Jedro

Od kdaj tečejo zamudne obresti v primeru neupravičene pridobitve, ki je materialnopravna podlaga vtoževane glavne terjatve, izrecno določa 193. člen OZ. Če je bil pridobitelj nepošten, se plačajo od dneva pridobitve. V konkretnem primeru gre torej za dan, ko je toženka zaradi neplačila „prihranila“ dolgovano nadomestilo. Zakonske zamudne obresti od tega trenutka dalje v plačilo zapadajo dnevno.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki njenega izreka spremeni tako, da se glasi: „Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roki 15 dni plačati znesek 6.409,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2015 dalje.« V III. točki izreka se stroškovna odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 447,58 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik od toženke, ki je kabelska operaterka, zahteva plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v obdobju od januarja do decembra 2013. 2. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo plačilo 6.409,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2018 dalje. V presežku je zahtevek zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama pravdnih strank in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zamudne obresti od prisojene glavnice prisodilo posebej od vsakega od 12 mesečnih zneskov, ki glavnico sestavljajo. Od zneska 283,30 EUR tako tečejo od 16. 2. 2013 dalje, od nadaljnjih 11 zneskov, vsakega v višini 556,92 EUR, pa tečejo od 16. dneva v posameznem zaporednem mesecu, za prvi znesek tako od 16. 3. 2013 in za zadnji od 16. 1. 2014. Sicer je pritožbi zavrnilo. Spremenilo je še odločitev o pravdnih stroških in odločilo o pritožbenih stroških.

4. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 375/2020 z dne 2. 10. 2020 je toženka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni – prvenstveno tako, da potrdi prvostopenjsko sodbo, podredno pa tako, da vse zamudne obresti prisodi od 24. 1. 2015 dalje. Priglaša revizijske stroške.

5. Revizija je bila vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške revizijskega postopka.

**Odločitev sodišč nižjih stopenj**

6. V revizijsko spornem delu, tj. v delu glede prisojenih zamudnih obresti, sta sodišči nižjih stopenj zavzeli različni stališči. Prvostopenjsko sodišče je zamudne obresti prisodilo od 24. 1. 2018, tj. od vložitve tožbe dalje. Sledeč stališčem dotedanje sodne prakse višjih sodišč je menilo, da toženki ni mogoče očitati nedobrovernosti, saj ni zanikala uporabe del niti tožnikovega upravičenja do plačila, spor je bil le o višini nadomestila. Upoštevaje 193. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem nepoštenemu pridobitelju zamudne obresti pripadajo od dneva pridobitve, poštenemu pridobitelju pa od dneva vložitve tožbe, je zato obresti prisodilo od vložitve tožbe.

7. Pritožbeno sodišče pa je, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 260/2018, presodilo, da toženka ni dobroverna pridobiteljica. Vedeti bi morala, da nanjo pravica do transmisije ni bila prenesena in da za uporabo del iz tožnikovega repertoarja nima podlage, saj stranki nista nikoli sklenili pogodbe. Med njima je tudi ves čas tekel spor o višini nadomestila, za celotno vtoževano obdobje pa je plačala le 273,63 EUR. Zgolj okoliščina, da ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne zadostuje, da bi riziko neplačila prešel na tožnika. Toženka zamudne obresti zato dolguje že od prehoda koristi, tj. od zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila za uporabo glasbe.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

8. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali so prisojene zamudne obresti delno zastarale.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku**

10. Revidentka navaja, da so zamudne obresti občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti. Če zamudne obresti tečejo od vsakega od posamičnih mesečnih zneskov iz leta 2013, to pomeni, da so do vložitve tožbe z dne 24. 1. 2018, vse zamudne obresti že zastarale. Ugovor zastaranja zamudnih obresti je bil pred sodiščem prve stopnje izrecno uveljavljen. Sodba pritožbenega sodišča pa nima nobenih razlogov o zastaranju, niti o tem, zakaj so bile obresti prisojene ravno od 16. dne v vsakem mesecu, kar pomeni tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka še navaja, da zastaranje z delnimi plačili v letu 2013 ni bilo pretrgano, pa tudi če bi bilo, so od plačila teh zneskov do vložitve tožbe vseeno potekla že več kot tri leta. Meni, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti zgolj od vložitve tožbe dalje, v nobenem primeru pa ne za obdobje, daljše od treh let pred vložitvijo tožbe.

11. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da ni dvoma, da toženka ni dobroverna pridobiteljica. Triletni rok za zastaranje plodov, kar so tudi zamudne obresti, teče od časa vrnitve stvari (drugi odstavek 96. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ, ter 347. člen OZ). Ker glavnica še ni vrnjena, gre za vprašanje vrnitve plodov (obresti). Ker toženka glavnice še ni vrnila, zastaralni rok treh let še ni potekel. **Presoja utemeljenosti revizije**

12. Revizija je delno utemeljena.

13. Pritožbeno sodišče, ki se je v zvezi z zamudnimi obrestmi ukvarjalo le s trenutkom, od katerega tečejo, je očitno spregledalo, da je toženka že pred sodiščem prve stopnje (v svoji 2. pripravljalni vlogi, prejeti 11. 3. 2019) tudi glede zamudnih obresti izrecno in pravočasno uveljavljala ugovor zastaranja z navedbo, da „[…] zamudne obresti predstavljajo občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih, kar pomeni, da četudi bi bila tožeča stranka upravičena do plačila zamudnih obresti, so le-te zastarale najmanj za obdobje, ki je starejše od treh let pred vložitvijo tožbe.“ Posledično se do zastaranja zamudnih obresti ni opredelilo. Vendar pa v postopku dopustitve revizije toženka ni problematizirala procesnih kršitev in zato revizija v tem smislu tudi ni mogla biti dopuščena. Dopuščena pa je bila glede materialnopravne pravilnosti odločitve, ki je zamudne obresti prisodila v celoti, tj. od njihove zapadlosti dalje. Ker so vsa pravno odločilna dejstva znana in gre pri odločitvi o ugovoru za vprašanje materialnega prava, prav tako se je v odgovoru na revizijo o vprašanju izjasnila nasprotna stranka, revizijsko sodišče šteje, da ni nobenih ovir, da lahko o ugovoru odloči samo.

14. Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Terjatve občasnih dajatev zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Da za zamudne obresti velja triletni zastaralni rok, je tudi ustaljeno sodišče sodne prakse.1 Izjema je le položaj, ko bi glavna terjatev že zastarala – v tem primeru bi istočasno zastarale tudi vse še nezastarane zamudne obresti, saj so po naravi tudi stranska terjatev (344. člen OZ). Tak izjemen položaj v konkretnem primeru ni podan – odločitev o nezastaranju glavne terjatve je pravnomočna in glede nje revizija ni bila dopuščena.

15. Od kdaj tečejo zamudne obresti v primeru neupravičene pridobitve, ki je materialnopravna podlaga vtoževane glavne terjatve, izrecno določa 193. člen OZ. Če je bil pridobitelj nepošten,2 se plačajo od dneva pridobitve. V konkretnem primeru gre torej za dan, ko je toženka zaradi neplačila „prihranila“ dolgovano nadomestilo. Zakonske zamudne obresti od tega trenutka dalje v plačilo zapadajo dnevno. Tožnikova teza, ki položaj enači z zahtevkom za vračanje plodov stvari v nedobroverni posesti, ki po SPZ zastara v treh letih od vrnitve stvari, je neutemeljena. Na prvi pogled je očitno, da v konkretnem primeru ne gre za vprašanje stvarnega prava, ki bi terjalo uporabo SPZ, temveč za obligacijskopravno vprašanje, ki ga OZ tudi izrecno ureja. Dan toženkinega „prihranka“ je bil tako tisti dan v vsakem posameznem mesecu, ko bi morala tožniku plačati nadomestilo za avtorske pravice. Tožnik je že v tožbi navajal, da je to najkasneje 16. dan v mesecu za nadomestilo, dolgovano za predhodni mesec. Od tega dneva je tudi vtoževal zamudne obresti za vsak posamezni znesek. Da bi zamudne obresti zapadle v kasnejšem trenutku, revizija konkretizirano niti ne navaja.

