Jedro

Sredstva, ki so posebno premoženje enega od bivših zakoncev in ki jih je prispeval h kupnini za nepremičnino, se upoštevajo pri določitvi višine solastnega deleža na skupnem premoženju.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške nosita stranki vsaka svoje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank, ki sta ga pridobili v času trajanja zakonske zveze, stanovanje v L., G., vikend na parc. št. 15/1 in 15/2 k.o. P. ter premičnine v obsegu, ki niso sporne. Sodišče določi solastninski delež tako, da tožnici pripada 35 %, tožencu pa 65 % in je toženec dolžan izstaviti za ustrezni zemljiškoknjižni prenos lastništva primerno listino. Toženec je dolžan tožnici povrniti del pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek in v celoti nasprotni tožbeni zahtevek toženca D. D., s katerim zahteva ugotovitev, da je vikend na parcelah št. 15/1 in 15/2 k.o. P. njegovo posebno premoženje, je sodišče zavrnilo. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da je vse premoženje, ki je v sodbi navedeno, bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med pravdnima strankama, torej predstavlja njuno skupno premoženje. Ob oceni prispevka ene in druge stranke k pridobitvi skupnega premoženja sodišče prve stopnje upošteva višje osebne prejemke toženca in upošteva tudi denarna sredstva, ki sta jih kot svoje posebno premoženje dobili obe pravdni stranki, tako je toženec pridobil določena denarna sredstva kot odškodnino za telesno poškodbo, tožnica pa je dobila denarna sredstva kot dedni odpravek.

Ker je bil vikend v U. kupljen med časom trajanja zakonske zveze, bil je kasneje tudi adaptiran, ni mogoče trditi, da je ta vikend posebno premoženje toženca in zato tudi spada v skupno premoženje obeh pravdnih strank.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se izrek sodbe tako spremeni, da tožnici pripada solastninski delež do polovice, s tem v zvezi pa se naj popravi tudi stroškovni sklep. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je sodišče napačno izračunalo višino osebnih dohodkov, ki sta jih pravdni stranki prejemali. Ob pravilnem izračunu se izkaže, da je toženec dobival le za 20 % višje osebne dohodke, če pa se še upošteva njegov honorar, ki v osebni dohodek ne sodi, potem je jasno, da je tožnica prejemala celo več osebnega dohodka kot toženec. Sodišče ne ugotavlja, da je vendar bil toženec v času poškodbe na bolniškem staležu in v tem času ni nič prispeval k pridobitvi skupnega premoženja. Sodišče ni upoštevalo višine kreditov, ki so jih stranki najeli. Ob pravilni presoji vseh izvedenih dokazov bi sodišče prve stopnje moralo priti do zaključka, da tožnici pripada vsaj zahtevani t.j. polovični solastninski delež.

Sodišče prve stopnje je namreč previsoko ocenilo prispevek toženca k pridobivanju skupnega premoženja. Odškodnine sploh sodišče ne bi smelo šteti v korist toženca, saj se je ta odškodnina porabila za njegovo oskrbo takrat, ko je bil na bolniškem staležu. Tožnica trdi, da je toženca vzdrževala tisti čas, ko je ob delu študiral. Tožničino delo pri vikendu je treba ovrednotiti najmanj toliko, kot je dobil toženec odškodnine. Predvsem poudarja, da vikend ni bil kupljen le za takratnih 30.000,00 din, ampak najmanj za 108.100,00 din. Evidentno je, da je k nakupu vikenda in tudi k adaptaciji tožnica prispevala s svojim delom, zato tudi na vikendu zahteva polovični solastninski delež.

Tožena sranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov 353. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno obravnavanje pred prvim sodiščem. Tožena stranka sicer nima pripomb v ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo stanovanje v Ljubljani ter premičnine, ki so v izreku sodbe navedene. Sporen je samo solastninski delež. Nikakor pa se toženec ne more strinjati z ugotovitvijo prvega sodišča, da v skupno premoženje spada tudi vikend v U.. Izkazano je, da je toženec prejel odškodnino zaradi poškodb in da je s to odškodnino kupil vikend v U.. Odškodnina je takšen dohodek, ki je izključno v sferi toženca in k pridobitvi tega zneska tožnica ni čisto nič prispevala.

Šlo je za odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe, tega zneska ni mogoče vštevati v sredstva, ki so bila pridobljena s skupnim delom in s skupnim gospodinjstvom. Iz listin je jasno razvidno, koliko je znašala kupnina za vikend, preostali del odškodnine pa je šel za manjše adaptacije, saj večjih adaptacij vikend v U. ni bil deležen. Zato je tudi nepravilno zavrnjen nasprotni tožbeni zahtevek, kajti k nakupu vikenda tožnica ni prav nič prispevala, vikend je bil kupljen in adaptiran izključno iz sredstev, ki so posebno premoženje toženca. Sodišče prve stopnje premalo upošteva izjavo hčerke obeh pravdnih srank, preveč pa se osloni na izjavo priče G D, ki je sama povedala, da je sovražno razpoložena proti tožencu. Dejanski stan je drugačen, kot ga sodišče prve stopnje ugotovi. Predvsem je bil toženec tisti, ki je tudi v gospodinjstvu prispeval več kot tožnica, zlasti se je več ukvarjal z otrokom in je hčerka tudi ostala pri njemu po končani gimnaziji.

