Jedro

Pritožba tožnika glede teka zakonskih zamudnih obresti je v skladu z zadnjo sodno prakso VS RS II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 utemeljena. Ker pravdni stranki nista sklenili pogodbe, niti ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ter je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila, toženka pa je za celotno vtoževano obdobje plačala le 273,63 EUR, bi toženka morala vedeti, da pravica nanjo ni bila prenesena in da toženka za uporabo del iz tožnikovega repertoarja ni imela podlage. Izpostavljena okoliščina, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne zadostuje, da bi riziko neplačila prešel na tožnika. Tudi okoliščina, ki jo v odgovoru na tožbo izpostavlja toženka, in sicer, da je postopek za določitev tarife pred Svetom za avtorsko pravo zastal, ne pomeni, da je mogoče izključno krivdo za zastoj tega postopka pripisati tožniku. Glede na to, da je toženka nedobroverna pridobiteljica koristi, tožniku na podlagi določila 193. člena OZ zakonske zamudne obresti dolguje od zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila za uporabo glasbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da glasi:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 6.409,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer - od zneska 283,30 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2013 dalje do plačila - od zneska 556,92 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2014 dalje do plačila; - v III. točki izreka se stroškovna odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 447,58 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 6.409,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 319,67 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi še v preostanku s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnik je sodišče tekom postopka opozarjal, da je pravno praznino glede tarife potrebno izpolniti na podlagi zakona in ne na podlagi prostega preudarka, na pravilno uporabo vhodnih podatkov, da diskontnih zneskov ni mogoče uporabiti, saj ta velja zgolj za podpisnike sporazuma, kar ne velja za konkretni primer, da obravnavano obračunsko leto ni enako, kot ga je obravnavalo revizijsko sodišče, ker se tarifa Zavoda AIPA vsako leto viša in revalorizira ter da je VS RS uporabilo napačne podatke pri reševanju višine nadomestila. Sodišče prve stopnje pa se do teh navedb ni opredelilo. Povzemanje višine nadomestila iz odločitve VS RS ne predstavlja odgovora na navedbe tožnika, kar predstavlja kršitev tožnikove pravice do izjave. Zato je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preiskusiti. Tarifa Zavoda AIPA določa le en način izkoriščanja avtorskih del, in sicer zgolj prek TV programov, sodišče pa je napačno sklepalo, da iz sodbe VS RS II Ips 43/2018 izhaja nadomestilo za oba načina izkoriščanja avtorskih del zgolj prek TV programov in ne tudi prek RA programov. Posledično je odločitev sodišča, da od zneska 0,198 EUR odšteje primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo za glasbo, ki se predvaja v RA programih nezakonita in v nasprotju s 14. členom URS. Materialno pravo v tem delu je napačno uporabljeno. Sodišče se do navedbe tožnika, da nadomestilo za glasbene avtorje s strani revizijskega sodišča ne vključuje glasbenih avtorjev, ki se retransmisirajo v RA programih, pa se sodišče do te navedbe ni opredelilo, s tem pa je tožniku kršilo pravico do izjavljanja. Gre za kršitev materialnega prava in kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče licenčni analogiji daje težo v primeru izkoriščanja glasbenih del prek RA programov, zato ni razumna njegova odločitev, da te analogije ne more uporabiti za TV programe. Sodišče svoje odločitve ne bi smelo utemeljiti na zasebnih aktih tretje osebe, pri čemer se pritožnik o tem na tretji stopnji ni imel pravice ne seznaniti ne izjasniti, na prvi stopnji pa je opozarjal na napake. Gre za grob poseg v zasebno lastnino avtorjev z vidika pravilne uporabe materialnega prava in pravico do poštenega sojenja po prvem odstavku 6. člena EKČP. Ker je sodišče pri sojenju uporabilo akte tretje osebe, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, je odločitev sodišča arbitrarna in očitno napačna, s čimer je sodišče nedovoljeno poseglo v pravico tožnika do enakosti pred zakonom (14. člen URS) in do enakega varstva pravic (22. člen URS). Sodišče se ni opredelilo do predloga tožnika, da je potrebno nadomestilo iskati v običajnih plačilih in preteklih dogovorih iz licenčnih pogodb. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov. V našem sistemu ne velja precedenčno pravo, zaradi česar odločitvi VS RS v zadevi II Ips 378/202 ni mogoče pripisati moči formalnega pravnega vira. Tožnik meni, da je sodišče znesek 0,198 EUR določilo po prostem preudarku in ne na podlagi merila iz 81. člena ZASP. Sodišče ni upoštevalo običajnega plačila, s tem pa je sodišče prekršilo tožnikovo pravico do enakosti pred zakonom (14. člen URS), do enakega varstva pravic (22. člen URS). Ustvarjanje nadomestila brez kontradiktornega postopka pomeni prekoračitev pristojnosti sodišča oz. poseg v pristojnost Sveta za avtorsko pravo. Z dodajanjem dejstev na tretji stopnji ter z dodajanjem dokazov je bila tožniku prekršena pravica do izjave. Nepravilna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, saj sodišče toženko nekritično šteje za poštenega uporabnika. S plačilom zgolj 0,007 EUR na naročnika toženec izigrava zakon. Sodišče je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice iz 60. člena URS, saj sodišče ni upoštevalo kogentne določbe iz 81. člena ZASP.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma tožbeni zahtevek ustrezno zmanjša. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo ugovora litispendence in nesklepčnosti zahtevka, saj tožnik ni upravičen ločeno uveljavljati nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v RA programih in TV programih. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotovilo, da je tožba nesklepčna. Prav tako je napačna odločitev glede ugovora zastaranja, saj bi moralo sodišče šteti, da gre za občasne terjatve, za katere pa velja tri letni zastaralni rok in ne pet letni, kot je štelo sodišče. Četudi pa se upošteva pet letni zastaralni rok, pa bi moralo sodišče ugotoviti, da je del vtoževane terjatve že zastaral. Tožba je bila vložena 24. 1. 2018, kar pomeni, da je zahtevek za obdobje do 24. 1. 2013 zastaral v celoti, a je sodišče zavzelo napačno stališče, da je bilo zastaranje pretrgano, ker naj bi toženka s plačilom nespornega dela avtorskega honorarja dne 6. 2. 2014 za obdobje med oktobrom 2010 in decembrom 2013 pripoznala dolg. Takšno stališče je napačno, saj je odločilnega pomena, kakšno višino plačanega razume dolžnik. Toženka je ves čas poudarjala, da je tožniku plačala nadomestilo v višini 0,007 EUR oz. 0,0065 EUR na naročnika mesečno, ki za tožnika nikoli ni bilo sporno, morebitnega višjega plačila toženka nikoli ni priznala, vsakršen znesek je bil za toženko vedno sporen, sodišče pa je pavšalno sledilo navedbam tožnika, medtem ko je odgovor toženke prezrlo. Navedb toženke v zvezi s tem sodišče ni zavrnilo, prav tako pa ni zavrnilo dokaznega predloga toženke z zaslišanjem priče R. S., zato je v tem delu sodišče zagrešilo kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS. Glede višine tarife bi sodišče moralo upoštevati Tarifo iz leta 1998, ki je bila sprejeta zakonito. Posledično je nepravilno ravnanje sodišča, s katerim je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem prič g. B. in predlog za imenovanje izvedenca, ki bi podal mnenje o nadomestilu le za avtorsko pravico na glasbenih delih, ki jo tožnik sme kolektivno upravljati ter mnenje glede analize ZKOS in študije EIPF in glede deleža glasbe, ki jo sme upravljati tožnik, s čimer je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče uporabilo tarifo, ki jo je določilo VS RS, namesto Tarife 1998, je sodišče napačno uporabilo materialno pravo ter s tem arbitrarno uporabilo materialno pravo in prekršilo toženkine pravice iz 2. in 22. člena URS. VS RS je v precedenčnih judikatih storilo dve očitno pomoti, in sicer je napačno upoštevalo razmerje med avdiovizualnimi in glasbenimi deli, kar je napačno, prav tako je nepravilno izvedlo osnovne računske operacije. Toženka je v odgovoru na tožbo v predstavila tarife v Nemčiji, Madžarski, na Slovaškem, Estoniji in Latviji. Sodišče bi se moralo vsebinsko opredeliti do tarif primerljivih držav EU, študije EIPF in sodne prakse sodišča EU, zaradi česar sodba nima razlogov, toženki pa ni bila dana možnost vsebinske obravnave (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo 81. člen ZASP, 9. člen ZPOMK-1 in 102. člen PDEU ter sodno prakso Sodišča EU ter je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotavljalo višine tarif v predstavljenih primerljivih primerljivih državah EU. S tem je sodišče prekršilo toženčevo pravico iz 22. člena URS. Prav tako se toženka pritožuje zoper stroškovno odločitev, saj je toženka predlagala, da sodišče vse pravdne stroške tega postopka v plačilo naloži tožniku, ki je zoper toženko ločeno uveljavljala nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV in radijskih programih. Sodišče pa se do predloga toženke ni opredelilo, s čimer je zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer je sodba nezakonita, saj je sodišče kot relevantno vrednost točke vzelo vrednost točke v višini 0,60 EUR, kar velja od 6. 4. 2019, čeprav je toženka večino vlog v postopku sestavila že pred spremembo vrednosti točke. Stranka je dolžna odvetniku storitev plačati po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila. To pomeni, da bi moralo sodišče toženki za storitve pred 6. 4. 2019 za odgovor na tožbo priznati nagrado v višini 600 točk, za prvo pripravljalno vlogo 600 točk in za drugo pripravljalno vlogo 450 točk. Nagrada toženke bi tako morala znašati 2400 odvetniških točk, skupaj z 2% materialnimi stroški in 22% DDV pa 1.788,52 EUR.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe toženke. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožnika.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Tožnik je od toženke, ki je kabelska operaterka, zahteval plačilo nadomestila za avtorske pravice za kabelsko retransmisijo glasbenih del v TV programih v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013. Tožnik predlaga, da sodišče tarifno praznino glede višine nadomestila zapolni z merilom iz Skupnega sporazuma o uporabi glasbenih avtorskih del iz repertoarja SAZAS v televizijskih programih v Republiki Sloveniji, ki v 2. členu določa, da je za obseg uporabe varovanih del med 33,3% in 66,66% določeno nadomestilo 3% od prihodkov ustvarjenih s prodajo TV programov. Predlaga, da toženka kot mesečno nadomestilo za uporabo glasbe v TV programih plača nadomestilo v višini 3% od prihodkov z zakonskimi zamudnimi obresti od vsakokratne zamude s plačilom. Toženec pa predlaga, da sodišče avtorski honorar odmeri upoštevaje Tarifo 1998. 7. Vrhovno sodišče je v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017, ki so povsem primerljive z obravnavano zadevo ugotovilo obstoj tarifne praznine, ki je glede na spremenjene okoliščine (vstop nove kolektivne organizacije na trg ponujanja pravic kabelske retransmisije) ni mogoče zapolniti s pomočjo zadnjih pogodbeno dogovorjenih cen. V zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017 je kot primerno običajno nadomestilo za kabelsko retransmisijjo glasbenih del določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno. V zadevi II Ips 52/2018 pa je navedlo razloge za njeno uporabo v vseh (obstoječih in bodočih) sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena. Pojasnilo je, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike spravljala v nepredvidljiv in negotov položaj, kar bi nasprotovalo tako sodni praksi Ustavnega sodišča kot pravnemu redu EU. Opirajoč se na tarifo Skupnega sporazuma, sklenjenega med ZKOS in Zavodom AIPA, Pravilnik AIPA o delitvi nadomestil (skladateljem filmske glasbe in drugim soavtorjem avdiovizualnih del) ter v Memorandumu (o ureditvi avtorskih in sorodnih pravic za televizijske in radijske programe), retransmisirane v kabelskih sistemih v Sloveniji), predvideno pogodbeno razmerje med avdiovizualnimi deli in glasbenimi deli (61,4% : 38,6%), je Vrhovno sodišče pri določanju nadomestila upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi predvidoma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli brez filmske glasbe (61,4%) in glasbo, vključno s filmsko (38,6%), kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu. Znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno predstavlja enovito nadomestilo za uporabo glasbe v njeni čisti obliki (zajema vsa glasbena dela, ki jih je tožnik upravičen upravljati), ki se predvaja v RA in TV programih. Glede višine nadomestila je Vrhovno sodišče izrazilo zavedanje, da obstajajo tudi drugi načini izračuna primernega nadomestila in da so postavke, na katerih temelji ocena, variabilne, zato bi bila primerna tudi nekoliko višja ali nižja tarifa. Stališče Vrhovnega sodišča glede zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika v vseh bodočih in obstoječih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena), je ob odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno prenizka ali previsoka, mogoče razumeti le na en način: kot napotek za uporabo začasne tarife, ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP. Zato ne drži pritožbeni očitek tožnika, da višina nadomestila ne predstavlja običajnega honorarja temelječega na merilih iz 81. člena ZASP. Posledično so neutemeljeni tudi obširni pritožbeni očitki toženke, ki se zavzemajo za uporabo Tarife 1998. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo B. in postaviti izvedenca, ki bi se izjasnil o primerni višini nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe, saj se navedeni dokazni predlogi nanašajo na višino tarife za odmero nadomestila, ki pa predstavlja materialno pravno vprašanje. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek tožnika, ki graja metodologijo VS RS, ki se je pri izračunu nadomestila oprlo na Tarifo zavoda AIPA. Navedena pravna podlaga zavoda namreč predstavlja uporabo materialnega prava. Upoštevajoč Pravilnik zavoda AIPA pa je VS RS določilo metodo za izračun tarife in jo tudi izračunalo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je bila tožniku prekršena pravica do poštenega sojenja in prekršena pravica do zasebne lastnine avtorjev, ker metodologija VS RS temelji na Pravilniku zavoda AIPA. Zato pritožbeni očitek o kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju uveljavlja tožnik, nista utemeljena. Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da je sodišče z zavrnitvijo uporabe Tarife 1998 prekoračilo svojo stvarno pristojnost, saj odločitev o veljavnosti tarife predstavlja materialnopravno vprašanje, za katerega je pristojno sodišče. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bilo z odločitvijo o zavrnitvi Tarife 1998 kot podlage za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del poseženo v zasebno lastnino avtorjev, niti ni bila prekršena ustavna pravica iz 60. člena URS. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek toženke, da bi pri presoji primernosti tarife sodišče prve stopnje moralo upoštevati podatke glede višine tarif za kabelsko retransmisijo glasbenih del v državah članicah EU, sklicujoč se na podatke za Slovaško, Nemčijo, Estonijo in Latvijo. Kot izhaja iz 42. točke sodbe VS RS II Ips 43/2018, primerjava med državami članicami ni vedno uporabna, ker ima vsaka kolektivna organizacija svoj način določanja in uveljavljanja, tudi sicer pa je tovrstna primerjava tarif v pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP) kot za to strokovno usposobljenega organa. Zato pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo višine tarif v primerljivih državah članicah ter se ni opredelilo do tarif v primerljivih državah članicah EU, na katere se je sklicevala toženka, niso utemeljene. Ni upravičen pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem zmotno uporabilo 81. člen ZASP in 9. člen ZPOmk-1 in 102. člen PDEU ter sodno prakso sodišča EU.

8. Pritožbeni očitek tožnika, da je sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen, saj sodba vsebuje jasne razloge, na podlagi katerih je preiskus pravilnosti in zakonitosti sodbe mogoč. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da mu je bila kršena pravica do izjave, saj se je tožnik imel možnost izjaviti o stališčih VS RS v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017, ki so bile izdane aprila 2018, torej pred izdajo izpodbijane sodbe. Posledično ni utemeljen niti njegov pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo določilo 22. člena Ustave RS.

9. Pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo pogodbeno analogijo v primeru izkoriščanja glasbenih del preko TV programov, saj jo je dopustilo glede izkoriščanja glasbenih del v RA programih, ni utemeljen. Ustaljena sodna praksa Višjega sodišča v Ljubljani namreč je, da je licenčna analogija v primeru kabelske retransmisije glasbe v RA programih uporabljiva, ker se v primeru RA programov stanje na področju kolektivnega upravljanja ni spremenilo (v RA programih se ne prenašajo avdiovizualna dela, zato je obseg pravic, s katerimi je upravljal tožnik, kljub ustanovitvi Zavoda AIPA po sklenitvi licenčne pogodbe ostal nespremenjen). Zato je v tem primeru licenčna analogija uporabljiva, saj dogovorjena cena predstavlja običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP.

10. Glede ugovora zastaranja, ki ga je uveljavljala toženka, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zastaralni rok za tožnikovo terjatev iz naslova neupravičene obogatitve znaša 5 let (346. člen OZ). Pritožbene navedbe toženke, da terjatev tožnika predstavlja odškodninsko terjatev ali občasno terjatev, za katero velja 3 letni zastaralni rok (347. in 352. člen OZ), niso utemeljene. Pritožbena graja toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo ugovoru pretrganja zastaranja (364. člen OZ) zaradi delnega plačila toženke, na kar se je skliceval tožnik, ni utemeljena. Glede na to, da je toženka za vtoževano obdobje delno plačala avtorski honorar, bi morala določno navesti, kolikšen znesek plačanega se nanaša na obveznost za januar 2013. Zgolj s pavšalnim sklicevanjem na znesek 0,0007 EUR na naročnika temu ni zadostila. Glede na to je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo pravico do izjave toženke, ker se do njenih navedb ni opredelilo, saj se je sodišče prve stopnje dolžno opredeliti zgolj do pravnorelevantnih navedb, izpostavljena pavšalna navedba toženke pa to ni bila. Ker pomanjkljive trditvene podlage ni moč nadomestiti z dokazi, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi dokazovanja utemeljenosti toženkinih navedb, s katerimi je pavšalno prerekala tožnikove trditve glede pretrganja zastaranja, izvesti dokaz z zaslišanjem zastopnika toženke R. S. Zato pritožbeni očitek o zagrešenih kršitvah iz 8., 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, kot tudi ne pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi 22. člena URS.

