Jedro

Za odločitev v postopku davčne odmere je bistveno to, kdo je dejansko financiral ugotovljeno vrednost premoženja. Tožnik dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tudi njegova partnerka sodelovala pri financiranju prijavljenega premoženja oziroma porabe sredstev, ki povečuje davčno osnovo, ni predložil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Maribor (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT 0610-619/2010-53(0905-55) (1004-18, 13) z dne 23. 2. 2011, izdano v postopku odmere davka od dohodka iz kapitala za leto 2008 in odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) tožniku za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009 odmeril in mu naložil v plačilo za leto 2008 davek od dohodka iz kapitala od davčne osnove 1.591,52 EUR v znesku 318,30 EUR in pripadajoče obresti v znesku 42,47 EUR, za davčno obdobje od leta 2005 do 2009 pa davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 v znesku 43.562,75 EUR in pripadajoče obresti v znesku 419,36 EUR.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je tožnik, glede na odločbe Davčnega urada Maribor za leta 2005, 2006 in 2007 ter informativna izračuna dohodnine za leti 2008 in 2009, za navedena leta prejel obdavčljive prejemke v skupnem neto znesku 96.122,07 EUR. Prvostopenjski organ je v postopku pridobivanja podatkov za obdobje 2005 - 2008 po pozivu s strani tožnika prejel prijavo premoženja, kjer je kot premoženje navedena stanovanjska hiša (darilo) letnik 1988, avtomobil in avtodom in podatki o delnicah, ostale rubrike pa je tožnik pustil prazne in dodal pisne navedbe. Pri tožniku je bil nato za čas od leta 2005 do leta 2009 opravljen inšpekcijski nadzor glede na peti odstavek 68. člena ZDavP-2 in o ugotovitvah dne 14. 1. 2011 izdan zapisnik, na katerega je tožnik vložil pripombe. Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da je imel tožnik na transakcijskem računu pri A. d.d. v času od 15. 9. 2005 do 6. 10. 2008 gotovinske pologe v skupni višini 92.727,94 EUR. Iz odločb Davčnega urada Maribor za leta 2005, 2006 in 2007 ter informativnih izračunov dohodnine za leti 2008 in 2009 je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel v tem obdobju obdavčljive prejemke po posameznih letih v skupnem neto znesku 96.122,07 EUR. Dne 17. 5. 2005 pa je prejel še izplačilo škode na podlagi zavarovalne police v znesku 3.338,34 EUR. Glede avtomobilov je bilo ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju kupil motorna vozila v skupni vrednosti 199.263,83 EUR in prodal dva avtomobila v vrednosti skupaj 61.000,00 EUR Navedeni so tudi podatki o nakupu in prodaji vrednostnih papirjev, in sicer je vrednost nakupa znašla 47.450,61 EUR, vrednost prodaje pa 13.260,41 EUR (stran 9 odločbe).

Nadalje je opisano poslovanje z nepremičninami. Ugotovljeno je bilo, da je pravna osebe B. d.o.o. tožniku prodala tri objekte, za kar so bili izdani tudi računi. S strani tožnika pa je bil glede na sklenjene pogodbe znesek plačil manjši. B. d.o.o. je glede tega pojasnil, da gre pri enem objektu (objekt a) za „poravnavo“ za razliko med plačilom in izdanimi računi, pri drugem objektu (objekt b) pa gre za „posel v teku“. Ker je nato prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik oba objekta v letu 2007 prodal (prvi objekt po prodajni pogodbi z dne 20. 7. 2007 družbi C. d.o.o., ki je nato objekt dne 1. 2. 2008 prodala fizični osebi D.D., drugi objekt je bil prodan s po prodajni pogodbi dne 23. 11. 2007 fizični osebi E.E. za 14.400,00 EUR), trditev B. d.o.o., da je posel v teku ne drži, saj je bila nepremičnina v tem času še enkrat prodana.

Prvostopenjski organ nadalje ugotavlja, da je bila med B. d.o.o. in tožnikom dne 6. 3. 2007 sklenjena pogodba za vrstno hišo v F. za znesek 233.683,85 EUR, dne 6. 6. 2007 pa sklenjen aneks k pogodbi in znesek znižan na 216.763,10 EUR. Za znesek 216.763,10 EUR je tožnik objekt prodal naprej, ob tem pa je bila dne 11. 1. 2008 sklenjena poravnava med B. d.o.o. in tožnikom in se je kupnina zmanjšala za 5.868,10 EUR zaradi nepravilnosti pri izvedbi vrstne hiše. S tem je bila za tožnika nabavna cena za to nepremičnino zmanjšana za 5.868,10 EUR, torej na 210.895,00 EUR. Zaradi tega obstajajo pri tožniku za leto 2008 kapitalski dobički, saj je tožnik prijavil znesek 216.763,00 EUR, ne pa tudi „dogovora“ o nepravilnosti pri izvedbi vrstne hiše. Tožniku je bil zato obračunan davek od dohodka iz kapitala za leto 2008. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je tožnik popravljal nepremičnino, kjer ima stalno prebivališče (G.). Popravilo je izvajala pravna oseba H. d.o.o., Maribor. V zvezi s tem je bilo na podlagi zahtevka po 39. členu ZDavP-2 ugotovljeno, da je tožnik plačal na TRR te pravne osebe zneske v skupni višini 62.682,88 EUR.

Glede na ugotovitve postopka so bili na TRR tožnika izvedeni pologi gotovine in nakazovana denarna sredstva s strani I.I. za nakup hiše in avtodoma na podlagi potrdila z dne 11. 3. 2007 v skupnem znesku 282.500,00 EUR. Tožnik I.I. ni vrnil nobenega zneska, temveč se je zmanjšal posojeni znesek iz naslova prodaje vrstne hiše v F. na podlagi pogodbe z dne 20. 7. 2007 v znesku 216.763,10 EUR (dogovor o verižnem pobotu z dne 26. 7. 2007 med C. d.o.o., I.I. in tožnikom). Zneska 5.000,00 EUR z dne 18. 4. 2008 in 26.000,00 EUR z dne 18. 4. 2008 sta bila nakazana kot kupnina, 5.300,00 EUR je bilo odplačilo za avtodom, ki ga je I.I. kupil za 36.300,00 EUR po komisijski pogodbi z dne 16. 1. 2009. Prvostopenjski organ je, glede na tožnikove navedbe o prejemu odpravnine s strani J. d.d. in K. d.d. ter vračila dohodnine v letu 2006 pridobil podatke o prometu na TRR pri A. d.d., za kar je dodan podroben pregled poslovanja preko TRR (strani 21 do 42 odločbe). Kot začetno stanje na dan 1. 1. 2005 je upoštevan znesek 8.366.290,86 SIT, končno stanje na dan 31. 12. 2009 pa je - 1.763,88 EUR (negativno stanje). Tožnik je imel na A. d.d. tudi vezana sredstva in stanje depozitov na dan 31. 12. 2009, in sicer vezavo v znesku 37.248,32 EUR in 15.449,29 USD (10.721,43 EUR). Pri L. d.d. je imel na računu začetno stanje na dan 1. 1. 2005 v znesku 40.713,74 EUR, končno stanje na dan 31. 12. 2009 pa v znesku 355,70 EUR. Iz pregleda podatkov o odlivih s TRR pa so bili ugotovljeni še izdatki za privatno potrošnjo, in sicer v letu 2005 v znesku 22.677,54 EUR, v letu 2006 v znesku 28.935,59 EUR, v letu 2007 v znesku 62.064,85 EUR, v letu 2008 v znesku 33.215,95 EUR in v letu 2009 v znesku 32.038,17 EUR.

