Jedro

Toženec kot porok je dolžan plačati tožnici kot upnici ugotovljene obveznosti družbe M., d. o. o., kot dolžnice iz naslova treh leasing pogodb (997. člen in 1004. člen ZOR). Pravilen pa je tudi zaključek sodišča o delu zahtevka, ki se nanaša na pogodbo o prodaji hiše na kredit s pridržkom lastninske pravice, saj ima tožnica kot upnica, čeprav ji je bila hiša vrnjena, pravico do povračila običajne škode in izgubljenega dobička (266. člen ZOR oziroma sedaj 243. člen OZ), toženec kot porok pa odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, saj ni bilo dogovorjeno nič drugega (četrti odstavek 1002. člena ZOR oziroma sedaj 1017. člena OZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.637,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je od toženca s tožbo zahtevala plačilo terjatev do družbe M. d., d. o. o., T., na podlagi zatrjevanega poroštva po treh pogodbah o finančnem leasingu in pogodbi o prodaji na kredit s pridržkom lastninskem pravice. Predložila je štiri poroštvene izjave. Toženec je zanikal sklenitev poroštvenih pogodb in navedel, da podpisi na poroštvenih izjavah niso njegovi.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek zaradi umika zahtevka za plačilo 360.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ustavi in razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 115.935,88 EUR in 198.566,43 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške pravdnega postopka.

3. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo ter potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

4. Toženec vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se odločbi nižjih sodišč razveljavita in se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi stroške postopka. Uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in navaja, da odločbi nižjih sodišč glede odločilnih dejstev nimata razlogov in se jih ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje se sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje in v celoti povzema določene dele obrazložitve. Uporaba 214. člena ZPP ne vzdrži pravne presoje, saj toženec ni mogel argumentirano nasprotovati ugotovitvam glede sklenjenih pogodb in poslovnemu odnosu tožnice z družbo M., d. o. o. Takšna dejstva bi lahko namreč argumentirano zanikala le ta družba. Zato ni res, da so ta dejstva nesporna. Tudi sicer je toženec ves čas argumentirano nasprotoval tožničinim navedbam, ugovarjal je pasivni legitimaciji, nasprotoval tožbenemu zahtevku po temelju in po višini, predvsem pa trdil, da poroštvenih izjav ni podpisal in tudi ni podpisal nobenih drugih listin (in sicer meničnih izjav in bianco menice), ki jih je predložila tožnica. Podpisi na listinah v spisu niso toženčevi, zato se jih ne more primerjati med seboj. Ponovno opozarja, da osebno poroštvo v nobeni od teh pogodb ni bilo predvideno in tudi sicer takšen način zavarovanja ni bil običajen v tožničinem poslovanju. Te navedbe je sodišče druge stopnje v celoti prezrlo, ko je zaključilo, da to ni odločilno, saj glede na to, da je šlo v predmetni zadevi za visoke zneske financiranja družbe M., d. o. o., dodatna zavarovanja niso neobičajno poslovna poteza. Toženec je tudi argumentirano nasprotoval izvedenskemu mnenju izvedenca grafološke stroke, dopolnitev mnenja oziroma dodatno zaslišanje izvedenca je zahteval že v vlogi z dne 1. 9. 2009. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb glede podpisov in glede izdelanega izvedenskega mnenja. Dokazno breme za dokazovanje izgubljenega dobička je bilo na strani tožnice, toženec pa je argumetnirano prerekal višino škode.

5. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnica predlaga, da se revizija zavrne in potrdi izpodbijana odločba, tožencu pa naloži plačilo tožničinih priglašenih stroškov revizijskega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je odločilno, da toženec dejstev, ki so bila temelj za odločitev, ni prerekal in ne drži, da bi jih lahko prerekala samo družba M. d., d. o. o. Ni res, da toženec ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami, saj je bil toženec direktor družbe M. d., d. o. o. in je sklenil vse posle, podpisal vse štiri predmetne pogodbe in spremljal njihovo izvrševanje. Toženec sicer z navedbami o vprašanju pravilnosti štetja določenih navedb za resnične in o problematiziranju izvedenskega mnenja izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopustno. Toženec je podpisal vse štiri poroštvene izjave in vso ostalo dokumentacijo, tudi ko je bil zaslišan, podpisa izjav ni zanikal, ampak je povedal le, da se ne spomni, da bi jih podpisal. Toženec ni dokazal, da izjav ni podpisal. 6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnica kot leasingodajalka z družbo M., d. o. o., kot leasingojemalko v letu 1999 sklenila tri pogodbe o finančnem leasingu za opremo. Prav tako je tožnica kot prodajalka z navedeno družbo kot kupko sklenila pogodbo o prodaji na kredit s pridržkom lastninske pravice za hišo. Toženec je bil takrat zakoniti zastopnik te družbe, in je navedene štiri pogodbe podpisal. Tožnica je za zavarovanje predmetnih štirih pogodb s tožencem pisno sklenila štiri poroštvene izjave (solidarno poroštvo), ki jih je toženec podpisal. Toženec ni uspel dokazati, da podpisi na teh izjavah niso njegovi. Družba M., d. o. o., je prevzela opremo, ki je bila predmet leasing pogodb, in hišo. V letu 2000 je prenehala plačevati obroke po sklenjenih pogodbah. Toženec ni prerekal števila neplačanih obrokov. Tožnica je zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti od pogodb odstopila 11. 11. 2002 in takrat so v plačilo zapadle vse pogodbene obveznosti. Hiša je bila vrnjena dne 3. 6. 2003 brez opreme (z izjemo enega zobozdravstvenega stola, kompresorja, sesalnika in luči). Toženec ni dokazal, da je opremo vrnil tožnici, višini zahtevkov po vseh štirih pogodbah pa ni substancirano ugovorjal. Stečajni postopek zoper družbo M., d. o. o., se je končal dne 6. 3. 2008 z izbrisom družbe iz registra gospodarskih organizacij. Tožnica svojih terjatev ni prijavila v stečaj, vendar zaradi opustitve prijave terjatev v stečaj tožencu kot poroku ni nastala nobena škoda, saj ni bilo stečajne mase. Toženec je kot direktor družbe prejemal pošto z opomini in pozivi na plačilo ter končno pisno obvestilo o razdrtju pogodbe, bil je obveščen o vseh tožničinih pisanjih, ki so se tikale predmetnih pogodb.

8. Glede na navedene okoliščine je pravilen zaključek nižjih sodišč, da je toženec kot porok dolžan plačati tožnici kot upnici ugotovljene obveznosti družbe M., d. o. o., kot dolžnice iz naslova treh leasing pogodb (997. člen in 1004. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pravilen pa je tudi zaključek o delu zahtevka, ki se nanaša na pogodbo o prodaji hiše na kredit s pridržkom lastninske pravice, saj ima tožnica kot upnica, čeprav ji je bila hiša vrnjena, pravico do povračila običajne škode in izgubljenega dobička (266. člen ZOR oziroma sedaj 243. člen Obligacijskega zakonika - OZ), toženec kot porok pa odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, saj ni bilo dogovorjeno nič drugega (četrti odstavek 1002. člena ZOR oziroma sedaj 1017. člena OZ).

9. Uveljavljana bistvena kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se pritožbeno sodišče naj ne bi opredelilo do toženčevih pritožbenih navedb in se odločbe ne da preizkusiti, ne drži. Razlogi odločbe sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče se je opredelilo do bistvenega (do dokazne ocene sodišča prve stopnje glede sklenjenih pogodb in poroštvenih izjav ter ugotovljenega dejstva, da jih je podpisal toženec), zato očitana kršitev ni podana. Iz razlogov odločbe sodišča druge stopnje tako izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in jih ni enostavno prezrlo.

10. Tudi ne držijo revizijske navedbe o nepravilni uporabi 214. člena ZPP. Kot je tožencu pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, tožničine navedbe o dejstvih glede štirih sklenjenih pogodb, prevzemu hiše in opreme ter neizpolnjevanju obveznosti po pogodbah s strani družbe M., d. o. o., izhajajo iz predloženih listin, toženec (ki je bil v času sklenjeni pogodb direktor te družbe) pa jim ni argumentirano nasprotoval, zato jih je pravilno štelo za priznana. Napačno je toženčevo stališče, da bi jih lahko argumentirano zanikala le družba M., d. o. o. Prav tako so neutemeljen revizijske navedbe o nedokazanem tožničinem izgubljenem dobičku in višini škode. Tožnica je namreč višino škode izkazala s poslovnimi listinami, toženec pa temu ni obrazloženo nasprotoval in v zvezi s tem tudi ni predlagal nobenega izvedenca.

11. Revizijske navedbe glede pomanjkljivosti izvedenskega mnenja so neutemeljene. Eventualnih pomislekov glede dokazne ocene z revizijo ni dopustno uveljavljati. Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja (glej Zobec, J., komentar ZPP, 2. knjiga, opomba 1537, str. 501). V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče ocenilo, da je izvedensko mnenje strokovno pravilno, jasno in popolno. Obrazložilo je tudi, da tudi po njegovi oceni zahtevana dopolnitev izvedeniškega mnenja v smeri, naj izvedenec tudi neposredno od toženca pridobi podpise, ni bila potrebna. Toženec je namreč zgolj pavšalno grajal identiteto podpisov, ki jih je bilo sicer dovolj za izdelavo izvedeniškega mnenja. Prav tako pa je pojasnilo, da toženec ni pravočasno grajal opustitve predlaganega zaslišanja izvedenca, zato so pritožbene trditve v tej smeri glede na 286.b člen ZPP neupoštevne. Pritožbeno sodišče torej toženčevih navedb ni ignoriralo, ampak se je do njih obrazloženo opredelilo. Zgolj toženčevo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca.

12. Toženec s ponovnimi navedbami o podpisu na poroštvenih izjavah (da jih on ni podpisal in da ni podpisal nobenih drugih listin v spisu, zato se jih ne bi smelo primerjati med seboj) in neobičajni praksi sklepanja poroštva (da osebno poroštvo v nobeni od teh pogodb ni bilo predvideno in takšen način zavarovanja ni bil običajen v tožničinem poslovanju), vsebinsko izpodbija dokazno oceno in ugotovitev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji ter potrjeno na drugi stopnji, kar pa je nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). V konkretnem primeru toženec do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičen, ker z revizijo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), dolžan pa je tožnici (na isti pravni podlagi), ki je argumentirano odgovorila na revizijo, povrniti stroške revizijskega postopka, in sicer: stroške sestave odgovora na revizijo, ki predstavljajo upoštevaje vrednost spornega predmeta 3.000 odvetniških točk po tar. št. 21/3 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednji; v nadaljevanju OT) v zvezi s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, to je znesek 1.377,07 EUR, 2 % materialnih stroškov v znesku 17,36 EUR (40 točk glede na 13. člen OT) in 20 % DDV v znesku 278,87 EUR.