Jedro

Z zavrženjem tožbe s tožbenim zahtevkom kakršen je bil postavljen v pravdnem postopku, sodišči prve in druge stopnje tožnikom nista odrekli (ali osporavali) pravice do sodnega varstva zaradi zatrjevanih posegov v njihovo življenjsko okolje, pravice do sodnega varstva pa jim kljub zavrnitvi revizije ne odreka niti revizijsko sodišče, ampak sta le odločili, da ne bosta (ker tudi ne smeta), z v pravdnem postopku izdano sodno odločbo nadomeščali tistega, kar bi po mnenju tožnikov morali urediti oziroma morali morda drugače urediti zakonodajna in izvršilna veja oblasti.

Pravdno sodišče jim v pravdnem postopku ne bo odreklo sodnega varstva z zavrženjem tožbe npr. v primeru, če bo podan dejanski stan npr. iz 5. člena ZTLR, 156. člena ZOR, sodno varstvo proti nosilcu posega v okolje je mogoče tudi po 15. členu Zvo itd., seveda pa bo uspeh sodnega varstva v vseh navedenih primerih mogoč le v primeru, če bodo izpolnjeni materialnopravni pogoji za zahtevano sodno varstvo in seveda tudi pogoji, ki veljajo za obravnavanje zadev v pravdnem postopku. Z drugimi besedami to pomeni, da bo moral biti tožbeni zahtevek po svoji vsebini tak, da bo o njem smelo odločati pravdno sodišče, naperjen bo moral biti proti tisti fizični ali pravni osebi, kateri pravdno sodišče lahko naloži, da mora nekaj storiti, dopustiti ali opustiti, sama tožba bo morala biti sestavljena tako, kot določa 180. člen sedaj veljavnega ZPP, utemeljenost zahtevka pa bo seveda odvisna od tega, ali je tisti, proti kateremu bo tožbeni zahtevek naperjen, res posegel v z veljavnim pravnim redom zagotovljene pravice tožnikov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo s katero so tožniki zahtevali sodno varstvo zaradi posegov v zdravo življenjsko okolje.

Pritožbi tožnikov je sodišče druge stopnje delno ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na prvotoženo stranko M., d.o.o. V tem delu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ostalem (zavrženje tožbe v delu, ki se je nanašal na drugo in tretjetoženo stranko), pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočnemu delu sklepa sodišča druge stopnje (zavrženje tožbe proti Republiki Sloveniji in Mestni občini Ljubljana - v nadaljevanju RS in MOL) so vložili tožniki pravočasno revizijo v kateri uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po Ustavi Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) imajo tožniki pravico do zdravega življenjskega okolja, ki vsebuje tudi pravico do nočnega miru in počitka. Realizacijo te ustavne pravice pa jim onemogoča podjetje M., d.o.o. z načinom opravljanja svoje gospodarske dejavnosti, toženi stranki pa s tem, da pravno ne uredita opravljanje te gospodarske dejavnosti. Tožniki varstva svoje ustavne pravice ne morejo doseči v upravnem postopku, pa tudi sicer je tožnikom že vnaprej jasno, da bi bil upravni postopek zanje neuspešen. Odločba o obratovalnem času trgovine Mi. je namreč izdana na podlagi določb Zakona o trgovini, ki določa, da trgovec sam določa obratovalni čas. V morebitnem upravnem postopku, na katero napotuje tožnike sodišče druge stopnje, bi se tako lahko ugotovilo le, da zakonske določbe niso bile kršene. V tej zadevi je bistveno, da tožbeni zahtevek tožnikov v delu, ki se nanaša na RS in MOL, temelji neposredno na Ustavi. Ta namreč v drugem odstavku 72. člena določa, da država skrbi za zdravo življenjsko okolje, v 74. členu pa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Po določbah Zakona o lokalni samoupravi pa je za izvajanje lokalnih zadev, ki so javnega pomena, zadolžena občina. Ustavna pravica tožnikov tako ni bila kršena z izdajo odločbe o obratovalnem času, pač pa zaradi opustitve RS in MOL, da pravno uredita okolje na način, kot določa Ustava in sicer RS z Zakonom o trgovini, MOL pa s svojim statutom. RS in MOL sta s svojimi opustitvami kršili človekove pravice tožnikov, te pa se po 15. členu Ustave uresničujejo neposredno na podlagi Ustave. Zato odklonitev sodnega varstva ne more biti utemeljena.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki na revizijo niso odgovorile in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen v zvezi s 400. členom ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP 1977).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP 1977) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Tožniki utemeljujejo svoj tožbeni zahtevek z določbo 72. člena Ustave, ki določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Za zdravo življenjsko okolje skrbi država. V ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. V tretjem odstavku 72. člena pa Ustava določa, da zakon določa, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan povrniti škodo. Po mnenju tožnikov pa je podlaga za njihov zahtevek lahko tudi v določbi 74. člena Ustave, ki sicer omogoča svobodno gospodarsko pobudo, vendar pa je treba z zakonom določiti pogoje za ustanavljanje gospodarskih organizacij, gospodarska dejavnost pa se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Ker naj bi bili po mnenju tožnikov z ravnanjem RS in MOL (revizija se nanaša le na ti dve toženi stranki, saj je bil sklep o zavrženju tožbe proti podjetju M., d.o.o. razveljavljen, zadeva pa v tem delu vrnjena sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek) kršeni temeljni človekovi pravici iz 72. in 74. člena Ustave, naj bi jim pripadalo sodno varstvo kršenih pravic neposredno na podlagi 15. člena Ustave.

