Jedro

V izreku pravnomočne sodbe solidarnost upnikov ni določena. V takšnem primeru, ko denarna terjatev (obveznost) ni opredeljena kot solidarna (na upniški in/ali dolžniški strani), gre za deljivo terjatev (obveznost).

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnikom plačati 14.561,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2007 dalje do plačila; kar so tožniki zahtevali več ali drugače, se zavrne.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženka na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnega vprašanja, ali prične zastaralni rok za uveljavitev obogatitvenega zahtevka po 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) teči z dnem, ko je postal upravičenec ex lege lastnik nepremičnine, katere vrnitve ne more več zahtevati, ali od dneva, ko se je ta nepremičnina vpisala kot etažna lastnina v zemljiško knjigo oziroma ko je izvedel, da se je takšen vpis izvedel. Predlagateljica po pregledu njej dostopne prakse ni našla sodbe, iz katere bi bilo razvidno, da bi Vrhovno sodišče RS že kdaj prej odločalo o tem vprašanju, zato šteje, da gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse ni.

4. Predlog ni dovoljen.

5. Preden Vrhovno sodišče odloči o (ne)obstoju vsebinskih razlogov za dopustitev revizije, mora preveriti obstoj formalnih pogojev za njeno dopustitev oziroma dovoljenost; ti so (med drugim) določeni v 367. členu ZPP. Vrhovno sodišče lahko vsebinsko odloča o takšnem predlogu, če se vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (sodišča druge stopnje) giblje med 2.000,00 in 40.000,00 EUR (drugi in četrti odstavek 367. člena ZPP).

6. Tožniki uveljavljajo zahtevek iz neupravičene pridobitve (190. člen OZ). Izrek pravnomočne sodbe določa, da je toženka dolžna tožnikom plačati znesek 14.561,82 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2007 dalje do plačila). V izreku pravnomočne sodbe solidarnost upnikov ni določena. V takšnem primeru, ko denarna terjatev (obveznost) ni opredeljena kot solidarna (na upniški in/ali dolžniški strani), gre za deljivo terjatev (obveznost).1 Vsak soupnik (lahko) uveljavlja (zgolj) svoj del terjatve, pri čemer zakon določa domnevo o delitvi terjatve na enake dele (drugi in tretji odstavek 393. člena OZ). Obstaja torej toliko pravnih razmerij, kolikor je subjektov na upniški strani. Upoštevajoč obrazloženo je zato treba šteti, da je v takšnem primeru v smislu drugega odstavka 41. člena ZPP toliko relevantnih zahtevkov, kot je tožnikov. Vrednost s predlogom za dopustitev revizije izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede plačila 14.561,82 EUR2 je ob upoštevanju navedenih kriterijev v konkretnem primeru ena sedemnajstina tega zneska, to je 856,58 EUR, kar ne presega praga iz četrtega odstavka 367. člena ZPP.

7. Nedovoljen predlog za dopustitev revizije ima lahko le enake posledice kot nedovoljena revizija, zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo (primerjaj 377. člen ZPP).

1 Solidarnost upnikov in solidarnost dolžnikov se ne domnevata, temveč morata biti izrecno opredeljeni v izreku sodbe; primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 230/2005 z dne 20. 4. 2006 in II Ips 540/2008 z dne 26. 2. 2009. 2 Dodati velja, da se pri tem kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka; obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP).