Jedro

Ravnanja tožnice, ko je v prvem sojenju eventualno kumulirala dva tožbena zahtevka in potem to povzela tudi v drugem sojenju, ni mogoče opredeliti kot spremembo tožbe. V prvih odstavkih glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka in v drugem odstavku podrejenega tožbenega zahtevka prihaja do mešanja relativnih in absolutnih učinkov zahtevanega izpodbijanja, do delnega prikrivanja tožbenih zahtevkov, da je dejanska in pravna podlaga glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka ista. V taki situaciji gre le za navidezno kumuliranje tožbenih zahtevkov.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka pod III. spremeni tako, da se pravilno glasi: “Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15. dni 1.217,30 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.” V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba tožene stranke.

Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I. razsodilo, da je razpolaganje - pripoznava tožbenega zahtevka dolžnika M. Š. v pravdni zadevi P 103/96, kjer je bilo ugotovljeno, da je nepremičnina vložek št. 1 k. o. C. (sedaj stavbna pravica št. 9 k. o. C., ID ...) izključna last toženke, v razmerju do tožeče stranke J. K. brez pravnega učinka do višine njene terjatve v znesku 59.417,54 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V posledici tega je sodišče pod točko II. naložilo toženi stranki, da zaradi poplačila te terjatve trpi izvršbo na navedeno stavbno pravico in sicer z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri tej stavbni pravici vse do ene polovice ugotovljene vrednosti in prodajo teh nepremičnin, po pravnomočnosti sklepa o izročitvi na javni dražbi pa s poplačilom tožnice. Zahtevek tožnice, da se lahko poplača še z druge polovice je kot neutemeljen zavrnilo, pod III. pa je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.304,82 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ob uporabi določb 280. in 281. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ugotovilo, da je toženka kot tožnica v pravdnem postopku P 103/96 zoper dolžnika kot svojega bivšega zakonca 25. 1. 1996 vložila tožbo, s katero je najprej uveljavljala ugotovitveni zahtevek, da spada nepremičnina vpisana v vložku št. 1 k. o. C. v skupno premoženje bivših zakoncev in da je delež vsakega 1/2. Nato pa je tekom tega postopka tožbeni zahtevek 16. 3. 2004 spremenila tako, da je zahtevala, da se ugotovi, da je v celoti lastnica te nepremičnine. Toženec v tej pravdni zadevi je tako spremenjen zahtevek pripoznal in je sodišče prve stopnje 18. 3. 2004 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je bilo ugotovljeno, da je celotna nepremičnina v izključni lasti sedanje toženke. Sodišče je še ugotovilo, da je tožnica zaradi izterjave svoje odškodninske terjatve, ki ji je bila prisojena zoper dolžnika M. Š. sodbo P 1030/2002 z dne 2. 6. 2003 predlagala izvršbo (In 2004/00159) tudi na te nepremičnine, v tem izvršilnem postopku pa je M. Š. vložil ugovor, v katerem je navajal, da ni lastnik te nepremičnine in se pri tem skliceval na sodbo na podlagi pripoznave opr. št. P 103/96. Tožnica na račun svoje terjatve do dolžnika ni dobila ničesar plačanega in je sodišče ugotovilo, da od M. Š. že od leta 2004 neuspešno izterjuje svojo terjatev. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pripoznava toženkinega zahtevka v zadevi P 103/96 neodplačno razpolaganje, zato je sodišče uporabilo določbe o izpodbijanju neodplačnih pravnih dejanj in sicer tretji odstavek 281. člena ZOR. Prav tako je sodišče ugotovilo, da je bilo premoženje, s katerim je M. Š. razpolagal v pravdni zadevi, skupno premoženje zakoncev na podlagi drugega odstavka 51. člena ZZZDR, saj toženka ni uspela dokazati, da bi to premoženje predstavljalo njeno izključno premoženje. Zato je sodišče tudi zaključilo, da je dolžnik s pripoznavo toženkinega tožbenega zahtevka v pravdni zadevi P 103/96 razpolagal s svojim polovičnim deležem in s tem razpolagal s še svojim edinim premoženjem, saj drugih sredstev za poplačilo tožničine terjatve ni imel, zato je s takšnim ravnanjem storil dejanje v škodo tožnice kot svoje upnice in sicer za 1/2 vrednosti te nepremičnine. Zahtevku tožeče stranke je delno ugodilo, v preostalem delu pa je njen zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo v skladu s 163. členom ZPP in Odvetniško tarifo in zaključilo, da je tožnica v tej pravdi uspela s 30 %, v preostalem delu pa je s svojimi ugovori uspela tožena stranka.

2. Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodbo izpodbija v delu, s katerim ni uspela in v odločitvi o stroških postopka. Meni, da sodišče ni imelo razlogov, da bi zavrnilo zahtevek za 1/2, saj tožena stranka ni podala takšnih trditev, na podlagi katerih bi lahko sodišče tako zaključilo. Zatrjevala je, da je v posledici dolžnikovega pravnega dejanja, pripoznave tožbenega zahtevka, le-ta razpolagal še s svojim poslednjim realnim premoženjem. Takšnih trditev tožena stranka vse do pritožbe ni prerekala. Sodišče je vezano na trditveno podlago in tožena stranka bi morala najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo podati nasprotne trditve. Sodišče pri tem tudi ni upoštevalo, da je bila v času pripoznave tožbenega zahtevka pri tej nepremičnini pod Dn. št. ... vpisana plomba zaradi vpisa začasne odredbe, ki se je nanašala na pravdno zadevo P 27/95 (P 1030/2002), kar pomeni, da je tožeča stranka v primeru, če do sporne pripoznave zahtevka ne bi prišlo, razpolagala z upravičenim pričakovanjem, da se bo lahko po zaključku odškodninske pravde v izvršbi poplačala z uveljavitvijo nepremičnega premoženja. Tako bi tožeča stranka lahko brez izpodbojnega razpolaganja dolžnika v izvršbi posegla na celotno nepremičnino, saj na podlagi načela zaupanja v zemljiško knjigo ne bi smela trpeti nobenih škodljivih posledic. Sodišče prve stopnje se je po nepotrebnem ukvarjalo z ugotovitvijo deležev na skupnem premoženju razvezanih zakoncev kot predhodnem vprašanju. Sodišče bi moralo zaključiti da je ta nepremičnina izključna lastnina dolžnika in da je bila kupljena z njegovimi sredstvi in pridobljena pred sklenitvijo zakonske zveze. Pri tem se sklicuje na izpovedbo priče M. K., ki je povedala, da toženka pred sklenitvijo zakonske zveze ni imela večjega premoženja. Opozarja še, da bi glede na v postopku izkazano dejstvo, da je toženka iz zakonske zveze z dolžnikom prejela celoten vikend na V., ki ga je pretežno zgradil dolžnik, sodišče moralo zaključiti, da ta nepremičnina v celoti pripada dolžniku. Zato vztraja na trditvi, da je dolžnik s pripoznavo tožbenega zahtevka v zadevi P 103/96 razpolagal z nepremičnino, ki je predstavljala njegovo edino preostalo premoženje in sodišču v tem delu očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilne zaključke. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki je nerazumljiva. Odločitev sodišča o tem, da je uspela le s 30 % pa je nepravilna. V celoti je uspela s prvim delom tožbenega zahtevka na izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja, na kar se je pravda tudi pretežno osredotočila. Z drugim delom tožbenega zahtevka pa je bila uspešna le v 50 %, zato je njen skupni uspeh v tem vsaj 75 %. Sodišče bi moralo tudi za odškodninski zahtevek ugotoviti, da z njim niso nastali nobeni stroški, saj je tudi argumentacija pritožbenega in revizijskega sodišča glede tega zahtevka kratka in jedrnata. Zato bi sodišče moralo razsoditi, da je uspela s 75 %. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s posledično stroškovno odločitvijo ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka s pravočasno pritožbo prav tako uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Podaja ugovor razsojene zadeve, saj odločanje o zahtevku, ki ga je tožeča stranka kot podrednega postavila v vlogi 14. 