V primeru, da so razmere res take, kot jih opisujejo tožniki v tožbi, revizijsko sodišče tožnikom ne odreka pravice do pravnega (tudi sodnega varstva) varstva zaradi zatrjevanih posegov v njihovo življenjsko okolje. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve, ni in ne more biti prav nobenega dvoma, da je mogoče doseči pravno varstvo zaradi posegov v življenjsko okolje tudi v pravdnem postopku, ki je le eden od sodnih postopkov. Vprašanje je le, ali je mogoče v sodnem pravdnem postopku priti tudi do takega varstva zaradi posegov v zdravo življenjsko okolje in na tak način, kot to zahtevajo tožniki s tožbenim zahtevkom, kakršen je bil postavljen proti RS in MOL v tej pravdni zadevi. Odgovor na zastavljeno vprašanje pa je, ob upoštevanju vsebine proti proti RS in MOL postavljenega tožbenega zahtevka, negativen.

Zaradi popolnejše predstavitve problema, in ker je njegova vsebina odločilnega pomena, revizijsko sodišče povzema tožbeni zahtevek v delu, ki so ga tožniki naperili proti RS in MOL (ta je bil na obravnavi dne 25.3.1998 sicer spremenjen, tako da ni povsem jasno, ali je prišlo ob spremembi do umika prvotnega zahtevka, ob dejstvu, da iz razpravnega zapisnika in izjav tožnikov ni razvidno, ali so postavili nov zahtevek namesto prvotnega ali pa le skupaj z njim, pa je revizijsko sodišče štelo, da so tožniki vztrajali pri prvotno postavljenem zahtevku in pri spremenjenem zahtevku).

V delu, ki se nanaša na RS in MOL (le ta del je tudi predmet revizijskega preizkusa), se je tožbeni zahtevek glasil:

1. Ugotovi se, da RS (Vlada RS) in MOL s tem, ko dovoljujeta podjetju M. d.o.o. poseg v okolje, kršita ustavno pravico tožnikov do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave RS (druga točka v tožbi postavljenega zahtevka).

2. RS (Vlada RS) in MOL sta dolžni podjetju M. d.o.o. v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe odrediti ustavitev posega v okolje s tem da podjetju M. d.o.o. s posamičnim pravnim aktom prepovesta neprekinjeni obratovalni čas 24 ur vse dni v letu v prodajalni "Mi." v ... v Ljubljani in ji določita obratovalni čas od ponedeljka do petka med 7 in 20 uro, v soboto med 7 in 13 uro, ter v nedeljo med 7 in 13 uro kot dežurne prodajalne, s tem, da se ji ne dovoli nočno obratovanje kot dežurne prodajalne, s čemer je upoštevana značilnost območja, sicer takšen posamični pravni akt nadomesti ta sodba (tretja točka v tožbi postavljenega zahtevka).

3. RS in MOL se določi, da sta dolžni izstaviti posamezni pravni akt s Pravilnikom o obratovalnem času prodajaln, ki je začel veljati 1.1.1998, sicer ta posamezni akt nadomesti sodba (zadnji del na obravnavi dne 25.3.1998 "modificiranega" tožbenega zahtevka).

4. Povrnitev stroškov postopka (peta točka v tožbi postavljenega tožbenega zahtevka).

Povedano je že bilo, da je odgovor na vprašanje, ali je mogoče o tako oblikovanem (seveda predvsem z vsebinske in ne formalne plati) tožbenem zahtevku odločati v sodnem pravdnem postopku, negativen.

Trditve tožnikov, da spadata določbi 72. in 74. člena Ustave med človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave res uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, niso točne. Nobena od navedenih določb Ustave namreč ni uvrščena v II. poglavje Ustave (Človekove pravice in temeljne svoboščine), ampak sta zdravo življenjsko okolje (72. člen Ustave) in podjetništvo (74. člen Ustave) uvrščena v III. poglavje Ustave (Gospodarska in socialna razmerja), uresničevanje in omejevanje obeh v Ustavi navedenih pravic do zdravega življenjskega okolja in podjetništva pa mora zagotoviti država z zakonom. Revizijski očitek sodiščema druge in prve stopnje, da sta zmotno uporabili materialno pravo zato, ker tožnikom ni bilo nudeno sodno varstvo neposredno na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave, zato ni utemeljen.

