Jedro

Glede presoje, ali se tožnikovo delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, po takratnih predpisih o delovnih razmerjih lahko šteje za posebni delovni pogoj, katerega plačilo se glede na navedeno določbo ZPIZ-1 všteva v zavarovančevo pokojninsko osnovo in upošteva pri odmeri pokojnine, je po stališču Vrhovnega sodišča bistvena ugotovitev ali je bilo takšno delo po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 11. 9. 2008 in z dne 6. 1. 2009 in za izdajo nove odločbe, v kateri se pri izračunu tožnikove pokojninske osnove upošteva tudi plačilo za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1974 do leta 1985. Zavrnilo je tudi zahtevek, s katerim je tožnik zahteval odškodnino v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe. Pri odločanju se je sodišče oprlo na določbo 407. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) in ugotovilo, da je tožnik pri opravljanju dela vzdrževalca v obdobju od leta 1974 do 1985 opravil večje število ur preko polnega delovnega časa. Sodišče je presodilo, da je šlo za redno, kontinuirano obliko dela, in ne za delo preko polnega delovnega časa, ki bi pomenilo posebni delovni pogoj zaradi nastopa nepredvidljivih, izjemnih in kratkotrajnih okoliščin.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Na podlagi opravljene pritožbene obravnave, na kateri je ponovno zaslišalo tožnika, je ugotovilo, da dela, ki jih je opravil tožnik preko polnega delovnega časa, niso bila predvidljiva, saj je šlo za izjemne situacije, do katerih je prihajalo tudi zunaj rednega delovnega časa. Tožnikovo delo vzdrževalca je bilo nujno, saj je šlo za izjemno delo pri odpravi okvar na delovnih sredstvih, zato je presodilo, da je utemeljen zahtevek, da se mu plačilo, ki ga je za takšno delo prejel, všteje v pokojninsko osnovo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 407. člena ZPIZ-1, saj je pri tožnikovem delu šlo za redno obliko dela, saj je bilo delo vzdrževalca predvidljivo. Že samo opravilo vzdrževanja je sodilo v okvir vsakodnevnega tožnikovega dela, ki je bilo organizirano zato, da je proizvodnja nemoteno tekla. Zato okvare na delovnih sredstvih ne pomenijo izjemnosti in nepredvidljivosti v smislu posebnega delovnega pogoja, kot je zmotno opredelilo sodišče druge stopnje. Ravno odprava okvar je bila tožnikovo delo. Nadurno delo bi bilo po mnenju revidenta mogoče opraviti tudi s smotrnejšo organizacijo ali razporeditvijo delavcev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Tožnik je v spornem obdobju delal v T. V. v M. H., in sicer je opravljal delo vzdrževalca. Njegova naloga je bila zagotavljati nemoten potek proizvodnih procesov, kar pomeni, da je bilo treba opravljati vzdrževalna dela tudi izven delovnega časa, da delovni procesi niso bili moteni. Do okvar strojev je prihajalo tudi zunaj rednega delovnega časa; nepravočasno popravilo bi lahko ogrozilo poslovanje, ker bi se ustavila proizvodnja, zato je bilo treba napake odpravljati takoj. Splošni akti tožnikovega delodajalca so glede dela preko polnega delovnega časa povzemali tedanje zakonske določbe.

8. Na podlagi 407. člena ZPIZ-1 se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki je veljal do 31. 3. 1992 (do uveljavitve Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami), upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot posebni delovni pogoj. Glede presoje, ali se tožnikovo delo, opravljeno preko polnega delovnega časa, po takratnih predpisih o delovnih razmerjih lahko šteje za posebni delovni pogoj, katerega plačilo se glede na navedeno določbo ZPIZ-1 všteva v zavarovančevo pokojninsko osnovo in upošteva pri odmeri pokojnine, je po stališču Vrhovnega sodišča bistvena ugotovitev ali je bilo takšno delo po svoji naravi kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno (1).

9. V spornem obdobju je delo preko polnega delovnega časa urejal Temeljni zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju TZDR, Ur. l. SFRJ, št. 43/66 s spremembami), ki je v drugem odstavku 44. člena določal, da je delavec dolžan delati več kot poln delovni čas tudi v primerih, ko je nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšno materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih. V teh primerih sme delo nad polnim delovnim časom trajati samo toliko, kolikor je nujno potrebno, da se odvrnejo ali preprečijo škodljive posledice. V tretjem odstavku istega člena je TZDR uvedbo dela, daljšega od polnega delovnega časa, tudi v navedenih primerih vezal na ureditev v statutu delovne skupnosti. V 45. členu pa je TZDR določal, da se čas, ki ga je v teh primerih delavec prebil na delu preko polnega delovnega časa, šteje za poseben delovni pogoj. Dodatno je pogoje za delo preko polnega delovnega časa urejal tudi Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki se ne šteje za delovno razmerje (Ur. l. SRS, št. 39/70) in od 18. 5. 1974 dalje tudi Zakon o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74). Tudi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77 in naslednji) je dodatno določal, da lahko delavci s samoupravnim splošnim aktom določijo, da bodo izjemoma za omejeno dobo delali preko polnega delovnega časa.

10. Upoštevaje dejavnost tožnikovega delodajalca in naravo tožnikovega dela, revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da ravno primer, da se odpravi okvara na delovnih sredstvih, kaže, da je bilo tožnikovo delo pri odpravi okvar in vzdrževanju strojev nujno. Šlo je za izjemno delo pri odpravi okvar na delovnih sredstvih, saj tožnikovo delo preko polnega delovnega časa v nobenem letu v obdobju od 1974 do 1985 ni presegalo zakonskih omejitev, kar pomeni, da je bilo tako delo po svoji naravi tudi kratkotrajno. Tožnik je v letu 1974 opravil 26 ur preko polnega delovnega časa, v letu 1975 8 ur, v letu 1976 21 ur, v letu 1977 10 ur, v letu 1978 10 ur, v letu 1979 22 ur, v letu 1980 36 ur, v letu 1981 53 ur, v letu 1982 19 ur, v letu 1983 25 ur, v letu 1984 2 uri in v letu 1985 4 ure preko polnega delovnega časa.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je bilo tožnikovo delo predvidljivo. Odprava napak je bila resda stalnica tožnikovega dela, vendar navedeno ne pomeni, da je, v kolikor je do napak prihajalo izven tožnikovega delovnega časa, izključeno, da bi v tem primeru lahko šlo za poseben delovni pogoj. Dela, ki jih je opravil tožnik preko polnega delovnega časa, niso bila predvidljiva, saj je v sami naravi okvar, da ni mogoče z gotovostjo predvideti trenutka njihovega nastanka. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, majhno število nadur kaže, da sta za nujna popravila strojev zadostovala dva delavca. Tudi sicer tožnik ni imel vpliva na organizacijo dela, zato je neutemeljeno revizijsko zavzemanje, da bi se nadurno delo dalo odpraviti z novimi zaposlitvami.

12. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravil preko polnega delovnega časa, tako, da se je štelo za posebni delovni pogoj, saj je bilo po svoji naravi izjemno, kratkotrajno in nepredvidljivo. Zato je sodišče druge stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku, da mora tožena stranka pri ugotovitvi pokojninske osnove všteti dohodek, ki ga je za tako delo preko polnega delovnega časa prejel. 13. Ker je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Glede na to, da navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožeča stranka glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Glej VIII Ips 128/2011 z dne 19. 6. 2012.