Jedro

Ker je bilo delo polnega delovnega časa, ki ga je tožnik opravljal (popravilo okvarjenih strojev), opravljeno kot poseben delovni pogoj (opravljeno je bilo za preprečitev večje škode, šlo je za nujna in nepredvidljiva dela, število opravljenih nadur je bilo v okviru zakonskega limita, nadurno delo je bilo ustrezno urejeno v splošnih aktih delodajalca), se plačilo za to delo všteje v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi toženca št. ... z dne 11. 9. 2008 in št. ... z dne 6. 1. 2009. Toženec je dolžan tožniku na novo odmeriti pokojnino tako, da se pri ugotovitvi pokojninske osnove upoštevajo tudi plače, prejete za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1974 do leta 1985 in sicer: - za leto 1974: 449,35 takratnih din, - za leto 1975: 176,80 takratnih din, - za leto 1976: 498,77 takratnih din, - za leto 1977: 279,27 takratnih din, - za leto 1978: 343,59 takratnih din, - za leto 1979: 859,32 takratnih din, - za leto 1980: 2.300,75 takratnih din, - za leto 1981: 3.606,88 takratnih din, - za leto 1982: 2.031,27 takratnih din, - za leto 1983: 3.286,75 takratnih din, - za leto 1984: 259,50 takratnih din in - za leto 1985: 1.399,00 takratnih din.

Toženec je dolžan tožniku plačati odškodnino v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti od razlike med že izplačanimi zneski pokojnine ter zneski, priznanimi z novo odločbo in sicer od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 227,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 586,56 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca, št. ... z dne 11. 9. 2008 in št. ... z dne 6. 1. 2009 ter da je toženec dolžan v roku 30 dni od izdaje sodbe izdati novo odločbo, v kateri pri izračunu pokojninske osnove za tožnika upošteva tudi plačo, izplačano za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1974 do leta 1985 ter tožniku izplača odškodnino v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe. Sodišče je še odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), saj sodba sploh nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki ga predstavlja vprašanje, ali je tožnik preko polnega delovnega časa opravljal tako delo, ki se lahko šteje kot posebni delovni pogoj. Poleg tega je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Po prepričanju tožnika je očitno, da je v konkretnem primeru izpolnjen eden od razlogov za uvedbo dela preko polnega delovnega časa in sicer, da bi se obvarovala materialna sredstva pred nepopravljivo škodo. Sodišče izhaja iz napačnega stališča, da tožniku delo ni bilo pisno odrejeno in da ne gre za nobeno nepredvidljivo in nujno delo. Tudi v tem delu sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Pravno naziranje sodišča v zvezi z nujnostjo pisne odreditve nadurnega dela celo nasprotuje sodni praksi, ki je zavzela stališče, da tudi če nadurno delo ni pisno odrejeno, je delavec upravičen do plačila ur, ki jih je opravil preko polnega delovnega časa (na primer sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 2143/2001). Po prepričanju tožnika ni podlage za zaključek, da ni nikakršne osnove za vštetje navedenega obdobja v pokojninsko osnovo, ker naj bi bilo tako tožniku kot delodajalcu znano, kakšne naloge bo opravil. Poleg tega je citirani zaključek prvostopenjskega sodišča zelo splošen. Poudariti velja, da je imel tožnikov tedanji delodajalec delo v podaljšanem delovnem času v svojih aktih določeno kot poseben delovni pogoj. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) niti določb, na katere opozarja tožnik v pritožbi. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in se jo da preizkusiti. Je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 348. člena ZPP opravilo obravnavo pred pritožbenim sodiščem, na kateri je razčistilo dejansko stanje z dodatnim zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka je ugodilo tožbenemu zahtevku.

