Jedro

Stranka, ki je podpisala pogodbo o tehnični izboljšavi jo je dolžna izpolniti in plačati nasprotni stranki licenčnino in se ne more sklicevati na fiktivnost pogodbe, ker te okoliščine ni dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (tč. 1 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnikoma 1.105.048,54 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.2.1994 dalje do plačila in jima povrniti 374.899,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe (11.2.1999) sodišča prve stopnje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da tožnika nista avtorja spornega dela, temveč toženec in bi to lahko sodišče ugotovilo s pomočjo grafologa, ki bi ugotovil, da so skice avtorsko delo toženca, saj je na skicah njegova pisava in tudi risba je njegova. Dejansko je šlo za fiktivno pogodbo, da so se pridobila sredstva, tožnik pa k razvoju regulatorja ni prispeval nič, in tudi nima nobene dokumentacije, pa tudi pogodbe ni poznal. Izračun in na tem izračunu dosojeni znesek je nepravilen in ni izkazan, saj tožnik ni dokazal, koliko regulatorjev je bilo prodanih. Regulator iz leta 1982 ni bil primeren za prodajo in ga je bilo potrebno povsem na novo projektirati in je zato toženec izdelal povsem nov regulator in ga tudi začel prodajati leta 1985. Tožnik ni seznanjen in ni vedel, da je bilo regulatorjev več generacij, šele naslednji so bili sposobni trženja. Toženec je bil le kooperant zadruge, ki je prodajala regulatorje. V postopku nista bili zaslišani priči M.Č.,ki je bil seznanjen s projektiranjem regulatorjev in pa E.V., v čigar delavnici je toženec izpopolnil regulator. Glede XKODE je sodišče napačno odločilo, saj je bil tožnik delavec toženca in poleg osebnega dohodka ni mogel in ne more prejeti licenčnine, saj je vse delo opravil med delovnim razmerjem. V kolikor je šlo za veljavno pogodbo, bi morala biti ta izpolnjena v celoti. Licenčnino bi bilo potrebno ugotoviti z izvedencem ekonomske stroke.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta sklenili avtorsko pogodbo o tehnični izboljšavi dvopoložajnega regulatorja in merilnika temperature in vlage in se je s to pogodbo toženec zavezal izplačati določeno vsoto denarja, kar ni sporno, in 8% prodajne vrednosti izvedenih proizvodov (tožnik zahteva 4%) za dobo 5 let. Ob tako sklenjeni pogodbi, ki zavezuje obe pravdni stranki, in v obširnem dokaznem postopku, v katerem sta izvedenca M.R. in J.U. večkrat dopolnjevala izvedeniško mnenje, ne more biti nobenega dvoma, da je tožnik avtor tehničnih izboljšav tako na stvareh, ki so predmet pogodbe, kot merilnega avtomata s kontrolno logiko in učnega kompleta za digitalno elektroniko. Zaradi tega so neutemeljene trditve toženca ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbi, da je avtor spornih tehničnih izboljšav toženec. Dejansko stanje je zadosti razčiščeno in dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati z izvedencem grafologom. Glede na izvedene dokaze je neutemeljena nadaljnja trditev, da je pogodba fiktivna (simuliran posel), ko pa je, kot že omenjeno, ugotovljeno, da je tožnik avtor tehničnih izboljšav in celo sam toženec prizna, da je delno izpolnil pogodbo in tožniku plačal določen znesek, ki ni predmet tožbe. Toženec se tudi ne more uspešno sklicevati, da tožnik ni izpolnil obveznosti iz točke 1.a pogodbe (izročitev tehnične dokumentacije, izdelava prototipa), ko pa iz točke 2. pogodbe izhaja, da je bilo to že storjeno. Izračun prodanih regulatorjev temelji na oceni izvedenca in tožnika, tako da je neutemeljena trditev v pritožbi, da tožnik ni dokazal, da je bil prodan kakšen regulator, še zlasti ob tem, ko toženec na poziv izvedenca U. ni hotel predložiti dokumentacije. S trditvami, da regulatorji iz leta 1982 niso bili primerni za prodajo, toženec izpodbija ugotovitve izvedencev, v katere pritožbeno sodišče ne dvomi, po drugi strani pa sam s seboj prihaja v nasprotje, ko po eni strani trdi, da je avtor spornih stvari sam, po drugi strani pa s takimi trditvami priznava avtorstvo tožniku. Da je toženec avtor kasnejših regulatorjev iz leta 1985 in da je bila XKODA izdelana v času, ko je bil tožnik v delovnem razmerju pri tožencu, toženec z ničemer ni dokazal, tako da pavšalnim trditvam toženca v tej smeri pritožbeno sodišče ne more slediti.

Dejansko stanje je zadosti razčiščeno v dolgotrajnem postopku, zlasti z izvedencema, tako da dokaznega postopka ni potrebno dopolnjevati z zaslišanjem predlaganih prič M.Č. in V.E., kar predlaga toženec v pritožbi.

Ker ni podan nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov, niti ni sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka iz člena 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (člen 365/2 ZPP), je bilo pritožbo toženca zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Določbe ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) so uporabljene na podlagi določbe člena 498 Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99).