Jedro

Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta se razlikovala le v dajatvenem delu, ki ne predstavlja bistva paulijanske tožbe, zato je tožnica tožbena zahtevka kumulirala le navidezno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči plačati stroške revizijskega postopka v znesku 925,18 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku, da je bilo razpolaganje dolžnika (toženkinega razvezanega moža), to je pripoznava tožbenega zahtevka v pravdi Okrajnega sodišča v Celju P 103/96 (da je sedanja toženka izključna lastnica določene nepremičnine) v razmerju do tožnice brez pravnega učinka do višine njene terjatve 59.417,54 EUR z zneskovno in datumsko opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (izrek pod točko I. 1. sodbe). Pod točko I. 2. je odločilo, da mora toženka zaradi poplačila iste terjatve z enakimi obrestmi trpeti izvršbo na stavbni pravici (prej nepremičnini), ki je bila predmet dolžnikovega nedovoljenega razpolaganja, do ½. Višji tožbeni zahtevek, da mora toženka trpeti izvršbo na preostali ½ ter da se izpodbijano razpolaganje iz točke I.1. izreka sodbe razveljavi, je sodišče zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških. Višje sodišče je spremenilo le stroškovno odločitev, v preostalem delu pa je pritožbo tožnice zavrnilo in v celoti zavrnilo pritožbo toženke.

2. Revizijo vlaga toženka zaradi procesne kršitve iz 12. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter pravnomočno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pravnomočni sodbi revidentka očita, da je znova odločila o tožbenem zahtevku, ki je bil že pravnomočno zavrnjen s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 577/2007 z dne 25. 7. 2007, v zvezi s sodbo P 925/2004 z dne 8. 1. 2007. 3. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Uvodoma revizijsko sodišče odgovarja na toženkin predlog, naj se zadeva v reševanje dodeli drugemu sodniku poročevalcu in senatu, ker naj bi v predhodnem sojenju zavzela arbitrarno in protiustavno stališče. Praviloma se zadeva, ki je bila že razveljavljena, ob ponovni predložitvi revizijskemu sodišču dodeli istemu sodniku poročevalcu. V obravnavani zadevi je bila zadeva sicer dodeljena drugemu sodniku poročevalcu, vendar ne zato, ker naj bi bil pri poročevalki podan izključitveni razlog, ampak zaradi njenega prenehanja sodniške funkcije. Razlog za izključitev poročevalca ali člana senata namreč ne more biti pravno stališče, ki ga je sodnik zavzel pri opravljanju sodniške funkcije v dosedanjem teku postopka.

