Jedro

Ker ZDen niti v primerih, ko je upravičenec do denacionalizacije že pokojen, ne določa, da se premoženje vrne pravnim naslednikom upravičenca, temveč napotuje na zapuščinski postopek, je mogoče sklepati, da v postopku denacionalizacije pri določitvi upravičencev ni mogoče upoštevati izjav o razpolaganju s premoženjskimi pravicami, ki izhajajo iz postopkov denacionalizacije, ki so v teku.

V postopku denacionalizacije ni mogoče ugotavljati očetovstva, kot to predlaga tožnik, temveč je dopustno ugotavljati le, ali je bilo očetovstvo ugotovljeno na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve očetovstva oziroma njegovega priznanja.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je Upravna enota Ptuj odločila, da je Slovenska odškodninska družba kot zavezanec za plačilo odškodnine dolžna plačati upravičencem do denacionalizacije A.A., B.B. in C.C. odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v znesku 28.686,09 DEM, vsakemu do 1/3 navedenega zneska. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da so bila zemljišča, ki so predmet vračanja v tem postopku, podržavljena D.D. na podlagi Odloka Avnoj. Ker imenovani ni štel za slovenskega in jugoslovanskega državljana, so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo uveljavljali uporabo 12. člena ZDen, ki določa, da če upravičenec iz 9. člena ZDen ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen. Za vse tri dediče po pokojnem razlaščencu je bilo ugotovljeno, da izpolnjujejo pogoj glede jugoslovanskega oziroma slovenskega državljanstva, glede vlagateljice C.C. pa je bilo tudi izkazano, da je dedinja prvega dednega reda po D.D. in sicer kot njegova nezakonska hči. Navedeno dejstvo izhaja iz vpisnika o varstvih in skrbstvih za leto 1925, ki ga je vodilo tedaj Okrajno sodišče na Ptuju. V vpisniku je namreč za E.E., rojeno 1. 7. 1925 navedeno, da je njen nezakonski oče D.D., posestnik iz .... Po podatkih vpisnika je bilo očetovstvo ugotovljeno na podlagi sodbe z dne 7. 10. 1925, št. C II 313/25, s katero je bil D.D. spoznan za očeta ter mu je bilo naloženo plačati mesečno preživnino 500 DIN. Na podlagi navedenih ugotovitev je upravni organ C.C. upošteval kot upravičenko na podlagi 12. člena ZDen. Enako je odločil že v primerih vračanja nepremičnin v naravi, ko je imenovano tudi štel za upravičenko, navedeno stališče pa je v tistih postopkih potrdilo tudi Upravno sodišče RS.

