Jedro

V zadevi je sporna poravnava obveznosti pravni osebi z umetniško sliko, ki pa je tožnik tudi po presoji sodišča ni uspel na verodostojen način dokazati. Predvsem ni dokazal, da je bil lastnik slike priznanega avtorja v vrednosti iz pogodbe oziroma sporazuma (205.000,00 EUR). Obenem pa iz poslovnih knjig pravne osebe izhaja, da je družba obveznost do tožnika (kot direktorja in družbenika) zaprla. To pa pomeni, da tožnik obveznosti do družbe ni poravnal in da je na ta način prejel druge dohodke, ki so obdavčeni po določbah ZDoh-2. Že drugostopenjski organ je pravilno in skladno z zakonom tožniku pojasnil, zakaj ni upravičen do olajšave za vzdrževanega družinskega člana, ki jo je uveljavljal v pritožbi zoper odmerno odločbo: ker ni vložil davčne napovedi in ker je zato, glede na na materialnopravno naravo roka za uveljavljanje olajšave, pri njenem uveljavljanju prekludiran.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2009 odmeril dohodnino v znesku 76 779,41 EUR in mu naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v znesku 27 437,64 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da gre v konkretnem primeru za ponovno odmero dohodnine, pri kateri so bile upoštevane ugotovitve inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost in davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12 2010 pri pravni osebi A. d.o.o. Ker tožnik davčne napovedi za leto 2009 ni vložil, se mu dohodnina odmeri na podlagi podatkov o izplačanih dohodkih pri izplačevalcih, s katerimi razpolaga davčni organ in po katerih se tožniku upošteva kot „Preostali drugi dohodki“ (6300) znesek 197 367,12 EUR ter kot plačana akontacija dohodnine od drugih dohodkov znesek 49 341,77 EUR.

Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. namreč sledi, da je omenjena družba dala fizični osebi B.B. kredit po kreditnih pogodbah v skupni višini 124 529,38 EUR ter da je tožnik na podlagi pogodbe o prevzemu obveznosti prevzel njeno obveznost iz kreditnih pogodb v višini 124 500,00 EUR. Nakar sta tožnik in družba A. sklenila sporazum o poravnavi obveznosti, s sporazumom pa dogovorila, da tožnik namesto vračila dolga proda družbi umetniško sliko za ceno 205 000,00 EUR. Pri tem se znesek dolga v višini 124 500,00 EUR pobota s plačilom dela kupnine, s kupnino pa se pobota tudi znesek 23 562,36 EUR, to je „znesek neporavnane terjatve do družbe A.“, ki ga prevzame tožnik v izterjavo.

Omenjeni posel šteje davčni organ za navidezen, pogodbo oziroma sporazum pa za listino, ki je neverodostojna, saj ugotavlja, da vrednost slike, ki naj bi bila delo Oskarja Kokoschke, ni izkazana. Slika s strani avtorja ni podpisana, iz cenitve, ki jo je opravil cenilec C.C., pa izhaja, da bi morala biti za to, da bi bil Oskar Kokoschka potrjen kot avtor slike, cenitev opravljena s strani poznavalcev tega avtorja. Nadalje je v pogodbi o nakupu slike navedeno, da znaša kupnina 205 000,00 EUR, ki jo kupec – tožnik plača ob podpisu pogodbe. Obe pogodbeni stranki sta zanikali, da bi bila kupnina dejansko plačana, in oba sta trdila, da je bil plačan zgolj znesek 15 000,00 EUR (v gotovini). Razen tega tožnik slike ni zavaroval, kar je za umetnino takšne vrednosti neobičajno, pogodba pa se sklicuje na cenitve slike iz leta 2010, čeprav naj bi bila pogodba podpisana v letu 2009. Davčni organ ugotavlja še, da bi tudi v primeru, če bi šlo dejansko za sliko omenjenega avtorja in bi v resnici dosegla ocenjeno vrednost, ne bilo mogoče poplačilo kredita, saj bi prejeta sredstva v ocenjeni višini ne bila dovolj za plačilo preostale kupnine (190 000,00 EUR) in za poplačilo kredita (124 500,00 EUR).

