenja torej res dovoljuje gradnjo po priloženi projektni dokumentaciji, vendar njen obseg hkrati tudi izrecno omejuje z besedilnim opisom („pogoji“). Ker je v tem opisu zajet tudi prej omenjeni nadstrešek (ki pa ni obravnavani nadstrešek), je mogoče zanesljivo sklepati, da bi bil obravnavani nadstrešek, če bi bila njegova gradnja res dovoljena s tem gradbenim dovoljenjem, prav tako zajet v besedilnem opisu. Povedano drugače: tudi če je obravnavani nadstrešek predmet projektne dokumentacije, je njegova gradnja iz gradbenega dovoljenja izključena s tem, ko ni zajet v besedilni opis dovoljene gradnje. Ta opis namreč predstavlja nadaljnji pogoj in s tem omejitev glede na gradnjo, kot je predvidena s projektno dokumentacijo. Ugotovitev tožene stranke, da tožeča stranka za gradnjo nadstreška ni pridobila gradbenega dovoljenja, je torej pravilna. Nadaljnje tožbene navedbe o pravici graditi zato niso pomembne za odločitev v zadevi.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi utegnili biti pomembni za odločitev, je sodišče o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.