Odločitev prvostopnega organa je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. 490-98/2009/4 z dne 2. 12. 2009. Ugotovila je, da je izpodbijana delna odločba pravilna in zakonita ter je kot neutemeljene zavrnila pritožbene navedbe, da je odločitev o vračanju premoženja upravičencema B.B. in C.C. napačna. V skladu z določbami ZDen se odločba o denacionalizaciji glasi na osebo, ki je po tem zakonu upravičenec do denacionalizacije. V tem primeru se premoženje z odločbo vrne osebam, ki jih zakon opredeljuje kot upravičence oziroma osebam, za katere se po zakonu šteje, da jim je bilo premoženje podržavljeno. V postopku denacionalizacije se zato premoženje vrača le upravičencem ter upravni organ v tem postopku nima pooblastila za vračanje premoženja pravnim naslednikom upravičencev mimo določb ZDen. Upravičenci pa lahko razpolagajo z vrnjenim premoženjem po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Iz navedenega razloga zato v tem postopku ni mogoče upoštevati notarsko overjene izjave B.B. z dne 4. 11. 2008, s katero ta odstopa svojemu bratu vse svoje premoženjske pravice in zahtevke iz naslova denacionalizacije. Glede upravičenosti C.C. do denacionalizacije pa tožena stranka navaja, da je imenovana pravno nasledstvo izkazala z drugimi dokazi in sicer kopijo vpisnika o varstvih in skrbstvih iz leta 1925. Navedena listina je tak kvalificiran dokaz, ki ga lahko organ uporabi kot relevantnega za dokazovanje pravnega nasledstva tudi po stališču upravnega sodišča v zadevi U 987/2008. Tožnik v tožbi ugovarja vrnitvi dela premoženja pokojnega D.D., B.B. in C.C. Iz notarsko overjene izjave tožnikovega brata B.B. z dne 4. 11. 2008 izhaja, da je imenovani odstopil vse svoje premoženjske pravice, zahtevke in terjatve iz naslova denacionalizacije tožniku. V postopku denacionalizacije postavljeni zahtevek predstavlja premoženjsko pravico, ki ima premoženjsko vrednost, stranke pa lahko s svojimi zahtevki in pravicami razpolagajo. ZDen sicer določa, da se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca, vendar te zakonske določbe ni mogoče uporabljati iztrgane iz konteksta celotnega ZDen in možnostmi prenosa pravic v slovenskem pravnem redu. Že ZDen v drugem odstavku 80. člena izrecno predvideva dedne izjave v postopku denacionalizacije. Prenos premoženjskih pravic pa ureja Obligacijski zakonik in je tak prenos dopusten, če ni z zakonom ali s pogodbo izrecno izključen. Končno pa pravico razpolaganje s premoženjem določa tudi Ustava RS. Prenos pravic predvideva tudi ZUP. Upravni organ je tako s svojo odločbo glede premoženja, ki se vrača B.B., posegel v pridobljene tožnikove pravice na podlagi odstopne izjave. V zvezi z upravičenko C.C. pa tožnik ugovarja njeno pravno nasledstvo po D.D., saj očetovstvo imenovanega ni bilo nikdar vpisano v rojstno matično knjigo. Dejstvo, da očetovstvo ni vpisano v matično knjigo, kaže na veliko verjetnost, da sodba z dne 7. 10. 1925 ni nikdar postala pravnomočna. Za status upravičenca v postopku denacionalizacije pa mora biti pravno nasledstvo izkazano na način, ki ga določa zakon. Tudi v spornem času je obstajal poseben sodni postopek, ki mu je sledil vpis v krstno ali rojstno knjigo. Le vpis v tako knjigo je mogoče šteti za verodostojen dokaz očetovstva. Ob upoštevanju določb ODZ se izkaže, da vpis v sirotinsko knjigo ni javna listina. Očetovstvo je mogoče izkazovati z javno listino, oporoko ali z izjavo pred pristojnim organom. C.C. pa je v postopku predložila zgolj kopijo vpisa v sirotinsko knjigo, takšna kopija pa ne predstavlja verodostojnega dokaza o očetovstvu, saj ne gre za javno listino. C.C. torej svojega pravnega nasledstva ne izkazuje na v zakonu predpisan način. Zaradi navedenega je tudi tožnik v postopku predlagal ugotovitev očetovstva s tipizacijo tkiv, česar pa upravni organ ni izvedel. Tožnik predlaga, da sodišče prvostopno odločbo spremeni tako, da se podržavljeno premoženje v celoti vrne tožniku A.A. Prav tako je priglasil stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik izpodbija vračilo premoženja upravičencema B.B. in C.C. Glede prvega meni, da ni upravičenec do denacionalizacije po pokojnem D.D. zaradi podane izjave o odstopu premoženjskih pravic, glede C.C. pa, da pravno nasledstvo imenovane po D.D. ni izkazano z ustrezno listino.

