Jedro

Član zadruge lahko pooblasti za sodelovanje in odločanje na občnem zboru zadruge samo drugega člana zadruge. Zadružna pravila lahko določijo drugače. Če zastopanje pri odločanju na občnem zboru ni v skladu z zadružnimi pravili, je to razlog za izpodbijanje sprejetih sklepov, ne pa ničnostni razlog.

Zadružna pravila (njihove spremembe in dopolnitve) postanejo veljavne s sprejemom na občnem zboru. Začetek njihove veljavnosti ni vezan na njihovo objavo oziroma vpis v sodni register.

Sodišče ugotavlja, ali je bilo glasovanje izvedeno (ne)pravilno, ne ugotavlja pa izida glasovanja z zasliševanjem prič, kako so (bi) glasovale.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je v tožbi predlagal sodišču, naj razveljavi vse sklepe, sprejete na izrednem občnem zboru tožene stranke dne 18.4.1999, ki so bili navedeni v dnevnem redu v vabilu na občni zbor. Zatrjeval je nepravilnosti pri sklicu zbora in pri njegovi izvedbi, zlasti nepravilno zastopanje članov zadruge na občnem zboru.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Nepravilnosti pri sklicu občnega zbora sicer ni ugotovilo, je pa pri njegovi izvedbi ugotovilo takšne nepravilnosti, ki upravičujejo ugoditev tožbenemu zahtevku. Med temi je upoštevalo tudi nepravilno zastopanje članov zadruge na občnem zboru in pri glasovanju o predlogih sklepov.

Pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Svojo odločitev je oprlo predvsem na nepravilno zastopanje članov zadruge na občnem zboru in pri glasovanju o predlaganih sklepih.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo navajajoč, da uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki. Ta je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije.

Tožnik, ki se je predstavil kot direktor tožene stranke, je v vlogi z dne 11.6.2001 sporočil sodišču, da preklicuje pooblastilo pooblaščencu tožene stranke in umika revizijo. Svojo predstavitev za direktorja tožene stranke je temeljil na sklepu upravnega odbora tožene stranke z dne 14.5.2001. Dne 18.6.2001 je dospela na sodišče še vloga z vsebino, enako vsebini vloge z dne 11.6.2001, ki jo je podpisal predsednik nadzornega odbora tožene stranke.

Odvetnik tožene stranke je ugovarjal pravni učinkovitosti "umika revizije", ker tožnik ni (ponovno postal) direktor tožene stranke, ampak je to ves čas B. B. Odvetnik se je pri tem ponovno izkazal s pooblastilom, opremljenim z žigom tožene stranke in podpisom B. B. kot direktorja tožene stranke.

Po drugem odstavku 30. člena Zakona o zadrugah (Ur. list RS št. 13/92 in 7/93; v nadaljevanju ZZad) in 1. alinei 48. člena zadružnih pravil tožene stranke zastopa zadrugo direktor zadruge. Zadruga je subjekt vpisa v sodni register (9. točka prvega odstavka 3. člena Zakona o sodnem registru - Ur list RS št. 13/94; v nadaljevanju ZSReg). Po 8. točki 4. člena ZSReg je treba vpisati v sodni register tudi priimek in ime osebe, pooblaščene za zastopanje zadruge.

Kot direktor tožene stranke je ves čas od 6.2.2001 vpisan v sodni register B. B. Zato, upoštevajoč pri tem 8. člen ZSReg, zlasti njegov drugi odstavek, revizijsko sodišče "umika revizije" ni upoštevalo kot pravnoveljavnega. Pri tem še dodaja, da je pristojno registrsko sodišče pravnomočno zavrnilo tožnikov predlog, naj ga vpiše v sodni register kot direktorja tožene stranke. Glede na to je revizijsko sodišče meritorno odločalo o utemeljenosti revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija očita pritožbenemu sodišču pravno zmotno uporabo materialnega prava, ker je menilo, da so sklepi, sprejeti na občnem zboru tožene stranke, obremenjeni s takšnimi napakami, da so nični, je pa potrdilo njihovo razveljavitev, čeprav je razveljavitev pravna posledica izpodbojnosti in ne ničnosti.

V obravnavani situaciji razveljavitev sklepov občnega zbora nima posledic, ki bi bile izven posledic ugotovitve ničnosti sklepov. Zato tudi če bi tožnik res zahteval razveljavitev sklepov občnega zbora samo na podlagi ničnostnih razlogov, razveljavitvenega tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče zavrniti. Vendar tožnik tega ni storil. Sklep občnega zbora zadruge je ničen, če je v nasprotju s prisilnimi predpisi (prvi odstavek 24. člena ZZad), izpodbojen pa je (tudi), če je v nasprotju z zadružnimi pravili (drugi odstavek 24. člena ZZad).