11. Nadomestilo v višini 0,198 EUR na naročnika predstavlja nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki se predvajajo v radijskih in televizijskih programih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v zadevi P 2307/2017 – II v zvezi s sodbo VSL II Cp 1454/2018 med istima strankama tožniku pravnomočno prisojeno nadomestilo za RA programe v višini 0,03 EUR na naročnika za deloma isto obdobje kot v tej zadevi, to je od januarja 2013 do decembra 2013. Zaradi tega je toženka vložila ugovor litispendence in ugovor nesklepčnosti zahtevka. Sodna praksa se je že izrekla (VSL II Cp 851/2018, II Cp 1628/2018, II Cp 196/2019), da je zahtevek iz naslova kabelske retransmisije glasbenih del, če stranka ločeno uveljavlja plačilo honorarja za retransmisijo glasbenih del v TV programih in ločeno v RA programih, sklepčen, zaradi česar ugovor nesklepčnosti toženke ni utemeljen. Sklicevanje toženke na odločitev v zadevi II Cp 445/2017 ni utemeljeno, saj gre za osamljeno stališče. V praksi obstajata oba načina izkoriščanja avtorskih glasbenih del, ki (sta imela) različno pravno podlago, kar pomeni, da gre po naravi za deljivo terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja v več postopkih. Zato ni utemeljen niti toženkin ugovor litispendence in vsebinsko uveljavljan ugovor res iudicata. Pravnomočna odločitev o plačilu nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v RA programih namreč ne predstavlja odločitve o istem zahtevku, ki je predmet tega postopka.

12. Pritožbeni očitek toženke, da je tarifa, ki jo je kot primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih izračunalo sodišče prve stopnje, v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ni utemeljen. Kot je bilo že izpostavljeno, stališče Vrhovnega sodišča glede zapolnitve tarifne praznine (s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika v vseh bodočih in obstoječih sporih v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del v skladu z odločbami VS RS II Ips 41/2018, II Ips 136/2018, II Ips 86/2018 in II Ips 52/2018, II Ips 327/2017, II Ips 185/2017, II Ips 107/2018, II Ips 100/2018) velja dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, saj bi bilo drugačno stališče, ko bi se vsakič znova iskala primerna tarifa na podlagi variabilnih zneskov postavk, v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev. Posledično so neutemeljene tudi vse obširne pritožbene navedbe toženke, s katerim izpodbija pravilnost matematičnega izračuna VS RS v zadevah II Ips 43/2018 in II Ips 219/2017. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo pri izračunu nadomestila za čas od januarja do decembra 2013. Toženka je imela 3.315 naročnikov (česar toženka prerekala), ob upoštevanju višine tarife za kabelsko retransmisijo za glasbo zgolj v TV programih, ki znaša 0,168 EUR (od zneska 0,198 EUR za kabelsko retransmisijo glasbe v TV in RA programih na naročnika, je potrebno odšteti nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbe zgolj v RA programih, ki znaša 0,03 EUR na naročnika) na naročnika. To pomeni, da mesečno nadomestilo, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku, znaša 556,92 EUR, skupno za 12 mesecev v letu 2013 6.683,04 EUR. Glede na to, da je toženka za vtoževano obdobje že plačala 273,63 EUR, je potrebno navedeno plačilo od dolgovanega zneska odšteti. Ker se v skladu z določilom drugega odstavka 287. člena OZ, če ni dolžnikove izjave o vračunanju dolžnikove obveznosti, obveznosti poravnavajo po vrstnem redu po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev, je pritožbeno sodišče delno plačilo upoštevalo pri najprej zapadlem mesečnem obroku za januar 2013, ki tako znaša 283,29 EUR, medtem ko nadomestila za ostale mesece od februarja 2013 do decembra 2013 znašajo 556,92 EUR mesečno.

