Jedro

Za presojo obstoja koristi je odločilno, ali je obogateni imel vse pravne in dejanske možnosti pridobiti stvarno korist v obliki realnega povečanja njegovega premoženja. Če je namreč te možnosti imel, pa jih je samovoljno oz. brez utemeljenega razloga opustil, pomeni, da se je pridobitvi dejanske koristi v obliki povečanja njegovega premoženja odrekel. Odrek pa je že razpolaganje obogatenega s koristjo, in zato kvečjemu dokazuje njen obstoj in ne obratno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se prvotoženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 32.643,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2006 do plačila in znesek 52.204,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2009 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, - v 1. odstavku 4. točke izreka pa tako, da se prvotoženi stranki naloži, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške 3.082,03 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. V ostalem se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka zoper prvotoženo stranko v višini 7.209,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2006 in 11.529,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2009 do plačila) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko (1. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.090,98 EUR (prvi odstavek 4. točke izreka). S sklepom je zavrglo tožbo zoper drugotoženo stranko (2. točka izreka), ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe (3. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.929,34 EUR (2. odstavek 4. točke izreka).

2. Zoper sodbo (1. točka izreka in prvi odstavek 4. točke izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku zoper prvotoženo stranko ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Prvotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Za odločitev o zahtevku so pomembna naslednja v postopku na prvi stopnji ugotovljena dejstva: - da je imela prvotožena stranka terjatev do E. iz naslova več kreditnih pogodb, ki ji je bila v stečajnem postopku nad E. priznana v višini 7.080.623,10 din (z obrestmi 14.616.541,53 din); večina te terjatve je bila zavarovana z bančnimi garancijami tožeče stranke; del terjatve (1.300.725,00 din), ki ni bil zavarovan z bančno garancijo, je prvotožena stranka med stečajnim postopkom odstopila pravnemu predniku drugotožene stranke; - da je bila tožeči stranki iz naslova izdanih bančnih garancij, s katerimi je prvotoženi stranki garantirala za plačilo njenih terjatev do E. iz kreditnih pogodb, v stečajnem postopku E. priznana pogojna terjatev v višini 5.799.822,60 din (z obrestmi 11.983.343,08 din); - da je prvotožena stranka od tožeče stranke (v izvršilnem postopku na podlagi pravnomočne sodbe) dne 9. 10. 2001 prejela plačilo svojih terjatev iz naslova bančnih garancij v višini 9.471.543,42 Kn, pri čemer je tožeča stranka po opravljeni izvršbi uspela v sporu zoper prvotoženo stranko zaradi vrnitve preplačila zarubljenih zamudnih obresti v višini 3.563.621,26 Kn; - da sta bila (v nasprotju z navodilom sodišča, ki je stečajnemu upravitelju E. pravilno naložilo, da sorazmerni del plačil iz delitve stečajne mase nakaže drugotoženi stranki le za cedirano terjatev), zneska iz tretje (39.853,31 EUR) in četrte delitve (63.733,75 EUR) stečajne mase E., s katerima je bila v celoti poplačana priznana terjatev prvotožene stranke, nakazana drugotoženi stranki.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi neupravičene obogatitve, zavrnilo. Zaključilo je, da prvotožena stranka v stečajnem postopku E. ni bila poplačana (in zato tudi ne obogatena), saj je vsa nakazila iz delitev stečajne mase, ki se nanašajo na njene terjatve, prejela drugotožena stranka po pomoti organov stečajnega postopka in ne zaradi ravnanj prvotožene stranke.