Tekom postopka je tožnik prvostopenjskemu organu predložil še - pogodbo o odplačilu odstopa terjatev med M. d.d. in tožnikom z dne 26. 11. 2004 v znesku 29.175.078,90 SIT, glede na katero je K. d.d. odstopila obveznost do tožnika družbi M. d.d.; - račun z dne 5. 6. 2006 s katerim je tožnik prodal motorno kolo za 2.510,02 EUR; - račun z dne 5. 1. 2001 o nakupu avtomobila xsara picasso s strani tožnika za 3.099.903,00 SIT (račun ni bil upoštevan, ker ne sodi v inšpicirano obdobje); - dokaz o prejemu 1.900.000,00 SIT (7.928,55 EUR) s strani N. d.d. z dne 4. 7. 2006, kar je bilo upoštevano. Tožnik je priložil tudi pogodbo o bančnem depozitu, posojilno pogodbo z dne 11. 5. 2005 in predlagal poizvedbe pri J. d.o.o. in K. d.d.-v stečaju o višini izplačanih neobdavčenih dohodkov. Predlagal je tudi poizvedbe o kompenzacijskih nakupih vozil pri O. d.o.o. in P. d.o.o. ter tudi zaslišanje priče R.R. in sebe kot stranke. Glede gotovinskih sredstev, ki jih je prejel kot posojilo od brata, predlaga poizvedbe o dvigih iz njegovega računa. Predložil je splošne poslovne pogoje za poslovanje s sefi in Kupoprodajni ugovor z dne 17. 7. 1986 za nakup nepremičnine na S., Hrvaška.

Gleda na dane dopolnitve in izvedena zaslišanja predlaganih prič ter stranke je bil kot dokaz upoštevan podatek o vračilu dohodnine v znesku 3.184.116,00 SIT (13.287,08 EUR), ki je bil pri izračunu upoštevan kot izvor sredstev, ni pa bil upoštevan promet na hranilni vlogi, predložen 14. 12. 2009, saj gre za promet v razdobju od 6. 6. 2002 do 4. 6. 2003 in stanje na dan 4. 6. 2003 v znesku 13.895,81 EUR. Delno je bila upoštevana pripomba glede otvoritvenega stanja, saj je tožnik dne 2. 12. 2004 prejel odpravnino K. d.d. v višini 29.175.078,29 SIT (121.745,40 EUR). Po tem datumu je opravil dvige gotovine v skupnem znesku 82.693,97 EUR ter sredstva porabil za popravilo hiše, nakup vozila in tudi nakupe vrednostnih papirjev. Ker je bil s strani L. d.d. pridobljen podatek, da je tožnik dne 13. 12. 2004 izvedel polog gotovine v višini 35.000,00 EUR, je bil znesek 82.693,97 EUR prikazan v izračunu kot otvoritveno stanje na strani izvora, znesek 35.000,00 EUR pa kot otvoritveno stanje na strani porabe sredstev.

