Jedro

Zgolj zato, ker izvedenec grafološke stroke primerjalnih podpisov ni neposredno odvzel od tožene stranke, temveč jih je poiskal v obširni dokumentaciji pravdnega spisa, izvedeniško mnenje ni neskladno in notranje protislovno. Opustitev dokaza z zaslišanjem izvedenca v takšnem primeru sicer lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z dokazovanjem z izvedenci, vendar pa bi stranka kršitev morala grajati takoj, ko bi zanjo izvedela, najkasneje pa na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sodišče zavrnilo vse dodatno predlagane dokazne predloge. Zato se tožena stranka v pritožbi ne more več sklicevati, da ji sodišče ni omogočilo obravnave izvedeniškega mnenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika zahtevka za plačilo 360.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2002 postopek v tem delu ustavilo. S sodbo pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zneska 115.935,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2002 do plačila in 198.566,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2002 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške odmerjene na 9.210,94 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po določilu 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano odločbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je svojo odločitev oprlo na dejstva, za katera je ocenilo, da so nesporna oziroma neprerekana, vendar pa bi slednje lahko prerekala zgolj družba M. d. d.o.o., ki pa je bila izbrisana iz registra zaradi zaključka stečajnega postopka. Ugotovitev o nespornosti dejstev, na katerih sodišče gradi svojo odločitev, je torej netočna in samovoljna. Tožena stranka vztraja, da ni podpisala poroštvenih pogodb oziroma poroštvenih izjav. Sodišče ni ocenilo, da v pogodbah za nakup opreme in pogodbi o prodaji na kredit s pridržkom lastninske pravice kot zavarovanje poslov poroštvene izjave niso navedene. Poroštva tudi niso bila običajen način zavarovanja poslov tožeče stranke. Sodba v tem delu nima odločilnih razlogov, zato je zagrešena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi glede razlogov sodišča o tem, zakaj sledi postavljenemu izvedencu grafologu, čeprav se je ta sam in samovoljno odločil, katere primerjalne podpise bo uporabil. Sodišče ni upoštevalo pripomb tožene stranke na izvedeniško mnenje glede razlogov, zakaj je potrebno mnenje dopolniti ali angažirati drugega izvedenca oziroma vsaj zaslišati izvedenca, ki naj bi pred tem pridobil osebno podpise tožene stranke. S tem je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ni splošno znano, da se parafa lahko spreminja, poleg tega je bil predmet izvedenstva podpis in ne parafa. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče toženi stranki odvzelo možnost nadaljnjega sodelovanja z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja. Sodba je oprta na subjektivno videnje sodišča in ne gre za presojo dejstev in dokazov, kar izhaja iz opazk o tem, da se toženec spreneveda, oziroma da so njegove trditve pavšalne. Zgolj navajanje členov Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pri čemer se sodišče ni opredelilo, kaj naj bi posamezen člen v postopku pomenil, pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Manjka tudi dokazna ocena izvedenih dokazov. Tožena stranka je predlagala poizvedbe pri P. p. T. o vlomu v objekte, ta dokaz pa ni bil izveden. Ravno tako je glede vrednosti nepremičnin predlagala angažiranje izvedenca finančne stroke, česar sodišče ni izvedlo. Tožena stranka je tudi oporekala višini zahtevka, sodišče pa je tožeči stranki neutemeljeno priznalo odškodnino za izgubljeni dobiček, saj ta ni bil izkazan. Zaradi neangažiranja izvedenca je bilo kršeno določilo 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi uvodoma navaja, da se pritožuje tudi zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25.1.2010, vendar v tem delu pritožbenih razlogov ne konkretizira. Zato je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep o ustavitvi postopka glede dela glavnice zaradi umika tožbe preizkusilo zgolj v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, takšnih kršitev pa ni