Po drugem odstavku 15. člena ZZad lahko član zadruge pisno pooblasti za sodelovanje in odločanje (nadalje: zastopanje) na občnem zboru drugega člana, če zadružna pravila ne določajo drugače. Omenjena zakonska določba torej ni prisilne narave. Zadružnim pravilom prepušča ureditev, ali in koga izven članov zadruge lahko pooblasti član zadruge za zastopanje na občnem zboru. Revizijsko sodišče se namreč ne strinja s pravno razlago drugega odstavka 15. člena ZZad, ki jo je ponudilo pritožbeno sodišče, po kateri član zadruge sploh ne more nikogar pooblastiti za zastopanje na občnem zboru, razen če zadružna pravila določajo, da lahko za to pooblasti drugega člana zadruge (vendar nikogar drugega).

Tožena stranka je z zadružnimi pravili zastopanje članov zadruge na občnem zboru uredila. Kolikor zastopanje na občnem zboru ni bilo v skladu z zadružnimi pravili, je to zato izpodbojni razlog po drugem odstavku 24. člena ZZad in ne ničnostni razlog po prvem odstavku 24. člena ZZad. Nepravilno zastopanje pa je tožeča stranka v prvostopenjskem postopku tudi zatrjevala. Razveljavitveni tožbeni zahtevek je zato v skladu tudi s stališčem tožene stranke, da je mogoče uveljavljati takšen tožbeni zahtevek samo iz izpodbojnih razlogov.

Tožnik je temeljil nepravilnost zastopanja na občnem zboru na zadružnih pravilih, spremenjenih in dopolnjenih v letu 1998. Tožena stranka uveljavlja neveljavnost sprememb in dopolnitev zadružnih pravil, sprejetih v letu 1998. Neveljavne naj bi bile, ker ji niso bile znane; niso namreč bile objavljene niti predložene sodnemu registru.

Pristojni organ za sprejem zadružnih pravil (torej tudi za sprejem njihovih sprememb in dopolnitev) je občni zbor zadruge (1. točka prvega odstavka 15. člena ZZad). Če bi bilo s sprejemanjem sprememb in dopolnitev zadružnih pravil v letu 1998 kaj narobe, bi bilo treba ukrepati po 24. členu ZZad. Tožena stranka v postopku ni trdila, da je prišlo do takšnega ukrepanja. Omenjene spremembe in dopolnitve so bile torej sprejete. ZZad nima določbe, ki bi veljavnost zadružnih pravil oziroma njihovih sprememb in dopolnitev pogojevala še s čim drugim, razen s sprejemom na občnem zboru. Pogoj za začetek njihove veljavnosti ni še neka posebna objava (tožena stranka ne pove kakšna), pa tudi ne predložitev sodnemu registru. Zadružna pravila so sicer res obvezni sestavni del akta o ustanovitvi zadruge (drugi odstavek 5. člena ZZad). Kot sestavni del akta o ustanovitvi jih je treba priložiti tudi predlogu za vpis ustanovitve zadruge v sodni register (55. člen Uredbe o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register - Ur. list RS št. 20/94). Te določbe pa pomenijo samo to, da je sprejem zadružnih pravil pogoj, ki mora biti izpolnjen, da zadruga sploh lahko zaživi kot pravna oseba (primerjaj: 7. člen ZZad). Registrskemu sodišču morajo biti predložena samo kot sestavni del akta o ustanovitvi, ki je priloga predloga za vpis ustanovitve zadruge v sodni register in ga je treba priložiti samo predlogu za vpis zadruge v sodni register. Ni pa določbe, ki bi začetek veljavnosti zadružnih pravil, še manj pa njihovih sprememb in dopolnitev, vezal na vpis v sodni register.

Glede na navedeno je treba veljavnost zastopanja presojati po zadružnih pravilih s spremembami in dopolnitvami, sprejetimi v letu 1998. Po tretjem odstavku 17. člena v letu 1998 spremenjenih in dopolnjenih zadružnih pravil pa lahko član občnega zbora zadruge pooblasti za zastopanje na seji občnega zbora samo drugo fizično osebo, ki je (tudi) članica zadruge.