Nadalje pojasni, da se tožnik v postopku ni izjasnil o stanju gotovine na dan 1. 1. 2005, priča T.T., ki je tožnikova partnerka, pa glede gotovine pred 1. 1. 2005 ni navedla nobenega dokaza, ki bi vplival na drugačno odločitev in ni vedela nič o zneskih gotovine, ki naj bi jo tožnik hranil doma. Nato pojasni tudi postopek nakupa in plačila avta Mercedes Benz C200. Za navedbe o prejetih posojilih s strani R.R. pojasni, da se, glede na predložene listine in pričanja, posojil ne upošteva kot izvor sredstev. Tožnik namreč obstoja zatrjevanih obveznosti iz naslova posojilnih razmerij ni navedel v prijavi premoženja na dan 28. 5. 2010 in to kljub temu, da je bil v pozivu opozorjen na davčne učinke neprijavljenega premoženja (deseti odstavek 69. člena ZDavP-2) in pozvan, da za sporno obdobje prijavi premoženja predloži tudi podatke in dokaze o obdavčenih dohodkih, ki v tem pozivu niso bili navedeni in dohodkih oziroma prejemkih, od katerih se davek ne plačuje. Tožnik je prejeta posojila od R.R. začel navajati šele po vročenem sklepu z dne 31. 8. 2010, ko je bil seznanjen z ugotovitvami davčnega inšpekcijskega nadzora. Iz pogodb je razvidno, da so bila posojila vedno izvedena z izročitvijo gotovine, katere obstoj in gibanje (niti na dan sklenitve posojilnih razmerij, niti kasneje) ni nedvoumno razviden navzven, in sicer niti pri posojilodajalcu niti pri tožniku. Sposojena denarna sredstva tako niso bila razvidna iz transakcij na tožnikovih bančnih računih. Glede na navedbe prič na zaslišanju je bilo posojilo dano tožniku v evrih dne 11. 5. 2005, iz predloženega dokaza pa izhaja, da je R.R. dvignil gotovino v SIT (18.022.500,00 SIT). Priča T.T. glede tega posojila ni navedla nobenega dokaza, tožnik pa je zatrjeval, da je gotovina med 40.000,00 in 50.000,00 EUR bila v bančnem sefu pri A. d.d. Glede na vse navedeno prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik v obdobju 2005 do 2009 razpolagal s sredstvi, ki presegajo prejete dohodke. Tako je bila ugotovljena razlika nenapovedanih dohodkov v tem obdobju v višini 125.758,52 EUR. Temelj za določitev davčne osnove predstavlja nepojasnjen prirast premoženja, ki ga je tožnik ustvaril v inšpiciranem obdobju in ga v postopku ni dokazal. Ker iz vsega navedenega izhaja, da je v kontroliranem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presegajo dohodke, napovedane davčnim organom, je bil od ugotovljenega zneska tožniku odmerjen davek skladno s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2 po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov davčnega zavezanca zadnjega davčnega obdobja. Izračun povprečne stopnje dohodnine v višini 34,64 % temelji na preglednici št. 13, davek pa je izračunan v preglednici št. 14 (strani od 67 do 70 odločbe).

Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-21-53/2011-3 z dne 24. 1. 2013 zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbo pritrjuje razlogom, s katerimi odločitev utemeljuje organ prve stopnje in razlogom, s katerimi so zavrnjene pripombe tožnika ter zavrača pritožbene navedbe, ki so enake pripombam, v smislu drugega odstavka 254. člena ZUP. Nadalje se sklicuje na načelo materialne resnice ter dodaja, da cilj cenitvenega postopka ni v ugotovitvi resnične (pravilne, gotove) davčne osnove, temveč v tem, da se doseže rezultat, za katerega se domneva, da je najverjetneje pravilen oziroma najbližje dejanski davčni osnovi. Zakon dopušča tudi možnost znižanja davčne osnove, a je pri tem dokazno breme preloženo na davčnega zavezanca (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 320/2011). Sicer je pravilna navedba tožnika, da je v davčnem postopku možna izvedba tudi drugih dokazov, ne le listinskih, a iz določb 77. člena ZDavP-2 sledi, da ima pri dokazovanju pisna (listinska) dokumentacija prednost pred drugimi dokaznimi sredstvi. To pomeni, da se druga dokazna sredstva uporabijo zlasti takrat, kadar dokazovanje z listinami ni mogoče (enako Upravno sodišče v sodbi U I 256/2010-16). Ker pisna posojilna pogodba po Obligacijskem zakoniku ni obvezna, zavezanec lahko dokazuje obstoj posojilnega razmerja tudi kako drugače. Na davčnem organu pa je, da za vsak primer posebej presodi, ali bo predložene dokaze upošteval glede na verjetnost takega posojila. To pa je v danem primeru prvostopenjski organ tudi storil in v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi argumentiral razloge za odločitev. Kot protispisno zavrne pritožbeno trditev, da je prvostopenjski organ dejstva ugotovil tudi na podlagi podatkov in dokazov, ki niso listinsko dokazana.