1. 2010, pomeni ponovno odločanje o že razsojeni zadevi. Pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 577/2007 v zvezi s sodbo P 925/2004. V tem delu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa še meni, da je tožeča stranka tak zahtevek vložila prepozno, po preteku prekluzivnega roka, saj ga je vložila šele s spremembo tožbe 14. 1. 2010. Ne strinja s z zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tako preoblikovani zahtevek ne pomeni spremembe tožbe. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje ker se ni ukvarjalo vsebinsko z vprašanjem o tem, ali je dolžnik dejansko razpolagal še s svojim edinim premoženjem. V tem delu sodišču očita pretirano strogost do tožene stranke in da neprerekanost navedb preširoko tolmači. Toženi stranki ni poznano sedanje premoženjsko stanje dolžnika tožeče stranke zato ni utemeljeno zahtevati od nje pretirano substancirano naštevanje njegovega obstoječega premoženja. Sicer pa je dokazno breme o tem na strani tožeče stranke. Iz navedb tožene stranke pa smiselno izhaja, da bi se tožeča stranka lahko poplačala tudi z drugim premoženjem dolžnika. Ker je sodišče to dejstvo štelo kot nesporno mu prav tako očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter po 14. točki istega člena. Sodišču očita tudi arbitrarno ugotovitev v delu, ko je navedlo, da je tožnica z uspehom v pravdi P 1140/2004 pridobila le možnost, da se poplača za 1/4 nepremičnine parc. št. 527/13 k. o. S.. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da je pripoznava zahtevka s strani dolžnika v pravdni zadevi P 103/96 neodplačno razpolaganje, saj bi sodišče moralo najprej ugotoviti ali sploh gre za dolžnikovo premoženje. Dolžnik je bil zgolj zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, s tem postopkom pa se je lastniško razmerje le uredilo. Ko je sodišče zaključevalo, da bi toženka morala dokazati s konkretnimi navedbami večji delež na tem premoženju, je spregledalo, da je strogo razpravno načelo omiljeno z zavezo sodišča po materialnem procesnem vodstvu. Pri zahtevkih za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika se praviloma ne presojajo vprašanja skupnega premoženja med zakoncema, obseg skupnega premoženja in delež med zakoncema, saj je to vprašanje predmet posebnih postopkov. Če je sodišče štelo, da gre za pravno pomembno dejstvo, bi moralo poskrbeti, da bi tožena stranka morala dopolniti svoje navedbe in tudi predlagati svoje dokaze v izogib sodbi presenečenja. Ker je dokazni postopek pokazal, da ji gre nedvomno večji delež na skupnem premoženju, je sodišče z neuporabo 285. člena ZPP kršilo določbe postopka in obstaja kršitev po 8. točki drugega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče bi moralo zahtevek tožeče stranke omejiti oziroma relativizirati, saj v obliki kot je postavljen omogoča tožeči stranki tudi večkratno poplačilo svojega dolga. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek ali zavrže ali zavrne ali pa da se sodba razveljavi ter vrne zadevo sodišču v ponovni postopek.

5. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem ponavlja svoje navedbe in predlaga, da se pritožba tožene stranke zavrne ter zahteve povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena v delu, ko je sodišče odločilo o stroških postopka, v preostalem delu pa ni utemeljena. V celoti pa ni utemeljena pritožba tožene stranke.

7. Glede na pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je bilo o enakem zahtevku že odločeno in da sodišče ne more dvakrat odločati o isti stvari (ugovor “res iudicata”), s katerimi uveljavlja kršitev iz dvanajste točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče podaja kratek potek dogajanja v tej pravdni zadevi.

8. Tožeča stranka je vložila tožbo 31. 8. 2004 zaradi izpodbijanja dolžnikov pravnih dejanj. S to tožbo je zahtevala ugotovitev, da pripoznava tožbenega zahtevka dolžnika M. Š. v pravdni zadevi opr. št. P 103/96, pred Okrajnim sodiščem v Celju in kjer je nastopala tožeča stranka Z. Š. proti toženi stranki M. Š. v razmerju do tožeče stranke J. K. nima pravnega učinka do višine vrednosti njene terjatve. Pod točko II. pa je od tožene stranke Z. Š. zahtevala plačilo zneska 15.072.471,00 takratnih SIT (EUR 62.896,31) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka je nato 23. 3. 2005 v pripravljalni vlogi (list. št. 59 spisa) preoblikovala tožbeni zahtevek tako, da je pod točko I. zahtevala, da sodišče razsodi, da je pripoznava tožbenega zahtevka v razmerju do tožeče stranke brez pravnega učinka do višine njene terjatve skupaj s pripadki in se v tem obsegu razveljavi, pod točko II. pa od tožene stranke zahtevala plačilo tega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nato pa postavila še podredni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala enako kot v prvem zahtevku, le da je nekoliko razširila opis dejanja. Ponovno pa je vložila tudi zahtevek za plačilo zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in dodala, da je dolžna tožena stranka za ta znesek trpeti izvršbo na nepremičninah v vl. št. 1 k. o. C.. Pri tem je še navedla, da s takšno uskladitvijo in postavitvijo podrednega tožbenega zahtevka ne gre za objektivno spremembo tožbe.

9. S sodbo z dne 8. 1. 2007 opr. št. P 925/2004 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se razpolaganje- pripoznava tožbenega zahtevka dolžnika M. Š. v pravdni zadevi P 103/96 in … brez pravnega učinka do višine terjatve J. K. v znesku 62.896,31 EUR s pripadki. V drugem odstavku je toženi stranki Z. Š. naložilo, da plača tožeči stranki J. K. 62.896,31 EUR z različnim tekom zakonskih zamudnih obresti in odločilo nato še o stroških postopka. V presežku v točki 2. (plačilo iz naslova prejetih najemnin) pa je zahtevek zavrnilo. Pod II. pa je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek v celoti. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 25. 7. 2007 opr. št. Cp 577/2007 pritožbi tožene stranke ugodilo in je sodbo v zvezi s sklepom o popravi sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo v izpodbijanem delu, to je v točki I.1. v obeh odstavkih in glede stroškov in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Tako je bila razveljavljena sodba sodišča prve stopnje v tistem delu, ko je sodišče odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, ki pa se je nanašal na izpodbijanje pravnih dejanj. Po razveljaviti tega primarnega tožbenega zahtevka je nato tožeča stranka v vlogi z dne 14. 1. 2010 (list. št. 230 spisa) ponovno postavila zahtevek, s katerim je zahtevala, da sodišče razsodi, da je razpolaganje - pripoznava tožbenega zahtevka v zadevi P 103/96 … v razmerju do tožeče stranke brez pravnega učinka do višine njene terjatve v znesku 62.896,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se v tem obsegu razveljavi. Pod točko II. je vztrajala pri zahtevku za plačilo zneska 62.896,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nato pa postavila tudi podredni tožbeni zahtevek (ponovno), v katerem je le dodatno opisala dejansko stanje in prav tako zahtevala, da sodišče razsodi, da je razpolaganje v razmerju do tožeče stranke brez pravnega učinka do višine njene terjatve in se zato v tem obsegu razveljavi, pod točko 2. tega podrednega zahtevka pa od sodišča zahtevalo, da razsodi. da je tožena stranka dolžna zaradi poplačila terjatve tožnice J. K. zoper M. Š. v tem znesku trpeti izvršbo na nepremičninah v vložku številka ... k. o. ... . S sodbo z dne 18. 10. 2010 pod opr. št. P 769/2007 je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (ker je bil vložen prepozno), da je razpolaganje dolžnika z zahtevkom v pravdni zadevi P 103/96 brez pravnega učinka do višine terjatve skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se v tem obsegu razveljavi ter zahtevek o plačilu tega zneska, prav tako pa je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek. Na pritožbo tožeče stranke je Višje sodišče v Celju pod opr. št. Cp 188/2011 (list. št. 322 spisa) 14. septembra 2011 pritožbo zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka postavila zahtevek na izpodbijanje pravnih dejanj šele z spremembo tožbe in po poteku prekluzivnega roka.

