Jedro

Toženka bi izpodbijanju dolžnikovega pravnega dejanja lahko nasprotovala z dokazom, da dolžnik ni vedel oziroma mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja upnika. Ni pomembno njeno lastno nezavedanje, temveč nezavedanje dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je darilna pogodba, sklenjena 19. 5. 2009, med darovalcem Z. Ž. in obdarjenko Š. Ž., brez pravnega učinka do tožeče stranke do zneska terjatve tožene stranke do darovalca Z. Ž. v znesku 223.177,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, da je toženka dolžna dopustiti, da tožeča stranka poplača svoj dolg do dolžnika A., s.p. iz njej lastnega solastninskega dela do ½ nepremičnine in da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 7.612,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Toženka ne more odgovarjati za plačilo celotnega zneska, ki ga dolguje Z. Ž. S tožbo se ne more zahtevati plačilo celotne terjatve tožeče stranke, temveč samo uveljavljanje plačila ali izvršbe na tistem delu premoženja, ki je predmet izpodbijanja dolžnikovih pravdnih dejanj. Razveza leasing pogodbe in nastanek terjatve ni posledica nespoštovanja obveznosti iz Pogodbe o finančnem leasingu z dne 13. 8. 2008, temveč okoliščin, na katere leasingojemalec ni mogel vplivati. Namen pogodbe o finančnem leasingu je bil, da Z. Ž. pridobi avtobus, ki pa mu ni bil nikoli dobavljen. Ker predmeta leasinga ni dobil, je odpovedal pogodbo o finančnem leasingu. Darilna pogodba ni bila sklenjena z namenom oškodovanja tožnice kot upnice. Sklenjena je bila zaradi razpada izvenzakonske skupnosti med Z. Ž. in toženkino materjo L. Ž., z namenom, da se uredijo življenjski pogoji za mladoletno toženko, ki je bila dodeljena svoji materi. Namen darilne pogodbe, s katero je Z. Ž. 19. 5. 2009 podaril svoj solastninski delež na stanovanju B., ki sta ga kupila skupaj z L. Ž. je bila izključno korist otroka in ne izigravanje upnikov. Toženka je mladoletna, ni poslovno sposobna in zanjo ne more veljati domneva iz tretjega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sicer pa gre le za zakonsko domnevo, ki dopušča nasprotni dokaz in manjka predpostavka za izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba zavzame stališče, da je Z. Ž. (dolžnik upnika) z darilno pogodbo 19. 5. 2009, s katero je (brezplačno) prenesel polovico solastnega deleža na stanovanju na hčer (toženko), oškodoval upnico (tožečo stranko). Ugotovi, da sta podana objektivni (drugi odstavek 255. člena OZ) in subjektivni (tretji odstavek 256. člena OZ) pogoj, ki morata biti kumulativno podana za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

6. Zavzeto stališče temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je Z. Ž. (dolžnik upnice) z darilno pogodbo 19. 5. 2009 podaril polovico solastnega deleža stanovanja na B. svoji hčerki (toženki), - da ima tožeča stranka do Z. Ž. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Pg 2008/2010 z dne 16. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 939/2011 z dne 24. 5. 2012 pravnomočno ugotovljeno terjatev, - da izvira terjatev tožeče stranke do Z. Ž. iz pogodbe o finančnem leasingu, ki sta jo sklenila 13. 8. 2008, katere predmet je bil leasing avtobusa, - da je Z. Ž. z darilno pogodbo odsvojil svoje edino premoženje in nima dovolj sredstev za izpolnitev obveznosti do tožnice, - da je na dan darilne pogodbe Z. Ž. dolgoval devet zaporednih obrokov leasinga, ki bi jih moral plačevati na podlagi sklenjene pogodbe, - da je tožeča stranka Z. Ž. pozvala na plačilo zapadlih obrokov že z opominom 15. 10. 2008. 7. Toženki z izpodbijano sodbo ni naloženo, da mora plačati terjatev tožnici, temveč ji je, glede na ugotovitev, da darilna pogodba nima učinka v razmerju do tožnice, naloženo, da dopusti tožnici poplačilo iz njej podarjenega polovičnega solastnega deleža stanovanja. Z izpodbijano sodbo je dopuščeno poplačilo le iz premoženja, ki je bilo predmet izpodbijanega dolžnikovega dejanja (polovica solastnega dela stanovanja na B.). Slednje je skladno z določbo 260. člena OZ, po katerem izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev. Brez pomena so zato pritožbene trditve, da toženka ne more odgovarjati za več, kot je prejela.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo, pravilno uporabilo materialno pravo in za odločitev navedlo prepričljive in jasne razloge, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. 9. Obstoju objektivnega pogoja izpodbijanja pritožba ne nasprotuje, nasprotuje pa obstoju subjektivnega pogoja. Za utemeljenost subjektivnega pogoja pri neodplačnih pravnih poslih mora upnik dokazati le, da gre za neodplačni pravni posel. V predmetni zadevi toženka temu ni niti nasprotovala. Pri neodplačnih pravnih poslih se po določbi tretjega odstavka 256. člena OZ ne zahteva, da bi prejemnik koristi (toženka) vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnika. Zgrešeno je pritožbeno stališče, da za toženko, ker je mladoletna (zastopa jo mati), ta pogoj ne velja. Ne gre za domnevo, ki bi bila izpodbojna. Toženka bi izpodbijanju lahko nasprotovala z dokazom, da dolžnik ni vedel oziroma, da mu ni bilo treba vedeti za možnost oškodovanja upnika. Na podlagi tretjega odstavka 256. člena ZPP namreč velja domneva, da se šteje, da je dolžnik vedel, da z neodplačnim razpolaganjem škoduje upnikom. Domneva je sicer izpodbojna, vendar je toženka ni uspela izpodbiti. Ni namreč pomembno njeno lastno nezavedanje, temveč nezavedanje dolžnika, ki pa je po oceni sodbe vedel, da s svojim dejanjem škoduje upniku. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v tako oceno, ki temelji na ugotovitvi, da je dolžnik z izpodbijanim pravnim dejanjem odsvojil svoje edino nepremično premoženje in to potem, ko ga je tožeča stranka že pozvala za plačilo (neplačanih zapadlih) leasing obrokov. Pritožba ne izpostavlja nobenih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v pravilnost takega zaključka sodbe (11. točka obrazložitve). Zakaj ni pomembno, kakšen je bil namen darilne pogodbe (pritožba vztraja, da darilna pogodba ni bila sklenjena z namenom škodovati upniku, temveč zaradi razpada zunajzakonske skupnosti, zaradi ureditve medsebojnih razmerij, v korist mld. hčerke, toženke), je pravilno in dovolj popolno odgovorila že sodba (11. točka obrazložitve) in njeni razlogi ne terjajo dopolnitve.

10. Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili (specificirano) priglašeni.