Jedro

Solidarni dolžniki so le navadni materialni sosporniki.

Tožeča stranka bo lahko s tem, ko je v novem sojenju pridobila izvršilni naslov še zoper prvega toženca, ki je sporni znesek dolžan plačati solidarno z A. A., dosegla poplačilo terjatve tako iz premoženja prvega toženca kot iz premoženja A. A. Ko pa bo terjatev poplačana, bosta lahko prvi toženec ali A. A. v izvršilnem postopku ugovarjala, da je terjatev že prenehala. Tožeča stranka se torej zaradi izvršilnega naslova, ki ga je izposlovala v tem sojenju, ne bo mogla poplačati dvakrat.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je toženec B. B. solidarno z A. A. dolžan tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti v znesku 101.881,05 EUR, višji (obrestni) tožbeni zahtevek pa se zavrne.

V ostalem delu (glede plačila glavnice in procesnih obresti) se revizija zavrne.

Prvi t oženec

mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske

stroške v znesku

1.104,6

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je z družbo L. d.o.o. sklenila leasing pogodbi št. 0963/LO in št. 0919/LO za gostinsko opremo ter posojilno pogodbo, h katerim je kot solidarni porok pristopila A. A. Ker družba L. d.o.o. ni plačevala obrokov, je tožeča stranka 24. 7. 2001 odstopila od pogodb ter zahtevala plačilo terjatve od A. A. na temelju poroštva ter družbe L. d.o.o., ki je bila kasneje izbrisana iz sodnega registra.Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zahtevek zoper prvega toženca, družbenika prvotne prve toženke, izbrisane družbe L. d.o.o., zavrnilo, ker naj ne bi bil aktivni družbenik, A. A. pa je na temelju solidarnega poroštva naložilo plačilo 101.881,05 EUR (prej 24,414.775,87 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2001 dalje. Sodišče druge stopnje je zadevo glede prvega toženca razveljavilo in jo vrnilo v tem obsegu v novo sojenje, v preostalem delu (glede A. A.) pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev sodišča druge stopnje glede A. A. je v pretežnem delu potrdilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju prvemu tožencu solidarno z A. A. naložilo plačilo 101.881,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2001 dalje ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od 4.201,79 EUR od 16. 4. 2002 dalje. Presodilo je, da je imel prvi toženec v družbi L. d.o.o. vlogo aktivnega družbenika.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo vlaga prvi toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da je tožeča stranka v tem postopku na isti pravni podlagi dosegla še izdajo drugega izvršilnega naslova. Po mnenju prvega toženca je tožeča stranka s tem, ko je v tem postopku na isti pravni podlagi uspela pridobiti izvršilni naslov še zoper prvega toženca, obogatena, saj se bo lahko poplačala dvakrat, in sicer prvič na podlagi izvršilnega naslova zoper A. A. in drugič na podlagi izvršilnega naslova zoper njega. Meni, da izvršilni naslov zoper A. A. predstavlja oviro (res iudicata) za konkretni postopek zoper prvega toženca. Po njegovi oceni je pritožbeno sodišče tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, s tem ko je kot toženo stranko navedlo tudi A. A. V sodbi sodišča prve stopnje je bil kot tožena stranka naveden samo prvi toženec. Po mnenju prvega toženca bi moral tožnik glede na zahtevek, da sta denarni znesek dolžna solidarno plačati prvi toženec in A. A., tožiti poleg njega še A. A. kot nujna sospornika. Zahtevek je tako po njegovem mnenju tudi nesklepčen in bi ga bilo treba zavrniti. Meni tudi, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo glede teka zamudnih obresti. Sodišči bi morali upoštevati, da zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek v celoti zavrne.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga, da se revizija zavrne.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Ker je bila v prvem sojenju revizija v zadevi II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010 delno zavržena, v tej zadevi pa v celoti vsebinsko obravnavana, revizijsko sodišče zaradi odprave morebitnih nejasnosti uvodoma pojasnjuje, da je bilo treba v tem postopku za presojo dovoljenosti revizije uporabiti novo ureditev (drugi odstavek 130. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP-D), saj je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po začetku veljavnosti ZPP-D. ZPP-D v petem odstavku 367. člena dopušča seštevanje vrednosti spornega predmeta, čeprav gre za zahtevke, ki temeljijo na različnih podlagah (kot je to v obravnavani zadevi) in bi bilo treba načeloma uporabiti 41. člen ZPP, in sicer pod pogojem, da je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki so skupna za vse navedene zahtevke, ali če so posamezni zahtevki med seboj tako povezani, da je odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku. Ker gre v tej zadevi za takšno situacijo, revizijsko sodišče ni zavrglo revizije v delu, v katerem prvi toženec izpodbija odločitev sodišč glede plačila 705,97 EUR (prej 169.179,68 SIT) na temelju posojilne pogodbe in plačila 28.282,97 EUR (prej 6,77.731,051 SIT) na temelju leasing pogodbe št. 0963/LO.

7. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da sta prvi toženec in A. A. solidarna dolžnika. Njuna obveznost namreč ne izvira iz skupnega dolga, saj A. A. odgovarja iz pravnega razmerja poroštva, medtem kot prvi toženec odgovarja kot glavni dolžnik na temelju določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij kot aktivni družbenik izbrisane družbe L. d.o.o. Prvi toženec in A. A. sta dejansko v položaju zakonitih sospornikov (194. člen ZPP). Ob dejstvu, da je bila prvostopenjska sodba razveljavljena samo glede prvega toženca, bi lahko torej sodišče v novem sojenju naložilo plačilo denarne terjatve samo prvemu tožencu. S tem ko je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločilo, da je sporni znesek poleg prvega toženca dolžna solidarno z njim plačati tudi A. A., je dejansko odločilo, da je A. A. dolžna plačati sporni znesek še kot glavna dolžnica, čeprav je bilo v postopku nesporno, da nastopa le v vlogi solidarnega poroka. Sodišče druge stopnje je nato v uvod sodbe kot toženo stranko dodalo še A. A. 8. Kljub opisanemu spornemu postopanju sodišč druge in prve stopnje prvi toženec nima pravnega interesa, da se sodba spremeni tako, da bi bil na plačilo obsojen samo on, saj s tem ne uveljavlja varstva svoje, temveč tuje pravice. Prav tako nima pravnega interesa za uveljavljanje kršitev ustavnih procesnih jamstev (do katerih je sicer z zgoraj opisanim postopanjem sodišč nedvomno prišlo), saj se te nanašajo le na položaj A. A. 9. Zmotno je stališče prvega toženca, da je bila glede na vsebino prisojenega zahtevka tožena napačna stranka. Prvi toženec namreč meni, da bi morala biti v novem sojenju tožena tudi A. A. kot nujni sospornik in bi tako bilo treba zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije zavrniti. V zvezi s tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da prvi toženec in A. A., ki sta obsojena na solidarno plačilo denarne terjatve, nista v položaju nujnih sospornikov. Solidarni dolžniki so namreč le navadni materialni sosporniki. Dejstvo, da je bila A. A. v novem sojenju obsojena na solidarno plačilo terjatve skupaj s prvim tožencem, čeprav v tem sojenju ni bila stranka postopka, tako ni sporno z vidika pasivne stvarne legitimacije, temveč z vidika kršitve njene pravice do izjave. Za uveljavljanje te kršitve pa prvi toženec ne more imeti pravnega interesa.

10. Neutemeljen je tudi ugovor res iudicata. V prejšnjem sojenju izdana sodba zoper A. A. bi lahko kvečjemu predstavljala oviro za obsodbo na plačilo A. A. Za uveljavljanje te kršitve pa prvi toženec prav tako nima pravnega interesa.

Napačno je tudi stališče, da bo lahko tožeča stranka zaradi sodbe, izdane v tem postopku, dosegla dvojno poplačilo svoje terjatve, ker je bila v prejšnjem sojenju zoper A. A. kot solidarnega poroka že izdana sodba, ki ji nalaga plačilo spornega zneska. Tožeča stranka bo lahko s tem, ko je v novem sojenju pridobila izvršilni naslov še zoper prvega toženca, ki je sporni znesek dolžan plačati solidarno z A. A., dosegla poplačilo terjatve tako iz premoženja prvega toženca kot iz premoženja A. A. Ko pa bo terjatev poplačana, bosta lahko prvi toženec ali A. A. v izvršilnem postopku ugovarjala, da je terjatev že prenehala. Tožeča stranka se torej zaradi izvršilnega naslova, ki ga je izposlovala v tem sojenju, ne bo mogla poplačati dvakrat. 11. Utemeljen pa je očitek glede zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s tekom zamudnih obresti. Prvi toženec opozarja, da znašajo obresti na glavnico 101.359 EUR do sestave revizije več kot 215.000 EUR in tako predstavljajo več kot dvojno glavnico. Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 2. 3. 2006 z odločbo U-I-300/04 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih , čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Ker t ožnik zahteva plačilo glavnice 101.359 EUR z zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2001 dalje, so obresti presegle glavnico še pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje.

Ker so s tem nehale teči, je revizijsko sodišče reviziji delno ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo vseh tistih obresti, ki so (pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje) presegle nominalno glavnico, zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Ker prvi t oženec v reviziji ne problematizira teka procesnih obresti, se revizijsko sodišče z vprašanjem, ali z dnem, ko zamudne obresti dosežejo glavnico, prenehajo teči tudi procesne obresti, ni ukvarjalo.

12. Ker je prvi toženec uspel z revizijo le glede stranske terjatve, revizijsko sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), ki so bili tožeči stranki prisojeni za postopek pred sodiščema prve in druge stopnje.

Uspeh tožeče stranke se namreč z delno ugoditvijo toženčevi reviziji glede stranske terjatve ni bistveno spremenil. Prvi toženec, ki je z revizijo uspel v majhnem delu, pa mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo in poročila stranki, oboje povečano za davek na dodano vrednost in materialne stroške in znašajo skupaj 1.104,60 EUR. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).