Država je sprejela vrsto zakonov, ki se nanašajo tudi na varstvo okolja (npr. Zakon o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96, Zakon o trgovini, Uradni list RS, št. 18/93, Zakon o lokalni samoupravi, Uradni list RS, št. 72/92 itd.). Očitno je (tako se da vsaj razbrati iz tožbenih trditev), da tožniki z uzakonjenimi rešitvami varstva zdravega življenjskega okolja in podjetništva niso najbolj zadovoljni in menijo, da bi morala biti zakonska ureditev boljša, do prebivalcev Republike Slovenije bolj prijazna itd., vendar pa je treba pri tem (čeprav tudi po mnenju revizijskega sodišča ni mogoče sprejeti teze, da zakonadajalec vedno sprejme najbolj optimalne rešitve) opozoriti na pomembno določbo Ustave, po kateri ima v Sloveniji oblast ljudstvo, državljanke in državljani pa jo izvršujejo neposredno in z volitvami po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. člen Ustave). Ob upoštevanju ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, sprejema in/ali spreminja zakone le državni zbor (87. člen Ustave), sodna veja oblasti pa ne. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije sicer neodvisni, vendar vezani na Ustavo in zakon. Zahteva tožnikov, da bi moralo sodišče takemu tožbenemu zahtevku kot je bil postavljen, ugoditi, po povedanem ne pomeni prav nič drugaga kot to, da naj bi sodna veja oblasti naredila tisto, kar po mnenju tožnikov zakonodajna veja oblasti ni naredila ali pa je naredila, vendar po mnenju tožnikov na ne najbolj ustrezen način.

Enako kot velja glede prepovedi poseganja sodne oblasti v zakonodajno oblast, velja tudi za prepoved poseganja sodne oblasti v izvršilno oblast. Da takega posega pa bi prišlo, če bi sodišče s sodbo izdano v pravdnem postopku, določilo obratovalni čas trgovine ali nadomestilo pravni akt, ki bi ga sicer morala izdati izvršilna veja oblasti.

Z zahtevkom, kakršen je bil postavljen s strani tožnikov v obravnavani pravdni zadevi, se tedaj od sodne veje oblasti zahteva odločanje v zadevah, ki sodijo v pristojnost zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Zahtevek, s katerim se zahteva pravna ureditev problemov, ki so povezani z realizacijo določb Ustave o zdravem življenjskem okolju in podjetništvu, je bil postavljen v pravdnem postopku, ki je le eden od sodnih postopkov. Z zavrženjem tožbe s tožbenim zahtevkom kakršen je bil postavljen v pravdnem postopku, sodišči prve in druge stopnje tožnikom nista odrekli (ali osporavali) pravice do sodnega varstva zaradi zatrjevanih posegov v njihovo življenjsko okolje, pravice do sodnega varstva pa jim kljub zavrnitvi revizije ne odreka niti revizijsko sodišče, ampak sta le odločili, da ne bosta (ker tudi ne smeta), z v pravdnem postopku izdano sodno odločbo nadomeščali tistega, kar bi po mnenju tožnikov morali urediti oziroma morali morda drugače urediti zakonodajna in izvršilna veja oblasti.

S takim zahtevkom, kot je bil postavljen, tožniki v sodnem pravdnem postopku ne morejo uspeti. Po določbah v času vložitve tožbe (in odločanja na prvi stopnji) veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977) je lahko pravdno sodišče odločalo v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb (1. člen ZPP 1977), Zakon o pravdnem postopku, ki je začel veljati leta 1999, pa take pristojnosti pravdnega sodišča ni spremenil. Določb, ki bi omogočale odločanje pravdnega sodišča o takem zahtevku, kot so ga postavili tožniki, tudi v določbah Zakona o sodiščih ni mogoče najti.

Vse povedano pa ne pomeni, da tožniki v nobenem primeru ne morejo zahtevati pravnega varstva pravic, za katere trdijo da so kršene, tudi v postopku pred pravdnim sodiščem. Pravdno sodišče jim v pravdnem postopku ne bo odreklo sodnega varstva z zavrženjem tožbe npr. v primeru, če bo podan dejanski stan npr. iz 5. člena Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih, 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, sodno varstvo proti nosilcu posega v okolje je mogoče tudi po 15. členu Zakona o varstvu okolja itd., seveda pa bo (ob dovoljeni tožbi, ki jo bo v pravdnem postopku obravnavalo pravdno sodišče) uspeh sodnega varstva v vseh navedenih primerih mogoč le v primeru, če bodo izpolnjeni materialnopravni pogoji za zahtevano sodno varstvo in seveda tudi pogoji, ki veljajo za obravnavanje zadev v pravdnem postopku. Z drugimi besedami to pomeni, da bo moral biti tožbeni zahtevek po svoji vsebini tak, da bo o njem smelo odločati pravdno sodišče, naperjen bo moral biti proti tisti fizični ali pravni osebi, kateri pravdno sodišče lahko naloži, da mora nekaj storiti, dopustiti ali opustiti, sama tožba bo morala biti sestavljena tako, kot določa sedaj 180. člen ZPP (1999), utemeljenost zahtevka pa bo seveda odvisna od tega, ali je tisti, proti kateremu bo tožbeni zahtevek naperjen, res posegel v z veljavnim pravnim redom zagotovljene pravice tožnikov.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija tožnikov ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen v zvezi s 400. členom ZPP 1977).