6. Dozdajšnji potek sojenja: - tožnica je s tožbo z dne 31. 8. 2004 uveljavljala tožbeni zahtevek, ki se je v 1. točki glasil, da dolžnikovo razpolaganje, to je pripoznava tožbenega zahtevka v pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Celju P 103/96 v razmerju do nje nima pravnega učinka do vrednosti 15.072.471,00 SIT z zneskovno in datumsko opredeljenimi obrestmi in naj se v tem obsegu razveljavi. V 2. točki izreka je tožnica od toženke zahtevala plačilo omenjenega zneska (primarni tožbeni zahtevek); - s pripravljalno vlogo z dne 23. 3. 2005 je tožnica postavila še podredni zahtevek, v katerem je v 1. točki, enako kot v 1. točki primarnega zahtevka, zahtevala, da dolžnikovo razpolaganje, to je pripoznava tožbenega zahtevka v pravdni zadevi P 103/96 v razmerju do nje nima pravnega učinka do vrednosti 15.072.471,00 SIT z zneskovno in datumsko opredeljenimi obrestmi in se v tem obsegu razveljavi. V 2. točki pa je zahtevala, da je toženka za izterjavo te terjatve dolžna trpeti izvršbo na nepremičnini, ki je bila predmet dolžnikovega nedovoljenega razpolaganja; - v prvem sojenju je sodišče s sodbo P 925/2004 z dne 8. 1. 2007 ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, kljub temu pa je odločilo tudi o podrednem tožbenem zahtevku in ga zavrnilo. Višje sodišče v Celju je s sklepom Cp 577/2007 z dne 25. 7. 2007 toženkini pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje (le) v izpodbijanem ugodilnem delu, glede glavnega tožbenega zahtevka, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v drugem sojenju je bil predmet sojenja primarni tožbeni zahtevek, nato pa je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 14. 1. 2010 ponovno postavila podredni tožbeni zahtevek. Sodišče je s sodbo P 769/2007 z dne 18. 10. 2010 tako primarni, kot podredni tožbeni zahtevek zavrnilo, primarnega zaradi nesklepčnosti, podrednega pa zaradi prekluzije. Višje sodišče v Celju je takšno odločitev sodišča potrdilo, Vrhovno sodišče pa jo je s sodbo in sklepom II Ips 6/2012 z dne 4. 7. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno je ugotovilo, da tožnica s podrednim zahtevkom ni spremenila tožbe, temveč je le navidezno kumulirala tožbena zahtevka; - v tretjem sojenju je tožnica oblikovala enotni tožbeni zahtevek, z vsebino, ki je povzeta v 1. točki obrazložitve te sodbe. Sodišče prve stopnje je njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo, višje sodišče pa je takšno odločitev potrdilo. Izpodbijana sodba stoji na stališču, da sta bila primarni in podredni tožbeni zahtevek že od samega začetka le navidezno kumulirana, da je tožnica dejansko že v prvem sojenju postavila le en zahtevek, zato podredni ni mogel biti pravnomočno zavrnjen.

7. Takšnega stališča ne sprejema revidentka, ki vztraja, da je bil izpodbijani zahtevek z učinkom res iudicata že pravnomočno zavrnjen. Utemeljuje, da se primarni in podredni zahtevek razlikujeta v več bistvenih delih: 2. točka primarnega zahtevka je čisti dajatveni zahtevek, 2. točki podrednega zahteva dopustitev določenega ravnanja, da bi primarni zahtevek omogočal generalno izvršbo na tožničino premoženje, podredni pa le izvršbo na povsem individualiziran predmet, da primarni zahtevek sploh ni bil sklepčen, zato kumuliranje tožbenih zahtevkov ni moglo biti navidezno. Graja tudi stališče Vrhovnega sodišča, ki ga je to zavzelo v drugem sojenju, ker naj bi odstopilo od teorije in sodne prakse, ki stojita na stališču, da je s spremembo tožbenega predloga vedno podana sprememba tožbe. Le kadar tožbeni predlog ostane nespremenjen, je za presojo vprašanja, ali gre za spremembo tožbe, potrebno presojati dejstveno in pravno podlago zahtevka.

8. Na prvi pogled je mogoče pritrditi revidentki, da je bil tožničin zahtevek, kateremu sta nižji sodišči ugodili, že pred tem v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen. Iz povzetka pravne in dejanske situacije te pravdne zadeve iz 6. točke te sodbe je razvidno, da naj bi v prvem sojenju po razveljaviti prvostopenjske sodbe, istočasno med pravdnima strankama obstajali dve nasprotujoči si odločitvi sodišča. Razveljavljena in vrnjena v novo sojenje je bila odločitev prvostopenjskega sodišča, da je dolžnikova pripoznava tožbenega zahtevka v pravdi v razmerju do tožnice brez pravnega učinka do vrednosti njene terjatve. Po drugi strani s pritožbo ni bila izpodbita prvostopenjska sodba v zavrnilnem delu, to je glede podrednega tožbenega zahtevka, ki naj bi s tem postal pravnomočno zavrnjen. Slednje stališče zastopa revidentka, nižji sodišči pa sta zavzeli stališče, da je tožnica v prvem sojenju le navidezno kumulirala tožbena zahtevka, zato »podredni« ni mogel biti pravnomočno zavrnjen. Sodna odločba mora spor med pravdnima strankama razrešiti tako, da ne pušča nobenega dvoma o tem, kaj je njena prava vsebina. V obravnavanem primeru jezikovna razlaga pripelje do dveh nasprotujočih si stališč, ki jih zastopata pravdni stranki. Izhajajoč iz bistva paulijanske tožbe pa se to nasprotje med odločitvami nižjih sodišč v tej pravdi izkaže za navidezno, to navidezno kolizijo pa je mogoče odpraviti z ustrezno razlago nastale pravne in dejanske situacije.