Predmet presoje je bila drugostopenjska odločba toženca, opr. št. ... z dne 6. 1. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 11. 9. 2008, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 487,69 EUR na mesec od 8. 7. 2008 dalje. Izplačani zneski akontacije se poračunajo. Pokojnina mu je bila odmerjena v višini 82,5 % od pokojninske osnove, izračunane na podlago 18-letnega povprečja plač iz obdobja od leta 1975 do 1992 kot najugodnejšega, valorizirano na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine, torej na leto 2007. V zadevi je sporno vprašanje vštevanja plače, prejete za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1974 do leta 1985. Tako toženec v predsodnem postopku, kot tudi sodišče prve stopnje, sta se postavila na stališče, da je šlo za redno obliko dela in da se torej opravljeno delo po predpisih o delovnih razmerjih ni štelo kot poseben delovni pogoj.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) v 407. členu določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. V bistvu enako je bilo urejeno tudi v 312. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92; Ur. l. RS, št. 12/92 in nasl.). Že sodišče prve stopnje je citiralo delovnopravne predpise, veljavne v spornem obdobju in sicer je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno v Temeljnem zakonu o delovnih razmerjih (TZDR; Ur. l. SFRJ, št. 17/65 in 12/70), nato v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD; Ur. l. SRS, št. 18/74 in nasl.), ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974. S 7. 1. 1978 je začel veljati Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. SRS, št. 24/77 in nasl.). Po navedenih predpisih se je štelo kot poseben delovni pogoj delo preko polnega delovnega časa, ki so ga delavci določili s splošnim aktom in sicer v primerih, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, da se je z nepretrganim delom preprečilo kvarjenje surovin in materiala ali pa odvrnila okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se je preprečila prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se je zagotovilo za nepretrgan potek dela potrebne temeljen surovine, ali zagotovilo varnost ljudi in premoženja, ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela niso mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če je nastala potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Delo je bilo mogoče uvesti tudi v primerih, če je splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjala, da se brez prekinitve opravijo določena dela oziroma naloge v skladu s pogoji, ki so jih določali zakoni. S 7. 1. 1978 je bila določena časovna omejitev in sicer 12 ur na teden, od 30. 7. 1982 pa 30 ur na mesec.

Glede na navedene predpise je bilo v zadevi bistveno ugotoviti, ali je tožnikovo delo preko polnega delovnega časa predstavljalo takšno vrsto dela, katerega je bilo potrebno opraviti zaradi nastopa nujnih, izjemnih in nepredvidljivih okoliščin in ali se je po tedanjih predpisih tako delo štelo kot poseben delovni pogoj. Že sodišče prve stopnje je glede omenjenega zaslišalo tako tožnika, kot tudi pričo M.P.. Dodatno je tožnika zaslišalo tudi pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi, kjer je izpovedal, da je v spornem obdobju delal v M.H. in sicer je opravljal delo kot vzdrževalec. V okviru rednega dela je odpravljal okvare strojev, pa tudi druga dela, kot na primer sestavljanje strojev. Do okvar strojev je prihajalo tudi izven rednega delovnega časa (kot na primer ob nedeljah) in tedaj je opravil nadure. Opravo nadurnega dela mu je odredil delodajalec. Okvare so bile nepredvidljive in vseh ni bilo mogoče odpraviti v okviru rednega delovnega časa. Nadurnega dela je bilo toliko, kot ga je sporočil delodajalec na obrazcu pod prilogo A/2 sodnega spisa. Če bi delo odklonil, bi lahko izgubil službo. Dela je bilo dovolj za dva delavca, ki sta tako delo tudi opravljala. Če teh popravil ne bi opravil takrat, ko so okvare strojev nastale, bi to pomenilo, da bi se ustavila proizvodnja in da bi stalo delo večjega števila zaposlenih delavcev.

