Jedro

Dejstvo, ali je tožnik ustvaril ugotovljene tehnične izboljšave v času trajanja delovnega razmerja pri tožencu ali ne, sploh ni odločilno. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik avtor tehničnih izboljšav, da je toženec te tožnikove tehnične izboljšave uporabil, s pogodbo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, pa se zavezal, da bo tožniku uporabo njegovih tehničnih izboljšav plačal. Podlaga toženčeve obveznosti je tedaj sklenjena pogodba.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da mora toženec plačati tožniku 1.105.048,54 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.1994 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 374.899 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.2.1999 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje je navedeno, da mora toženec plačati tožnikoma znesek 1.105.048,54 SIT, kar pa je v nasprotju z izrekom sodbe sodišča prve stopnje, po katerem je dolžan toženec plačati navedeni znesek le tožniku V. Z. Toženec je bil zaslišan na obravnavi dne 14.4.1994, ki pa jo je sodišče zaradi poteka časa preložilo. Zaslišanje toženca je bilo tako le delno, neizveden pa je ostal dokaz s soočenjem tožnika in toženca. Tožencu je bila odvzeta tudi možnost postavljanja vprašanj tožniku. Ugotovitev sodišča, da je skice in risbe narisal tožnik, ni točna, saj so v resnici toženčevo delo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je toženec prodal 1000 kosov ukode. Neupoštevano je ostalo dejstvo, da je tožnik vsa dela opravil v času, ko je bil pri tožencu v delovnem razmerju. Reviziji naj se ugodi tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnjen. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revident očita sodiščema prve in druge stopnje kar nekaj procesnih kršitev, vendar te kršitve niso podane.

Izreka sodb sodišč prve in druge stopnje sta jasna in v skladu z razlogi obeh sodb. Iz obeh izrekov povsem jasno izhaja, da mora toženec plačati znesek 1.105.048,54 SIT s pp le tožniku V. Z. Več kot očitno pomoten zapis v uvodu obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, da je toženec dolžan plačati navedeni znesek "tožnikoma", zato ne predstavlja bistvene kršitve določb ZPP.

Netočna je tudi revizijska trditev, da je sodišče tožencu onemogočilo obravnavanje pred sodiščem. Narok, ki je bil dne 14.4.1994, je bil res preložen zaradi poteka časa, vendar pa do preložitve ni prišlo med toženčevim zaslišanjem, ampak med podajanjem obširnih novih navedb in trditev obeh pravdnih strank, zlasti pa njunih pripomb na izvedeniško mnenje. Naslednja obravnava je bila dne 9.5.1994. Toženec je bil na tej obravnavi zaslišan celo dvakrat, dne 31.5.1994 pa je vložil še pripravljalni spis, v katerem je ponovno obširno in podrobno pojasnil svoja stališča do tožnikovih trditev. Vrsto trditev je postavil toženec tudi na obravnavi dne 2.6.1994. Na obravnavi, ki je bila dne 17.12.1998, sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, saj je obravnavo preložilo zaradi možnosti, da skleneta pravdni stranki izvensodno poravnavo. Na zadnji obravnavi, ki je bila dne 11.2.1999, pa je sodišče le ponovilo že prej izvedene dokaze (novih tedaj ni izvajalo). Ob takem poteku dogodkov ne more biti utemeljena revidentova trditev, da mu je sodišče z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem.

Revizijske trditve, da tožnik ni avtor tehničnih izboljšav, skic, risb itd., izpodbijajo dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje in s tem v postopku ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Enako velja za revizijsko trditev, da je zmotna ugotovitev sodišča, da je toženec prodal 1000 kosov ukode.

Trditev, da je tožnik vse v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljene tehnične izboljšave ustvaril v času, ko je bil v delovnem razmerju pri tožencu, je bila prvič postavljena šele v pritožbenem postopku (pa še to zelo na splošno in neobrazloženo), v revizijskem postopku pa je na enak (pavšalen in neobrazložen) način le ponovljena. Za odločitev v revizijskem postopku je pomembno, da dejstvo, da naj bi tožnik tehnične izboljšave ustvaril v času, ko naj bi bil v delovnem razmerju pri tožencu, v postopku pred nižjima sodiščema ni bilo ugotovljeno. Sicer pa dejstvo, ali je tožnik ustvaril ugotovljene tehnične izboljšave v času trajanja delovnega razmerja pri tožencu ali ne, sploh ni odločilno. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik avtor tehničnih izboljšav, da je toženec te tožnikove tehnične izboljšave uporabil, s pogodbo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, pa se zavezal, da bo tožniku uporabo njegovih tehničnih izboljšav plačal. Podlaga toženčeve obveznosti je tedaj sklenjena pogodba. Pa tudi če ta pogodba ne bi bila sklenjena, bi imel tožnik kot avtor tehničnih izboljšav ob dejstvu, da je toženec njegove tehnične izboljšave uporabil, pravico do plačila za uporabo njegovih tehničnih izboljšav in to ne glede na to, ali je tehnične izboljšave ustvaril med delovnim razmerjem ali izven njega (159. člen in naslednji v času ustvaritve tehničnih izboljšav veljavnega Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja, Uradni list SFRJ 34/81).

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).