Glede neupoštevanja posojil tožnikovega brata pri zmanjšanju davčne osnove v zvezi s pritožbeno navedbo, da to ni bilo upoštevano zato, ker tega tožnik v prijavi premoženja z dne 28. 5. 2010 ni prijavil, pojasni, da sicer res noben predpis ne določa, da bi bil zavezanec v podajanju podatkov v zvezi s izvorom premoženja prekludiran. Vendar to dejstvo utemeljeno lahko poraja dvom v posojilo, glede na to, da je bilo to posojilo prvič omenjeno šele po predočenju ugotovitev inšpekcijskega nadzora. Ob tem je bilo to dejstvo navedeno kot eden izmed več razlogov, zakaj obstaja dvom glede tega, da je bilo posojilo resnično dano. Iz izpodbijane odločbe (stran 59) izhaja, kateri so še drugi razlogi za dvom glede zatrjevanega posojila. Prvostopenjski organ pa je tudi pojasnil, katere listine bi bilo utemeljeno pričakovati glede na zatrjevano transakcijo. V tem primeru pa je tožnik dokazoval obstoj posojilnega razmerja z izjavami (in potrdilom) oseb, ki so vse v bližnjem sorodstvu in zato te izjave vrednostno ne zadostijo kriteriju verodostojnosti dokaza. Priložena posojilna pogodba pa tudi ne more predstavljati dokaza o danem posojilu, saj izpričuje le namero, pa tudi zato, ker ne gre za (v času sklenitve) overjeno listino. Prav tako ne more predstavljati dokaza neizkazana drugačna uporaba dvignjenih sredstev posojilodajalca. Zavrne tudi tožnikovo zatrjevanje, da bi moral prvostopenjski organ, kadar zavezanec ne uspe prepričljivo izkazati zatrjevanih dejstev, odločiti v korist tožnika (in dubio pro reo).

Glede (ne)upoštevanja skupnega premoženja s partnerico pa dodaja, da je že prvostopenjski organ v odgovoru na pripombe pojasnil, da je za odločitev bistveno, kdo je dejansko financiral ugotovljeno vrednost premoženja. Pri tem ni pomembno ali sta partnerja v zakonski ali v izvenzakonski zvezi, vendar bi moral tožnik predložiti dokazila, ki bi izkazovala, da je partnerka financirala prijavljeno premoženje oz. porabo sredstev, ki povečuje davčno osnovo. Kot pavšalne pa zavrača pritožbene navedbe, da je prvostopenjski organ podvajal odhodke oz. porabo sredstev pri oceni življenjskih stroškov, saj so bili podatki osebne potrošnje predstavljeni dovolj podrobno, da bi tožnik lahko konkretno ugovarjal, kje naj bi prišlo do podvajanja zneskov. Tožnik pa tudi v pritožbi za ta ugovor ni predložil nobenih dokazil. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Najprej povzame potek postopka in poudari, da je prvostopenjski organ dokazne zaključke izvajal skladno z načelom obrnjenega dokaznega bremena ter zatrjuje, da viri dohodkov tožnika v zvezi s posojilom brata R.R. niso bili upoštevani, ker jih je tožnik uveljavljal šele po vročitvi sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Navaja še razloge v zvezi z listinskimi dokazi o dvigu in prejemu denarnih sredstev in prejemom gotovine. Ocenjuje, da v postopku niso bila upoštevana materialna in procesna pravila. Prvostopenjski organ namreč ni upošteval, da mora v davčnem postopku varovati pravice stranke v enakem razmerju, kot varuje javne koristi. Glede na subsidiarno uporabo ZUP pa bi bilo potrebno, v smislu določbe prvega odstavka 138. člena tega zakona, ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice ali pravne koristi. V okviru tega mora davčni organ upoštevati tudi določbe materialno procesnega vodstva. Sklicuje se tudi na 5. in 37. člen ZDavP-2. Tudi dejstva, ki so v korist zavezancu za davek je potrebno ugotoviti s stopnjo gotovosti, saj gre v nasprotnem primeru za arbitrarno odločbo. Meni, da bi na podlagi 77. člena ZDavP-2 moral davčni organ ocenjevati in izvajati vse dokaze in ne šteti listinske dokumentacije kot primarno dokazno sredstvo za ugotovitev materialne resnice. Če se odločitev opira na zgolj listinsko dokumentacijo, gre za formalno dokazno oceno in ne ugotovitev materialne resničnosti dejanskega stanja. Sklicuje se tudi na načelo „in dubio pro reo“. Dodaja, da je na davčnem organu dokazno breme dokazovanja dejstev, na podlagi katerih nastane, se poveča oz. zmanjša davčna obveznost, na davčnem zavezancu pa je zgolj obveznost, da predloži ustrezna dokazila.

