Jedro

Upoštevati je treba ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da je vikend, kupljen v času trajanja zakonske zveze, v celoti ali v določenem deležu njegovo posebno premoženje. Zato je pravilno štelo, da gre tudi pri tem vikendu za skupno premoženje. Vse prispevke strank iz posebnega premoženja pa je pravilno upoštevalo pri višini deležev na celotnem skupnem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta stranki v času zakona s skupnimi sredstvi pridobili dvosobno stanovanje v Ljubljani, in vikend na parceli št. in vl.št. , k.o. ter določene premičnine (katere med strankama niso sporne). Na tem premoženju je ugotovilo tožničin lastninski delež do 35% in toženčev do 65%. Tožencu je naložilo , da mora izstaviti listino, sposobno za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na solastnih nepremičninah. Tožničin zahtevek za večji solastninski delež je zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi toženčev zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev, da predstavlja vikend posebno toženčevo premoženje in da ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi toženčevemu zahtevku iz nasprotne tožbe, da je vikend toženčevo posebno premoženje, na skupnem premoženju pa ugotovi, da je toženčev delež 75% in tožničin 25%. V obrazložitvi revizije navaja, da je vikend kupil iz odškodnine, ki jo je prejel zaradi poškodbe pri delu (posebno premoženje). S tem denarjem je plačal tudi vsa izvršena dela, ki so bila v bistvu le vdrževalna. Glede obsega adaptacijskih del je napravilo sodišče druge stopnje zaključke, za katere v ugotovitvah sodišča prve stopnje ni imelo podlage. Nepravilna je ugotovitev, da je vikend, kupljen iz toženčevega posebnega premoženja, skupno premoženje. Tožničino posebno premoženje pa sta sodišči pretirano ocenili. Njena dediščina v denarju je predstavljala le minimalno vrednost, vrednost podedovanega solastninskega deleža na nepremičnini, ki je bila prodana menda leta 1974, pa je nepravilno primerjalo s tožničinimi dohodki v letu 1966. Denar od prodane nepremičnine je tožnica porabila za nakup pohištva za dnevno sobo in zato ni mogoče šteti, da ga je vložila v celotno skupno premoženje. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker je prvo sodišče nepravilno ocenilo posamezne dokaze in na podlagi premalo natančnih ugotovitev napravilo nepravilne pravne zaključke, sodišče druge stopnje pa je vse to potrdilo.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru izpodbija toženčeve revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožena stranka v reviziji ni določno navedla, katere kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Njene navedbe o zaključkuh sodišča druge stopnje, ki nimajo podlage v ugotovitvah sodišča prve stopnje, obravnava pa na drugi stopnji ni bila opravljena, bi kazale na uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.odst. 354.čl. ZPP v zvezi s 370.čl. ZPP. Take kršitve pa revizijsko sodišče ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec vso prejeto odškodnino za poškodbo dvignil s hranilne knjižice istega dne, adaptacija kupljenega objekta, ki je trajala daljše časovno razdobje, pa je bila krita s sredstvi, pridobljenimi z delom zakoncev. Prejeta odškodnina je vrednostno predstavljala skoraj celoletni tožničin OD v letu 1978, vrednost sedanjega objekta (po stanju iz priloženih fotografij) pa vrednostno daleč presega višino enoletnega zaslužka. Pri takih dejanskih ugotovitvah je imelo sodišče druge stopnje podlago za zaključek, da je vrednost vikenda (za katerega je toženec plačal kupnino s prejeto odškodnino) bistveno porasla z delom, ki je bilo ustvarjeno v času zakonske zveze.

Obsežne toženčeve revizijske navedbe se nanašajo na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Teh navedb revizijsko sodišče ni moglo upoštevati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je torej na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje vezano. Upoštevati je treba ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da je vikend, kupljen v času trajanja zakonske zveze, v celoti ali v določenem deležu njegovo posebno premoženje. Zato je pravilno štelo, da gre tudi pri tem vikendu za skupno premoženje. Vse prispevke strank iz posebnega premoženja pa je pravilno upoštevalo pri višini deležev na celotnem skupnem premoženju. Toženec v reviziji nima prav, ko meni, da je bilo upoštevano kot skupno premoženje tudi tisto, ki ga je ustvaril sam. Toženčev prispevek iz posebnega premoženja je bil pri njegovem deležu na vsem skupnem premoženju upoštevan v zadostni meri. Glede tožničinega prispevka iz posebnega premoženja toženec nasprotuje dejanskim ugotovitvam, kar ni mogoče upoštevati. Zatrjevana računska napaka tožničinega prispevka zaradi nepravilnih kriterijev pri primerjavi s tožničinimi dohodki pa ni podana, saj je ob upoštevanju zneskov podedovane gotovine in prejete kupnine za nepremičnino možno ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni primerjalo obeh zneskov s tožničinimi dohodki v letu 1966. Okoliščina, če je tožnica znesek, ki ga je prejela za podedovano nepremičnino vložila v nakup pohištva, ne more biti ovira, da se to upošteva kot prispevek k vsemu skupnemu premoženju, katerega mora sodišče obravnavati kot celoto.

Revizijsko sodišče nima pomislekov proti oceni sodišč prve in druge stopnje o višini deležev strank na skupnem premoženju. Taka odločitev je v skladu z določbo 59.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Iz vseh teh razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1.odst. 154.čl., 1.odst. 155.čl. in 1.odst. 166.čl. ZPP. Toženec nosi svoje revizijske stroške, ker z revizijo ni uspel. tožeče stranka pa svoje stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.