13. Pritožba tožnika glede teka zakonskih zamudnih obresti pa je v skladu z zadnjo sodno prakso VS RS II Ips 260/2018 z dne 6. 2. 2020 utemeljena. Ker pravdni stranki nista sklenili pogodbe, niti ni bil sklenjen skupni sporazum med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov ter je med njima ves čas tekel spor o višini nadomestila, toženka pa je za celotno vtoževano obdobje plačala le 273,63 EUR, bi toženka morala vedeti, da pravico nanjo ni bila prenesena in da toženka za uporabo del iz tožnikovega repertoarja ni imela podlage. Izpostavljena okoliščina, da toženka ni vedela za točno višino svoje obveznosti, ne zadostuje, da bi riziko neplačila prešel na tožnika. Tudi okoliščina, ki jo v odgovoru na tožbo izpostavlja toženka, in sicer, da je postopek za določitev tarife pred Svetom za avtorsko pravo zastal, ne pomeni, da je mogoče izključno krivdo za zastoj tega postopka pripisati tožniku. Glede na to, da je toženka nedobroverna pridobiteljica koristi, tožniku na podlagi določila 193. člena OZ zakonske zamudne obresti dolguje od zapadlosti mesečnih zneskov nadomestila za uporabo glasbe. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je tek zakonskih zamudnih obresti spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe.

14. Toženka se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev z navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje pri stroškovni odločitvi upoštevati okoliščino, da je tožnik ločeno uveljavljal plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v TV programih in ločeno v RA programih, zaradi česar bi moralo sodišče vse pravdne stroške naložiti v plačilo tožniku. Glede na to, da toženka v svoji trditveni podlagi ni konkretizirala višine pravdnih stroškov, ki so bili zaradi ločenega uveljavljanja zahtevkov tožnika posledično zanjo višji oz. nepotrebni, sodišče prve stopnje te okoliščine pri odločitvi o stroških postopka utemeljeno ni upoštevalo in se do tega predloga ni bilo dolžno posebej opredeljevati. Zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tako o pravdnih stroških utemeljeno odločilo na podlagi upoštevanja uspeha pravdnih strank (154. člen ZPP). Utemeljen pa je pritožbeni očitek toženke, ki se nanaša na odmero nagrade toženki za sestavo odgovora na tožbo ter prvo in drugo pripravljalno vlogo. V skladu z določilom drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife je stranka dolžna plačati storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV. Glede na to, da so bile navedene storitve: odgovor na tožbo ter prva in druga pripravljalna vloga opravljeni pred spremembo odvetniške točke, upoštevaje punktum zahtevka nagrada za odgovor na tožbo znaša 600 točk in ne 500, kot je štelo sodišče prve stopnje. Nagrada za sestavo prve pripravljalne vloge znaša 600 točk in ne 500 točk, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Za sestavo druge pripravljalne vloge je toženka upravičena do nagrade v višini 450 točk namesto 375 točk. Upoštevaje navedeno znaša nagrada pooblaščenke toženke za 275 točk več, in sicer 2.400 točk (2.125 točk povečano za 275 točk). Materialni izdatki znašajo 34 točk, skupaj nagrada pooblaščenca toženke znaša 2434 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke v višini 0,60 EUR znaša 1.460,40 EUR, povečano za 22% DDV pa 1.781,68 EUR. Ker je sodišče prve stopnje stroške odmerilo z odločbo z dne 17. 4. 2019, ko je že veljala nova vrednost odvetniške točke, je pri izračunu nagrade pravilno uporabilo vrednost točke v višini 0,60 EUR (tako tudi VSL sklep II Cp 1345/2019). Tožeči stranki so v postopku pred sodiščem prve stopnje nastali pravdni stroški v višini 1.886,95 EUR. Glede na pravdni uspeh (36,36%) je tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 686,10 EUR, toženka pa do povrnitve pravdnih stroškov (63,63% uspeh) pa do povrnitve 1.133,68 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v višini 447,58 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

15. Ker sta pritožbi pravdnih strank delno utemeljeni, jima je pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo glede teka zakonskih zamudnih obresti in stroškovne odločitve (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik je s pritožbo uspel zgolj zoper odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo stransko terjatev. Prav tako je toženka s pritožbo uspela zgolj zoper stroškovno odločitev, ki prav tako predstavlja stransko terjatev. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.