9. Osrednji del paulijanske tožbe predstavlja oblikovalni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da izpodbijano pravno dejanje izgubi učinek v razmerju med strankama izpodbijanega razmerja, v obsegu, ki je potreben za poplačilo njegove terjatve. Drugi del paulijanske tožbe predstavlja dajatveni zahtevek, ki pa je le drugotnega pomena, saj se z njim le po nepotrebnem pojasnjuje učinke oblikovalne sodbe – namreč tega, da se bo konkretni upnik za uveljavljanje konkretne terjatve lahko poplačal iz konkretnega predmeta relativno izpodbitega razpolaganja.(1) Izkaže se, da sta bila v obravnavani zadevi oblikovalna zahtevka primarnega in »podrednega« tožbenega zahteva ista, razlikovala sta se le v dajatvenem delu, ki ima, kot rečeno, v paulijanski tožbi le postransko, pojasnjevalno funkcijo. Res je, kar sta ugotovili že nižji sodišči, da je dejanska in pravna podlaga primarnega in »podrednega« tožbenega zahtevka enaka, da gre za en življenjski dogodek, da je izpodbijana ena izjava o pripoznavi, zaradi istega razloga, to je oškodovanja tožnice. Primarni in podredni tožbeni zahtevek se nista razlikovala niti v procesnem smislu, s čimer je mogoče zavrniti tudi toženkin očitek, da je Vrhovno sodišče odstopilo od teorije in sodne prakse v zvezi z vprašanjem, kdaj gre za spremembo tožbe. V obeh zahtevkih je tožnica zahtevala, da dolžnikovo razpolaganje, torej dolžnikova pripoznava tožbenega zahtevka v pravdni zadevi P 103/96 v razmerju do tožnice nima pravnega učinka do višine njene terjatve in da se v tem obsegu razveljavi (zahtevek za razveljavitev je sodišče zaradi relativnega učinkovanja paulijanske tožbe zavrnilo). Primarni in »podredni« tožbeni zahtevek sta se razlikovala le v dajatvenem delu, ki pa, kot je bilo že pojasnjeno, ne predstavlja bistva paulijanske tožbe. Glede na te razloge, Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom pravnomočne sodbe, da je šlo v obravnavani zadevi od samega začetka za navidezno kumuliranje tožbenih zahtevkov (»podredni« zahtevek je bil isti kot primarni), zato je višje sodišče v prvem sojenju z razveljavitvijo primarnega zahtevka, po vsebini dejansko razveljavilo tudi »podrednega«, zato o njem ni moglo biti odločeno z učinkom pravnomočnosti.

10. Ker se je revizijski ugovor o pravnomočno razsojeni stvari izkazal za neutemeljenega, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP pa mora toženka tožnici povrniti stroške za odgovor na izredno pravno sredstvo v višini priglašenih 925,18 EUR, in sicer 753,35 EUR nagrade za odgovor na izredno pravno sredstvo po 3. točki tar. št. 21 in 5,00 EUR administrativnih stroškov po 13. členu Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00 – popr., 67/03 in 70,03 – popr.), povečano za 22 % DDV. Zakonskih zamudnih obresti od stroškov revizijskega postopka tožnica ni zahtevala.

Op. št. (1): Tako v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 265/2007 z dne 12. 10. 2015.