7. Navedeni zaključek prvostopnega sodišča je pravilen, v kolikor se nanaša na ugotovitev dejstva, da so bili zneski iz 3. in 4. delitve stečajne mase za poplačilo terjatev prvotožene stranke, nakazani drugotoženi stranki. Zmoten pa je kot materialnopravni zaključek, da zaradi (pomotnega ali nepomotnega) nakazila drugotoženi stranki v stečajnem postopku E. prvotožena stranka ni bila obogatena. Pogoj za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve je izkazan prehod premoženja iz sfere prikrajšanca v sfero pridobitelja. Prehod premoženja v sfero pridobitelja se izkazuje v pridobljeni koristi. To pa ne pomeni, da je korist nujno dejanska, t.j. da se mora fizično odraziti v premoženjskem stanju okoriščenca. Za presojo obstoja koristi je odločilno, ali je obogateni imel vse pravne in dejanske možnosti pridobiti stvarno korist v obliki realnega povečanja njegovega premoženja. Če je namreč te možnosti imel, pa jih je samovoljno oz. brez utemeljenega razloga opustil, pomeni, da se je pridobitvi dejanske koristi v obliki povečanja njegovega premoženja odrekel. Odrek pa je že razpolaganje obogatenega s koristjo, in zato kvečjemu dokazuje njen obstoj in ne obratno. Tako je npr. sodna praksa pri obogatitvenih zahtevkih zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist zavzela enotno stališče, da je irelevantno, ali za obogatenega uporaba stvari pomeni objektivno korist in ali je tujo stvar sploh uporabljal (glej sodbo VS RS II Ips 298/2004). Zadostuje, da je imel dejansko oblast nad stvarjo, ki mu je omogočila njeno uporabo. Na presojo obstoja koristi ne morejo vplivati razpolaganja obogatenega z njo (npr. podaritev koristi tretjemu); kot razpolaganje s koristjo pa je treba šteti tudi opustitve obogatenega, da bi korist, ki mu pravno pripada, tudi dejansko prenesel v svoje premoženje.

8. Z ozirom na povedano stališču prvostopnega sodišča, da ni obogatitve, ker prvotožena stranka ni prejela plačil stečajne mase (po „krivdi“ organov stečajnega postopka) ne bi bilo mogoče pritrditi niti v primeru, ko bi dejansko šlo za pomotno nakazilo stečajnega upravitelja strankama neznani tretji osebi. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila prvotožena stranka upnik terjatve, njen imetnik in titular, kar pomeni, da bi morala opaziti, da v 3. in 4. delitvi iz stečajne mase ni bila poplačana. Zaradi pomotnega nakazila je prvotožena stranka pridobila terjatev iz naslova neupravičene obogatitve napram drugotoženi stranki, opustitev njene izterjave pa ne more iti v breme tožeče stranke pri uveljavljanju obogatitvenega zahtevka.

9. V obravnavanem primeru pa ni šlo za pomotno nakazilo neznani tretji osebi, pač pa za nakazilo pogodbenemu partnerju prvotožene stranke, ki mu je prvotožena stranka že cedirala del svoje terjatve, poleg tega pa je bila prvotožena stranka ob vsaki delitvi seznanjena s tem, da je bilo plačilo njenih (odstopljenih in neodstopljenih) terjatev nakazano drugotoženi stranki. Ker prvotožena stranka niti stečajnega upravitelja niti drugotožene stranke na „napako“ ni opozorila niti ni zahtevala vračil, gre pritrditi pritožbi, da je s takšnim poplačilom svoje terjatve konkludentno soglašala. Njene terjatve so bile zato z nakazili tretjemu izpolnjene (2. odstavek 280. člena OZ). Razmerje med toženima strankama se tožeče stranke ne tiče in za obravnavo njenega zahtevka niti ni pomembno. Denarni znesek, namenjen za poplačilo terjatve prvotožene stranke, se na računu drugotožene stranke ne nahaja (več) po pomoti stečajnega upravitelja, pač pa po volji prvotožene stranke (vsaj do izdaje začasne odredbe, s katero je bilo drugotoženi stranki prepovedano razpolagati s tem denarnim zneskom).