Sodišči prve in druge stopnje sta odločali upoštevajoč dejstvo, da je 217 članov zadruge pooblastilo za zastopanje na občnem zboru tri odvetnike, ki niso bili člani zadruge. Že to zadostuje za ugotovitev, da je bilo zastopanje članov zadruge na občnem zboru nepravilno, sklepi, sprejeti na njem pri takšnem zastopanju pa sprejeti v nasprotju z zadružnimi pravili. Takšni sklepi pa so po drugem odstavku 24. člena ZZad izpodbojni. Zato je pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno potem, ko je ugotovilo, da je bila izpodbojna tožba pravočasno vložena, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje, sledeč tožbenemu zahtevku, izpodbijane sklepe razveljavilo.

Ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je, pod predpostavko, da je bilo zastopanje res nepravilno, že tistih 24 članov zadruge, ki so osebno sodelovali in glasovali na občnem zboru, veljavno sprejelo izpodbijane sklepe zato, ker je občni zbor sklepal po drugem odstavku 22. člena ZZad. Velike večine - 217 - zaradi nepravilnega zastopanja neveljavnih glasov ni mogoče odšteti, kot da jih ni, in sprejem sklepov temeljiti samo na 24 glasovih. Tudi neveljaven glas je glas, samo ne v korist predloga, o katerem se glasuje. Dodatno k temu pa revizijsko sodišče opozarja še na ugotovitev sodišča prve stopnje (ugotovitev dejstva), da so bili pri glasovanju o predlogih sklepov tudi glasovi "proti", čeprav iz zapisnika z občnega zbora to ni razvidno. Neveljavnosti glasovanja (zaradi neveljavnih pooblastil) pa tudi ne sanira "sprejemanje sklepov z aklamacijo", pri čemer niti ni jasno, kdo je "aklamiral".

Tudi če bi sodišči prve in druge stopnje res šteli, da so bili izpodbijani sklepi sprejeti izključno z glasovi odvetnikov na podlagi nepravilnih pooblastil 217 članov zadruge, čeprav je 24 članov zadruge glasovalo tudi osebno, to ni nasprotje iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem tudi ne absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi relativna ne. Je samo dejanska ugotovitev, da so sprejem predlaganih (sedaj izpodbijanih) sklepov omogočili samo glasovi tistih članov zadruge, ki so za zastopanje na občnem zboru nepravilno pooblastili odvetnike, ki so zastopanje sprejeli.

Ni jasno, ali uveljavlja tožena stranka s trditvijo, da sodišče ni dopustilo ključnega dokaza - ni zaslišalo udeležencev občnega zbora, ki so hoteli izpričati, kakšno voljo so izrazili na občnem zboru, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ali kakšno kršitev določb pravdnega postopka (tožena stranka jo opredeli kot kršitev pravice do izjave). Če uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, opozarja revizijsko sodišče na tretji odstavek 370. člena ZPP.

Pravice izjave nekoga, ki bi morda želel biti zaslišan kot priča, ZPP ne predvideva. Če pa je tožena stranka želela s pričami dokazovati izid glasovanja, pa revizijsko sodišče pripominja, da sodišče ugotavlja, ali je bilo glasovanje izvedeno pravilno ali nepravilno, ni pa njegova stvar, da ugotavlja z zaslišanjem prič, kako so (bi, oziroma naj bi) glasovale.

Revizijsko sodišče preizkuša zakonitost sodbe pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je utemeljilo svojo odločitev samo z nepravilnim zastopanjem na občnem zboru. Zato je revizijsko sodišče lahko preizkusilo izpodbijano sodbo samo z vidika pravilne uporabe materialnega prava, ki ureja zastopanje na občnem zboru, in tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, za katere je iz revizijskih navedb možno razbrati, da jih tožena stranka uveljavlja. Ni pa presojalo utemeljenosti revizijskih navedb, nanašajočih se na razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje dodatno utemeljevalo neveljavnost sprejetih sklepov, ni jih pa uporabilo pritožbeno sodišče za utemeljitev sodbe, ki je predmet revizijskega preizkusa.

Iz gornje obrazložitve izhaja, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker je pritožbeno sodišče tudi sicer materialno pravo pravilno uporabilo (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Zahtevek tožeče stranke na vrnitev stroškov revizijskega postopka je revizijsko sodišče zavrnilo. Drugi odstavek 163. člena ZPP določa, da mora stranka opredeljeno navesti stroške, katerih vrnitev zahteva. Tega tožeča stranka ni storila. Navedla je samo, da zahteva vrnitev takse "po odmeri", ter število točk iz odvetniške tarife. To pa ni opredeljena navedba stroškov iz drugega odstavka 163. člena ZPP.