Jedro

Ker tožeča stranka s tožbo zahteva od države in lokalne skupnosti spremembo delovnega časa trgovine, kar je v pristojnosti lokalne skupnosti, gre v tem delu tožbe za upravno stvar in ne za civilni spor. Proti trgovini pa je glede na emisijsko podlago tožbe treba spor obravnavati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno razveljavi v tistem delu, ki se nanašajo na prvo toženo stranko in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V preostalem delu (odločitev glede drugo in tretje tožene stranke) se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke in predlog za izdajo začasne odredbe, ki sta bila vložena 13.2.1997 in odločilo o pravdnih stroških. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek na 72. čl. Ustave in pravici do zdravega življenjskega okolja. Gre za temeljno človekovo pravico, ki je po 15. čl. Ustave v sodni pristojnosti in je v pristojnosti upravnih organov. Sodišče ne loči gospodarske dejavnosti od izvajanja dejavnosti. Odločba upravnega organa v obratovalnem času je le ugotovitvena odločba. Pri neposrednem izvajanju svoje dejavnosti pa je trgovec dolžan upoštevati tudi druge predpise. Glede varstva okolja in temeljnih človekovih pravic do zdravega okolja pa je dolžan upoštevati Zakon o varstvu okolja. Odločba o obratovalnem času prodajalne ne vsebuje dovoljenja, da trgovec pri izvajanju dejavnosti krši druge predpise. Trgovec ima soglasje za obratovalni čas, ne pa za takšno dejavnost, krši temeljne človekove pravice tožnikov. Onesnaževanje ne nastaja iz obratovanja, temveč zaradi obratovanja. Zlasti gre za nočno obratovanje prodajalne. Tako določa Zakon o varstvu okolja in zakon o lokalni samoupravi. Če trgovina ponoči ne bi obratovala, se v neposredni okolici trgovine in stanovanj tožnikov ne bi noč za nočjo zbirale skupine kupcev in se tam zadrževale, zganjale hrup in odmetovale odpadkov. Sodišče je zmotno uporabilo 1. odst. 187. čl. ZPP, saj tožeča stranka ima sodno varsto, ker gre za človekove pravice. Sodišče ne more razlagati tega v kontekstu obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih. Edini način, da se to doseže, je prepoved nočnega obratovanja trgovine. Zato naj pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v obravnavanje pred spremenjenim senatom. Na vročeno pritožbo je odgovorila prvotožena stranka in predlaga zavrnitev. Tožena stranka ima vse kar je treba za obratovanje. Tožena stranke je ves čas upoštevala vse odločbe upravnih organov, ki so jih dovoljevale med drugim obratovanje 24 ur na dan. Poleg tega je tožbeni zahtevek neutemeljen, saj z dejavnostjo tožene stranke ni povzročala škode. Pritožba je delno utemeljena. O zavrnitvi pritožbe: Tožeča stranka je s tožbo z dne 13.2.1997 in modificiranim tožbenim zahtevkom, ki ga je postavila na list. št. 70 na naroku, zahtevala od drugo in tretje tožene stranke, da uskladita posamezni pravni akt s pravilnikom o obratovalnem času prodajaln, ki je začel veljati 1.1.1998 tako, da bo potekal delovni čas prvotožene stranke od ponedeljka do petka med 7. in 21. uro, ob sobotah med 7. in 18. uro in v nedeljo med 8. in 13. uro, s tem da izven rednega obratovalnega časa trgovina ne more biti dežurna glede na Zakon o varstvu okolja in uredbe o hrupu, sicer bo sodba nadomestila takšne akte. Sodišče mora med postopke ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če ugotovi sodišče med postopkom, da za odločitev o sporu ni pristojno redno sodišče, ne drugo posebno sodišče, temveč kakšen drug domači organ, se izreče za nepristojno, razveljavi pravdna dejanja in tožbo zavrže (16. čl. ZPP/77 v zvezi z določbo 498. čl. ZPP/99). V določbi 1. člena ZPP/77 pa je določeno, kdaj se pravila Zakona o pravdnem postopku uporabljajo in v katerih sporih. Tožbeni zahtevek, ki od drugo in tretje tožene stranke zahteva izdajo posameznega akta, s katerim bo delovni čas prvotožene stranke urejen tako, kot je v tožbenem zahtevku, ne more biti predmet pravdnega postopka. Takšen spor, kot ga je zastavila tožeča stranka proti drugo in tretje toženi stranki, ni civilnopravni spor, ampak je upravna stvar. V pravdi ni mogoče izdajo upravnega akta nadomestiti s sodno odločbo. Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo predpise, ki urejajo pravna razmerja glede na tožbeni zahtevek med tožečo in drugo in tretje toženo stranko. Gre za pravilnike, izdane na podlagi Zakona o trgovini (ur.l. RS 18/93), po katerih so za izdajo ustreznih odločb pristojni upravni organi. Obratovalni čas določa Mestna uprava Mestne občine Ljubljana (7. čl. Pravilnika o obratovalnem času prodajaln (Ur.l. RS št. 28/93) in 30. čl. Odloka o organizaciji in delo na področju Mestne uprave (Ur.l. RS 32/95). Tožeča stranka mora torej od pristojnega organa lokalne skupnosti zahtevati z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi željene upravne akte. V sodnem postopku pa ni mogoče izdajati upravnih aktov. O ugoditvi pritožbi: Pač pa je treba pritrditi pritožbi v delu, ko graja sklep sodišča prve stopnje v odločitvi proti prvotoženi stranki. Tožbena podlaga in tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki so, da zaradi prvotožene stranke trpijo tožniki hrup, onesnaževanje okolja in kaljenje nočnega miru. Proti prvotoženi stranki je tožeča stranka naperila zahtevek (l.št. 70), da ima takšen delovni čas kot ga zahteva v zahtevku in prepoved dežurstva. Takšen zahtevek pa lahko pomeni, da gre za civilnopravni spor med subjektoma civilnega prava, za kar pa je pristojno naslovno sodišče. Zatrjevana tožbena podlaga namreč lahko kaže na zahtevek po 156. čl. ZOR ali eventualno 5. čl. ZTLR, če so seveda izpolnjeni z zakonom zahtevani pogoji. Tudi 15. čl. Zakona o varstvu okolja (Ur.l. RS št. 32/93) napotuje na sodno varstvo, saj ima vsak posameznik pravico s tožbo zahtevati od sodišča, da nosilcu posega v okolje odredi njegovo ustavitev. Glede na to, da je bila tožba zavržena, o samem zahtevku ni bilo odločeno, zato pritožbeno sodišče ne more presojati utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je sodišče prve stopnje zmotno ravnalo, ko je tožbo proti prvotoženi stranki zavrglo, je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odst. 354. čl. v zvezi s 1. čl. ZPP. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje obravnava tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki in nato naj o zahtevku odloči. Ker v postopku proti drugo in tretje toženi stranki sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih kršitev postopka na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, navedbe iz pritožbe pa niso bile utemeljene, je bilo treba pritožbo proti drugo in tretje toženi stranki zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep proti drugo in tretje toženi stranki potrditi (380. čl. ZPP/77). Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. čl. ZPP.