Jedro

Upravni organ ni bil dolžan upoštevati določbe četrtega odstavka 7. člena Navodila, po kateri se ne glede na določbe drugega odstavka 7. člena Navodila šteje, da je bila premičnina, ki ji je potekla amortizacijska doba in je bila ob podržavljenju še v funkciji oziroma je obratovala, amortizirana sedemdeset odstotno, to je določbe, ki je bila upoštevana v upravnemu spisu priloženih izvedeniških mnenjih. Tega stališča ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke na izdelani izvedeniški mnenji, ki so pri cenitvi premičnin izhajala iz ugotovitve, da oprema ob amortizacijski dobi 15 let od izdelave in starosti 18 let, še ni bila v celoti amortizirana. Vprašanje amortizacije je v konkretnem primeru, ko ni sporno, da gre za strojno tehnološko opremo, ki je bila ob podržavljenju stara najmanj 18 let in da v času podržavljenja ni bila v uporabi, tudi po presoji sodišča pravno vprašanje, katerega mora skladno z načelom zakonitosti upoštevati upravni organ.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Mozirje je v dopolnilni odločbi, številka 301-8/1992-2009-268 z dne 5. 11. 2009, izpodbijani odločbi v tem upravnem sporu, odločila, da se zahteva za priznanje pravice do odškodnine za premično (strojno, tehnološko) opremo, ki naj bi se na dan 26. 12. 1958 nahajala v objektu podržavljene zgradbe mlina v A., zavrne; da se s to odločbo dopolni delna odločba Upravne enote Mozirje, št. 301-8/92 z dne 12. 11. 1999, delno spremenjena z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, številka 462-01-209/99 z dne 16. 12. 2004 in delna odločba Upravne enote Mozirje, št. 301-8/92-179-1220 z dne 29. 8. 2007; da je denacionalizacijski zahtevek s to odločbo v celoti izčrpan in da posebni stroški postopka niso bili zaznamovani.

Odločitev v izpodbijani odločbi je prvostopni upravni organ obrazložil z ugotovitvijo, da je bilo v zadevi, ki je predmet tega postopka, odločeno večkrat, nazadnje z dopolnilno odločbo Upravne enote Mozirje, številka 301-8/92-219-1220 z dne 12. 3. 2008, ki je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, številka 4903-12/08 z dne 13. 10. 2008 odpravljena in je bila zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovni postopek. V tem postopku je bila opravljena ustna obravnava, vpogledani so bili listinski dokazi spisa, zapisniki o izvedbi dokazov, cenilni elaborat in vsa pisna pojasnila izvedenca B.B., druge listine v spisu, zaslišana je bila tudi priča C.C. Po presoji vseh dokazov in na podlagi rezultata celotnega postopka je prvostopni upravni organ zaključil, da je zahteva za priznanje pravice do odškodnine za strojno tehnološko opremo podržavljenega mlina v celoti neutemeljena.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila poslovna zgradba mlina, skupaj s funkcionalnim zemljiščem, podržavljena 26. 12. 1958, v družbo lastnino pa je prešla z uveljavitvijo Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), kar je bilo ugotovljeno z odločbo Občinskega ljudskega odbora Mozirje, št. 04/2-JU-27/59 z dne 2. 10. 1959. Ob podržavljenju se je v poslovni zgradbi nahajala določena strojno tehnološka oprema, ki ni bila v uporabi, njena starost je bila ob podržavljenju poslovne zgradbe najmanj 18 let, saj je bila v objekt vgrajena pred izdajo odločbe (uporabnega dovoljenja Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 7897/12, z dne 2. 10. 1940).

