Jedro

Ker je nova Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta staro Uredbo Sveta (ES) št. 1348/2000 razveljavila in (nova) Uredba vsebuje procesna pravila, ki se začnejo uporabljati nemudoma – tudi za situacije, ki so nastale pred njihovo veljavnostjo, je treba, kar se tiče vprašanja izpolnitve pogoja pravilne vročitve tožbe in prilog v konkretnem primeru, uporabiti določila nove Uredbe.

Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti, pri čemer je za namene te določbe in razen, če ni drugače dogovorjeno, kraj izpolnitve zadevne obveznosti v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno, in v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od v sodbi prisojenih zneskov od dneva zapadlosti do plačila, v višini, kot jo določa italijansko pravo.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 700,89 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sodbo

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je prodajna pogodba, sklenjena za dobavo in montažo stroja C. med tožečo in toženo stranko, prenehala (1. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 42.300,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.12.2006 do plačila (2. točka izreka) in znesek iz naslova odškodnine v skupni višini 21.122,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.11.2007 do plačila (3. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano zamudno sodbo je po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže, tožnici pa naloži v plačilo pritožbene stroške toženke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi, tožnici pa naloži plačilo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po 2. odstavku 19. člena Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah (vročanje pisanj) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (v nadaljevanju: Uredba) lahko vsaka država v skladu s 1. odstavkom 23. člena Uredbe izjavi, da sodnik ne glede na 1. odstavek 19. člena izreče sodbo, čeprav ni prejel potrdila o vročitvi oziroma o dostavi, če je bilo pisanje poslano na enega od načinov, predvidenih v tej Uredbi, če je od dne pošiljanja pisanja preteklo obdobje, ki ga sodnik v vsaki posamezni zadevi oceni kot dovolj dolgo in ni krajše od šestih mesecev, in če kljub razumnim prizadevanjem za pridobitev potrdila pri pristojnih organih zaprošene države članice ni bilo mogoče pridobiti nikakršnega potrdila. Republika Slovenija je Komisiji v skladu s 1. odstavkom 23. člena Uredbe sporočila, da sodnik pod pogoji iz 2. odstavka 19. člena Uredbe sodbo lahko izreče (Evropski pravosodni atlas za civilne zadeve).

6. V konkretnem primeru ima toženka sedež v Italiji, zato ji je sodišče prve stopnje v skladu s takrat veljavno Uredbo Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: stara Uredba) tožbo s prilogami vročalo preko italijanskega organa za sprejem pisanj »Ufficio Unico degli Ufficiali Giudiziari presso laCorte di Appello di Roma« (list. št. 24). Ta je pisanje prejel dne 28.4.2008 (povratnica, pripeta na list. št. 28). Ker v skladu s 6. in 7. členom Uredbe sodišču prve stopnje ni poslal ne potrdila o vročitvi pisanja toženki niti ga ni obvestil, da vročitev toženki v enem mesecu po prejemu ni bila mogoča, je sodišče prve stopnje dne 24.12.2008 navedeni organ z dopisom pozvalo, naj mu sporoči, ali je bila vročitev pisanja toženki uspešno opravljena. Organ na dopis ni odgovoril. 7. Ker je bila tožba s prilogami toženki poslana na obrazcu priloge I Uredbe (list. št. 24, 25 in 26), od dne pošiljanja pisanja in do odločitve sodišča prve stopnje pa je preteklo več kot eno leto, pri čemer sodišče prve stopnje na svoje poizvedbe pri italijanskem organu za sprejem ni dobilo nobenega odgovora, se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da so podani vsi pogoji za uporabo 2. odstavka 19. člena Uredbe. Kljub temu torej, da ni mogoče zaključiti, da je toženka tožbo s prilogami dejansko prejela, je sodišče prve stopnje upoštevajoč, da toženka ni odgovorila na tožbo, upravičeno uporabilo 2. odstavek 19. člena Uredbe in ob izpolnitvi še ostalih pogojev po 318. členu ZPP pravilno izdalo zamudno sodbo.

8. Pritožbeno sodišče pripominja, da je bilo vročanje oziroma poskus vročitve pisanja opravljeno v času veljavnosti stare Uredbe, pri čemer pa je bil dopis italijanskemu organu za sprejem z dne 24.12.2008, naj sporoči, ali je bila vročitev pisanja toženki uspešno opravljena, poslan že v času veljavnosti nove Uredbe, ki je začela veljati dne 30.12.2007, uporabljati pa se je začela dne 13.11.2008 oziroma dne 13.8.2008 (23. člen - izjave držav Komisiji) (26. člen Uredbe). Del pogojev po 2. odstavku 19. člena Uredbe se je torej izpolnjeval že po novi Uredbi, kar kaže na to, da situacija vročanja še ni bila dokončana oziroma vprašanje vročanja še ni bilo popolnoma rešeno v času veljavnosti stare Uredbe. Ker je nova Uredba staro Uredbo razveljavila in (nova) Uredba vsebuje procesna pravila, ki se začnejo uporabljati nemudoma – tudi za situacije, ki so nastale pred njihovo veljavnostjo, je po mnenju pritožbenega sodišča kar se tiče vprašanja izpolnitve pogoja pravilne vročitve tožbe in prilog (fikcije vročitve po 2. odstavku 19. člena Uredbe) v konkretnem primeru treba uporabiti določila nove Uredbe (dr. Rajko Knez: Pravo EU pred slovenskimi sodišči, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 61).

9. Čeprav pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje na zaprosilu za vročitev pisanj (list. št. 25) napačno navedlo firmo toženke, in sicer namesto ..., to ni vplivalo na pravilnost vročanja, saj je vsakomur (strankam, sodišču, vročevalcu itd.) jasno, da gre za očitno pomoto, naslov toženke pa je pravilno naveden. Prav tako tudi dejstvo, da med prilogami tožbe ni bilo prevoda listine A5, ni pomembno. Gre sicer za dopis v angleščini; ker pa ga je toženka poslala tožnici, gre očitno za jezik, ki ga toženka razume (8. člen Uredbe). Ne glede na to pa v konkretnem primeru ugotavljanje, ali je bila tožba toženki (pravilno) vročena in če ne - zakaj ne, sploh ni relevantno, saj je bistvo pritožbenega preizkusa, ali so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, v tem okviru pa, ali je sodišče pravilno ravnalo po 2. odstavku 19. člena Uredbe.

10. Po 1. točki 70. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 247. člena ZPP sodnik ali sodnik porotnik (izvedenec) ne sme opravljati sodniške funkcije (izvedenskega dela), če je sam stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, če je s stranko v razmerju soupravičenca, sozavezanca ali regresnega zavezanca ali če je bil v isti zadevi zaslišan kot priča ali izvedenec. Čeprav je v konkretnem primeru izpodbijano zamudno sodbo in stroškovni sklep kot zapriseženi sodni tolmač prevedel pooblaščenec tožnice (priloga A14 in A15), pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodelovanje pooblaščenca tožnice v postopku kot sodnega tolmača pri prevodu končne odločbe ni vplivala na siceršnjo pravilno in zakonito odločitev sodišča prve stopnje. Bistveno je namreč, da so bile tožba in priloge prevedene s strani stalne sodne tolmačke, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da toženka tudi sicer glede vsebine in pravilnosti prevoda zamudne sodbe in sklepa nima nobenih pripomb.

11. Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti, pri čemer je za namene te določbe in razen, če ni drugače dogovorjeno, kraj izpolnitve zadevne obveznosti v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno, in v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene (5. člen Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, posebna pristojnost).

12. Iz trditev v tožbi izhaja, da je tožnica pri toženki naročila stroj za proizvodnjo svojih izdelkov za ceno 42.300,00 EUR, v katero je bil vključen tudi prevoz, montaža in zagon navedenega stroja (A16, 17 in 18). Kot izhaja iz ponudbe toženke (priloga A5 in B12) in računov (priloga B7 in B8), sta se stranki dogovorili za klavzulo ex works, kar pomeni, da je bila kot kraj izpolnitve določen sedež toženke. Ker pa je v ponudbi med drugim navedeno, da je v ceno vključen tudi prevoz (»included transport«), montaža stroja (storitev) pa naj bi se izvedla delno v Riminiju, delno pa na sedežu tožnice, pri čemer iz naknadno priloženih vlog tožnice v odgovoru na pritožbo (priloga A16) izhaja, da je za manjkajoči del stroja prevoznika do tožnice priskrbela toženka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kot kraj izpolnitve vseeno šteti (tudi) sedež tožnice. To pa posledično pomeni, da je pritožbeni ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča neutemeljen (3. odstavek 18. člena ZPP).

13. Kot izhaja iz ponudbe toženke št. 193/06 z dne 16.6.2006, ki jo je tožnica tudi sprejela, je bila za primer spora med strankama predvidena uporaba italijanskega materialnega prava (priloga B12). Temu tožnica tudi ne oporeka, pri čemer v odgovoru na pritožbo z dne 7.12.2009 zatrjuje, da so relevantne določbe italijanskega prava enake oziroma podobne slovenskim določbam in v dokaz priloži prevode.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi v konkretnem primeru sodišče prve stopnje res moralo uporabiti italijansko pravo, pri čemer pa je tudi ob uporabi italijanskega materialnega prava (razen v delu, ki se tiče zamudnih obresti) odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker je višina zakonskih zamudnih obresti po italijanskem pravu drugačna kot po slovenskem (1284. člen italijanskega civilnega zakonika (Il Codice Civile Italiano), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od v sodbi prisojenih zneskov od dneva zapadlosti do plačila, v višini, kot jo določa italijansko pravo (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

15. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.557,2 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sklepa do plačila.

16. Zoper izpodbijani sklep je po 1. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP vložila dopolnitev pritožbe toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnici naloži v plačilo stroške pravdnega postopka, ki jih je utrpela toženka, ter tudi pritožbene stroške toženke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

17. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi, tožnici pa naloži plačilo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

18. Pritožba ni utemeljena.

19. V posledici potrditve sodbe sodišča prve stopnje (razen kar se tiče zakonskih zamudnih obresti, ki pa predstavljajo sorazmerno majhen del zahtevka), je pravilna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravdne stroške v skladu z načelom uspeha v celoti naložilo stranki, ki je v pravdi propadla, to je toženki (3. odstavek 154. člena ZPP).

20. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo glede stroškovne odločitve zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko 365. člena ZPP).

21. Ker je toženka uspela s pritožbo zgolj v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega ji niso nastali posebni stroški, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. odstavek 154. člena in 2. točka 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo 1250 točk (tar. št. 21/1 ODT), pri čemer ji presežka (za 125 točk) ni priznalo, materialne stroške 2% oziroma 1% in 20% DDV, kar skupaj znaša 700,89 EUR .