10. Prvotožena stranka je bila ves čas stečajnega postopka nad E. edina zakonita imetnica terjatve, zavarovane z bančnimi garancijami tožeče stranke, ki so bile v tem stečajnem postopku izpolnjene v višini vtoževanega zneska. Prejela pa je tudi plačilo teh istih terjatev s strani tožeče stranke iz naslova obveznosti iz bančnih garancij najmanj v višini 5.907.922,16 Kn (pritožbeno sodišče je upoštevalo, da tožeča stranka že razpolaga z izvršilnim naslovom za vračilo preveč obračunanih zamudnih obresti v višini 3.563.621,26 Kn, zarubljenih po pravnomočni sodbi I Pg 638/90-21). Na ta način je prejela dvakratno plačilo svojih terjatev in je v razmerju do tožeče stranke obogatena za plačila svoje terjatve, ki jih je prejela v stečajnem postopku.

11. Višje sodišče ugotavlja, da je zahtevek tožeče stranke po višini povsem preverljiv in da so bile v postopku na prvi stopnji, četudi se sodišče prve stopnje z višino zahtevka ni ukvarjalo, izvedeni vsi dokazi in ugotovljena vsa odločilna dejstva, ki omogočajo njegov preizkus. Pri tem je bilo treba upoštevati, da je prvotožena stranka v stečaju E. prijavila (in so ji bile tudi priznane) tudi terjatve, ki niso bile zavarovane z bančnimi garancijami tožeče stranke. Kot že povedano, je bila prvotoženi stranki priznana terjatev v višini 7.080.623,10 din, tožeči stranki pa v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko, pogojna terjatev v višini 5.799.822,60 din. Ne drži ugovor prvotožene stranke, da tožeča stranka ni prijavila zamudnih obresti, saj je iz seznama preizkušenih terjatev razvidno, da je bila za terjatev tožeče stranke v delu, ki se nanaša na terjatev Velane, skupaj z obrestmi oblikovana rezervacija v višini 11.983.343,08 din. Višje sodišče je kot osnovo za izračun deleža tožeče stranke v terjatvi prvotožene stranke uporabilo prej navedena zneska glavnic in ob uporabi obrestnega računa ugotovilo, da ta delež znaša 81,91 %. Tolikšen del priznane terjatve prvotožene stranke je bil zavarovan (in poplačan) z bančnimi garancijami tožeče stranke in za navedeni del je bila prvotožena stranka obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana.

12. Izpodbijano sodbo je višje sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 81,91 %, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba ponovno odločiti tudi o stroških pravdnega postopka v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko (prvi odstavek 4. točke izreka). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka z zahtevkom uspela v višini 82 %. Res je tožeča stranka del zahtevka tudi umaknila, vendar je to storila že s prvo pripravljalno vlogo v tem sporu, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da v zvezi z umaknjenim delom zahtevka toženima strankama v tem postopku niso nastali posebni stroški (razen odgovora na tožbo, kar pa je že upoštevano v stroških za sestavo odgovora in taksni obveznosti za odgovor). Tožeči stranki pa po drugi strani ni priznalo stroškov v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, saj se strinja s stališčem prvostopnega sodišča iz sklepa z dne 22. 4. 2010, da je bil razlog za zamudo naroka na strani tožeče stranke in da gre zato za naključje, ki se je njej primerilo. Potrebne stroške tožeče stranke je višje sodišče odmerilo v višini 5775 OT (1100 OT – tožba, 1100 OT – prva pripravljalna vloga, 975 OT – druga pripravljalna vloga, 650 OT – tretja pripravljalna vloga, 1300 OT in 650 OT za pristop na dva naroka) plus 20 % DDV, skupaj 3.180,87 EUR. K temu je potrebno prišteti še plačane sodne takse 637,34 EUR in 618,88 EUR, skupaj 4.437,09 EUR. 82 % tega zneska znaša 3.638,41 EUR, od navedenega zneska pa je potrebno odšteti 18 % priznanih stroškov prvotožene stranke (565,38 EUR).