V postopkih denacionalizacije se vrednost podržavljenega premoženja ocenjuje na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 odl. US U-I-72/92-23, 65/93 odl. US U-I-82/92-27, 26/00, 6/08 Skl. US: U-I-251/07-6, v nadaljevanju Navodilo), ki v določbi 7. člena določa, da se vrednosti ugotovljene na način iz 4. oziroma 5. člena in prvega odstavka 6. člena Navodila, za premičnine za katere je bila oziroma se določa amortizacijska doba (stopnja) zmanjšajo za amortizacijo, če ta ni bila upoštevana že pri ugotovitvi vrednosti po 4. in 5. členu Navodila, v drugem odstavku 7. člena pa Navodilo določa, da če amortizacijske dobe ni mogoče ugotoviti, se šteje, da so stroji in naprava amortizirane v 15-ih, druge premičnine pa v 10-ih letih od izdelave. V četrtem odstavku 7. člena Navodilo določa, da se ne glede na določbo drugega odstavka tega člena šteje, da je bila premičnina, ki ji je potekla amortizacijska doba in ki je bila ob podržavljenju še v funkciji, oziroma je obratovala, amortizirana 70%.

Glede predmetne strojno tehnološke opreme vlagatelja nista niti zatrjevala, niti dokazovala, da bi bila obravnavani opremi oziroma njenim posameznim delom določena amortizacijska doba daljša od 15 let, zato se skladno z drugim odstavkom 7. člena Navodila šteje, da v konkretnem primeru znaša amortizacijska doba opreme 15 let od izdelave. Tudi izvedenec B.B. je v cenilnem elaboratu iz oktobra 2007 izhajal iz predpostavke, da znaša amortizacijska doba opreme 15 let, vendar je v nadaljevanju neutemeljeno štel, da znaša stopnja fizične amortizacije 70%. Pri starosti opreme 18 let in amortizacijski dobi 15 let od izdelave je namreč oprema v celoti amortizirana in je njena, na predpisan način ugotovljena vrednost, enaka nič. Izvedenec je pri izvajanju cenitve očitno štel, da je bila predmetna strojno tehnološka oprema ob podržavljenju v funkciji, oziroma da je obratovala in da je zato v skladu s četrtim odstavkom 7. člena Navodila mogoče šteti, da je bila oprema amortizirana zgolj 70%. Za takšen sklep ni podlage, saj je v zadevi nesporno, da predmetni mlin in s tem tudi njegova oprema, v času nacionalizacije nista delovala in nista služila svojemu namenu.

Upravni organ prve stopnje je podrobno odgovoril tudi na vprašanje, ali dejstvo da se oprema ne uporablja, vpliva na obračunavanje amortizacije v skladu s 7. členom Navodila. Skliceval se je na pojem amortizacije kot računovodski pojem Slovenskih računovodskih standardov (Uradni list RS, št. 118/05, 20/06; 112/06, 9/06, 20/06, 70/06 in 75/06, v nadaljevanju SRS) veljavnih v času odločanja oziroma na pojme iz Zakona o računovodstvu (Uradni list SFRJ, št. 12/1989, 35/1989, 3/1990, 42/1990, 61/1990 in RS, št. 30/1993, 32/1993 in 32/1999, v nadaljevanju ZR/89) in z razlago tako enakomerno, kot padajoče metode časovne amortizacije pojasnil, da je treba amortizacijo obračunavati tudi če se sredstvo ne uporablja več ali je izločeno iz uporabe, vse do celotne amortizacije, dokler ni sredstvo v celoti amortizirano, medtem ko za metodo funkcionalne amortizacije velja, da je znesek amortizacije lahko nič, če ni proizvodnje. Na podlagi razlage pojma amortizacija po obeh navedenih predpisih in določbe 7. člena Navodila je ugotovil, da določba 7. člena Navodila predpostavlja metodo enakomerne časovne amortizacije, do enakega zaključka pa je priti tudi z gramatikalno razlago drugega odstavka 7. člena Navodila. Glede na ugotovitve, da je bila vsa predmetna strojna tehnološka oprema v času podržavljenja stara najmanj 18 let in da znaša amortizacijska doba te opreme 15 let od izdelave, je bilo treba zaključiti, da je bila vsa strojno tehnološka oprema podržavljenega mlina, ne glede na to, da se večina njene starosti ni uporabljala, ob podržavljenju že v celoti amortizirana, oziroma je njena, na predpisan način ugotovljena vrednost enaka nič, zato je zahteva vlagateljev za priznanje pravice do odškodnine v celoti neutemeljena.

