Jedro

Da upnik lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, morata biti izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj. Objektivni pogoj je, da je bilo dolžnikovo pravno dejanje ali opustitev storjeno v škodo upnika in da zaradi tega dejanja oziroma opustitve dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (255. člen OZ). Vsebina subjektivnega pogoja pa je odvisna od tega, ali je bilo dolžnikovo razpolaganje odplačno ali neodplačno. Pri neodplačnih razpolaganjih, in za neodplačno razpolaganje je šlo tudi v obravnavanem primeru, se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. A.A. je z darilno pogodbo, sklenjeno 19. 5. 2009, podaril toženki, tedaj stari 6 let, svojo idealno polovico nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanje št. 52 na naslovu .... Tožeča stranka B., d. o. o., je s tožbo, ki jo je vložila zoper obdarjenko, zahtevala, naj sodišče razsodi, da je darilna pogodba v razmerju do nje (tožeče stranke) brez pravnega učinka do višine terjatve, ki jo ima sama do darovalca A.A. in ki znaša 223.177,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter da je obdarjenka C. A. dolžna dopustiti, da tožeča stranka svojo terjatev poplača iz deleža spornega stanovanja, ki je bil predmet daritve.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je tako sodbo potrdilo.

3. Tožena stranka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da je vrednost pogodbe neprimerno nižja od zahtevka tožeče stranke. Sklicuje se na določbi prvega in drugega odstavka 255. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in poudarja, da izpodbojna tožba ne more zahtevati plačila celotne terjatve tožeče stranke, da tožena stranka ne more odgovarjati za več, kot je prejela in da zato z izpodbojno tožbo ni mogoče zahtevati plačila celotne terjatve tožeče stranke. Obstoj pogodbe o finančnem leasingu ni sporen, vendar pa A.A. predmeta leasinga sploh ni prejel in je bil izigran, kar je toženka v postopku tudi pojasnila. Zato bi bil upravičen kvečjemu zahtevek za razveljavitev pogodbe o leasingu, ki nikakor ne more biti veljavna, saj leasingojemalca bremeni za celotno terjatev, sam pa na njeni pogladi ni prejel ničesar. Gre za goljufijo, ki ne more uživati pravnega varstva. Pogoj za izpodbijanje pravnega dejanja po tretjem odstavku 265. člena OZ ni podan in zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da obstoji fikcija, da je tretji vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnika. Tako stališče tožencu odvzame možnost dokazovanja nasprotnega. Neizpodbojna fikcija je v nasprotju s slovenskim pravnim redom in temeljnim načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih. Gre za zakonsko domnevo, pri zakonski domnevi pa je vedno dopuščen nasprotni dokaz. Poleg tega je toženka mladoletna, ni poslovno sposobna in zanjo zato domneva sploh ne more veljati.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijski razlog kršitve procesnih pravil je tožeča stranka uveljavljala povsem nekonkretizirano, zgolj tako, da se je v uvodu revizije sklicevala tudi nanj. Revizijsko sodišče na tako revizijsko grajo ne more odgovoriti. Izpodbijano sodbo namreč po določbi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Skladno s to določbo mora torej vložnik revizije konkretizirano pojasniti, s katerim ravnanjem ali opustitvijo naj bi sodišče kršilo procesna pravila. Upoštevaje navedeno je na dlani, da zgolj pavšalna navedba o uveljavljanju revizijskega razloga procesne kršitve ne dosega standarda iz opisane zakonske zahteve ter je zato očitek procesne kršitve neutemeljen.

6. Podlaga za vsebinsko odločitev sodišč prve in druge stopnje je bila dejanska ugotovitev, da je toženka od svojega očeta A.A., dolžnika tožeče stranke B., d. o. o., polovico stanovanja, ki je bilo njegovo edino nepremično premoženje, pridobila neodplačno in za tem, ko je tožeča stranka darovalca pozvala k plačilu neplačanih zapadlih obrokov iz pogodbe o finančnem leasingu, ki jo je z njo sklenil 13. 8. 2008. 7. Da upnik lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, morata biti izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj. Objektivni pogoj je, da je bilo dolžnikovo pravno dejanje ali opustitev storjeno v škodo upnika in da zaradi tega dejanja oziroma opustitve dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (255. člen OZ). Vsebina subjektivnega pogoja pa je odvisna od tega, ali je bilo dolžnikovo razpolaganje odplačno ali neodplačno. Pri neodplačnih razpolaganjih, in za neodplačno razpolaganje je šlo tudi v obravnavanem primeru, se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano.

8. V pritožbenem postopku je bilo sporno le, ali je bil izpolnjen subjektivni pogoj za akcijo paulinana. Pritrdilni odgovor drugostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilen. Revizijsko sodišče lahko zgolj ponovi, da obdarjenkino nezavedanje, da je bila sklenitev darilne pogodbe v škodo darovalčevemu upniku ni relevantno in da je pomembno le, ali se je tega zavedal darovalec kot dolžnik tožeče stranke (tretji odstavek 356. člena OZ). Pri neodplačnih pravnih poslih je v breme dolžnika vzpostavljena zakonska domneva, da se je zavedal, da z razpolaganjem škoduje upnikom, ta domneva pa je izpodbojna. Drugostopenjsko sodišče ni nikjer zapisalo, da bi šlo za fikcijo, kot mu očita revizija, češ da je s stališčem o fikciji vzpostavilo stanje v škodo dolžnika brez možnosti dokazovanja nasprotnega. Izrecno je namreč poudarilo, da tožena stranka domneve ni uspela izpodbiti in tudi zakaj ne (ker je darilno pogodbo sklenila za tem, ko je tožeča stranka svojega dolžnika pozvala k plačilu obveznosti).

9. Razumevanje revidentke, naj bi jo izpodbijana sodba zavezovala k plačilu celotnega darovalčevega dolga tožeči stranki, je napačno. Obseg njene obveznosti seveda ni tolikšen: dolžna je dopustiti, da darovalčev upnik svojo točno določeno terjatev do darovalca, poplača iz podarjenega ji deleža stanovanja; dolžna je torej dopustiti poplačilo samo do tiste vrednosti, ki jo bo s prodajo dosegla njena polovica spornega stanovanja.

10. Po obrazloženem je revizija neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).