Izjavo tožnika, ki jo je le-ta dal v odmernem postopku in v kateri nasprotuje ugotovitvi davčnega organa, da je posel navidezen, davčni organ obrazloženo zavrne. Obrazloženo zavrne tudi tožnikov ugovor, ki se naša na „obrutenje“ drugih dohodkov, ter poudari, da v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pri odmeri davka ni mogoče upoštevati neto prejemka, da pa je pri tem upošteval akontacijo davka kot plačano in za plačilo akontacije bremenil družbo A., skladno z izdano odločbo. Ker tožnik dohodnine za leto 2009 ni napovedal, pa tudi ne more (v pritožbi na odločbo) uveljavljati posebne olajšave za vzdrževane družinske člane, to je za hčerko Č.Č.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Preveri pa tudi samo odmero in ugotavlja, da je pravilna.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabo materialnih predpisov. V tožbi navaja, da „drugih dohodkov“, ki se mu upoštevajo pri davčni odmeri v znesku 197 367,12 EUR, ni nikoli prejel. Že v izjavi, ki jo je dal v odmernem postopku se tožnik ni strinjal in se še vedno ne strinja, da bi slika ne bila delo Oskarja Kokoschke in da njena vrednost ne bi znašala 205 000,00 EUR. Slika je bila predložena na vpogled že v davčnem inšpekcijske nadzoru, predloženo pa je bilo tudi cenilno mnenje sodno zapriseženega cenilca. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo, da naj bi šlo pri poplačilu kredita za fiktivni pravni posel in da naj bi zato tožnik dosegel neupravičeno premoženjsko korist na podlagi zapiranja svoje obveznosti do družbe. V konkretnem primeru je tožnik plačal del kupnine, v ostalem pa je bilo veljavno in skladno z določbami Obligacijskega zakonika dogovorjeno, da tožnik plača kupnino takrat, ko se slika proda in torej posel ni bil fiktiven. Lastnik slike je postal tožnik ne glede na to, da kupnina še ni bila plačana in ne glede na to, da slika v letu 2009 ni bila zavarovana pri zavarovalnici. S kakšnim pravnim poslom je sliko pridobil prodajalec (D.D.), pri tem ni pomembno. Važno je, da je bil D.D. lastnik slike. Tožnik je s predloženimi cenitvami izkazal, da je slika umetniško delo Oskarja Kokoschke. Tega ne izpodbije uradni zaznamek davčnega organa o domnevni naknadni izjavi cenilca, davčni organ sam pa nima ustreznega strokovnega znanja za takšno presojo. Trditve in dokaze tožnika bi lahko izpodbijal le z mnenjem drugega sodnega izvedenca, ki bi ga moral davčni organ postaviti, če bi dvomil v pravilnost predloženega izvedenskega mnenje, ki ga je predložil tožnik v postopku inšpekcijskega nadzora. Ker je tožnik svoje trditve dokazal s predložitvijo ustreznih listin, je na davčnem organu dokazno breme, da te trditve izpodbije.

Sicer pa bi v primeru, če gre za fiktivni pravni posel, morala družba vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred realizacijo posla. V tem primeru bi lastnik slike ponovno postal tožnik, družba pa bi imela terjatev za vračilo kredita, kar pomeni, da kredit ne bi bil zaprt, tožnik pa ne bi prejel drugih prejemkov, ki so predmet obdavčitve. Ker pa se ugotavlja, da je v letu 2011 in 2012 s sliko še vedno razpolagala družba A., je tožnik obveznost iz naslova kredita očitno izpolnil in zato ni prejel drugih prejemkov. Tožnik v nadaljevanju očita še, da se je vprašanje navideznosti oziroma ničnosti pravnega posla presojalo pomanjkljivo, da dokazni postopek ni bil izveden ter da davčni organ svojih trditev ni dokazal. Pomanjkljivosti tudi ni odpravil drugostopni organ s svojo odločbo.

