Jedro

Ker zakon določa, kdo je ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev denacionalizacijski upravičenec, vprašanje o možnosti razpolaganja z denacionalizacijskim zahtevkom med postopkom za denacionalizacijo, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, v kateri revident izpodbija prav odločitev o denacionalizacijskem upravičencu. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ptuj z dne 3. 7. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 2. 12. 2009. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta odločil, da je Slovenska odškodninska družba, d. d., Ljubljana (v nadaljevanju SOD) za tam navedeno premoženje dolžna upravičencem A. A., B. A. in C. C. izplačati odškodnino v obliki obveznic SOD v znesku 28.686,09 DEM.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Revident kot pomembno izpostavlja vprašanje, ali so zahtevki, ki jih stranka uveljavlja v postopku denacionalizacije, pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji prenosljivi s pravnimi posli med živimi in ali je treba tak prenos upoštevati že v postopku denacionalizacije.

7. Revident v tem upravnem sporu izpodbija odločitev o enem izmed upravičencev do denacionalizacije. Meni namreč, da bi moral upravni organ pri določitvi upravičenca upoštevati, da je upravičenec B. A. med denacionalizacijskim postopkom že razpolagal s svojim zahtevkom tako, da ga je odstopil revidentu.

8. Upravni organ mora v denacionalizacijskem postopku med drugim odločiti o tem, kdo je upravičenec do premoženja, ki se vrača (prvi odstavek 66. člena Zakona o denacionalizaciji - v nadaljevanju ZDen), in to odločitev vnesti v izrek odločbe o denacionalizaciji (prvi odstavek 67. člena ZDen). Odločitev o denacionalizacijskem upravičencu je del odločitve o predmetu denacionalizacijskega postopka. Kdo je denacionalizacijski upravičenec, določa ZDen, in sicer v 9. členu oziroma v 11. in 12. členu ZDen. Ker torej le zakon določa, kdo je ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev denacionalizacijski upravičenec, vprašanje o možnosti razpolaganja z denacionalizacijskim zahtevkom med postopkom za denacionalizacijo ni pomembno za odločitev o denacionalizacijskem upravičencu. Glede na to, da navedeno vprašanje, ki ga zastavlja revident, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve, v kateri revident izpodbija prav odločitev o denacionalizacijskem upravičencu, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.