16. Zastaralni rok je tako za prvi dnevni znesek zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov dolgovanega nadomestila začel teči na tiste dneve, ki jih je pritožbeno sodišče opredelilo v sodbenem izreku. Ob dnevu vložitve tožbe so bili tako zastarani vsi dnevni zneski zamudnih obresti, ki so zapadli v plačilo več kot tri leta pred vložitvijo tožbe. Ali je bilo zastaranje – tako glavnice kot zamudnih obresti – dne 6. 2. 2014 pretrgano s toženkinim plačilom manjšega denarnega zneska, za odločitev o reviziji ni odločilno. Četudi je zastaranje na ta dan začelo teči znova, je do vložitve tožbe z dne 24. 1. 2018 znova nastopilo.

**Odločitev o reviziji**

17. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo (prvi odstavek 380. člena ZPP) in izpodbijano sodbo v njeni I. točki izreka spremenilo tako, da se tožniku prisodi znesek 6.409,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2015 dalje (I. točka izreka). Diferenciacija zamudnih obresti po posameznih mesečnih zneskih zaradi enotnega deleža še nezastaranih obresti ni bila potrebna. Sicer je revizijo, v kateri se toženec zavzema za zavrnitev obrestnega dela zahtevka vse do dneva vložitve tožbe, zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

18. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker v obrestnem delu spremenjena odločitev pomeni v kontekstu celotnega spora le zanemarljivi del, odločitev ni bistveno vplivala na razmerje uspeha posamezne stranke v postopku, zato revizijsko sodišče ni spreminjalo odločitve o stroških postopka pred sodiščema nižjih stopenj.

19. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, nastalih v revizijskem postopku. Toženec je v revizijskem postopku prvenstveno predlagal, naj se obresti prisodijo šele od vložitve tožbe dalje. Njegov uspeh, upoštevaje kapitaliziran znesek zamudnih obresti, glede katerega je z revizijo uspel, znaša približno 33 %. Toženec bi bil tako po pravilu o uspehu upravičen do povrnitve 33 % svojih stroškov revizijskega postopka, tožnik pa do povrnitve 67 % stroškov, ki so mu nastali s sestavo odgovora na revizijo. Toženec je imel v revizijskem postopku višje stroške zaradi predhodne vložitve predloga za dopustitev revizije in plačila sodnih taks, tako da ti znašajo 542,32 EUR,3 medtem ko bi se tožniku za sestavo odgovora na revizijo priznali stroški v višini 223,99 EUR4. Ker bi bil znesek stroškov, ki bi jih bila vsaka od strank po pravilu o uspehu dolžna povrniti nasprotni stranki, primerljiv, je Vrhovno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

**Sestava senata in glasovanje**

20. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Glej npr. sodbo VS RS II Ips 31/2013 z dne 29. 5. 2014 in tam navedeno sodno prakso. 2 Vprašanje toženkine (ne)poštenosti v reviziji ni problematizirano. Pritožbeno sodišče je pri presoji nepoštenosti utemeljeno sledilo odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020. 3 Kot sporna vrednost se upošteva le sporni obrestni del. 125 točk za sestavo predloga za dopustitev revizije po 21/4 Odvetniške tarife (OT), 300 točk za sestavo revizije po 21/3 OT v zvezi z 21/5 OT (50 % stroškov se všteje v stroške revizije), 2 % materialni izdatki in 22 % DDV, ter sodna taksa v višini 150 EUR in 75 EUR. 4 Kot sporna vrednost se upošteva le sporni obrestni del. 300 točk za sestavo odgovora na revizijo po 21/3 OT, 2 % materialni izdatki in 22 % DDV.