Jedro

Zastaranje terjatve ne teče tisti čas, ko upnik zaradi subjektivnih - nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 933,30 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 156/2020 z dne 21. junija 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: ″1. Ugotovi se, da v zapuščino po zapustniku I. A. spada tudi terjatev zapustnika do pokojnega A. A. iz naslova izplačila dednega deleža po pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 5. 5. 1995, ki se nanaša na izsek lesa v skupni količini 1000 m3 (900 m3 iglavcev in 100 m3 listavcev), in sicer, da se iz gozda oddelek 19 poseka 900 m3 iglavcev in 100 m3 listavcev″. Tožeča stranka pa je dolžna toženki povrniti vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo in sicer zaradi ugotovljenega zastaranja terjatve zapustnika I. A. do pokojnega očeta A. A. iz naslova izplačila dednega deleža po Pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 5. 5. 1995, ki se nanaša na izsek lesa v skupni količini 1000 m3. Sodišče ni moglo zaključiti, da omenjena terjatev, z obstojem katere se tožena stranka ne strinja, spada v zapuščino po pokojnem I. A., saj izpolnitev zaradi zastaranja ni več iztožljiva. Sodišče prve stopnje je štelo, da je izpolnitev obveznosti iz pogodbe tipično obligacijska pravica, s katero se je pogodbena stranka obvezana v korist sopogodbenika nekaj izpolniti in ne gre za stvarno pravico, ker je le-ta vezana na stvar samo. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da do pretrganja zastaranja ni moglo priti, ker I. A. v postopkih P 248/2003 v zvezi s sodbo VSC Cp 866/2005, v teh postopkih ni zasledoval izpolnitve svoje terjatve po Pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Sodišče tudi ni našlo kakšnih konkretnih okoliščin, da zastaranje ni teklo in zato ni uporabilo razlago, da so od leta 2005 obstajale takšne ovire, zaradi katerih pokojni I. A. ne bi mogel doseči izpolnitve pogodbe od sopogodbenika. Tožbene trditve je preizkusilo tudi z vidika člena 383 ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Sodišče zadržanja zastaranja ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je rok za izpolnitev iz pogodbe določljiv in ga zato ni štelo za nedoločenega, kot je to zatrjevala tožeča stranka in bi terjatev v vsakem primeru glede na petletni zastaralni rok najkasneje v letu 2016 zastarala in je njeno tožbeno uveljavljanje v letu 2020 zastaralo. I. A. je lahko dne 13. 12. 2001 že naslovil na toženko opomin s podeljenim rokom in tudi če bi bil 10-letni, bi terjatev v tem letu zastarala. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je pri tem uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP in predlaga, da se pritožbi ugodi. V pritožbi navaja, da posek, kateri je bil dogovorjen v pogodbi ni bil nikoli opravljen, saj so se kmalu po podpisu navedene Pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 5. 5. 1995 med izročevalcem A. A. in prevzemnico odnosi tako poslabšali, da je izročevalec napisal novo oporoko, s katero je 12. 8. 1999 kot dedinji določil svoji vnukinji. Hkrati je pokojni želel tudi razveljaviti Pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 5. 5. 1995. Tožba je bila že pripravljena, vendar pa zaradi smrti A. A.ni bila poslana pravočasno. Med pravdnima strankama pa ni prišlo do dogovora o poseku lesa, kot to izhaja iz zapisnika o zapuščinski obravnavi pod D 47/2002. Leta 2003 je nato pokojni I. A. vložil tožbo za razveljavitev pogodbe z dne 5. 5.1995. Ta postopek je trajal vse do leta 2013. Tako je pokojni I. A. šele tik pred smrtjo spoznal, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju veljavna in se je nato odločil zahtevati njeno izpolnitev. Pritožnica pa prereka zaključke sodišča v delu, da je izpolnitveni rok v konkretnem primeru bil določljiv, da je napačen zaključek sodišča, da je terjatev zastarala že v času, ko je bilo še mogoče s pravnimi sredstvi doseči uvedbo zakonitega dedovanja, ker to nasprotuje samemu namenu uporabe pravnih sredstev, kajti če bi pritožnica oziroma pokojni zahtevala izpolnitev pogodbe, bi na ta način namreč priznala veljavnost Pogodbe o dosmrtnem preživljanju in s tem izgubila pravni interes za vodenje postopka z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je rok za izpolnitev obveznosti po Pogodbi o dosmrtnem preživljanju iz leta 1995 določljiv in da je potekel s smrtjo izročevalca. Tožnica se s tem ne strinja, saj je ves čas postopka zatrjevala, da bi bilo posek v skladu z določili Pogodbe iz leta 1995 realno mogoče izvršiti v več kot desetih letih. To izhaja tudi iz pogodbenih določil in glede na dejstvo, da tudi tožena stranka sama navaja, da bi bilo mogoče pogodbo izvršiti v desetih letih. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o določljivosti zapadlosti terjatve. napačen. Sodišče pa bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je bila Pogodba o dosmrtnem preživljanju predmet sodnih sporov in da je bilo pritožniku zaradi tega onemogočeno zahtevanje izpolnitve pogodbe. Pokojni I. A. tako nikoli ni izkoristil svoje pravice iz pogodbe. Pritožnica meni, da je prestrogo naziranje sodišča v zvezi z neupoštevanjem teh dejstev, v okviru subjektivnih okoliščin nepremagljivih ovir na strani pritožnice oziroma pokojnega I. A.. Pritožnica se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo pritožnici oteženo ali onemogočeno uveljavljanje zahtevkov. Zaradi vseh okoliščin primera, vezanih na hude družinske spore in izjemne okoliščine, bi bilo potrebno v tem konkretnem primeru zatrjevane okoliščine nedvomno upoštevati glede vprašanja zastaranja. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke pa je sodišče prve stopnje natančno in z več vidikov obrazložilo svojo pravilno odločitev, pri čemer je po mnenju tožene stranke odgovorilo tudi na vse argumente tožeče stranke. Ali je bila obveznost izpolnjena ali ne, se sodišče ni spuščalo, ker to ni bilo potrebno. V odgovoru nato navaja, da dogovori v času zapuščinskega postopka po pokojnem A. A. niso vključevali tudi terjatve, ki je predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je bil sodni postopek pravnomočno zaključen s sodbo višjega sodišča Cp 866/2005 z dne 14. 9. 2005 in da zaključka postopka ni mogoče širiti na neuspešno revizijo ali na postopek pred ESČP. Pred ESČP namreč ni bilo mogoče doseči razveljavitev Pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ampak v najboljšem primeru doseči odškodnino od države za morebitno kršitev Konvencije. Pogodba je bila tako ves čas veljavna, najkasneje pa s pravnomočnostjo sodbe VSC z dne 14. 9. 2005 in vse od takrat naprej je I. A. moralo biti znano, da pogodbe ni mogoče razveljaviti. Poleg tega pa iz teh postopkov izhaja, da I. A. ni želel razveljaviti pogodbe na način, da ne bi dobil izgovorjenih 1000 m3, ampak je želel še več. Pomembno pri sporni zadevi pa je tudi to, da je bil zavezanec za izpolnitev obveznosti izročevalec, to je oče A. A. Sodišče prve stopnje je tako določnost izpolnitvenega roka natančno obrazložilo v 13. do 15. točki obrazložitve, pri čemer je obrazložilo, da bi bila terjatev zastarana tudi v primeru, če bi izpolnitveni rok trajal 10 let, saj bi se iztekel 5. 5. 2005 in bi terjatev zastarala 6. 5. 2010. Sodišče je tako dopustilo, da je imel I. A. možnost za posek lesa več kot pet let in sedem mesecev, saj je petletni zastaralni rok začel teči šele od naslednjega dne po smrti očeta A. A. Tožeča stranka tudi pred sodišče ni zasledovala izpolnitev svoje terjatve in nikoli ni izkoristila svoje pravice po pogodbi, do vložitve te tožbe. Dejansko je pokojni I. A. želel več kakor mu je bilo priznano s pogodbo. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Priglaša še pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se najprej strinja z navedbami pritožnice, glede tega kaj je sodišče prve stopnje strukturirano in obrazloženo ugotovilo v sodbi in sicer, da je izpolnitveni rok oziroma zapadlost obveznosti za posek lesa po Pogodbi o dosmrtnem preživljanju iz leta 1995 določljiva in sicer v naslednjih letih s skrajnim izročitvenim rokom, to je smrtjo izročevalca (umrl 12. 12. 2001). Prav tako se strinja z navedbami v pritožbi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zastaranje terjatve začelo teči prvi dan po smrti izročevalca, torej 13. 12. 2001 in je splošni petletni zastaralni rok potekel 13. 12. 2006. Sodišče prve stopnje kot relevanten razlog v zvezi z zastaranjem ni upoštevalo sodnih postopkov, ki so v zvezi s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju potekali vse do 14. 9. 2005 (pravnomočno končan postopek) oziroma 2013 (obvestilo nesprejete tožbe s strani Evropskega sodišča za človekove pravice). Sodišče prve stopnje kot relevantno okoliščino ne upošteva prepričanje, ki si ga je pokojni I. A. ustvaril, da bo Pogodba o dosmrtnem preživljanju iz leta 1995 razveljavljena in bo uvedeno zakonito dedovanje. Tega ni upoštevalo niti v okviru analogne uporabe inštituta izjalovljenih pričakovanj pri obogatitvenih zahtevkih, kakor tudi ne v okviru inštituta zadržanja zastaranja zaradi nepremagljive ovire subjektivne narave. Pritožnica pa v pritožbi neutemeljeno prereka zaključek sodišča prve stopnje glede določljivosti izpolnitvenega roka. Pritožba neutemeljeno v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje to osnovalo na zmotnem zaključku, da bi bilo mogoče pogodbo izpolnitvi v dveh letih, saj izhaja iz podatkov o dopisu Zavoda za gozdove RS z dne 29. 