Glede zneska 23 562,36 EUR tožnik navaja, da ga je na podlagi sporazuma o poravnavi obveznosti prevzel v izterjavo, kar ne pomeni, da ga je dejansko prejel. Ob sklicevanju na določbe OZ, po katerih obveznost dolžnika (družbe) ugasne šele tedaj, ko upnik odstopljeno terjatev izterja, poudari, da te bistvene okoliščine davčni organ ni ugotavljal in da je zato neutemeljeno zaključil, da ta znesek za tožnika predstavlja druge prejemke, ki so podvrženi obdavčitvi. Kar že spet, kot v primeru odstopljene slike pomeni, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično napačno uporabljeno materialno pravo.

Dohodnina je bila razen tega odmerjena po stopnji 39,51270%, ki je Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) ne pozna. Ker ni obrazloženo, na kakšen način je davčni organ ugotovil to stopnjo, odločbe ni mogoče preizkusiti, te pomanjkljivosti pa ne more odpraviti niti tožena stranka s svojo odločbo.

Tožnik je hčer Č.Č. v letu 2009 vzdrževal vseh 12 mesecev. Zato je pred izdajo odločbe uveljavljal olajšavo za vzdrževanega družinskega člana, ki mu je davčni organ neupravičeno ni priznal. Trditev davčnega organa, da bi moral tožnik napoved za odmero dohodnine oddati 2. 8. 2010, je napačna, saj do tega dne še ni vedel za stališče davčnega organa, ki ga je le-ta zavzel v postopku inšpekcijskega nadzora. Odločba je bila šele 7. 5. 2013 posredovana v izjasnitev tožniku. Tožnik je nato v svoji izjavi pred izdajo odločbe, izdane uradoma, uveljavljal tudi navedeno olajšavo, kar pomeni, da jo je uveljavljal pravočasno in da je do nje upravičen.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Na tožbene ugovore, ki so vsebinsko enaki pritožbenim, je v celoti in pravilno odgovorjeno že v drugostopni odločbi. Pri tem se pravilno ugotavlja, da prevzem obveznosti s strani tožnika nasproti pravni osebi A. ni sporen. Sporna je poravnava obveznosti pravni osebi. Le-te pa tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavljata davčna organa, tožnik v postopku ni uspel na verodostojen način dokazati. Predvsem ni dokazal, da je bil lastnik slike priznanega avtorja v vrednosti iz pogodbe oziroma sporazuma (205 000,00 EUR). Obenem pa iz poslovnih knjig družbe A. kot nesporno sledi, da je pravna oseba obveznost do tožnika (kot direktorja in družbenika) zaprla. To pa pomeni, da tožnik obveznosti do družbe ni poravnal in da je na ta način prejel druge dohodke, ki so obdavčeni po določbah ZDoh-2, ki jih obširno citira drugostopni organ na 5. strani odločbe. Glede zneska 23 562,36 EUR je bilo tožniku že v izpodbijani odločbi pojasnjeno, da je kot del kupnine (za umetniško sliko) prejel terjatev za blago v tej višini. In ker se vračilo zneska s sliko ne prizna in ker obenem tožnik ni uspel dokazati, da terjatve še niso plačane, je od pravne osebe prejel tudi sredstva v tej višini. Pravilna in skladna z zakonom je upoštevana davčna stopnja (39%), glede katere se ravno tako že v odločbi druge stopnje tožniku pojasni, kako se določi. Pravilno in skladno z zakonom pa tožniku že drugostopni organ pojasni tudi, zakaj v konkretnem primeru ni upravičen do olajšave za vzdrževanega družinskega člana, ki jo je uveljavljal v pritožbi zoper odmerno odločbo: ker ni vložil davčne napovedi in ker je zato, z ozirom na materialnopravno naravo roka za uveljavljanje olajšave, pri uveljavljanju te pravice prekludiran.

Ker je torej spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe.