Jedro

Policistovo spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se z a v r n e tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka Zavarovalnica, je dolžna plačati tožniku P. R. 7.238,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od 7.093,97 EUR od 15. 9. 2006 dalje do plačila, - od 97,65 EUR od 7. 8. 2006 dalje do plačila, - od 47,09 EUR od 27. 9. 2006 dalje do plačila, - od 1.669,17 EUR od 15. 9. 2006 dalje do vključno 23. 11. 2006 ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh.“ Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 962,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženke zahteval plačilo odškodnine v višini 7.238,71 EUR za škodo, ki jo je utrpel dne 28. 9. 2005 pri delu kot policist Policijske postaje L.. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca in posledično tožene stranke v celoti za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 142/2010 z dne 24. 2. 2011 v predmetni zadevi dopustilo revizijo tožene stranke glede vprašanja, ali je podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca.

3. Toženka zoper sodbo pritožbenega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da delo, ki ga je opravljal tožnik, ne predstavlja nevarne dejavnosti, ki bi imela za posledico objektivno odgovornost tožnikovega delodajalca. Tožnik se tedensko uri ravno za obvladanje tovrstnih situacij, zato obravnavana situacija zanj ni predstavljala nič neobičajnega ali nadpovprečno tveganega za nastanek škode, posebno glede na to, da se vinjen voznik ni upiral in ni bil nasilen. Nepredvidljivost gibanja vinjenega voznika ne zadošča za obstoj objektivne odgovornosti. Kriterij za presojanje nevarnosti je za policiste strožji kot za povprečnega občana, poleg tega pa tudi za povprečnega občana spremljanje alkoholizirane osebe v intervencijsko vozilo ne predstavlja nevarne dejavnosti, posebno če se le-ta ne upira. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 314/2004, II Ips 52/2001 in II Ips 523/2002. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni sodbi nižjih sodišč tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ter priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje, ker tožena stranka ni navedla sodb višjih sodišč, ki so medsebojno neskladne, oziroma podredno zavrnitev revizije, saj meni, da je dejavnost miličnika sama po sebi nevarno delo. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejansko podlago, kot je bila ugotovljena s strani sodišč nižjih stopenj. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je do škodnega dogodka prišlo dne 28. 9. 2005, ko je tožnik kot policist spremljal alkoholiziranega voznika v pridržalni prostor intervencijskega vozila, pri čemer se je le-ta pri vstopu v vozilo na stopnici nenadoma opotekel ter se močno nagnil nazaj. Da ne bi padel, ga je bil tožnik primoran zadržati, pri tem pa se je vinjena oseba z vso silo naslonila na tožnikov palec desne roke in mu s tem povzročila poškodbo in vtoževano škodo.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje ocenili, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca. Menili sta, da iz narave dela, ki ga je tožnik opravljal, izvira večja škodna nevarnost zaradi nepredvidljivosti obnašanja močno alkoholiziranih oseb, ter da je bila nevarnost podana v okoliščinah, ko je bil tožnik dolžan izpostavljati svoje zdravje, saj je moral paziti na varnost pridržane osebe na podlagi 73. člena tedaj veljavnega Pravilnika o policijskih pooblastilih.

8. Odločitev nižjestopenjskih sodišč je materialnopravno zmotna. Kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost, je mogoče šteti le dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem s še tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nenevarna dejavnost izvajana. Spremljanje vinjene osebe do intervencijskega vozila samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj ne gre za dejavnost, ki bi bila po svoji naravi bolj nevarna za življenje in zdravje ljudi. Tudi iz konkretnih okoliščin v predmetni zadevi ne izhaja povečana nevarnost za nastanek škodnih posledic. Revidentka utemeljeno opozarja, da je kriterij nevarnosti pri presoji tveganja za nastanek škode pri policistih višji kot pri občanih, saj so policisti posebej izurjeni za ukrepanje ravno v podobnih situacijah, pa tudi sicer spremljanje alkoholiziranega voznika predstavlja zgolj nevarnost, ki so ji ljudje izpostavljeni pri vsakdanjem življenju in delu. Objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca tako ni podana.

9. Tožnik je podrejeno uveljavljal škodo tudi na podlagi subjektivne odškodninske odgovornosti, pri čemer je zgolj pavšalno navajal, da Ministrstvo za notranje zadeve ni poskrbelo za varnost pri delu. Sodišče bi moralo presojati obstoj krivdne odgovornosti le v primeru, ko bi tožnik podal za to potrebno trditveno podlago, in sicer navedbe o nedopustnem ravnanju povzročitelja škode, nastanku pravno priznane škode ter vzročni zvezi med nedopustnim ravnanjem in škodo. Tožnik bi moral kršitev delodajalčevih obveznosti konkretno in natančno opredeliti, saj je pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne nujno kršitev konkretiziranega dolžnostnega ravnanja. Sodišče zaradi izostanka ustrezne trditvene podlage odškodninskega zahtevka ni presojalo z vidika krivdne odškodninske odgovornosti.

10. Zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišč druge in prve stopnje je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ob ugoditvi reviziji obe sodbi spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

11. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče zaradi ugoditve reviziji tožene stranke ter spremembe izpodbijane sodbe odločilo o stroških celotnega pravdnega postopka. Ker je toženka z revizijo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti vse njene pravdne stroške. Revizijsko sodišče je toženki priznalo 200 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije, 600 točk za sestavo revizije, 16 točk (2 %) za materialne stroške ter 20 % DDV na odvetniške storitve, kar skupaj glede na vrednost odvetniške točke 0,459 EUR znaša 449,45 EUR. Pri tem je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Ker pa ta tarifa plačila za sestavo predloga za dopustitev revizije ni predvidevala (storitev je namreč postala aktualna šele z novelo ZPP-D), je v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT delo odvetnika ovrednotilo po 3. točki tar. št. 19, saj v njej ovrednoteno storitev po merilih iz 3. člena OT ocenjuje za podobno storitev. Tožnik je dolžan toženki povrniti tudi stroške sodne takse za odgovor na tožbo v višini 44,30 EUR, stroške sodne takse za pritožbo v višini 147,78 EUR, stroške sodne takse za predlog za dopustitev revizije v višini 107,00 EUR ter stroške sodne takse za revizijo v višini 214,00 EUR. Revizijsko sodišče je tako toženi stranki priznalo 962,53 EUR pravdnih stroškov. Navedeni znesek mora tožnik plačati toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.