Iz podatkov, ki jih je sporočil delodajalec v potrdilu o osebnih dohodkih za delo preko polnega delovnega časa (list. št. A/2) izhaja, da je tožnik v letu 1974 opravil 26 ur preko polnega delovnega časa, v letu 1975 8 ur, v letu 1976 21 ur, v letu 1977 10 ur, v letu 1978 10 ur, v letu 1979 22 ur, v letu 1980 36 ur, v letu 1981 53 ur, v letu 1982 19 ur, v letu 1983 25 ur, v letu 1984 2 uri in v letu 1985 4 ure preko polnega delovnega časa.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik sicer v okviru rednega delovnega časa opravljal delo vzdrževalca, kjer je odpravljal med drugim tudi okvare na strojih. Vendar pa je do okvar strojev prihajalo tudi izven njegovega rednega delovnega časa kot na primer ob praznikih, ob nedeljah. Okvare je bilo potrebno odpraviti, kajti v nasprotnem primeru bi nastala škoda, saj bi proizvodnja večjega števila delavcev stala. Gre torej za razlog, ki so ga določali tudi prej citirani delovnopravni predpisi (zakon ter interni akti delodajalca). Število opravljenih ur preko polnega delovnega časa kaže na to, da je šlo dejansko za izjemne okoliščine, ne pa za redno obliko dela. Število opravljenih ur preko polnega delovnega časa je tudi v okviru zakonskega limita. Delo je bilo ustrezno urejeno v splošnih aktih delodajalca, ki se nahajajo v dokumentaciji sodnega spisa pod A/3, A/4, A/5 in A/6. Po proučitvi omenjenih aktov pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-ti niso v nasprotju z delovnopravnimi predpisi, nenazadnje toženec tudi ni konkretiziral, v čem naj bi bili ti akti v nasprotju z delovnopravno zakonodajo. Tudi glede drugačne organizacije dela pritožbeno sodišče ugotavlja, da majhno število nadur kaže, da sta za nujna popravila strojev zadostovala dva delavca. Kot vzdrževalec je tožnik nedvomno vedel, da bo moral opraviti določena dela, ki se bodo pojavila tudi izven njegovega rednega delovnega časa, vendar pa taka predvidljivost ne izključuje izjemnosti dela, torej dela, ki ga je bilo potrebno opraviti tedaj, ko je nastala okvara na strojih (v okviru rednega delovnega časa, ali pa izven rednega delovnega časa). Za odločitev tudi ni bistveno, ali je bilo delo preko polnega delovnega časa odrejeno pisno ali zgolj ustno. Odločilno je, da je tožnik tako delo opravil in da je šlo za delo, ki se po že citiranih predpisih šteje kot poseben delovni pogoj.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo tožnikovo delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa v spornem obdobju od leta 1974 do leta 1985 po podatkih, ki jih je sporočil delodajalec (priloga A/2) opravljeno kot poseben delovni pogoj skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in da je izpolnjen dejanski stan po 407. členu ZPIZ-1, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo ter odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 11. 9. 2008 in 6. 1. 2009. Tožencu je naložilo, da tožniku na novo odmeri pokojnino tako, da pri ugotovitvi pokojninske osnove upošteva tudi plače, prejete za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1974 do leta 1985 po podatkih delodajalca (ki so razvidni iz njegove potrdila v prilogi A/2).

Sodišče je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od razlik med že izplačanimi zneski in na novo priznanim zneskom starostne pokojnine in sicer v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je v sporni zadevi podan tudi dejanski stan po 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe II. stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Ker je tožnik s tožbenim zahtevkom uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) priznalo in odmerilo stroške in sicer po tar. št. 3102 nagrado za narok v višini 169,20 EUR ter po tar. št. 6002 pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR in 20 % DDV, kar skupaj znaša 227,04 EUR. Navedeni znesek je dolžan toženec plačati tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več (nagrada za postopek), je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj iz dokumentacije v spisu izhaja, da je pooblaščenka začela zastopati tožnika šele na prvem naroku za glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče je nadalje tudi odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer po tar. št. 3210 nagrado za postopek v višini 225,60 EUR, po tarifni številki 3212 nagrado za narok v višini 169,20 EUR, po tarifni številki 6002 pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR ter potne stroške - kilometrina na relaciji ... po tar. št. 6003 v višini 74,00 EUR ter 20 % davek na dodano vrednost po tar. št. 6007/1, kar skupaj znaša 586,56 EUR.