Meni, da v obravnavanem primeru ne gre za postopek, ki se primarno v okviru dokazovanja izvaja po 77. členu ZDavP-2, saj ne gre za dokazovanje poslovnih dogodkov na podlagi poslovnih knjig in evidenc. Posledično pa je napačen zaključek, da tožniku brat R.R. ni posodil denarnih sredstev. Vročitev sklepa z dne 31. 8. 2010, s katerim je bil tožnik seznanjen z ugotovitvami v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ne pomeni faze postopka, ki bi določala enumeracijo nadaljnjih navedb in dokaznih sredstev. Po določbi 78. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek dokaze predložiti v roku, vendar zgolj na podlagi pisnega poziva pristojnega davčnega organa. Napačna je tudi ocena, da tožnik od brata ni prejel posojila, ker naj tega ne bi izkazovala listinska dokazila o dvigu oz. prejemu denarnih sredstev. Izkustveno je namreč nesprejemljivo, da bi se posojila denarnih sredstev med bratoma evidentirala z denarnimi transakcijami preko računov. Ob tem je bil celo dvig denarnih sredstev s strani tožnikovega brata izkazan na podlagi bančnega dviga z dne 11. 5. 2005. Jasno tudi ni, zakaj bi naj bila posojilna pogodba kot listinski dokaz neverodostojna, saj ni nikjer predpisano, da bi morala biti takšna pogodba notarsko overjena. Ob tem tudi ni jasno, zakaj je bilo dokazno breme v zvezi s prejemom posojila prevaljeno na pričo in partnerko tožnika. Tako je navedeno, da priča ni navedla nobenega dokaza, ki bi vplival na drugačno odločitev tudi glede prejetega posojila od njegovega brata. Ob tem je zaključek protispisen v delu, ko je navedeno, da priča ni povedala ničesar v zvezi z omenjenim posojilom. Priča je namreč izrecno izpovedala, da je vedela, da je brat posojilo dal in da je celo vedela za nagib v zvezi z dajanjem posojila, saj je šlo za skupne želje posojilodajalca in posojilojemalca, da se ta denar porabi za adaptacijo njune domačije.

Napačen je tudi zaključek, da bi moral tožnik predložiti dokazila, da je izvenzakonski partner financiral prijavljeno premoženje oziroma porabo sredstev. S tem se je obšla zakonska domneva o obstoju skupnega premoženja zakoncev, s katerimi so izenačeni izvenzakonski partnerji, kot je določeno v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Takšno premoženje je namreč skupno premoženje tako glede dohodkov kot odhodkov, deleža na takšnem premoženju pa sta s strani obeh partnerjev enaka.

Za arbitrarno ocenjuje navedbo, da sorodstvena razmerja prič (R.R. in T.T.) ne utemeljujejo njune verodostojnosti. Prav tako v nobeni od odločb ni argumentov o tem, da se je poraba denarnih sredstev za življenjske stroške glede na njihovo višino porabljala istočasno tudi za zatrjevane investicije in ne zgolj za individualno porabo davčnega zavezanca in njegove družine. To velja toliko bolj glede na s strani davčnega organa ugotovljeno dejstvo, da je ta poraba znatno nihala. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obeh odločb in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih je za odločitev navedel prvostopenjski organ in tudi z razlogi, ki jih v zvezi s pritožbenimi ugovori navaja drugostopenjski organ ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavanem primeru gre za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Taka odmera davka se izvede takrat, ko davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec - fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, ki precej presegajo napovedane dohodke. Odmera se opravi na način, predpisan s citirano določbo, in sicer od razlike med vrednostjo premoženja oziroma porabljenih sredstev in obdavčenimi dohodki oziroma dohodki, od katerih se davka ne plača. Pri tem gre v bistvu za način določitve davčne osnove s cenitvijo, ki je potrebna v primeru, ko davčni zavezanec ne izpolni ali ne izpolni v ustreznem obsegu predpisanih davčnih obveznosti. Postopek pa se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil uveden. Davek pa se odmeri po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

