Jedro

Meje med javnim dobrim ter zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti.

Priznanje posesti na javnem dobrem bi pomenilo negacijo javnega dobra. Posestno stanje predlagateljev na vodnem omrežju, ki je javno dobro, zato ne more imeti nobenih pravnih posledic. To pa pomeni, da pri ureditvi meje med zasebnim zemljiščem in javnim dobrim ne pride v poštev kriterij zadnje mirne posesti, pač pa samo kriterij močnejše pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša vrednost spornega mejnega prostora več kot 4.000,00 EUR, in določilo mejo med parcelami št. 1886, k.o. ..., ki je javno dobro, in parcelama št. 229 in 232/1, k.o. ..., last predlagateljev.

Druga nasprotna udeleženka je proti takšni odločitvi pravočasno vložila pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih pripomb, ki jih je podala na terenskem ogledu. Sodišče bi moralo določiti mejo na podlagi katastrskih podatkov. Parcela št. 1886 k.o. ... je javno dobro, za katero velja poseben režim. Vodotok, ki je javno dobro, je po novi meji širok le en meter. Zakon o vodah (Ur. l. RS, št. 67/02 in 57/08; v nadaljevanju ZV) pa predvideva petmetrski priobalni pas. Nadalje se predlagateljica sklicuje na določbe ZV in Pravilnika o podrobnejšem načinu določanja meja vodnega zemljišča tekočih voda (Ur. l. RS, št. 29/96, v nadaljevanju Pravilnik). Sodišču prve stopnje očita, da je z določitvijo meje na podlagi zadnje mirne posesti poseglo v vodni pas, ki je javno dobro. Lastninske pravice na javnem dobru pa se ne more pridobiti. Meni, da tudi določitev meje na nasprotni levi brežini vodotoka, ki je bila dokončno določena v upravnem postopku po katastrskih podatkih (in ne po zadnji mirni posesti), nima prav nobene povezave s konkretnim postopkom.

Predlagatelja na vročeno pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavi zadevi gre za spor o meji med parcelama št. 229 in 232/1, k.o. ..., last predlagateljev in parcele št. 1886, k.o. ..., ki je po zemljiškoknjižnih podatkih (list. št. 53 v spisu) javno dobro. Sodišče prve stopnje je uredilo sporno mejo na podlagi zadnje mirne posesti. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08), ki se uporablja v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86, v nadaljevanju ZNP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (4. odstavek 77. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/02; v nadaljevanju SPZ). Meje med javnim dobrim ter zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti. Po določbi 4. odstavka 77. člena SPZ sicer lahko sodišče v primeru, ko vrednost spornega mejnega prostora presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, uredi mejo na podlagi zadnje mirne posesti, če ni podano soglasje strank, da se meja uredi po kriteriju močnejše pravice, vendar pa je na javnem dobrem posest izključena. Iz določbe 19. člena SPZ, po katerem lahko javno dobro pod enakimi pogoji uporablja vsakdo in je v splošni rabi, jasno izhaja, da bi priznanje posesti na javnem dobrem pomenilo negacijo javnega dobra. Posestno stanje predlagateljev na vodnem omrežju, ki je javno dobro, zato ne more imeti nobenih pravnih posledic. To pa pomeni, da pri ureditvi meje med zasebnim zemljiščem in javnim dobrim ne pride v poštev kriterij zadnje mirne posesti, pač pa samo kriterij močnejše pravice (1. odstavek 77. člena SPZ). S slednjim pa se strinjata tudi predlagatelja in nasprotna udeleženka in ne kot zmotno meni sodišče prve stopnje, da med njimi ni soglasja, da se meja uredi na podlagi močnejše pravice. V predlogu za ureditev meje predlagatelja izrecno predlagata, naj sodišče uredi mejo na podlagi močnejše pravice, to je lastninske pravice. Predlagatelja namreč zatrjujeta, da sta na spornem mejnem prostoru pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Nasprotna udeleženka pa svojo močnejšo pravico opira na podatke katastra.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče pa glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more odpraviti omenjene pomanjkljivosti, je bilo treba izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP in 355. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku urediti mejo po kriteriju močnejše pravice (1), pri tem pa upoštevati, da na nepremičnini druge nasprotne udeleženke, ki je javno dobro, ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem (1. odstavek 44. člena SPZ), niti s pravnim poslom.

(1) Tudi na podlagi prej veljavnega 5. odstavka 136. člena ZNP ureditev mej med zasebnim zemljiščem in zemljiščem v splošni rabi ni bilo mogoče po zadnji mirni posesti.