Jedro

Upoštevaje odločilne dejanske okoliščine (starost strojnotehnološke opreme v času podržavljenja najmanj 18 let in dejstvo, da ta ob podržavljenju ni bila v uporabi) je sodišče prve stopnje pri vrednotenju pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 7. člena Navodila, ki za primer, ko amortizacijske dobe (stopnje) ni mogoče ugotoviti, določa, da se šteje, da so stroji in naprave amortizirani v petnajstih, druge premičnine pa v desetih letih od izdelave. Na podlagi navedene določbe je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila obravnavana strojnotehnološka oprema ob podržavljenju v celoti amortizirana. V obravnavanem primeru ni utemeljena uporaba določbe četrtega odstavka 7. člena Navodila, ki jo uveljavlja revidentka, saj ta določba po presoji Vrhovnega sodišča določa posebno stopnjo amortiziranosti za tiste premičnine, ki so v času podržavljenja, potem ko je že pretekla njihova amortizacijska doba, še aktivno služile svojemu namenu.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Mozirje, št. 301-8/1992-2009-268 z dne 5. 11. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 4903-12/2008-6 z dne 15. 7. 2010, s katero je bila zavrnjena revidentkina pritožba zoper prvostopenjsko odločbo. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo za priznanje pravice do odškodnine za premično (strojno tehnološko) opremo, ki naj bi se na dan 26. 12. 1958 nahajala v objektu podržavljene zgradbe mlina parc. št...), takrat last A. A., odločil, da se s to odločbo dopolnita delna odločba istega organa, št. 301-8/92 z dne 12. 11. 1999, delno spremenjena z odločbo tožene stranke, št. 462-01-209/99 z dne 16. 12. 2004, in delna odločba istega prvostopenjskega organa, št. 301-8/92-179-1220 z dne 29. 8. 2007, ter odločil, da je denacionalizacijski zahtevek s to odločbo v celoti izčrpan.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v tej zadevi za vrednotenje podržavljene strojne tehnološke opreme treba uporabiti drugi odstavek 7. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Podatki upravnega spisa izkazujejo, da je bila sporna oprema ob podržavljenju leta 1959 stara najmanj 18 let in da v času nacionalizacije ni bila v funkciji, torej ni obratovala, iz česar glede na navedeno določbo Navodila izhaja, da je bila ob podržavljenju v celoti amortizirana. Kot pavšalne zavrača ugovore o starosti obravnavane opreme. Glede na starost opreme na drugačno odločitev ne vpliva revidentkino sklicevanje na mnenji strokovnjakov, ki sta pri cenitvi izhajala iz ugotovitve, da oprema ob amortizacijski dobi 15 let od izdelave oziroma starosti 18 let še ni bila v celoti amortizirana.

3. Revidentka dovoljenost revizije utemeljuje z razlogoma iz 1. točke in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V reviziji uveljavlja razloge bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni odločilo po opravljeni glavni obravnavi, kljub temu, da je to v tožbi izrecno uveljavljala, med strankami pa je sporno dejansko stanje, bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Postopkovno kršitev je sodišče zagrešilo tudi s tem, da ni navedlo razlogov, zakaj glavne obravnave ni izvedlo. Uveljavlja še, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so si ti med seboj v nasprotju, in sicer glede uporabe četrtega odstavka 7. člena Navodila in ker niso bile upoštevane ugotovitve izvedencev, postavljenih v upravnem postopku. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je odločalo na podlagi določbe drugega odstavka 7. člena Navodila, moralo pa bi odločati na podlagi četrtega odstavka istega člena, za kar je imelo podlago v izvedeniških mnenjih. Zmotno je sodišče prve stopnje odločilo tudi o tem, kdaj naj bi bila obravnavana oprema podržavljena. Trdi, da je bila podržavljena že leta 1949, kar je ugotovil tudi upravni organ v svojih prejšnjih odločbah, ki je kot podlago za denacionalizacijo štel 4. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

4. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

K I. točki izreka:

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Po presoji Vrhovnega sodišča je v tej zadevi podan razlog za dovoljenost revizije iz navedene določbe ZUS-1, ki ga uveljavlja revidentka, saj gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta pa presega 20.000,00 EUR. Za revidentko je namreč sporna nepriznana odškodnina, ki jo revidentka po višini utemeljuje z zneskom odškodnine (48.379,00 USD), priznane z odpravljeno odločbo, ki jo nadomešča v tem sporu izpodbijana odločba prvostopenjskega upravnega organa.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V tej zadevi je sporno vrednotenje obravnavane podržavljene strojnotehnološke opreme.

9. Kot izhaja iz izpodbijane dopolnilne odločbe, je z njo odločeno o zahtevku za vrnitev strojnotehnološke opreme, ki naj bi se na dan 26. 12. 1958 nahajala v podržavljeni zgradbi mlina. To izrecno izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe. Predmet obravnave v tej zadevi je torej strojnotehnološka oprema, ki je bila podržavljenem mlinu na dan, ko je začel veljati Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ), na podlagi katerega je bila podržavljena poslovna zgradba skupaj z mlinom. V dosedanjem postopku je bilo še ugotovljeno, da se je v času podržavljenja v tej poslovni zgradbi nahajala določena strojnotehnološka oprema, da ta oprema ob podržavljenju ni bila v uporabi ter da je bila v temu času stara najmanj 18 let. Glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče vezano na navedeno dejansko stanje.

10. Ob navedenih dejanskih okoliščinah je sodišče prve stopnje pri vrednotenju pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 7. člena Navodila. Ta določa, da se v primeru, ko amortizacijske dobe (stopnje) ni mogoče ugotoviti, šteje, da so stroji in naprave amortizirani v petnajstih, druge premičnine pa v desetih letih od izdelave. Na podlagi navedene določbe je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila obravnavana strojnotehnološka oprema ob podržavljenju v celoti amortizirana, odločitev o zavrnitvi zahteve za njeno denacionalizacijo pa zato utemeljena.

11. Ni utemeljen revizijski ugovor o zmotni uporabi prava pri ugotavljanju časa podržavljanja obravnavane strojnotehnološke opreme. Iz izpodbijane odločbe upravnega organa izhaja, da je predmet obravnave oprema, ki se je v mlinu nahajala v času podržavljenja poslovne stavbe mlina, to je ob začetku veljavnosti ZNNZ. Organ je štel, da je ta oprema v družbeno premoženje prešla s podržavljenjem stavbe, v kateri se je nahajala. Čeprav organ ne navaja izrecno pravne podlage za denacionalizacijo, je iz odločbe razvidno, da kot tako ne šteje določbe 9. točke 3. člena ZDen, temveč šteje, da je oprema ob podržavljenju stavbe skupaj z njo prešla v družbeno premoženje, kar pa ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 4. člena ZDen (ukrep državnega organa brez pravnega naslova). Revizijski ugovor (ki ga revidentka sicer prvič uveljavlja šele v reviziji), da naj bi bila obravnavana oprema podržavljena že pred podržavljenjem poslovne stavbe, v kateri se je nahajala, je ugovor zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 v reviziji ni dovoljeno uveljavljati.

12. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da je v času podržavljenja že potekla amortizacijska doba iz drugega odstavka 7. člena Navodila in da obravnavana strojnotehnološka oprema ni obratovala, ni utemeljen revizijski ugovor, da bi organ pri vrednotenju obravnavane opreme moral uporabiti določbo četrtega odstavka 7. člena Navodila. Ta sicer določa, da se ne glede na določbo drugega odstavka tega člena šteje, da je bila premičnina, ki ji je potekla amortizacijska doba in je bila ob podržavljenju še v funkciji oziroma je obratovala, amortizirana sedemdeset odstotno. Ta določba po presoji Vrhovnega sodišča določa posebno stopnjo amortiziranosti za tiste premičnine, ki so v času podržavljenja, potem ko je že pretekla njihova amortizacijska doba, še aktivno služile svojemu namenu. V zakonu uporabljena izraza „biti v funkciji“ oziroma „obratovati“ se po presoji Vrhovnega sodišča oba nanašata na dejstvo, da se je premičnina, ki je predmet vrednotenja, ob podržavljenju še dejansko uporabljala, to je, da je aktivno služila svojemu namenu. Različna izraza pa sta uporabljena zato, ker se določba četrtega odstavka 7. člena Navodila nanaša na vse vrste premičnin, za katere je bila oziroma se določa amortizacijska doba (stopnja), in ne zgolj na stroje in naprave.

13. Za odločitev v stvari tudi ni pomembno revizijsko sklicevanje na v upravnem postopku izdelani mnenji izvedencev. Organ se je v svoji odločbi opredelil do izvedeniških mnenj, in sicer tako, da je navedel razloge, zakaj jih ni mogel upoštevati. Ti razlogi pa izhajajo iz razlage Navodila, kar je naloga upravnega organa. Glede na navedene odločilne dejanske okoliščine (starost strojnotehnološke opreme ob podržavljenju in dejstvo, da ta oprema takrat že dalj časa ni obratovala) je bil organ dolžan uporabiti določbo drugega odstavka 7. člena Navodila. Ker je torej organ pojasnil, zakaj ni sledil mnenju izvedencev, tudi ni podana v reviziji uveljavljana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi razloga iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1. 14. Čeprav je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med revidentko in toženo stranko sporno, po presoji Vrhovnega sodišča ni podana zatrjevana kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbi prvega odstavka 85. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave med drugim tudi, če predlagana dejstva in novi dokazi niso pomembni za odločitev. Revidentka je v tožbi tako kot tudi sedaj v reviziji spornost dejanskega stanja zatrjevala z drugačnim mnenjem izvedencev. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je glede na določbe drugega in četrtega odstavka 7. člena Navodila za odločitev o stvari pomembna starost in nedelovanje strojnotehnološke opreme ob podržavljenju. Revidentka je v tožbi le pavšalno ugovarjala starosti opreme, saj ni navedla, zakaj meni, da starost ni pravilno ugotovljena oziroma kakšna naj bi ta starost bila. Glede obratovanja strojev v času podržavljenja pa je revidentka ugovarjala zmotno uporabo materialnega prava, saj je uveljavljala pravilnost razlage določbe četrtega odstavka 7. člena Navodila, in sicer zmotno razlago pojma „v funkciji“. Opustitev glavne obravnave zato v tem primeru ne pomeni bistvene kršitve določb postopka, saj glede na navedeno ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost sodbe.

15. Ker je sodišče prve stopnje pojasnilo, katere so odločilne okoliščine za pravilno uporabo materialnega prava in tudi opravilo njihovo presojo, za kar pa glede na okoliščine primera na podlagi določb 59. člena ZUS-1 ni bilo dolžno opraviti glavne obravnave, tudi ni zagrešilo očitane kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ker ni posebej navedlo tudi razlogov, zakaj ni opravilo glavne obravnave.

16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

17. Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.