10. Vrhovno sodišče je 4. julija 2013 odločalo o reviziji tožeče stranke in s sodbo in sklepom II Ips 6/2012 revizijo zoper odločitev o odškodninskem zahtevku zavrnilo, v ostalem delu pa je reviziji ugodilo in razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je v jedru sodbe in sklepa II Ips 6/2012 navedlo, da tožnica ni zamudila roka za vložitev Paulijanske tožbe. Njenega ravnanja, ko je v prvem sojenju eventualno kumulirala dva tožbena zahtevka in potem to povzela tudi v drugem sojenju ni mogoče opredeliti kot spremembo tožbe. V prvih odstavkih glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka in v drugem odstavku podrejenega tožbenega zahtevka prihaja do mešanja relativnih in absolutnih učinkov zahtevanega izpodbijanja, do delnega prikrivanja tožbenih zahtevkov, zlasti pa je pomembno dejstvo, da je dejanska in pravna podlaga glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka ista: življenjski dogodek je le eden, to je izpodbijana izjava o pripoznavi, razlog za izpodbijanje pa je v obeh kumuliranih zahtevkih tudi enak - oškodovanje upnice. V taki situaciji gre le za navidezno kumuliranje tožbenih zahtevkov (povzeto dobesedno iz jedra odločbe).

11. Tako je sodišče prve stopnje s sedaj izpodbijano sodbo ponovno odločalo o zahtevku, ki ga je obravnavalo kot Paulijansko tožbo.

12. Ugovor tožene stranke o tem, da je bilo o zahtevku že odločeno s pravnomočnimi sodbami P 925/2004, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča Cp 577/2007, ni utemeljen. Sodba, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da je pripoznava zahtevka dolžnika M. Š. v zadevi P 103/96 brez pravnega učinka v razmerju do tožeče stranke in sicer v višini njene terjatve ter se v tem obsegu razveljavi in v drugem delu, ko je bilo odločeno o istem znesku terjatve kot odškodninskem zahtevku in s katero je bil zavrnjen tudi podredni zahtevek, ki pa je bil v bistvu enak kot primarni zahtevek, je bila s sklepom Višjega sodišča razveljavljena. Zato s sodbo P 925/2004 v zvezi s sodbo Cp 577/2007 ni bilo pravnomočno odločeno o zahtevku, o katerem je sodišče odločilo s sedaj izpodbijano sodbo. Res je sodišče prve stopnje v zadevi P 925/2004 dopustilo dva, v bistvu enaka zahtevka, kot primarnega in podrednega, višje sodišče pa se s tem ni ukvarjalo, saj je odločitev o primarnem zahtevku le razveljavilo, kar pa pomeni, da o podrednem zahtevku, ki je bil enak kot primarni, ni moglo biti pravnomočno odločeno. Da je temu tako pa izhaja tudi iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 6/2012, argumentacija o tem pa je obširna v točkah 6 in 8 odločbe revizijskega sodišča. Pritožnik pozablja, da zahtevek o katerem je bilo sedaj odločeno ni bil le pravnomočno zavrnjen, pač pa je s sodbo P 925/2004 odločalo sodišče kot o primarnem zahtevku enake vsebine, glede tega pa je bila ta sodba razveljavljena in je sodišče moralo o takšnem zahtevku ponovno odločati. Res je tožnik kasneje ponovno spreminjal zahtevek in ponovno postavil podredni zahtevek, vendar je Vrhovno sodišče glede tega navedlo, da tožnik ni spremenil tožbe, ko je ponovno uveljavljal oziroma opredelil podrejeni tožbeni zahtevek z zahtevo, da se sporna dolžnikova pripoznava v razmerju do tožnice in v obsegu njene terjatve izreče za pravno neučinkovito ter se v tem obsegu razveljavi in da je toženka zaradi poplačila tožničine terjatve dolžna trpeti izvršbo na nepremičnino, ki je bila predmet dolžnikovega nedovoljenega razpolaganja. V točki 9 je Vrhovno sodišče navedlo, da zaradi opisanega mešanja relativnih in absolutnih učinkov v obeh prvih odstavkih glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka ter v drugem odstavku podrejenega tožbenega zahtevka tožničinega ravnanja, ko je že v prvem sojenju naknadno eventuelno kumulirala tožbena zahtevka ter nato to povzela tudi v drugem sojenju, ni mogoče opredeliti kot spremembo tožbe. Dejstvo je, da je dejanska in pravna podlaga glavnega in podrejenega tožbenega zahtevka ista, saj je šlo za en življenjski dogodek, izpodbijana je bila ena izjava o pripoznavi, razlog za izpodbijanje pa je v obeh kumuliranih zahtevkih enak in sicer oškodovanje upnice. Zato ni šlo za eventualno kumuliranje tožbenih zahtevkov, pač pa je tako v prvem kot tudi po tožnici imenovanem podrednem zahtevku, obstajal en sam zahtevek. Zato je Vrhovno sodišče tudi razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in sodbo sodišča prve stopnje, saj je zaključilo, da je tožeča stranka tožbo vložila pravočasno ter ob postavitvi prvega zahtevka in tožba ni bila spremenjena. Dejansko je tožeča stranka res uveljavljala le en zahtevek, ne glede na to, kako ga je oblikovala. Enaka zahtevka pa ne moreta biti postavljena eventualno. Z argumentacijo VS RS se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jo tudi povzema, pri tem pa še dodaja, da toženec ne more zatrjevati, da je bilo o podrednem zahtevku že pravnomočno odločeno in da je bil pravnomočno zavrnjen, saj je pravda ves čas tekla o primarnem zahtevku, ki je imel vsebino podrednega zahtevka in glede katerega je bila odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena. O takšnem zahtevku pa je torej sodišče prve stopnje lahko odločalo, zato očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Iz teh razlogov pa ni utemeljena pritožba tožene stranke v delu, ko zatrjuje, da je bil pravilen zahtevek podan šele s spremembo tožbe.

13. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke, ko je razsodilo, da je v pravdnem postopku P 103/96 dana pripoznava M. Š. brez pravnega učinka le za 1/2 nepremičnega premoženja. Tožeča stranka zaključke v zavrnilnem delu, ki ga je sodišče prve stopnje obrazložilo na straneh 13, 14 in 15 sodbe, izpodbija, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz določbe 51. člena ZZZDR, po kateri se pri ugotavljanju skupnega premoženja izhaja iz domneve, da je delež enak - torej vsakega zakonca 1/2. Pravilno je zaključilo, da toženka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala dejstev, na podlagi katerih bi bilo sodišče prve stopnje dolžno izvajati dokaze o tem, da bi bil njen delež večji. Vse kar je toženka zmogla tekom celotnega postopka je bila njena trditev, ki jo pritožbeno sodišče povzema dobesedno: “Gre za lastnino tožene stranke, izključno lastnino temeljem izvirne pridobitve tekom zakonske zveze in sicer v zvezi z okoliščino, da gre za na temelju zakona pridobljeno lastninsko pravico.” Nobenih drugih pravno relevantnih dejstev v zvezi s tem toženka ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da je bila nepremičnina nabavljena pred sklenitvijo zakonske zveze, nasprotno, zaključilo je, da je bila pridobljena tekom trajanja zakonske zveze. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno opozarja, da takšno dejstvo ni bilo sporno in da bi ga sodišče moralo obravnavati kot nespornega, kar ne drži. Takoj ko je tožena stranka zatrjevala, da je premoženje v celoti njena last, tožeča stranka pa nasprotno, je šlo za sporno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno presojalo. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotavljalo dejstva le na podlagi zaslišanja strank in prič, ne da bi stranke takšna dejstva zatrjevala, vendar pa je pravilno zaključilo, da je toženka sicer skromno zatrjevala, da je premoženje njena izključna lastnina, obenem pa je tudi sama zatrjevala, da je bila pridobljena “po dejstvu zakonske zveze”. Zato je sodišče pravilno navedlo, da je očitno, da na nekem premoženju, ki spada v skupno premoženje zakoncev, samo eden od zakoncev ne more imeti izključnega celotnega deleža in v tej smeri tudi pravilno ocenjevalo takšne toženkine navedbe. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno presojalo trditveno podlago tožeče stranke in pravilno zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati, da bi bila sporna nepremičnina kupljena s sredstvi, ki bi jih dolžnik pridobil že pred sklenitvijo zakonske zveze. Dokazno breme o tem je bilo na strani tožeče stranke, vendar šele na podlagi ustreznih substanciranih trditev. Le-teh pa tožeča stranka ni podala.

14. Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da je bistveno dejstvo, da je bila na nepremičnini pod Dn. št. 2976/96 vpisana plomba zaradi vpisa začasne odredbe, ki se je nanašala na pravdno zadevo P 27/95 (kasneje P 1030/2002). Ta okoliščina ni pomembna, saj je sodišče v tem postopku glede na naravo tožbenega zahtevka ugotavljajo dejstva razpolaganja takratnega dolžnika M. Š. in v posledici presojalo njegovo ravnanje ter zaključilo, da je bilo brez pravnega učinka, zato je tožena stranka dolžna trpeti izvršbo na 1/2 nepremičnine. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da se je sodišče po nepotrebnem ukvarjalo z ugotovitvijo deležev na skupnem premoženju razvezanih zakoncev kot o predhodnem vprašanju, saj je ob tako določenem zahtevku moralo ugotavljati, kakšno je bilo razpolaganje M. Š. v pravdi, ki je potekala zaradi skupnega premoženja bivših zakoncev.

15. Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da bi se moralo sodišče opreti na izpovedbo priče M. K., ki je v prvem sojenju potrdila, da toženka pred samim zakonom ni imela kakšnega večjega premoženja, saj gre le za izpoved priče, ne pa za trditveno podlago tožeče stranke.

16. Niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče prestrogo presojalo pomanjkanje njene trditvene podlage v zvezi z okoliščino, da je M. Š., s takšno pripoznavo razpolagal s svojim edinim premoženjem. Dejstvo je, tega pa pritožnica s pritožbo ne more izpodbiti, da je tekom celotnega postopka bila popolnoma pasivna in da ni zatrjevala prav nobenih dejstev, ki so bila pomembna za obravnavanje takšnega zahtevka, katerega bistvo je bilo razpolaganje toženkinega bivšega moža v pravdi, s katero se je ugotavljala delež na skupnem premoženju. Tožena stranka tudi nikoli ni zatrjevala, da bi se tožnica lahko poplačala s kakršnimkoli drugim premoženjem, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da takšno dejstvo ni bilo sporno. Sicer pa je sodišče dovolilo poplačilo iz tega premoženja le do višine dolgovane terjatve, kar pa v konkretnem primeru pomeni, da bo tudi tekom izvršilnega postopka lahko ugovarjala, da se je tožeča stranka poplačala že iz drugega premoženja last svojega dolžnika. Zato očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Pritožnica pri tem izpostavlja tudi dejstvo, da je tožnica z uspehom v drugi pravdni zadevi že pridobila možnost, da se poplača s prodajo z 1/4 druge nepremičnine, vendar pa je toženki tudi na te pritožbene navedbe za odgovoriti, da to dejstvo ni bilo prerekano, da toženka tega ni zatrjevala in da toženka tudi sedaj ne zatrjuje, da je tožnica uspela z izvršbo in da je bila že poplačana. To pa bi bil edini ugovor, ki bi ga lahko podala ali tekom postopka na prvi stopnji ali v okviru dovoljenih pritožbenih novot tudi na pritožbeni stopnji.

17. Pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi iz njenih navedb smiselno izhajalo, da je bila sporna nepremičnina predmet razdružitve njunega siceršnjega skupnega premoženja, niso z ničemer potrjene, toženka pa tega dejstva v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala. Trditve, da je sporna nepremičnina njeno originalno pridobljeno premoženje na podlagi dejstva zakonske zveze pa prav gotovo ne pomenijo česa takšnega. Tudi ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je pripoznava toženkinega zahtevka s strani dolžnika v pravdni zadevi neodplačno razpolaganje. Toženka v postopku na prvi stopnji tega dejstva ni prerekala, nobenih trditev ni podala v zvezi z razpolaganjem dolžnika, zato sodišče tudi ni bilo dolžno ugotavljati, ali sploh gre za dolžnikovo premoženje.

18. Navedbe toženke o tem, da je razpravno načelo omiljeno z načelom materialnega procesnega vodstva so sicer načelno resnične, vendar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 285. člena ZPP. Toženka je imela vse možnosti, da bi argumentirano prerekala trditvam tožeče stranke, poznala je pravno podlago, izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, v okviru le-te pa bi lahko seveda ob primerni skrbnosti podala tudi trditve oziroma prerekala navedbe tožeče stranke. Ne samo to, tudi višje sodišče je v razveljavitvenem sklepu Cp 577/2007 natančno navedlo, kaj bi morala zatrjevati ena in druga stranka. Toženka svoje pasivnosti v postopku na prvi stopnji ne more skriti z očitkom sodišču, da ni opravilo svoje dolžnosti in da ni spoštovalo procesnih določb. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena in sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 285. člena ZPP pa tudi očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

19. Tožeča stranka je vložila tožbo 31. 8. 2004, v času, ko je že veljal Obligacijski zakonik, zato bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo Obligacijskega zakonika, ki ureja izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj (255. - 260. člen OZ). Čeprav je sodišče prve stopnje uporabilo določbe prej veljavnega ZOR pa je pravilno ugotavljalo dejansko stanje v skladu s tretjim odstavkom 256. člena OZ, ki določa, da se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. Prav tako je presojalo okoliščine po 259. členu OZ kot tudi učinke, ki so določeni v 260. členu. V okviru teh določb je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo pravno pomembne okoliščine, pri tem pa se pravilno oprlo na trditveno podlago ene in druge stranke, ter tudi pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Svojo odločitev je korektno obrazložilo, sodba pa ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Pritožba obeh pravdnih strank tako glede odločitve o glavni stvari ni utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbi zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Utemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, ko izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je v tem delu nepravilno uporabilo določbo 154. člena ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno navedlo, da je tožnica z glavnim zahtevkom uspela z 1/2, in da je bil v celoti zavrnjen njen odškodninski zahtevek zoper toženko in tudi zahtevek za razveljavitev izpodbijane pripoznave glede katerega pa sicer niso nastali nobeni posebni stroški. Vendar pa je ob dejstvu, kako je tekel ta postopek sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP. Dejstvo je, da je odškodninski zahtevek, ki je bil pravnomočno zavrnjen temeljil na podobni dejanski podlagi in da zaradi obravnavanja le-tega niso nastali posebni stroški. Zato tudi ni razlogov, da bi bil uspeh tožene stranke večji kot pa uspeh tožeče stranke, ki je vendarle z bistvenim delom zahtevka uspela. In kot je ugotovilo sodišče prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka za 1/2 nepremičnine niso nastali prav nikakršni stroški. Zato je uspeh tožeče stranke 50%. Tako je tožeča stranka ob stroških, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje in ki se pritožbeno ne izpodbijajo, upravičena do povrnitve zneska 3.761,28 EUR, tožena stranka pa do povrnitve stroškov v višini 2.543,98 EUR. V tem delu je bilo potrebno odločitev o stroških postopka v skladu z drugim odstavim 154. člena ZPP spremeniti kot izhaja iz izreka sklepa.

21. Tožeča stranka je v pritožbi uspela le glede odločitve o stroških postopka, tožena stranka pa s pritožbo ni uspela, zato stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1).