V konkretnem primeru je prvostopenjski organ postopal na podlagi citiranih zakonskih določb in po presoji sodišča tudi skladno z njimi ter svojo odločitev tudi pravilno in izčrpno obrazložil. Tožbeni očitek, da prvostopenjski organ postopka ni izvajal skladno s temeljnimi načeli postopka in da gre za arbitrarno odločbo, je zato po presoji sodišča v nasprotju s podatki spisov. Sodišče ob tem še pripominja, da se v postopku ocene materialna resnica ugotavlja do stopnje verjetnosti, kar po presoji sodišča in tudi glede na ustaljeno sodno prakso, ni neustrezno. Ocena se namreč opravi prav zaradi tega, ker davčni zavezanec ni predložil oziroma zagotovil podatkov, ki so potrebni za obdavčenje. Ugotovitev davčne osnove z oceno je torej posledica opustitve dolžnega ravnanja s strani zavezanca za davek. Čim pa je tako, je logična tudi vsebina določbe šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, po kateri davčni zavezanec nosi breme za dokazovanje morebitne nižje davčne osnove od ocenjene. S tem pa tudi izpolni dolžnost, ki jo ima po davčnem zakonu, ki je v tem, da davčnemu organu zagotovi resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka (10. člen ZDavP-2).

Glede upoštevanja posojila, danega s strani tožnikovega brata R.R., kar v med strankama ostaja sporno, sodišče enako, kot že drugostopenjski organ ocenjuje, da navedba tožnika, da to pri zmanjšanju davčne osnove ni bilo upoštevano, ker ga tožnik v prijavi premoženja dne 28. 5. 2010 ni prijavil davčnemu organu, ne drži. Je pa res, da se na podlagi dejstva, da tožnik posojila v svoji prijavi ni navedel, utemeljeno pojavijo dvomi glede tega. Ob tem ni nepomembno, da je tožnik to posojilo prvič navedel šele po tem, ko so mu bile predstavljene ugotovitve inšpekcijskega nadzora. Glede na izpodbijano odločbo pa je prvostopenjski organ okoliščino o v prijavi nenavedenem posojilu, navedel kot enega od razlogov, zaradi katerih dvomi, da je bilo posojilo s strani brata resnično dano (stran 59 izpodbijane odločbe) in to tudi pojasnil. Po oceni sodišče je v zvezi s tem pravilne in utemeljene razloge navedel tudi že drugostopenjski organ.

Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na skupno premoženje tožnika in njegove izvenzakonske partnerke sodišče pripominja, da glede na določbe ZZZDR sicer ni dvoma, da gre pri premoženju, ki ga zakonca oziroma izvenzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja (zakonske) zveze, za njuno skupno premoženje. Vendar pa je, kot sta navedla tudi že davčna organa, za odločitev v postopku davčne odmere bistveno to, kdo je dejansko financiral ugotovljeno vrednost premoženja. Glede na podatke in listine upravnih spisov pa tožnik dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je tudi njegova partnerka sodelovala pri financiranju prijavljenega premoženja oziroma porabe sredstev, ki povečuje davčno osnovo, ni predložil. Zgolj pavšalni ugovori pa za drugačno odločitev ne zadoščajo.

Po oceni sodišče je neutemeljeno tudi tožbeno stališče, da gre pri opredelitvi v zvezi s sorodstvenim razmerjem tožnika in prič (R.R. in T.T.) za arbitrarno odločanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je namreč prvostopenjski organ, po tem ko je povzel navedbe iz opravljenega zaslišanja prič in tožnika, navedel in tudi pojasnil razloge, zaradi katerih ti dokazi ne morejo spremeniti ugotovitev (strani od 62 do 65 izpodbijane odločbe).

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.