zaznalo. Pritožbo tožene stranke zoper sklep je bilo zato potrebno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na terjatve iz treh pogodb o finančnem leasingu in pogodbe o prodaji na kredit s pridržkom lastninske pravice, ki so bile vse sklenjene v letu 1999 med tožečo stranko kot leasingodajalcem in družbo M. d. d.o.o. kot leasingojemalcem oziroma pri pogodbi z dne 29.6.1999 s tožečo stranko kot prodajalcem in družbo M. d. d.o.o. kot kupcem. V času sklepanja omenjenih pogodb je bil zakoniti zastopnik družbe M. d., d.o.o. toženec, kar izhaja iz izpiska iz sodnega registra (priloga C1), družba pa je bila po stečaju dne 6.3.2008 izbrisana iz sodnega registra. Tožeča stranka zahteva plačilo obveznosti iz omenjenih pogodb od toženca na podlagi podpisanih poroštvenih izjav, s katerimi se je toženec kot porok in plačnik zavezal za plačilo vseh zneskov iz prej navedenih temeljnih pravnih poslov. Toženec je v postopku zanikal, da bi podpisal poroštvene izjave in da bi bil pasivno legitimiran za poplačilo obveznosti bivše družbe M. d., d.o.o., pri čemer vztraja tudi v pritožbi, graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo obstoja njegove poroštvene obveznosti, sodišču pa očita tudi postopkovne kršitve iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Po določilu 2. odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb strank. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno svojo odločitev oprlo na dejstva, da je gospodarska družba M. d., d.o.o. sklenila s tožečo stranko vse tri leasing pogodbe in pogodbo s pridržkom lastninske pravice, da je gospodarska družba prevzela hišo in opremo in da družba od leta 2000 ni več plačevala obrokov oziroma obveznosti po pogodbah. Ta dejstva izhajajo iz predloženih listin, tožena stranka pa jim argumentirano ni nasprotovala, zato jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot nesporna oziroma neprerekana dejstva. Ne drži tudi, da sodišče ne bi upoštevalo navedb tožene stranke o tem, da v nobeni od temeljnih pogodb kot zavarovanje ni bilo izrecno zahtevana predložitev poroštvene izjave, saj je sodišče v obrazložitvi pravilno zavzelo stališče, da ni potrebno, da bi bila poroštvena izjava vkorporirana v sam temeljni posel med upnikom in glavnim dolžnikom ter lahko poroštvena obveznost povsem veljavna nastane tudi kasneje. Sodišče je torej navedlo odločilne razloge, zakaj dejstvu, da iz temeljnih poslov ne izhaja dolžnost tožene stranke, da se zaveže tudi kot porok, ni pripisalo odločilne teže ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, torej tudi originalnih poroštvenih izjav podpisanih s strani toženca za vsakega od sklenjenih temeljnih poslov. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v tem delu tako ni podana. Prav tako ni odločilno, kakšna zavarovanja so se običajno sklepala za pridobitev leasinga oziroma kredita tožeče stranke, saj je v danem primeru šlo za velike zneske financiranja družbe M. d., d.o.o. v kratkem obdobju, zato zahteva po dodatnem zavarovanju s strani fizične osebe ni neobičajna poslovna poteza. Sicer pa bi omenjene navedbe tožene stranke, ki kažejo na to, da zavarovanje s poroštvom ni bil običajni način poslovanja tožeče stranke, bile relevantne zgolj, če bi bil podan dvom v obstoj predloženih poroštvenih izjav, kar pa izvedeni dokazni postopek, v katerem je sodeloval tudi izvedenec grafološke stroke, ni pokazal. Pritožnikova graja izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca za preiskave pisav in dokumentov dr. D. K. zgolj iz razloga, ker je izvedenec iz prilog spisa tudi sam poiskal primerjalne podpise tožene stranke, ni utemeljena. Izvedenec je v svojem izvedeniškem mnenju podrobno zapisal, katere podpise toženca je upošteval pri svojem delu, tožena stranka pa v pripombah na izvedeniško mnenje ni izrecno navedla, katerega od teh primerjalnih dokumentov ni podpisala sama. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da podpisi niso nesporno njeni, oziroma da ne ve, kateri podpis na list. št. 172 je izvedenec upošteval, predstavlja neargumentirano sprenevedanje, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kateri primerjalni podpis iz spisa na list. št. 82 je izvedenec uporabil, izhaja iz njegovega grafičnega prikaza podpisov na strani 9 mnenja, glede drugih primerjalnih podpisov pa tožena stranka za vsak posamičen podpis ni izrecno navedla, da ne gre za njen lastnoročni podpis. Drži sicer, da je tožena stranka predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja v smeri, naj izvedenec tudi neposredno pridobi njene podpise, v tej smeri pa sodišče prve stopnje njenemu predlogu ni ugodilo. Vendar pa ob pavšalni graji identitete primerjalnih podpisov, ki jih je bilo dovolj za izdelavo izvedeniškega mnenja, tudi po oceni pritožbenega sodišča dopolnitev izvedeniškega mnenja v predlagani smeri ni bila potrebna. Izvid izvedenca namreč ni bil nejasen ali nepopoln oziroma v notranjem nasprotju. Res je sicer, da bi sodišče izvedenca po predlogu tožene stranke moralo zaslišati in opustitev tega procesnega dejanja lahko predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pa ne gre za kršitev, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti po določilu 2. odstavka 350. člena ZPP. Gre torej za kršitev določb pravdnega postopka, ki bi jo stranka morala uveljavljati v skladu z določilom 286. b člena ZPP takoj, ko je bilo to mogoče, v pravnem sredstvu pa zgolj, če je brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Toženi stranki je bilo najkasneje na zadnjem naroku, ko je sodišče zavrnilo ostale predlagane in neizvedene dokaze, jasno, da sodišče izvedenca ne bo zaslišalo, vendar tega ni grajala, zato so njene pritožbene trditve v tej smeri neupoštevne. Sodišče je v sodbi navedlo tudi dovolj odločilnih razlogov, zakaj ocenjuje, da je izvedeniško mnenje prepričljivo, razumljivo in notranje skladno ter odgovorilo na pripombe tožene stranke v zvezi z izvedeniškim mnenjem (8. stran sodbe), zato tudi ne drži očitek, da je sodba v tem delu brez odločilnih razlogov. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je izvedeniško mnenje prepričljivo, saj je izvedenec za pogodbo z dne 4.10.1999 z najvišjo verjetnostjo po lestvici ENFHEX ugotovil, da je poroštveno izjavo podpisala tožena stranka, za ostale štiri poroštvene izjave pa je to ugotovil z verjetnostjo druge stopnje po omenjeni lestvici. Utemeljen dvom v ugotovitve izvedenca glede na pavšalne pripombe tožene stranke ni bil podan.

Nerazumljiva je pritožbena navedba, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je navedlo člene Zakona o obligacijskih razmerjih, pri tem pa ni opredelilo, kaj naj bi konkreten člen pomenil. Sodišče je namreč vso materialnopravno podlago ustrezno navedlo ne zgolj s členi, temveč tudi z njihovo vsebino. Tožena stranka glede na že citirano določilo 286. b člena ZPP tudi prepozno graja opustitev izvedbe dokazov z izvedencem finančne stroke ter s poizvedbami pri Policijski postaji Tržič. Poleg tega iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče poizvedbe celo skušalo opraviti (list. 68 spisa), vendar odgovora Policijske postaje Tržič ni prejelo. Izvedenec finančne stroke pa ni primeren dokaz za cenitev vrednosti nepremičnine in njenega stanja ob predaji. V zvezi s tem izvedenec finančne stroke tudi ni bil predlagan, temveč ga je tožena stranka predlagala za vpogled v poslovne knjige tožeče stranke od leta 1999 dalje. Ne drži tudi pritožbena navedba, da tožeča stranka višine škode ne bi izkazala, saj jo je izkazala s poslovnimi listinami, tožena stranka pa teh ni argumentirano prerekala. Tudi njene trditve v pritožbi v tej smeri so pavšalne, saj zgolj zanika, da bi izgubljeni dobiček tožeče stranke lahko predstavljal razliko med vrednostjo nepremičnine in vrednostjo, ki jo je tožeča stranka dosegla s prodajo nepremičnine, pri čemer metodologije za drugačno oceno izgubljenega dobička ne predlaga.

Glede na navedeno so v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi neutemeljeni, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Tudi tožeča stranka mora sama kriti stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo vsebinsko k odločanju pritožbenega sodišča ni pripomogel, temveč je ostal zgolj na ravni prerekanja pritožbenih navedb tožene stranke (1. odstavek 155. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).