V nadaljevanju je prvostopni upravni organ pojasnil, da je bilo pred izdajo te odločbe strankam vročeno poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve, ki ga je sprejela Komisija za denacionalizacijo pri Upravni enoti Mozirje. V zvezi s pripombami odvetnika in vlagatelja D.D. je upravna enota pojasnila, da prepoved reformatio in peius v obravnavanem postopku ne velja in pojasnila določbo drugega odstavka 244. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/1986, v nadaljevanju ZUP/86), saj je organ prve stopnje, ki ni vezan na svojo prejšnjo odpravljeno odločbo, vezan na načelo zakonitosti. Kot neutemeljene je prvostopni upravni organ zavrnil tudi pripombe, da upravna enota zahtevka ne bi smela zavrniti zato, ker se je zavezanec strinjal z odškodnino v znesku 48.377,00 USD, saj v upravnem postopku ne obstaja institut prepoznave zahtevka, kot ga pozna pravdni postopek. Kot nepravilno je štel vlagateljevo razumevanje vloge izvedenca v zvezi z odločanjem o priznanju pravice do odškodnine, saj se po določbi 183. člena ZUP/86 dokaz z izvedencem opravi, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev stvari, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga. Naloga izvedenca ni razreševanje pravnih vprašanj, ampak je skrb za pravilno razlago in pravilno uporabo materialnega predpisa naložena predvsem organu, ki v zadevi odloča (4. člen ZUP/86). Vprašanje pravilne uporabe in razlage pravnega predpisa, kot Navodila, je nedvomno pravno vprašanje, zato je stališče pooblaščenca, da bi moral na ta vprašanja podati odgovor izvedenec strojniške stroke, zgrešeno. Vprašanje same višine odškodnine, ki pripada upravičencu v denacionalizacijskem postopku, tudi ni dejansko vprašanje, ampak je pravno vprašanje. V tem postopku namreč višina odškodnine ni nujno enaka višini dejanske škode, kot je to pri civilni odškodninski odgovornosti. V denacionalizacijskem postopku se namreč premoženje vrednoti po metodologiji predpisani v ZDen in podzakonskih predpisih izdanih na podlagi ZDen, ne pa po tržni vrednosti, ki se uporablja v civilnih postopkih in jo praviloma ugotavljajo izvedenci. To torej pomeni, da za ugotavljanje višine odškodnine v denacionalizacijskem postopku ne bi bilo mogoče angažirati izvedenca oziroma cenilca. Prvostopni upravni organ je zavrnil tudi ugovor pooblaščenca, da bi upravna enota morala izvesti postopek dokazovanja z novim izvedencem, ker ponovno dokazovanje ne bi bilo smotrno. Kot nekonkretizirane je upravni organ zavrnil tudi navedbe, da je bilo dejansko stanje kot izhaja iz poročila o dejanskem in pravnem stanju zadeve zmotno in nepopolno ugotovljeno. V zvezi s pripombami vlagatelja D.D., da je bila za to, da mlin ni deloval in da se oprema ni uporabljala, kriva takratna oblast, ki ni dovolila, da bi se izvršila sodna odločba, ki je nalagala, da se upravičencu vrnjeno nekateri stroji, ki so bili nujni za delovanje mlina kot celote, je pojasnil, da upravna enota v denacionalizacijskem postopku ni pristojna odločati o civilni odškodninski odgovornosti.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in po določbi prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/2006 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) odloči da je denacionalizacijski upravičenec upravičen do odškodnine v obveznicah SOD v višini 48.379,00 USD, podredno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani upravni akt opravi in zadevo vrne v ponovno odločitev organu prve stopnje. Priglaša tudi stroške zastopanja.

V nadaljevanju pojasnjuje, da niti tožeča stranka, niti zavezanec, nista vložila pritožb, pritožnik D.D. pa je izpodbijal le višino odškodnine in sicer je zahteval višjo odškodnino od tiste, ki je bila določena, torej je v zadevi nastopila delna pravnomočnost. Navaja, da upravni organ prve stopnje v obravnavanem postopku, ki se izpodbija sedaj, ni ravnal v skladu predhodnim navodilom upravnega organa druge stopnje z dne 13. 10. 2008. Dne 2. 4. 2009 je sicer opravil ustno obravnavo, na kateri je bilo sklenjeno, da bo postavljen novi cenilec, kar pa ni bilo izvedeno. Sklicuje se tudi na zapisnik o ustni obravnavi 2. 4. 2009, iz katerega ni razvidno, da zahtevek za plačilo odškodnine ne bi bil utemeljen. Prav tako se sklicuje na zapis iz te ustne obravnave, da bo Slovenska odškodninska družba (SOD) ponovno pregledala svoje cenitve, vključno z amortizacijo, kjer je potrebno razčistiti, zakaj je B.B. v prvem elaboratu upošteval 4% amortizacije, v elaboratu leta 2007 pa 70%. Svoje ugotovitve naj bi SOD sporočil v roku 3 tednov, kar je storil s pisno vlogo 2. 6. 2009. Prav tako se sklicuje na pojasnilo E.E.. Tega vsega navedenega izpodbijana odločba ne vsebuje oziroma je izdana v nasprotju s predhodnim potekom upravnega postopka na prvi stopnji, kjer so bili postopkovni sklepi sprejeti soglasno. Takšna odločba, ki nima utemeljitve v samem predhodnem postopku, in ki je bila izdana brez sodelovanja strank, je nezakonita, kar pomeni, da je upravni organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravilo pravnega postopka po 2. in 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, odločba je arbitrarna in nerazumljiva, se ne da se preizkusiti in je torej obremenjena tudi s kršitvijo po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Z napadeno odločbo je prvostopni upravni organ, ki je o zahtevku odločil drugič, zavrnil zahtevek v celoti kot neutemeljen. Tožeča stranka nasprotuje ugotovitvi glede starosti strojno tehnološke opreme in v zvezi s tem z odločitvijo upravnega organa, da je bila oprema zaradi tega, ker presega starost 15 let, že v celoti amortizirana in da zato upravičencu ne pripada odškodnina. Takšen zaključek ni pravilen, navedbe upravne enote so nasprotujoče, poleg tega pa je zmotno uporabljeno materialno pravo. Upravna enota ne pojasni, zakaj ni sprejemljivo strokovno mnenje izvedenca cenilca B.B., niti ne pojasni mnenja sodnega izvedenca in cenilca E.E.. Prav tako tožeča stranka ne soglaša z navedbami upravnega organa prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni mogoče slediti in upoštevati strokovnega mnenja v postopek pritegnjenih izvedencev, niti ne more tožeča stranka slediti navedbam upravnega organa prve stopnje, ko le ta zatrjuje, da je vprašanje amortizacijskega odpisa strojev oziroma določitev aktualne vrednosti predmetne strojno tehnološke opreme pravno vprašanje. Amortizacija oziroma preostala vrednost stroja je dejansko in ne pravno vprašanje.

Prav tako tožeča stranka opozarja, da v izpodbijani dopolnilni odločbi upravni organ prve stopnje v bistvu sploh ne navaja razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni in v nasprotju z izvedenimi dokazi, tako z listinsko dokumentacijo, kot z izpovedbami strank, zaradi tega se odločba ne da preizkusiti, kar tudi pomeni, da je iz tega razloga obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka. Prav tako niso bila raziskana in ugotovljena dejstva in okoliščine pomembne za ugotovitev utemeljenosti zahtevka tožeče stranke, saj odločba ne upošteva zaključkov in pisnih mnenj izvedenca E.E. ter cenilca B.B.. Takšna odločba, v kateri ni navedenih razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti nejasni je arbitrarna in nepravilna in je zaradi tega podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Prav tako je odločba izdana v nasprotju z določilom 145. člena ZUP, saj ni bila opravljena ustna obravnava, kar pomeni, da stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, da bi se izjavila o dejstvih in okoliščina, ki so za odločbo pomembne in je bila tako kršena določba četrtega odstavka 146. člena ZUP.