11. 2004, ki se nanašajo na celotno posestvo in ne zgolj na oddelek 19, na katerega se sporna obveznost v Pogodbi o dosmrtnem preživljanju 1995 nanaša. Sodišče prve stopnje je razloge za določitev pričetka izvajanja odgovora o poseku lesa opredelilo v točki 13. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo mogoče začeti sekati takoj po podpisu pogodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi pogodbenih določil zaključilo, da je izpolnitveni rok za posek določljiv in opredeljen oziroma predviden v naslednjih letih po podpisu pogodbe, z obdobjem za časa življenja izročevalca oziroma najkasneje do trenutka smrti izročevalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisa Zavoda za gozdove Slovenije št. 251-3/2004 z dne 29. 11. 2004 zaključilo, da bi bila izpolnitev obveznosti mogoča v cca dveh letih. Iz tega dopisa namreč izhaja, da je po gozdnogospodarskem načrtu za obdobje 1997 do 2006 bil najvišji možni posek za posestvo 10550 m3 iglavcev in listavcev, skupaj 1055 m3 letno. Glede na manjši posek je bilo mogoče povprečno posekati okoli 640 m3 lesa letno. Res se ta dopis nanaša na vse odseke v lasti sedaj tožene stranke, vendar je sodišče na podlagi dopisa ZGS, ugotovilo, da bi bil posek lesa takšnega obsega iz pogodbe mogoč v dveh letih, da pa je izpolnitveni rok, lahko potekal tudi deset let od nastanka obveznosti, torej do dne 5. 5. 2005, ker je toženka s smrtjo očeta vstopila v položaj svojega prednika in se je ta rok nadaljeval. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da bi ta posek bil možno izpeljati do dne 6. 5. 2005 in ker bi I. A. lahko terjal izpolnitev obveznosti prvi dan po izteku tega roka, to je dne 6. 5. 2005, vendar v tem roku I. A. ni zahteval izpolnitev obveznosti, ki bi jo tako bilo mogoče izpolniti glede na podatke ZGS, vsaj v 10-letnem obdobju od nastopa obveznosti in je terjatev zastarala pred vložitvijo tožbe. Rok za izpolnitev obveznosti pa je nastopil od podpisa pogodbe. Sodišče prve stopnje je tako dopustilo možnost za posek lesa več kot pet let in sedem mesecev, ker je 5-letni zastaralni rok začelo sodišče šteti šele od naslednjega dne po smrti očeta A. A.. Glede na podatke Zavoda za gozdove je tako v tem obdobju bilo mogoče posekati vso, v pogodbi dogovorjeno količino lesa, vendar tožeča stranka oziroma njen pravni prednik tega obdobja ni izkoristil vsaj s pričetkom sečnje, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je terjatev iz pogodbe zastarana po preteku 5-letnega roka po smrti A. A.. V skladu z določbo 371. člena ZOR je terjatev I. A., ki jo je lahko uveljavljal najkasneje s 13. 12. 2001, to je prvi dal po očeti smrti, če je menil, da ni bila izpolnjena, zastarala v zanj najbolj ugodnem primeru, s potekom zadnjega dne 5-letnega zastaralnega roka, to je dne 13. 12. 2006. Ker je rok izpolnitve v pogodbi tako bil določljiv, sodišče prve stopnje zato pravilno ni pritrdilo navedbam tožeče stranke, da rok izpolnitve obveznosti ni bil določen in bi bilo zato potrebno v skladu s 314. členom ZOR pri določitvi roka za izpolnitve upoštevati druge okoliščine in sicer maksimalni letni posek na celotnem posestvu kmetije ter dejstvo, da dejavnost kmetije temelji pretežno na sečnji lesa. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da bi ne samo v obdobju dveh let, temveč v celotnem 10-letnem zastaralnem roku, ki je potekel 5. 5. 2005 I. A. lahko terjal izpolnitev obveznosti. Pa tudi v primeru, da se je ta rok po 5. 5. 2005 nadaljeval, zato ker je s smrtjo očeta vstopila v položaj svojega prednika toženka, bi tako tudi v takšnem primeru bil I. A. primoran zahtevati izpolnitve terjatev prvi dan po izteku tega roka, to je dne 6. 5. 2005, kar pomeni, da je njegova terjatev, če je menil, da ni bila izpolnjena, zastarala s potekom zadnjega dne 5-letnega zastaralnega roka, to je dne 6. 5. 2010, medtem, ko je tožba bila vložena po preteku tega zastaralnega roka in je zato odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje tako ni določilo le 2-letni rok za izpolnitev obveznosti, temveč je glede na nadaljnjo obrazložitev določilo rok za izpolnitev do 6. 5. 2010, kar je 15 let od dneva sklenitve pogodbe iz leta 1995. Sodišče prve stopnje pa je v točki 16. obrazložitve še zaključilo, da je s 13. 12. 20o1 I. A. že lahko naslovil na toženo stranko opomin s podeljenim rokom in tudi če bi ta bil 10-letni, bi glede na 5-letni zastaralni rok najkasneje v letu 2016 terjatev zastarala in je njeno tožbeno uveljavljanje v letu 2020 zastarano.

6. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče kot relevantno upoštevati dejstvo, da je bila Pogodba o dosmrtnem preživljanju predmet sodnih sporov in da je bilo pritožniku zaradi tega onemogočeno zahtevanje izpolnitve pogodbe. Pritožnica v pritožbi neutemeljeno meni, da je naziranje sodišča prve stopnje prestrogo, ko ni upoštevalo vse okoliščine glede vprašanja zastaranja. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do subjektivnih okoliščin to je nepremagljivih ovir na strani pritožnice oziroma pokojnega I. A. in je o tem odločilo v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je v točki 19. preizkusilo tudi tožbene trditve tožene stranke, da glede na spore, zastaranje v tem obdobju ni teklo. To je preizkusilo z vidika 383. člena ZOR, ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitev obveznosti. Sodišče prve stopnje pa v trditvah tožeče stranke ni našlo takšnih konkretnih okoliščin, da bi lahko uporabilo takšno razlago, kot jo je sprejelo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-1177/12 in Up-89/14, sploh pa ne od, v letu 2005 pravnomočne rešitve pravdnega spora dalje. Prav tako pa takšne ovire po mnenju sodišča ne predstavljajo zatrjevani 20 let trajajoči spor med toženko in I. A., saj gre po naravi za iztožljivo pravico, naprej I. A. in po njegovi smrti tožnice. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil pravdni postopek P 248/2003 pravnomočno zaključen na podlagi sodbe Cp 866/2005 z dne 14. 9. 2005. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zaključka postopka v nobenem primeru ni mogoče širiti na trajanje postopka z izrednimi pravnimi sredstvi ali celo na postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožnik s postavitvijo zahtevka za izpolnitev izgubil pravni interes na razveljavitev Pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz leta 1995, saj bi I. A., ki je imel kvalificirano pravno pomoč, na primer lahko v vsakem primeru vložil podredni zahtevek za izpolnitev drugega odstavka 5. člena pogodbe, v primeru če ne bi uspel s primarnim zahtevkom za razveljavitev Pogodbe o dosmrtnem preživljanju iz leta 1995. Tako tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Pritožbene navedbe, da je šlo za prestrogo obravnavanje toženca glede na vse okoliščine, vezane na hude družinske spore in izjemne okoliščine, na primer izguba tožbe na Okrajnem sodišču v Velenju, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati glede vprašanja zastaranja pa pomenijo nedovoljeno širjenje pritožbe, kot pritožbeno novoto, ki jo sodišče druge stopnje po določbi člena 337 ZPP ne more upoštevati. Sodišče prve stopnje pa se je pravilno opredelilo do navedb tožeče stranke in je zaključilo, da 20-letni spor med toženko in I. A. ni predstavljal realne ovire, da tožnica zaradi spora ne bi mogla izvesti poseka gozda brez sodelovanja lastnika gozda po 17. členu Zakona o gozdovih. Pravdni spor se je namreč pravnomočno končal že v letu 2005, gre pa za iztožljivo pravico I. A, po smrti pa tožnice, ki je nista pravočasno uveljavljala. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do osebnega stanja I. A, nastalega zaradi tega, ker je pravdo za neveljavnost pogodbe izgubil in tudi v tem ni našlo opravičljivega razloga, da ne bi mogel pričeti z izvrševanjem pogodbe.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo vso, v sodbi citirano materialno pravo. Pravilno je zaključilo, da je zahtevek tožeče stranke v času vložitve tožbe, to je v letu 2020 kot dajatveni zahtevek že zastaral. Da je sodišče prve stopnje storilo kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz pritožbe ni razvidno, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje storilo tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo in sicer kot odgovor na redno pravno sredstvo po tar. št. 18 in tar. št. 21 zahtevanih 1250 točk, kar skupaj z materialnimi stroški in ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znaša 933,33 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka povrniti toženi na način, kot je to odločeni v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje (člen 165 ZPP v zvezi s členom 154/II ZPP).