Po določbah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in spremembe, ZDen) so upravičenci tiste osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno po predpisih, na katere napotujeta 3. in 4. člen, oziroma na načine iz 5. člena navedenega zakona, ter so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno jugoslovanski državljani oz. jim je bilo to državljanstvo priznano po 9. 5. 1945. V skladu z določbo 67. člena ZDen se odločba o denacionalizaciji glasi na ime upravičenca – prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja. Če lastnik podržavljenega premoženja ni upravičenec (11. in 12. člen), se odločba o denacionalizaciji glasi na osebo, ki je po tem zakonu upravičenec do denacionalizacije. Vprašanje, kdo je upravičenec in na koga se glasi odločba o denacionalizaciji, torej ureja ZDen kot lex specialis. Po navedenih določbah ZDen se tako odločba o denacionalizaciji vselej glasi na ime upravičenca – prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja ali na osebo, ki je po tem zakonu upravičenec do denacionalizacije (11. in 12. člen). Navedeno velja tako v primeru, če je upravičenec sam vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, kakor tudi v primeru, če je pokojen in so zahtevo za denacionalizacijo vložili njegovi pravni nasledniki. To pomeni, da po ZDen ni mogoče v nobenem primeru drugače določiti upravičence, kot jih določa zakon, ne glede na to, ali je upravičenec živ ali pokojen. Ker ZDen niti v primerih, ko je upravičenec do denacionalizacije že pokojen, ne določa, da se premoženje vrne pravnim naslednikom upravičenca, temveč napotuje na zapuščinski postopek, je torej sklepati, da v postopku denacionalizacije pri določitvi upravičencev ni mogoče upoštevati izjav o razpolaganju s premoženjskimi pravicami, ki izhajajo iz postopkov denacionalizacije, ki so v teku. Upravni organ je zato tudi po presoji sodišča pravilno odločil, da je upravičenec do denacionalizacije tudi B.B., saj je bilo za njega izkazano, da je dedič prvega dednega reda po pokojnem D.D., kakor tudi, da mu je bilo priznano jugoslovansko državljanstvo.

Glede vprašanja, ali je C.C. izkazala, da je dedinja prvega dednega reda po D.D., pa je Vrhovno sodišče RS v revizijski sodbi opr. št. X Ips 625/2008 z dne 25. 11. 2010 v zadevi, ki se nanaša na zahtevo za denacionalizacijo istih upravičencev kot v obravnavanem primeru, že zavzelo stališče, da je vpisnik za varstva in skrbstva (sirotinska knjiga) po določbah paragrafa 223. tedaj veljavnega Sodnega reda eden izmed vpisnikov za civilne zadeve, ki so jih v državljanskopravnih zadevah vodila okrajna sodišča, in je kot tak javna knjiga, izpisi iz njega pa javne listine. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča povzema to sodišče tudi v obravnavani zadevi, saj ugotavlja, da gre za identično dejansko stanje. Upravičenka C.C. je namreč s kopijo vpisnika o varstvih in skrbstvih oziroma sirotinske knjige Okrajnega sodišča Ptuj izkazala, da je bil D.D. njen oče. Okoliščina, da navedene sodbe v arhivu ni mogoče najti in da očetovstvo ni vpisano v rojstno matično knjigo, pa po stališču Vrhovnega sodišča še ne pomeni, da je šlo za vpis na podlagi kasneje odpravljene pravnomočne sodne odločbe, kot to zatrjuje tožnik. Ker je vpisnik o varstvih in skrbstvih po tedanjih predpisih med drugim zbiral podatke o razmerjih staršev do otrok v primerih nezakonskega rojstva, navedeni vpisnik predstavlja kvalificiran dokaz o ugotavljanju očetovstva. V postopku denacionalizacije pa ni mogoče ugotavljati očetovstva, kot to predlaga tožnik, temveč je dopustno ugotavljati le, ali je bilo očetovstvo ugotovljeno na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oziroma priznanja. Ker je torej v zvezi z navedenim tožbenim ugovorom že revizijsko sodišče sprejelo stališče, po katerem je vpis v vpisnik o varstvih in skrbstvih primeren dokaz očetovstva, sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da pravno nasledstvo C.C. po D.D. ni izkazano.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana delna odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.