Izpodbijana odločba pa je prav tako v nasprotju z določbo 164. člena ZUP, ki določa, da se dejstva na podlagi katerih se izda odločba ugotovijo z dokazi in da se kot dokaz uporabi vse kar je primerno za ugotavljanja stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, hkrati pa je upravni organ prve stopnje povsem zanemaril določbo 6. poglavja ZUP, ki ureja položaj izvedencev. Gre za nepravilno ravnanje upravne enote, ki nasprotuje namenu ZDen, to je poprava krivic. S svojo odločitvijo je upravni organ prve stopnje zmotno uporabil določbe ZDen, še posebej pa je zmotno uporabil določbe Navodila. Uporaba sedaj veljavnih predpisov in sicer Slovenskih računovodskih standardov ter Zakona o računovodstvu za obravnavano zadevo ni utemeljena in je zmotna, saj je določitev vrednosti oziroma ocenjevane vrednosti podržavljenih premičnin stvar cenilcev. Dejansko stanje v zadevi je namreč takšno, da je bila strojna oprema, ki je bila sicer še nova, torej nikakor že amortizirana in sicer res ni obratovala, ob podržavljenju v funkciji. V obratovanju mlin ni bil izključno zaradi ravnanja takratnih oblasti, saj je bilo nekaj opreme iz mlina odpeljane v drug mlin. Navodilo loči med pojmoma „še v funkciji“ oziroma „obratovala“ česar upravni organ prve stopnje ni upošteval. V zadevi bi bilo treba odločiti ob uporabi določbe prvega odstavka 7. člena Navodila, saj je bila amortizacija upoštevana že pri ocenitvi premičnin, skladno s 4. oziroma 5. členom Navodila. Predlaga, da sodišče po razpisani obravnavi odločit kot je predlagano.

Odgovor na tožbo je sodišču posredovala tudi stranka z interesom, Slovenska odškodninska družba, ki oporeka zatrjevanju procesnih kršitev, saj je upravni organ oziroma pristojna komisija za denacionalizacijo, pred izdajo odločbe, skladno z določbo 65. člena ZDen izdala poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve, v katerem je bila napovedana kasneje sprejeta odločitve. Po mnenju SOD kršitev 237. člena ZUP zato ni podana, saj je bila stranka pred izdajo odločbe seznanjena s stališčem upravnega organa in ji je bila dana možnost, da se o njem izjasni.

V zvezi s samo odškodnino pa SOD navaja, da je bil preizkus izvedenčevih pravilen. Sklicuje se na jasno določilo Navodila, ki se nanaša na amortizacijo. Pravilno je bil upoštevan četrti odstavek 7. člena Navodila, saj je bilo ves čas postopka jasno in nesporno, da obravnavana mlinska oprema ob podržavljenju ni bila v funkciji, zato je trditev tožeče stranke, da oprema ni bila v obratovanju nepomembna, saj s potekom časa stvari, tudi če niso v obratovanju, izgubljajo na vrednosti. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbo zavrne in potrdi odločitev prvostopnega upravnega organa.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in dogovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov razvidnih iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu-Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi je med strankama upravnega spora sporno, ali je prvostopni upravni organ pravilno uporabil določbo drugega odstavka 7. člena Navodila, ki določa, da če amortizacijske dobe (stopnje) ni mogoče ugotoviti, se šteje, da so stroji in naprave amortizirani v petnajstih, druge premičnine pa v desetih letih od izdelave.

Sodišče pojasnjuje, da ZDen v prvem odstavku 44. člena določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, šesti odstavek istega člena pa določa, da se v primeru, če sedanje vrednosti premoženja ni mogoče ugotoviti, ta oceni po merilih, določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena tega zakona, če ta zakon ne določa drugače. Tudi Navodilo, sprejeto na podlagi določbe 85. člena ZDen, temelji na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, kar pomeni, da je v obravnavani zadevi upravni organ dolžan vrednost podržavljenih premičnin izračunati v skladu z določbami Navodila.

V obravnavani zadevi je vlagatelj zahteval odškodnino za podržavljeno strojno tehnološko opremo mlina, ki je bil (poslovna zgradba) podržavljen 26. 12. 1958, z odločbo OLO Mozirje št. 04/2-JU-27/59 z dne 2. 10. 1959. Podatki upravnega spisa izkazujejo, da je bila sporna oprema ob podržavljenju stara najmanj 18 let, saj je bila v sam poslovni objekt mlina vgrajena najmanj ob času izdaje uporabnega dovoljenja, ki ga je izdala Kraljevska banska uprava Dravske banovine, št. 7897/12 z dne 2. 10. 1940. Gre za podatek, ki med strankama ni sporen, kar po presoji sodišča pomeni, da je prvostopni upravni organ v zadevi pravilno uporabil prej citirano določbo 7. člena Navodila in štel, da je bila vsa strojno tehnološka oprema v času podržavljenja mlina že amortizirana. Prav tako med strankama upravnega spora ni sporno, da strojna oprema mlina v času nacionalizacije ni bila v funkciji, torej ni obratovala. Tako iz zahteve za denacionalizacijo izhaja, da so strojno opremo mlina odnesli Nemci, po vojni pa oblast njene vrnitve ni dovolila, to dejstvo pa potrjujejo tudi nadaljnji podatki predloženega upravnega spisa. Upoštevaje ta podatek, sodišče v celoti soglaša s stališčem prvostopnega upravnega organa, da v zadevi upravni organ ni bil dolžan upoštevati določbe četrtega odstavka 7. člena Navodila, po kateri se ne glede na določbe drugega odstavka 7. člena Navodila šteje, da je bila premičnina, ki ji je potekla amortizacijska doba in je bila ob podržavljenju še v funkciji oziroma je obratovala, amortizirana sedemdeset odstotno, določbe, ki je bila upoštevana v upravnemu spisu priloženih izvedeniških mnenjih.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke in prvostopnega upravnega organa utemeljena tako s podatki listin predloženega upravnega spisa, odločitev pa temelji na pravilni uporabi materialnega prava, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na ugotovitev o starosti strojno tehnološke opreme, saj so pavšalne in jih zato sodišče ne more upoštevati, toliko bolj, ker gre za podatek, ki sta ga v upravnem postopku upoštevala tudi oba cenilca in podatek, ki ga potrjuje tudi tožeča stranka v tožbi. Prav tako sodišče, enako kot je to storil že drugostopni upravni organ, zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo določbe 7. člena Navodila. Tega stališča ne more spremeniti sklicevanje tožeče stranke na izdelani izvedeniški mnenji, ki so pri cenitvi premičnin izhajala iz ugotovitve, da oprema ob amortizacijski dobi 15 let od izdelave in starosti 18 let, še ni bila v celoti amortizirana. Vprašanje amortizacije je v konkretnem primeru, ko ni sporno, da gre za strojno tehnološko opremo, ki je bila ob podržavljenju stara najmanj 18 let in da v času podržavljenja ni bila v uporabi, tudi po presoji sodišča pravno vprašanje, katerega mora skladno z načelom zakonitosti upoštevati upravni organ.

Prav tako za odločitev o zadevi niso pravno pomembni tožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka zatrjuje, da je odločba Upravne enote Mozirje, številka 301-8/92-219-1220 z dne 12. 3. 2008 postala delno pravnomočna, ker tožeča stranka zoper njo ni vložila pritožbe. Takšna razlaga instituta pravnomočnosti je po presoji sodišča v nasprotju z določbami ZUP, po katerih vložitev pritožbe predstavlja oviro za nastop dokončnosti in pravnomočnosti, ne glede na to, da ali so pravno sredstvo vložile vse, ali samo ena (legitimirana) stranka.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZDen in Navodila, ki se nanašajo na vrednotenje premoženja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe, v katerem so bila upoštevana pravila ZDen in ZUP o sodelovanju tožeče stranke v postopku pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo. Sodišče je na podlagi določbe 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, odločitev sprejelo na nejavni seji.

K 2. točki izreka.

Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njeno zahtevo za povrnitev stroškov postopka.