Najel je veliko več kreditov za nakup stanovanja kot tožnica, poleg tega pa je imel neprimerno višje osebne dohodke. Smešna je trditev, da je v času bolniškega staleža morala zanj skrbeti tožnica, kar sploh ni res. Končno pa je tudi v tistem obdobju toženec dobival 100 % osebne dohodke in torej zaradi bolniškega staleža pri dohodku ni bil nihče prikrajšan. Nesmisel je, da je tožnica pripomogla, da je toženec lahko doštudiral. Dejansko stanje je ravno obratno, tožnica je bila tista, ki se za gospodinjstvo pravzaprav ni brigala in je toženec poleg svojega rednega in honorarnega dela skrbel tudi za gospodinjstvo in za otroka. Listinsko je dokazano, da je bila kupnina za vikend plačana iz odškodnine, tožeča stranka pa naj dokaže, koliko je prispevala h kupnini za ta vikend. Adaptacije praktično ni bilo, le nekaj malega, pa še to je storil sam toženec s sredstvi iz odškodnine. Listinsko je dokazano, da je površina vikenda le 38 m2, ne pa 140 m2, kot to neutemeljeno trdi tožeča stranka. Nesprejemljivo je, da sodišče v skupni dohodek šteje tudi toženčevo odškodnino, ki s skupnim delom v zakonski zvezi nima nobene povezave. V pritožbi tudi pojasni, da sodišče v Republiki Sloveniji nima pravice izvajati dokazov na ozemlju druge države, samo zaradi tega pa izvedenec ni mogel opraviti svojega dela.

Tožena stranka je še odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlaga, da se ta pritožba zavrne. V odgovoru opozarja na nedoslednosti in protispisnosti pritožbenih trditev, pri čemer pa zlasti poudari, da tožeča stranka ne razlikuje pogodbene volje strank glede višine kupnine, ki je posvedočena v kupni pogodbi, od davčne osnove za odmero davka. Poudarja, da je bil v bolniškem staležu le 6 mesecev, pa še takrat je dobival 100 % osebne dohodke, ni potreboval nobene posebne nege, ampak je nasprotno takrat sam opravljal gospodinjska dela. Popolen nesmisel in nedokazane so trditve, da bi mu tožnica omogočila doštudiranje med delom. Sploh pa tožnica sama ne zna operirati s številkami in enkrat govori o starih dinarjih, potem govori o valoriziranih dinarjih in navsezadnje še v tolarjih, ko vendar listine točno dokazujejo višino osebnih dohodkov in drugih prejemkov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da bistvenih kršitev določb postopka ni zaslediti, dejansko stanje je popolno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno.

Že uvodoma je treba pripomniti, da je sodišče prve stopnje sicer zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim toženec zahteva ugotovitev, da je vikend njegovo posebno premoženje, čeprav za takšno nasprotno tožbo niti nima pravnega interesa. Nasprotni tožbeni zahtevek pomeni povzetek odgovora na tožbo, s katerim osporava trditve tožeče stranke o obsegu skupnega premoženja. Nadalje je treba ugotoviti, da nesporno v skupno premoženje obeh pravdnih strank spada stanovanje v L. ter premičnine, ki so v izreku sodbe navedene in katerih obseg ni sporen.

Sporen je le delež vsake od strank na tem premoženju in seveda dejsvo, ali v skupno premoženje spada tudi vikend v U., ali pa je ta vikend posebno premoženje toženca.

Iz dokaznega postopka, zlasti tudi iz listinskih dokazov, nedvomno sledi, da je toženec utrpel telesno poškodbo v zvezi z nesrečo pri delu in da je dobil zaradi te poškodbe tudi odškodnino. Nedvomno je, da ta odškodnina predstavlja posebno premoženje toženca in da ta denarni znesek ni bil pridobljen z delom v zakonski zvezi med pravdnima strankama. Listinsko je tudi dokazano, da je v tistem obdobju toženec kupil vikend v U. in sodišče druge stopnje meni, da je bila kupnina le toliko nizka, da jo je toženec lahko pokril s prejeto odškodnino. Vendar je tudi dokazano, da je bil ta vikend kasneje obnavljan in adaptiran, torej je vrednost te nepremičnine bistveno porasla z delom, ki pa je bilo ustvarjeno v času zakonske zveze. Pritrditi je sicer pritožbi tožene stranke, da odškodnino za telesne bolečine, ki jo je prejel toženec, ni mogoče šteti v skupni dohodek obeh strank, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo to odškodnino kot posebni dohodek toženca in upoštevalo to okoliščino pri ugotavljanju višine deležev. Isto stališče je zavzelo tudi pri dohodkih tožnice, ki je dobila določena denarna sredstva iz zapuščine po očetu, kar je seveda tudi posebno premoženje tožnice.

Ravno zaradi tega, ker je bila nepremičnina v U. kupljena in tudi adaptirana v času trajanja zakonske zveze, je sodišče prve stopnje pravilno štelo tudi to nepremičnino v obseg skupnega premoženja.

Odškodnino, ki jo je prejel toženec, pa je pravilno štelo kot njegovo posebno premoženje, enako tudi denarna sredstva, ki jih je dobila iz dedovanja tožnica. Vsa ta denarna sredstva je sodišče prve stopnje upoštevalo v korist ene ali druge stranke pri določanju višine solastnega deleža. Ob takem pristopu k rešitvi zadeve, kar je tudi pravilno, je sodišče prve stopnje upravičeno štelo v skupno premoženje obeh bivših zakoncev tudi vikend v U. V tem delu je torej pritožba tožene stranke neutemeljena.

Ko je prvo sodišče odločalo o višini solastninskega deleža na tako ugotovljenem skupnem premoženju, je pravilno izhajalo iz višine osebnih dohodkov, ki so listinsko dokazani. Nesprejemljivo in v nasprotju z listinskimi dokazi je izvajanje pritožbe tožeče stranke, ki skuša prikazati, da je tožnica prejemala celo več osebnega dohodka kot toženec. Obratno je res in je sodišče prve stopnje pravilno povzelo listinske podatke ter ugotovilo, da je toženec prejemal bistveno višji osebni dohodek od tožnice. Sodišče prve stopnje je tudi prav ugotovilo, da sta se oba starša enako angažirala v skrbi za otroka, po polnoletnosti otroka pa je tožnica to skrb opustila. Ni razumljiva trditev tožeče stranke, zakaj se avtorski honorar ne bi mogel šteti kot dohodek toženca, saj je bil pridobljen z delom v času trajanja zakonske zveze. Ta honorar pravilno sodišče ne upošteva samo v korist toženca, ampak smatra, da gre za dohodek, ki je bil pridobljen v času trajanja zakonske zveze. Najeti krediti se upoštevajo za obe stranki enako, saj bi v nasprotnem primeru tožnica potegnila veliko krajši konec, kajti njeni krediti sploh niso bili porabljeni za nakup stanovanja, kar sledi tudi iz ugotovitev nepravdnega spisa. Popolnoma nedokazana je trditev pritožbe, da je tožnica pomagala tožencu pri pridobitvi visoke izobrazbe, ravno tako se ne more šteti tožnici v korist, da je bil toženec določen čas na bolniškem staležu. Dejstvo je, da je v tistem obdobju, ko je bil toženec na bolniškem staležu, prejemal 100 % osebne dohodke, njegova poškodba pa tudi ni bila takšna, da bi zahtevala kako posebno nego.

Te nege tožnica niti ne dokaže. Neutemeljena je tudi trditev tožeče stranke, naj se tožničino delo pri vikendu ovrednoti ravno toliko, kot je toženec dobil odškodnine. Sodišče prve stopnje je že pravilno upoštevalo to odškodnino kot posebno premoženje toženca, ravno tako je upoštevalo prejemek tožnice iz naslova dedovanja kot njeno posebno premoženje in je ta prispevek obeh strank upoštevalo pri izračunu višine solastnega deleža. Prispevek tožničinih staršev ni bil takšen, da bi zaradi tega tožnica lahko uveljavljala višji solastninski delež. Predvsem je izkazano, da je tožnik nekaj časa po poroki živel sam v svojem stanovanju, končno pa se je tožničina mati po smrti tožničinega očeta preselila k pravdnima strankama, kjer je imela določene ugodnosti in se je eventuelna njena prejšnja skrb kompenzirala s koristmi, ki jih je mati kasneje imela pri pravdnih strankah. Sicer pa je tudi pomoč staršev smatrati, da je bila dana obema strankama. Višine vrednosti adaptacije na vikendu sodišče prve stopnje sicer res ni moglo točno ugotoviti, nesporno med strankama pa je, da se je kupljeni vikend le adaptiral in so bila vložena v adaptacijo določena sredstva ter tudi delo.

Sodišče druge stopnje meni, da je prvo sodišče pravilno ocenilo vse izvedene dokaze, da je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi prav razsodilo, ko je priznalo strankma solastninske deleže v navedenem obsegu. Obema pritožbama tako ni bilo moč ugoditi in je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti potrdilo.

Skladno s takšno odločitvijo pa je tudi pravilen izrek o pravdnih stroških na prvi stopnji.

Ker stranki s pritožbama nista uspeli, je sodišče druge stopnje odločilo, da nosita vsaka svoje pritožbene stroške.